KALENDAR-vojno-politički događaji iz bliže i dalje prošlosti

SERGEJ MAŠERA IN MILAN SPASIĆ


Sergej Mašera, slovenski častnik, poročnik bojne ladje 2. razreda in narodni heroj, * 11. maj 1912, Gorica, † 17. april 1941, Boka Kotorska.
Milan Spasić, srbski častnik, poročnik bojne ladje 2. razreda in narodni heroj, * 8. november 1909, Beograd, † 17. april 1941, Boka Kotorska.

Ob izbruhu druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh se je rušilec Zagreb nahajal v Boki Kotorski, največji in najpomembnejši pomorski bazi mornarice Kraljevine Jugoslavije. V teh dneh sta bila tam še rušilca Beograd in Dubrovnik. Med posadkami na ladjah je vladal nered, saj o poteku vojne niso imeli dovolj objektivnih informacij, širile pa so se tudi laži in propaganda. Po razglasitvi NDH 10. aprila 1941 je veliko hrvaških častnikov in mornarjev z ladjami vred prestopilo na njeno stran. Topničarji na rušilcu Zagreb so bili v stalni pripravljenosti, saj je bila možnost sovražnih letalskih napadov velika. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske je kapitan rušilca Zagreb Nikola Krizomali 17. aprila 1941 sklical častnike in jih seznanil z zahtevo, da morajo ladjo nepoškodovano predati italijanski vojski. Prvi ladijski častnik Nikola Ljutić je predlagal, da rušilec potopijo, s čimer sta se takoj strinjala častnika in nekdanja sošolca mornariške akademije Sergej Mašera in Milan Spasić, nato pa še kapitan. Prvega častnika Ljutića je kapitan zadolžil, da evakuira posadko, Mašera in Spasić pa sta bila zadolžena za miniranje ladje. Ko so bile že prižgane vžigalne vrvice, sta Mašera in Spasić zavrnila kapitanov ukaz evakuacije v čoln in ostala na krovu. Oba sta do eksplozij ostala na ladji in se skupaj z njo potopila. Leta 1973 sta bila razglašena za narodna heroja Jugoslavije.
[You must be registered and logged in to see this link.]

SLOVESNOST V SPOMIN NA SERGEJA MAŠERO

Novogoriške vojne veteranske organizacije in krajevna skupnost so se v soboto spomnile dejanja jugoslovanskih narodnih junakov Sergeja Mašere in Milana Spasića, ki sta se v Boki Kotorski pred 75 leti, aprila 1941, pognala v zrak na manjšem rušilcu Zagreb, enem od treh najsodobnejših v sicer skromni floti kraljeve mornarice. To sta storila, da ladje po kapitulaciji ne bi zasegli Italijani.

O liku Sergeja Mašere in pomenu dejanja, ki ga je storil pri komaj 29 letih, je govoril kapetan bojne ladje Boris Geršak. Preletel je kariero mornarja, rojenega v Gorici, ki se ga tam posebej spominjajo in so mu leta 1973 postavili spomenik.
Hkrati je Geršak poudaril, da so že po eksploziji Zagreba dvema pomorskima topničarjema čast izkazali zavezniki, da je bil kmalu o tem posnet film, medtem ko je v kasnejši federaciji preteklo veliko časa, preden so oblasti ravnale podobno.
Naposled so mornariška častnika razglasili za narodna junaka, danes v Sloveniji na Mašero spominjajo ulice, pomorski muzej, spomeniki. Ta vikend pa je bila slovesnost tudi Boki Kotorski.
[You must be registered and logged in to see this link.]

POMORSKI MUZEJ SERGEJ MAŠERA PIRAN

[You must be registered and logged in to see this link.]

 [You must be registered and logged in to see this image.]   Maketa v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu
                      [You must be registered and logged in to see this image.]        [You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Proslava v Novi Gorici                                                                                                 Rušilec Zagreb

Komemorativnom svecanoscu na ostrvima Krfu i Vidu, danas se obelezava stogodisnjica iskrcavanja srpske vojske na ta grcka ostrva.....

19/20 travnja 1945. - Jedinice 9. dalmatinske divizije i mornaričke pješadije izvršile desant na otoke Cres i Lošinj. Oba otoka su do 21. travnja oslobođena.

DAN UPORA PROTI OKUPATORJU - DAN OF

Na današnji dan v Sloveniji praznujemo državni praznik dan upora proti okupatorju (včasih dan Osvobodilne fronte (OF)).

Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF).
OF je bil sicer ustanovljen dan prej, 26. aprila 1941, in sicer v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sešli predstavniki nekaterih političnih strank in kulturni delavci.
To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (Komunistična partija), Josip Rus (za Sokole), Tone Fajfar (krščanski socialisti) ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (slovenski kulturni delavci).
Na začetku se je organizacija zaradi politike Kominterne imenovala Protiimperialistična fronta (kratica PIF), ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941 pa je bila preimenovana v Osvobodilno fronto. V natančnejših zapisih se pozneje pojavlja tudi ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda (kratica OF SN-ja).
[You must be registered and logged in to see this link.]


TEMELJNE TOČKE OF

* 1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
* 2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
* 3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
* 4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
* 5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
* 6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda kot celota.
* 7. Po narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način.
* 8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
* 9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

GESLA OF

* 1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
* 2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
* 3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
* 4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
* 5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
* 6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.




[You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.]
OF je bil ustanovljen v Vidmarjevi vili v Rožni dolini                   Delovala je med letom 1941 do 1953

SAJ NI RES, PA JE!

Vidmarjevo vilo je pred leti kupila in obnovila Zvezna republika Nemčija, danes pa je v njej rezidenca nemškega veleposlanika.

[You must be registered and logged in to see this link.]

29.04.
BENITO AMILCARE ANDREA MUSSOLINI - IL DUCE

Na današnji dan leta 1945 so italijanski vojaki ubili fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Pred veliko zavezniško ofenzivo je Mussolini poskušal skupaj s svojo ljubico Claro Petacci pobegniti v Švico. Na begu so ga po naključju prepoznali in ga na skrivaj prepeljali v Bonzanigo, kjer so ju ustrelili. Rafali, ki so pokončali Mussolinija, njegovo ljubico Claretto Petacci - ustrelili so ju brez kakega posebnega protokola, na hitro, pred kovinskimi vhodnimi vrati neke vile pri jezeru Como - in petnajst hierarhov Salojske republike, “le pika na i tragedije, ki zadeva celoten italijanski narod in ki sliši na ime 'državljanska vojna'”. Oster je tudi do nepotrebnega, velikega zgodovinskega madeža, ki so si ga Italijani privoščili s sramotnim izživljanjem nad trupli pobitih fašistov na milanskem trgu Loreto. V Mussolinijevo truplo so streljali, ga teptali in po njem urinirali, prizanesli pa niso niti Claretti, ki je bila pred smrtjo morda tudi žrtev mučenja in posilstva. Živahna bila tudi nadaljnja pot Ducejevih posmrtnih ostankov, ki so šele debelo desetletje zatem svojo poslednjo postajo našli v Predappiu blizu Mussolinijevega rojstnega kraja. In novi rodovi fašistov so dobili svoj tempelj .
[You must be registered and logged in to see this link.]

KRONOLOGIJA

Vpoklicali so ga v vojsko leta 1915. Tam je dosegel čin korporala. Leta 1917 pa je bil odpuščen, zaradi ran na nogi. Istega leta pa je odšel v Milano in se vrnil na mesto urednika za častnik Popolo d´Italia. Po koncu prve svetovne vojne se je po Italiji razvilo razočaranje. Ker se ni mogla vrniti v mirne vode. Ostala je brez dela ozemlja, ki so bila obljubljena v Londonskem sporazumu. Italija je mislila, da ji pripada poleg Notranjske, Primorske in Istre, še Reka in Dalmacija. Woodrow Wilson je preprečil, da bi dobila ta ozemlja in tako ga Mussolini napade v svojem časniku leta 1919. Benito je nasprotoval tudi Društvu narodov. Menil je, da za mir potrebuješ le zvezo med ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Italijo in Japonsko. Spomladi leta 1919 Mussolini ustanovi Zvezo borcev. V njej so bili nekdanji vojaki, oficirji, socialisti in futoristi. Bili so tudi na volitvah, kjer so pogoreli. Čez nekaj časa je njegov vpliv začel rasti in najbolj so mu prinesli srečo časopisni napadalni članki. Oktobra leta 1922 je s svojo stranko izvedel pohod na Rim, tja je šel z vlakom in ne peš. Zahteval je prevzem oblasti. Benita so poimenovali Duce, kar pomeni vodja. Fašistične skupine je poimenoval črnosrajčniki. Italijo je vodil kot diktator. Odpravil je tudi demokracijo in vse politične stranke, samo fašistične je pustil. Imel je tudi tajno policijo, ki je zapirala njegove nasprotnike. Pod njegovim vodstvom je Italija postala vzor za vse fašistične sisteme v drugih državah po vsem svetu. Italijo je hotel popeljati nazaj k veličini antičnega imerija. Od tam je pobral tudi nekaj simbolov npr. butara s sekiro. Leta 1935 je napadel Etiopijo, da bi povečal svoj imperij. Tako je Etiopija postala kolonija. Zradi premalo ozemlja, ki jih je dobila od prve svetovne vojne je začel poslovati s Hitlerjem. Leta 1939 je napadel Albanijo je prisilil kralja,da zapusti deželo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

NUMERO 11

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.] 
  Italijanski fašistični diktator Benito Mussolini               Nad trupli Duceja in njegovih so se brezobzirno znesli in jih 29. aprila 1945 razstavili na milanskem trgu Loreto.

29.04.
KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU


Na današnji dan leta 1945 je ameriška vojska ob 17.15 osvobodila Dachau. Svobodo je dočakalo približno 3.000 jetnikov, med katerimi je bilo 1.746 Slovencev.

DAHAVSKI POROČEVALEC

Spoštovane taboriščnice in taboriščniki, spoštovani zbrani,slovensko ozemlje so po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 okupirale tri države: nacistična Nemčija ter fašistični Italija in Madžarska. Vsi trije okupatorji Slovenije so imeli enoten cilj: izničiti Slovence kot narod. Nemci so
»Umvolkung«, to je prenaroditev, hoteli narediti zelo na hitro, v nekaj mesecih, z izselitvijo in ponemčenjem. Zadnji jezikovni znaki pri prebivalstvu bi izginili v nekaj letih. Italijanski in madžarski načrti so predvidevali nekaj daljšo dobo, končni cilj je bil isti. Zlasti nemški in italijanski okupator nista uporabljala metode etnocida, narodnega izničenja, pač pa tudi genocida, torej množičnega fizičnega uničevanja ljudi.

[You must be registered and logged in to see this link.]
[You must be registered and logged in to see this link.]


POSTHUMNO SPOROČILO

Moj uporni oče Črni brat ni prizanašal fašizmu.
Govoril je zasmehovani materni jezik.

Moj oče, medicinski poskusni kunc,
ni nič oprostil nacizmu.
Trpel je nečloveško.

Moj oče ni oprostil boljševizmu,
le bratom je odpustil brata izdajstvo.

Nosil je v sebi vseh mrtvih glasove,
da se čas z njimi nahrani.

Iz ponosa je načrpal pogum, natovoril
in privezal spomine konju na hrbet.

Tujina mu je določila prostor za počitek.
Na koncu trpljenja so mu tujci odprli
vrata in vstopil je v noč.
Tam je veliko starega
zarjavelega železja, okrasja in iluzij.

Poslovil se je in posthumno sporočil:
Ne delite se, ne sovražite se,
ne obsojajte se med seboj!
[You must be registered and logged in to see this link.]

Vse, kar je potrebno za zmagoslavje, slabega je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.
Edmond Burke

30.04.
ADOLF HITLER & EVA BRAUN

KLAVRN KONEC SAMODRŽCA, KI JE HITEL IZTREBITI JUDE IN POKORITI EVROPO

Po zavzetju Berlina 30.aprila 1945 sta nemški nacistični vodja Adolf Hitler in njegova žena Eva Braun naredila samomor.

Adolf Hitler, nacistični voditelj in vodja tretjega rajha, se je sredi aprila zavedel, da je premagan. Sovjetske enote so namreč že vdrle v Berlin, približevale pa so se tudi zavezniške enote. Hitler se je s svojimi najožjimi prijatelji in sodelavci zatekel v podzemni bunker. 29. aprila je svoji tajnici Traudl Junge narekoval svojo oporoko, ki so jo nato kot priče podpisali Hans Krebs, Wilhelm Burgdorf, Joseph Goebbels in Martin Bormann. Poročil se je s svojo ljubico Evo Braun.
Naslednji dan je izvedel, da so njegovega zaveznika Benita Mussolinija likvidirali, kar ga je le še dodatno prepričalo, da ga ne smejo ujeti živega. Najprej je moral preizkusiti strup, s katerim naj bi se ubil. Dal ga je svojemu psu Blondiju, ko je bil prepričan, da deluje, ga je ponudil še Evi. Sam se je ustrelil in obenem zagrizel v kapsulo s cianidom.
Že prej je prosil svoje pomočnike, naj ga po smrti sežgejo. Njegov pribočnik Otto Günsche ju je zato po smrti polil z bencinom in zažgal.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]

30.04.
KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE JASENOVAC

Na današnji dan leta 1945 je jugoslovanska vojska osvobodila taborišče Jasenovac. Jasenovac je naselje v Hrvaški Posavini ob izlivu Une v Savo. Od leta 1941 do 1945 je bilo to ustaško koncentracijsko taborišče, kjer naj bi bilo domnevno ubitih več kot sto tisoč Srbov, Romov, Judov in Hrvatov. Med žrtvami terorja je bilo tudi veliko Slovencev.
[You must be registered and logged in to see this link.]

 [You must be registered and logged in to see this image.]

OSVOBODITEV TRSTA


Na današnji dan leta 1945 so se enote jugoslovanske 4. armade po hudih bojih med Reko in Snežnikom prebile čez Mašun v Ilirsko Bistrico in skupaj z 9. korpusom NOV-a Slovenije osvobodile Trst. Z britansko vojsko se je jugoslovanska armada srečala pri Tržiču blizu Soče.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]

                                   Partizanski tanki pred Trstom 01.05.1945

[You must be registered and logged in to see this image.]

                                         Pripadniki Mornariškega odreda

[You must be registered and logged in to see this image.]

  Pripadniki delavskih bataljonov v neposrednem boju v mestnem središču Trsta 1. 5. 1945

[You must be registered and logged in to see this image.]

                                                      Svoboda v Trstu

ZADNJI BOJI

Dne 13.maja 1945 so enote Tomšičeve brigade 14.divizije v sodelovanju u delom enot 7.brigade 51.vojvodinske divizije 3.JA izbojevale zmago v spopadu z nemško 104.lovsko divizijo skupine armad E oziroma za jugovzhod Evrope ter 11.000 njenih pripadnikov prisilile k vdaji.
Generalpolkovnik Alexander Löhr ni bil zajet na Poljani, ampak ga je v Grebinju izsledil Ivan Dolničar - Janošik, politkomisar 14.divizije, in ga pripeljal v Velikovec v štab 4.operativne cone.
Zadnji boj je bil 14.maja 1945 ko so se deli Tomšičeve in Šlandrove brigade bojevali z več tisoč pripadniki umikajočega se ustaško-domobranskega vojaštva in črnogorskimi četniki tudi potem, ko so se deli 7.vojvodinske brigade umaknili s Poljane proti Pliberku. To je bil zadnji boj vojskujočih se strani na Slovenskem in s tem se je tudi uradno končala II.svetovna vojna.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.]
             Konec II.svetovne vojne                                                      Ujetniki                                     Razstave na prostem na Poljani, pri Dravogradu in Doliču

Izkrcanje v Normandiji.

ANNELIES MARIE »ANNE« FRANK

na današnji dan leta 1929 se je v Frankfurtu na Maini rodila judovsko- nemška pisateljica Ana Frank. Njeno kratko življenje sta zaznamovala predvsem dva dogodka: 13. rojstni dan, za katerega je prejela dnevnik, in druga svetovna vojna, o kateri je v dnevnik tudi največ pisala.
Po dveh letih skrivanja v podstrešnem stanovanju v Amsterdamu je družino odkril gestapo in jo odpeljal v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, kjer je Ana na začetku leta 1945 umrla, od vseh članov njene družine pa je osvoboditev dočakal le njen oče Otto. Ta je po vojni objavil hčerin dnevnik, ki je bil nato preveden v 55 jezikov ...
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
               Anne Frank

Iako je napad Sila Osovine na Kraljevinu Jugoslaviju započeo 6. travnja 1941., KPJ se nije htjela otvoreno suprostaviti njemačkim okupatorima dok god su oni bili u savezništvu sa Staljinom (tzv. Pakt Molotov–Ribbentrop).
Tek kad je Hitler prekršio pakt i napao SSSR, na današnji dan 22.06.1941., mogla je početi otvorena antifašistička borba. Na sam dan Hitlerovog napada na SSSR (operacija Barbarossa), petnaestak komunista iz Siska sastalo se u obližnjoj šumi Brezovica u blizini sela Žabno i osnovalo Prvi Sisački partizanski odred. Zapovjednici tog odreda postali su Vladimir Janjić - Capo i Marijan Cvetković, a imao je ukupno 77 boraca. (U odredu su bili Mika Špiljak i Nada Dimić.)
(Neki će reć da su sisački komunisti zapravo pobjegli u šumu plašeći se hapšenja, što ne mora bit sasvim netočno ali ne mijenja puno na stvari.)
Već drugi dan nakon osnutka odred je poduzeo prvu gerilsku akciju, miniravši prugu Sisak - Sunja kod Blinjskog Kuta.
Datum osnutka odreda 22.06. u RH se obilježava kao državni praznik (i neradni dan) - Dan antifašističke borbe.

Osim Sisačkog partizanskog odreda 22.06.1941., u okolici Vrgorca, na brdu Radović u predjelu Soline, također je osnovana partizanska grupa, na čijem su čelu bili komunisti, sekretar Općinskog komiteta KPH za Vrgorac Jozo Martinac, i krojač Drinko Tolić. Ova grupa je u početku brojala više od 30 boraca, koji su prvih dana vježbali rukovanje oružjem i tiskali antifašističke letke i brošure.

BITKA PRI SISKU

Na današnji dan leta 1593 so pri Sisku slovensko-hrvaške čete premagale Turke in jih pognale v beg. V boju sta se še posebej odlikovala Andrej Turjaški in kranjska oklepna konjenica pod Adamom Ravbarjem. Bitka je bila veliko olajšanje za vso Evropo, saj je bila ena redkih, ki so jo slavili v tistem času proti Turkom.

BITKA

Obleganje Siska se je začelo z utrjevanjem položajev osmanske vojske, ki je štela približno 12000 mož, na desnem bregu Kolpe 15. junija 1593. Glavnina krščanske vojske se je potem, ko utrdba ni mogla več dolgo zdržati pritiskov osmanske vojske, pomaknila proti Sisku. Hasan paša se je zato z večino svoje vojske prestavil na levi breg Kolpe.
Dne 22. junija, na dan sv. Ahaca, se je začela odločilna bitka. Po začetnem neuspešnem napadu sil Tomaža Erdõdyja je Andrej Turjaški s svojimi in štajerskimi strelci zaustavil osmanski protinapad in jih potisnil proti Kolpi. Hkrati so s pomočjo posadke v utrdbi zavzeli majhen most čez reko Kolpo ter tako presekali pot osmanski vojski pri njenem umiku. Osmanom tako ni preostalo drugega kot da poskušajo preplavati reko. Večina jih je pri tem utonila, med drugim tudi njihov poveljnik Hasan paša Predojević. Ostanek osmanske vojske se je razbežal po pokrajini in za sabo pustil veliko količino orožja in hrane, ki so si ga pripravili za obleganje.

Vest o zmagi nad Osmani je odmevala po vsej krščanski Evropi. Oglasili so se papež Klemen VIII., cesar Rudolf II. in španski kralj Filip II., ki so dali priznanje poveljnikom krščanske vojske.
Poraz osmanske vojske je povzročil vojno med Osmanskim imperijem in Habsburžani, ki je trajala vse do leta 1606.

* Še danes v spomin na zmago vsak dan ob 14. uri zvoni zvon zagrebške stolnice.

[You must be registered and logged in to see this link.]

JUBILEJNI KOVANCI

* zlatnik z nominalno vrednostjo 5000 tolarjev, s težo 7 gramov in premerom 24 milimetrov, čistine 900/1000, v količini do največ 4000 kovancev,
* srebrnik z nominalno vrednostjo 500 tolarjev, s težo 15 gramov in premerom 32 milimetrov, čistine 925/1000, v količini do največ 10.000 kovancev ter
* tečajni kovanec z nominalno vrednostjo 5 tolarjev, s težo 6,4 grama in premerom 26 milimetrov, izdelan iz zlitine CuZnNi, v količini 100.000 kovancev.



[You must be registered and logged in to see this image.]            [You must be registered and logged in to see this image.]
7.g. zlatnik 900/1000 - 400 letnica Bitke pri Sisku         15 g srebrnik 925/1000 - 400 letnica Bitke pri Sisku
             Naklada - 4.000 kovancev                                         Naklada - 5.000 kovancev



[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                        Bitka pri Sisku 22.junija 1593

Ja mislim da je na danasnji dan Hitler napao SSSR-Barbarosa

ATENTAT NA PRESTOLONASLEDNIKA FERDINANDA

Na današnji dan leta 1914 je v Sarajevu Gavrilo Princip ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Avstro-Ogrska in Nemčija sta atentat izkoristili za povod za napad na Srbijo, kar je dejansko pomenilo začetek prve svetovne vojne.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Atentat na prestolonasledika Franca Ferdinanda in ženo Sophie

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                               Gavrilo Princip v Sarajevu

[You must be registered and logged in to see this image.]      [You must be registered and logged in to see this image.] 
                                                        The Daily Telegraph                                                                                            28.junij 1914

[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Pogreb prestolonaslednika Franca Ferdinanda in žene Sophie 2.julija 1914 v Trstu

[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
             Zlatnik za 8 goldinarjev - 6,46 g                          Prestolonaslednik Franc Ferdinand in žena Sofija

II.BALKANSKA VOJNA

Na današnji dan leta 1913 je zaradi spora o razdelitvi ozemlja, ki sta ga Srbija in Bolgarija v prvi balkanski vojni odvzeli Turčiji, Bolgarija napadla Srbijo. S tem se je začela druga balkanska vojna, ki je zelo poslabšala odnose med srbskim in bolgarskim narodom.

ZAČETEK SPOPADOV

Že med pogajanji je prihajalo na spornih območjih do incidentov, ki pa so se z nenadnim napadom bolgarske vojske preko reke Bregalnice v noči na 30. junij 1913 razvili v novo vojno. V bitki na reki Bregalnici (30. junij - 7. julij) so srbske enote uspele odbiti bolgarski napad, Grki pa so v nekaj spopadih v okolici Strumice in planine Belasice zaplenili del bolgarskega topništva.

VSTOP ROMUNIJE IN OSMANSKEGA CESARSTVA V VOJNO

Bolgari so 5. julija organizirali uspešen napad na srbske enote (Bitka pri Kalimanciju). Srbi so se zato pričeli umikati proti Pirotu in Nišu, kjer so hoteli organizirati obrambo. Zaradi nenadnega vstopa Romunije v vojno pa so se bolgarske enote pričele umikati, saj severna bolgarska meja namreč ni bila dobro branjena. Zato so Srbi ponovno zasedli izgubljena ozemlja po bitki pri Kalimanciju. Romunija se je navkljub Avstro-Ogrskemu nasprotovanju vmešala v vojno. Imela je namreč nerešeno vprašanje z Bolgarijo glede Dobrudže. Zaradi bolgarskih sil, ki so bile zaposlene s spopadi na zahodnem in južnem delu države, so romunske enote skoraj zavzele Sofijo. Padec bolgarskega glavnega mesta je preprečil nemški cesar.
13. julija pa so Bolgare napadli še Osmani. Njihove enote so prešle razmejitveno črto Enos - Midija ter že čez devet dni zasedle slabo branjen Edirne (blg. Odrin). Sočasno se je odvijal tudi grško-bolgarski spopad pri kraju Kresna.

PREMIRJE IN MIROVNI SPORAZUM

Zaradi izgubljene vojaške situacije je bila Bolgarija prisiljena zaprositi za premirje. Vojaški spopadi so bili končani 31. julija opoldne, torej po mesecu dni. Mirovni sporazum po drugi balkanski vojni je bil podpisan 10. avgusta 1913 v Bukarešti. Predvideval je novo ozemeljsko razdelitev, in sicer je Romunija dobila Južno Dobrudžo, Vardarska Makedonija je pripadla Srbiji, Egejska Makedonija pa Grčiji, Bolgarija je izgubila del Zahodne Trakije (ozemlje je pripadlo Grčiji).
Bolgarija in osmanska država sta sklenili poseben mirovni sporazum, ki je Osmanom prinesel korekturo meje v Vzhodni Trakiji; med drugim so ponovno dobili Odrin z zaledjem.

[You must be registered and logged in to see this link.]
[You must be registered and logged in to see this link.]
* Boeckh, Katrin. Von den Balkankriegen zum Ersten Weltkrieg : Kleinstaatenpolitik und ethnische Selbstbestimmung auf dem Balkan. München, 1996. ISBN 3-486-56173-1
* East Central European Society and the Balkan Wars. Ur. Béla K. Király in Dimitrije Djordjevic. Boulder [etc.], 1987. ISBN 0-88033-099-6
* Hall, Richard C. The Balkan Wars 1912-1913 : Prelude to the First World War. London, New York, 2000. ISBN 0-415-22947-2


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                              V II.balkanski vojni je bilo 155.927 žrtev na obeh vojskujočih se straneh



[You must be registered and logged in to see this image.]
                          29. junij 1913 – 10. avgust 1913

NOČ DOLGIH NOŽEV

Prvi konkretni dogovor, ki je nakazoval, kaj se bo zgodilo z SA je bil sklep, da bo Hitler SA v mesecu juliju poslal na dopust, hkrati pa so se začeli kovati tajni načrti o uničenju te organizacije, ki so potekali v mesecu juniju med Hitlerjem, Göringom, Himmlerjem in Heydrichom. Hkrati je Hitler v tajnosti v vojski razglasil bojno pripravljenost. Akcija naj bi stekla 30. junija zvečer, ko naj bi se Hitler v Münchnu udeležil posveta SA, na katerem naj bi bili tudi vsi veljaki te organizacije.

Noč dolgih nožev - Nacht der langen Messer je ime za aretacijo in poboj pripadnikov SA v noči s 30.junija na 1. julij 1934, ki so ga izvedle enote Schutzstaffel. Samo ime je akcija dobila po refrenu ene najbolj priljubljenih SA koračnic. To koračnico so pripadniki rjavosrajčnikov (kot so se imenovali pripadniki SA) prepevali za uvod v množične pretepe. Refren se je glasil: »Nabrusili bomo dolge nože na robovih pločnikov .« Pokol vodij SA je zato dobil ime noč dolgih nožev. V sami akciji je življenje izgubilo najmanj 85 ljudi, skupno pa naj bi po množičnih aretacijah pobili še več sto ljudi.

Hitler je v München prispel na dogovorjeni datum in z enotami, ki jim je poveljeval esesovski Obergruppenfuhrer Sepp Dietrich v Münchnu aretiral tamkajšnjega poveljnika SA. Skupina pripadnikov SS je potem odhitela na železniško postajo, kjer so že zajeli vse visoke častnike jurišnikov, ki so šele prihajali na posvetovanje, Hitler sam pa se je z večino esesovcev napotil v Bad Wiessee. Hitler je osebno aretiral Röhma, njegovega namestnika, šlezijskega komandanta SA, obergruppenführerja Heinesa, pa so izvlekli iz postelje skupaj z ljubimcem in oba takoj ustrelili. Preostale visoke častnike so odpeljali v münchenski zapor, kjer so jih čakali v Münchnu aretirani kolegi Vsi so bili postavljeni pred strelski vod, vodja usmrtitev pa je bil Sepp Dietrich.
                           Skupinska fotografija Ernest Röhm je drugi z desne

U Francuskoj i Velikoj Britaniji obilježava se 100. obljetnica bitke na Sommi (sjeverna Francuska) koja je počela 1. srpnja 1916., a završila 18. studenog iste godine.
01.07. poginulo je gotovo 60 tisuća Britanaca - najkrvaviji dan u britanskoj vojnoj povijesti. Bitka na Sommi trajala je pet mjeseci; na obje strane poginulo je više od milijun vojnika, 415.000 Britanaca i vojnika kolonija, 195.000 Francuza i preko 500.000 Nijemaca, što čini Sommu bitkom s najviše žrtava u Prvom svjetskom ratu.
U bitci su Saveznici poslali na bojište novost - tenkove. Ishod - pat pozicija, ali i ispunjen cilj Saveznika o odvlačenju pažnje Njemačke s Verduna.

4. srpnja - u bivšoj državi obilježavao se kao praznik Dan borca, proglašen 26. travnja 1956.
Na Bulevaru kneza Aleksandra Karađorđevića 10 u Beogradu, u kući Vladislava Ribnikara (direktor lista 'Politika', blizak komunistima), članovi Politbiroa CK KPJ, 4. srpnja 1941., održali su sjednicu na kojoj su donijeli odluku o podizanju ustanka naroda Jugoslavije protiv okupatora.
Istog dana, na istoj sjednici Politbiro je odlučio formirati Štab Narodnooslobodilačkih partizanskih odreda Srbije.
(Vrhovni štab NOV i POJ formiran je 27. lipnja 1941. na sjednici CK KPJ, pod prvim nazivom Glavni štab Narodnooslobodilačkih partizanskih odreda Jugoslavije (GŠ NOPOJ); u ožujku 1945. reorganiziran je u Generalštab Jugoslavenske armije.)

Na slici je spomenik 'Poziv na ustanak' rad kipara Vojina Bakića, ispred bivšeg muzeja '4. juli' u Ribnikarovoj kući u kojoj je održana sjednica Politbiroa. Muzej '4. juli' uključen je 1982. u sastav Memorijalnog centra 'Josip Broz Tito', a po njegovom ukidanju 1996., uključen je u sastav Muzeja istorije Jugoslavije. Muzej je zatvoren za posjetitelje 2000., a 2003. kuća je vraćena obitelji Ribnikar. (Bio je plan da se u toj kući formira muzej lista 'Politika' i tiska u Srbiji.)

[You must be registered and logged in to see this image.]

BITKA PRI KURSKU - CITADELA

Na današnji dan Leta 1943 se je začela ena največjih bitk v drugi svetovni vojni, bitka pri Kursku.
To je bil tankovski spopad med nemškimi silami in sovjetsko Rdečo armado. Hitler je ukazal uničenje pomembnega železniškega križišča Kursk. Rdeča armada se je pripravljala na protiofenzivo, ki jo je začela 40 minut pred začetkom nemške ofenzive.

Silovito so obstreljevali nemške položaje in Nemce oslabili. Sovjeti so protiofenzivo začeli 12. julija in tako se je začela največja tankovska bitka v zgodovini. V njej so Nemci izgubili 70.000 mož, 1500 tankov in 1000 letal. Bitka pri Kursku velja za pomemben preobrat v drugi svetovni vojni. Končala se je 15. julija.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
   Bitka pri Kursku od 05.07 - 15.07.1943      Samohodka ISU 152 - ISU 122 na podvozju tanka                             Začetek konca
                                                                     T-34, ki so jo uporabljali za preboje zelo utrjene
                                                                                            obrambe



[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
      Maršal Georgij Žukov                      Konstantin Konstantinovič Rokossovskij                          Nikolaj Vatutin                           Ivan Stepanovič Konjev

POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU

Na današnji dan leta 1920 so fašisti v Trstu požgali Narodni dom. Tržaški fašisti so na trgu Unita pripravili protestni shod in začeli lov na nevarne Slovence, enega so ubili.

13. julij 1920 bo ostal zapisan s krvavimi črkami v slovenski zgodovini in še posebej v zgodovini Slovencev v Trstu. Ista usoda je doletela Hrvate v Trstu in pripadnike ostalih slovanskih narodov. Tistega dne je načrtno zagorel Narodni dom v Trstu zaradi načrtnega napada fašističnih in italijanskih nacionalističnih skupin. Ob vsem tem je bila prisotna tiha podpora oblasti. Požig Narodnega doma je bil osrednji dogodek tistega tragičnega 13. julija 1920, vendar lahko govorimo o pogromu – torej o šentjernejski noči – saj je bilo napadenih kar 21 ciljev, ki so jih opustošile fašistične skupine. Vse to samo še bolj potrjuje načrtnost in namembnost celotnega dogajanja, ki se je začelo ob 18.00 uri s shodom fašističnih in nacionalističnih skupin (okrog 2.000 oseb) na Velikem trgu (Piazza Unità) ter zaključilo opolnoči.
Najbolj nam je ostal v zavesti požig Narodnega doma, vendar se je tistega poznega poletnega popoldneva in večera odvijala veriga nasilja nad Slovenci in Slovani v samem strogem središču mesta Trst. Kljub temu se še vedno skuša prikazati izkrivljeno podobo dogodkov, čeprav je bila dosežena skupna teza slovensko-italijanske zgodovinske skupine.
Preberimo besedilo, ki so ga skupaj zapisali slovenski in italijanski zgodovinarji:
“ (…) Požig Narodnega doma, sedeža slovenskih organizacij v Trstu julija 1920, pod pretvezo povračilnega udarca zavoljo nemirov v Splitu, ki so terjali žrtve med italijanskim in slovanskim življem, je bil zato le prvi javni znanilec dolgotrajnega nasilja: kriza liberalne države je namreč v Julijski krajini pa tudi drugod po Italiji spodbudila fašistično pogromaštvo, z njim pa se je zaradi zakoreninjenega protislovanskega sovraštva še tesneje kot drugod v Italiji odkrito povezal državni aparat. Tako imenovane “nove pokrajine” so se torej rojevale v razmerah ostrih protislovij med narodnim načelom, državnim interesom in politiko moči, ki so v temeljih izpodkopavali možnost sobivanja med različnimi narodnimi skupnostmi. (…)”
1.septembra 1920 je politično društvo Edinost odposlalo spomenico predsedniku italijanske vlade v Rim. Na 14 straneh so opisani dogodki 13. julija 1920 v Trstu: A Sua Eccelenza il Presidente del Consiglio dei Ministri Giovanni Giolitti, Roma – tako se je glasil naslov spomenice Edinosti.
Skupaj preberimo uvod spomenice:
“ Il giorno 13 luglio 1920 i giornali nazionalisti triestini “Il Piccolo”, “L’ Era Nuova” e “La Nazione” riportavano un proclama del Fascio Triestino di Combattimento dove si invitava la popolazione per le ore 18 ad un comizio in Piazza dell’ Unità esortandola ad una energica reazione ai fatti di Spalato col motto che “ è finito il tempo del buon Italiano”. Al comizio stesso l’ avvocato Giunta , segretario Del Fascio di Combattimento, pronunciava un discorso che culminava nelle parole: “ Occhio per occhio, dente per dente” e reclamava l’ applicazione della legge del taglione contro gli Slavi di Trieste; altri oratori emisero il grido: “Fuoco al Narodni dom” e questo grido venne accolto dalla folla e ripetuto. Gli organi della Pubblica Sicurezza non interruppero gli oratori e non fecero nulla per impedire loro di aizzare ancor più gli animi della folla già troppo eccitata dai giornali locali. (…)”

Jugoslovanska matica v Ljubljani je 12. novembra 1927 izdala publikacijo z naslovom Za naše Primorje. V njej je na 4 straneh seznam z značilnim naslovom: Škoda povzročena po nasilstvih slovanskemu prebivalstvu v Julijski krajini. V seznamu so zabeleženi dogodki in ocenjena škoda za triletje 1919-1922. Iz obeh seznamov (Spomenice in Za naše Primorje) lahko sestavimo sliko uničenja na dan 13. julija 1920 v Trstu.

Kratek pregled vseh 21 napadenih ciljev fašističnega pogroma tistega tragičnega 13. julija 1920:
* Požig Narodnega doma v Trstu.
* Odvetniška pisarna in stanovanje dr. Kimovca na Trgu Oberdan 5.
* Gostilna Lenček “Al Gallo” na Trgu Oberdan 6.
* Kavarna “Al Commercio” v Ulici XXX Ottobre 18.
* Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Ulici XXX Ottobre 11.
* Odvetniška pisarna dr. Josipa Vilfana v Ulici XXX Ottobre 13.
* Splošna hranilnica v Ulici Torre Bianca 39.
* Ljudska šola srbske cerkvene skupnosti v Ulici Bellini.
* Odvetniška pisarna dr. Mateja Pretnerja in dr. Henrika Okretiča v Ulici Machiavelli 15.
* Odvetniška pisarna dr. Josipa Abrama in dr. Josipa Agneletta v Ulici Genova 11.
* Jadranska banka na vogalu ulic Cassa di Risparmio in S. Niccolò.
* Hrvatska štedionica na Borznem trgu 3.
* Špedicijska družb Balkan na Nabrežju Nazario Sauro 14.
* Urad in stanovanje delegata Kraljestva SHS na Trgu Venezia 1.
* Knjigarna in papirnica Jaka Štoka v Ulici Milano 37.
* Podjetje Franz&Kranz v Ulici Machiavelli 32 (solastnik podjetja je bil Čeh).
* Skladišče trgovca Andreja Perka v Ulici S. Niccolò 3.
* Gostilna Makarska v Ulici San Lorenzo 5.
* Trgovina čevljev Josipa Stančiča na Piazza Vecchia 5.
* Trgovina pijač Drage Štoka v Ulici C. Battisti 29.
* Tiskarna Edinost v Ulici sv. Frančiška 20.

Uničevalni pohod fašistov in njihovih pomagačev je trajal od 18.45 do 24 ure. Uspeli so razdejati kar 21 raznih stavb, uradov, pisarn, stanovanj, trgovin, bank, tiskarn, skladišč in gostiln. Pri tem početju so uživali podporo policije in orožnikov, saj niso priprli niti enega demonstranta ali razgrajača. Vse je teklo gladko po že v naprej pripravljenem scenariju.
[You must be registered and logged in to see this link.]

GRMADA V PRISTANU

“Nad ulico Commerciale ni bilo večera. Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal; drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga. […] Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: »Viva! Viva« Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so tedaj zakričali: »Alala!« In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila potem še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.”
Boris Pahor, Grmada v pristanu


[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                 Fašistični požig Narodnega doma 13.julija 1920

GAJ JULIJ CEZAR - GAIUS IULIUS CEASAR

Na današnji dan leta 100 p. n. št. se je rodil rimski vojskovodja, politik in pisatelj Gaj Julij Cezar, po latinsko Gaius Iulius Ceasar. Najslavnejši rimski vojskovodja je s svojimi številnimi bojnimi zmagami zelo razširil Rimski imperij. Ko je leta 46 pred našim štetjem v državljanski vojni premagal Pompeja Velikega, se je oklical za diktatorja.

IZREKI

* Kocka je padla. (Alea iacta est). (Ob tem ko je 10. januarja 49 pr. n. št. prečkal Rubikon)
* Tudi ti, Brutus? (Et tu mi Brute?) (Ko je gledal svojega morilca)
* Prišel, videl, zmagal. (Veni, vidi, vici). (Ko je zadušil upor v Pontu (pri Bosporju))

[You must be registered and logged in to see this link.]

IZPOSOJA ZLATNIKA za 10g

Za ilustracijo si oglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi si v času Julija Cezarja (leta 100 pred našim štetjem) nekdo izposodil 10-gramski zlatnik po 5-odstotni letni obrestni meri, plačljivi v zlatu, njegovi potomci pa bi morali ta dolg danes vrniti. Maso zlata, ki bi jo morali vrniti, lahko izračunamo po enačbi:

m=10g ×1,052112 ~ 5,64×1045g

To je masa, ki je enaka masi tri tisoč milijard Sonc, pri čemer je masa Sonca tristodvajsettisočkrat večja od mase Zemlje. Pravzaprav je to masa, ki je približno enaka masi celotne galaksije.

Stvari, ki so jih povedali različni modreci v zgodovini, so imele ponavadi zelo konkretne in praktične razloge. Verjetno je ravno to razlog, da je Mohamed prepovedal posojanje denarja za obresti in je to v islamu še danes prepovedano.

Na problem nezmožnosti plačevanja obresti je že leta 1996 opozarjal nemški profesor Bernd Senf, ki je v svoji knjigi Megla okrog denarja napovedal scenarij, ki trenutno poteka.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                         Vercingetoriks vrže orožje pred Cezarja.

NOGOMETNA VOJNA

Na današnji dan leta 1969 se je začela vojna med Salvadorjem in Hondurasom, imenovana nogometna vojna. Povod za vojaški spopad med sprtima državama latinske Amerike so bile junijske kvalifikacijske tekma za svetovno prvenstvo leta 1970 med obema državama. Nasilje izbruhne proti salvadorskim migrantskim delavcem v Hondurasu, od 300.000 jih je pregnanih več deset tisoč, kar sproži kratkotrajno invazijo salvadorske vojske v Hondurasu. Dva dni kasneje se po posredovanju OAS državi dogovorita za premirje. V petih dneh vojne je življenje izgubilo okrog 2.000 ljudi.

LATINSKOAMERIŠKA BUDNICA

Vse se je začelo 8. junija 1969, ko je Tegucigalpa, glavno mesto Hondurasa, gostila prvo tekmo, ki je odločala o uvrstitvi na mundial. Salvadorska reprezentanca je bila nastanjena v hotelu v središču mesta, kamor se je zgrnilo na tisoče domačih navijačev. Kamenjanje oken, tolčenje po pokrovkah in praznih sodih in hupanje avtomobilov so bili le delčki celonočne psihološke vojne, ki naj bi zlomila moštvo nepriljubljenih sosedov.
Neprespani gostje so se upirali vse do zadnje minute, ko je Roberto Cardona dosegel edini zadetek na tekmi. Zmago Hondurasa je mesto proslavilo s plenjenjem trgovin v lasti Salvadorcev, medtem se je v sosednji državi zgodila tragedija.

NOGOMETNA SALVADORSKA MUČENICA

18-letna Amelia Bolanios ni prenesla poraza v zadnji minuti, stekla je po očetovo pištolo in se ustrelila v srce. Celoten San Salvador se je udeležil njenega pogreba, ki ga je neposredno prenašala državna televizija. Častna straža, celotna vlada in poražena enajsterica so korakale za njeno krsto.
Maščevanje z obrestmi
Povratna tekma je bila teden dni kasneje. Honduraško reprezentanco je v San Salvadorju pričakal pravi pekel - mrtve podgane so vso noč letele skozi razbita okna hotela, obkroženega z razboritimi domačini, ki so nosili slike "nogometne mučenice". Na tekmo so morali goste odpeljati v oklepnikih! Tekma se je začela s sežigom honduraške zastave, namesto katere so na drog dvignili umazano in raztrgano cunjo.
Prestrašeni gosti so v strahu za svoja življenja izgubili s 3:0, a jih je domača vojska z oklepniki vsaj hitro pospremila do letališča. Medtem so Salvadorci pretepli in izropali gostujoče navijače, pri tem pa sta bila ubita dva človeka. Naslednji dan je na Honduras padla prva bomba in začeli so se obmejni incidenti.

SRDIT BOJ ZA NIČLO NA SP-ju

Zaradi takratnih pravil je moštvi čakala še tretja tekma na nevtralnem terenu ("majstorica"). Dan pred obračunom v Mehiki (27. junija) sta državi pretrgali diplomatske stike. Na stadionu Azteca v Ciudadu de Mexicu je pet tisoč policistov ločevalo sovražne navijače, ki so videli pravo dramo. Salvador je povedel že z 2:0, a je Honduras izenačil in izsilil podaljšek, v katerem je Mauricio Rodriguez zadel za 3:2 in popeljal Salvador na svetovno prvenstvo. El Salvador je nastopanje v Mehiki klavrno končal s tremi porazi proti Belgiji, Mehiki in Sovjetski zvezi ter gol razliko 0:9.

GOSPODARSKE TEŽAVE DIKTATUR

Pravi razlogi vojne, ki se jo je oprijelo ime "La guerra del futbol", so bili prenaseljenost Salvadorja, zemljiška reforma v Hondurasu, ki je prizadela priseljence iz sosednje države, velike gospodarske težave obeh držav in vojaška režima, ki sta za nadaljnji obstoj potrebovala zunanjega sovražnika. Spor med državama se je z razmejitvijo uradno končal šele leta 2006.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Kvalifikacijske tekme med Hondurasom in Salvadorjem so poleti leta 1969 dokončno zastrupile
          odnose med državama, kar se je končalo z za obe strani pogubno vojno.

Mjesec dana prije službenog svečanog otvorenja Panamskog kanala, njime su 16. srpnja 1915. prošla prva tri američka bojna broda (dreadnoughta), Missouri (BB-11), Ohio (BB-12) i Wisconsin (BB-9) iz Atlantika u Pacifik. Plovidba kanalom trajala je devet sati.
Ipak, to nisu bili prvi brodovi koji su prošli Panamskim kanalom. Prvi je prošao američki trgovački brod SS Ancon 15. kolovoza 1914.
Prvi ratni brod (za prijevoz ugljena, klasificiran kao fuel ship) USS Jupiter prošao je kanalom 12. listopada 1914. u smjeru Atlantika. 1920. taj brod je prerađen u prvi američki nosač aviona USS Langley (CV-1/AV-3). U veljači 1915. kanalom je prošla i flotila podmornica.

VIDKUN ABRAHAM LAURITZ JONSSON QUISLING


Na današnji dan leta 1887 se je v Fyresdalu rodil Vidkun Abraham Lauritz Jonsson Quisling.

9.aprila 1940 je kot prvi v zgodovini po radiu objavil, da je izvedel državni udar. To je storil zaradi tega, ker sta kralj in vlada pobegnila in je z razglasitvijo začasne vlade nameraval preprečiti, da bi vodilna mesta v  norveški politiki zasedli Nemci. Kljub temu je njegova vlada trajala le 5 dni, saj ni bila deležena podpore ne s strani Norvežanov in Nemcev.

Bil je norveški oficir in politik, ki je bil med nemško okupacijo predsednik marionetne vlade. Njegov priimek je sinonim za narodno izdajstvo. Vidkuna Quislinga so 24. oktobra 1945 v Oslu ustrelili.

KVIZLINGI

Kvizlingi so ljudje, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z okupatorjem. Ime so dobili po norveškem politiku Quislingu, ki je kot prvi v zasedenih državah začel sodelovati z Nemci.

* Obrambni minister Norveška - 1931 - 1933
* Ministrski predsednik Norveške - 1942 - 1945

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]                   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                    Vidkun Quisling, Henrich Himmler, Josef Terboven in Nikolaus von Falkenhorst
        [You must be registered and logged in to see this image.]

LUTIUS DOMITIUS AHENOBARBUS NERO CLAUDIUS CAESAR - NERON

Leta 64 je v noči na 19. julij zagorel Rim. Med požarom, ki je pustošil po mestu, je cesar Neron igral na liro in pel, za požig pa obtožil kristjane in povzročil najhujše preganjanje v zgodovini.

Neron je prišel do prestola zaradi zvitosti svoje matere Agrippine in svoje krutosti. Cesar Kaligula ju je namreč izgnal, ko je bil Neron še otrok, kasneje pa se je Agrippina poročila s cesarjem Klavdijem in Neron je po njegovi smrti postal cesar, pa čeprav je bil le Klavdijev pastorek (dal je ubiti svojega brata). Neron se je učil pri velikem filozofu Seneki in začel kot zelo human človek.

Neron se je sicer večkrat poročil in imel tudi nekaj otrok, vendar ni bil ravno priljubljen, saj je bil znan po tem, da je dal vsakega, ki mu ni bil najbolj po godu, ubiti. Tako se je rešil tudi nekaj svojih žena; 'poskrbel' pa je tudi za svojo mater. Znan je bil torej po svoji čudnosti, saj naj bi dal celo požgati Rim da bi dobil umetniški navdih. Sedaj veste, kje je dobil ime priljubljen program za snemanje Nero (snemati, 'peči' = burn). 

Znano je tudi, da je dal svojega mladega ljubimca Sporusa kastrirati in ga obravnaval kot svojo ženo; z njim se je tudi sprehajal po rimskih ulicah. Ko se je Neronu stanje še poslabšalo, se je moral Doryphorus (naslednji ljubimec) poročiti z njim - tokrat je bil Neron v vlogi ženske (vendar se ni dal kastrirati).
Umrl je 9. junija leta 68 (n.št.) v Rimu.
[You must be registered and logged in to see this link.]

ZLATA HIŠA - DOMUS AUREA
Zrušil naj bi se del stropa v več kot sto metrov dolgi galeriji palače. Palačo, znano tudi kot Domus Aurea (v latinščini zlata hiša), je rimski cesar Neron zgradil v prvem stoletju n. št. po velikem požaru, ki je leta 64 uničil aristokratska domovanja na rimskem griču Eskvilin.
Pozlata na stavbi, zgrajeni iz opeke in betona v letih med požarom in Neronovim samomorom leta 68, nikakor ni bila edini razkošni element okrasja: štukaturo na stropu so sestavljali poldragi kamni in prevleke iz slonove kosti, zidove pa so krasile freske.
Zlata hiša je bila po namembnosti vila, kar dokazuje 300 sob, med katerimi pa ni bilo spalnice. Doslej arheologi na lastno začudenje niso odkrili niti ostankov kuhinjskih ali toaletnih prostorov.

Po Neronovi smrti je bila zlata hiša v vse večjo sramoto vladarjevim naslednikom. V enem samem desetletju so izropali marmor, dragulje in slonovo kost. Kmalu po Neronovi smrti so palačo zapolnili z zemljo in zgradili nove stavbe. Danes palača leži pod ruševinami Trajanovih kopeli.
V 40 letih je zlata hiša utonila v pozabo, prekrili so jo z več novimi zgradbami, kar pa je ohranilo stenske poslikave, ki so bile tako zaščitene pred vlago.

Usodni padec mladeniča v luknjo
Na koncu 15. stoletja je neki mladi Rimljan po nerodnosti padel skozi razpoko in se znašel v nenavadni jami, polni poslikav. Kmalu so se v jamo začeli spuščati mladi rimski umetniki, ki so si želeli ogledati ta "čudež".
Tudi pozneje slavni umetniki Pinturicchio, Raphael in Michelangelo so se spustili v podzemlje, da bi preučili votline, in na zidove vklesali svoja imena. Freske so bile sicer zbledele, a vpliv teh poslikav na zgodnjo renesanso, ki je ravno prihajala v Rim, je bil navdihujoč.
Nekoč razkošno stavbo je pozneje začela najedati vlaga, v času hudega deževja se je zrušil del stropa. Zaradi vse večjih pomislekov glede stanja stavbe in varnosti obiskovalcev so vilo leta 2005 zaprli zaradi obnove. Del kompleksa so odprli februarja leta 2007, marca naslednje leto pa ga spet zaprli zaradi slabih varnostnih razmer. Arheologi so septembra leta 2009 odkrili ostanek Neronovega vrtljivega banketa in mehanizem.
Ime Domus Area je v sodobnih časih postal sinonim za bogastvo, obilje in razkošje. Vse pogosteje so ga začeli uporabljati v komercialne namene - za imena razkošnih hotelov do dragih vin.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]      
              Neron                                                          Kovanec                                                                    Domus Aureus

Poznati konstruktor oružja Samuel Colt rođen je 19. srpnja 1814.
Njegov utjecaj na polju izrade ručnog vatrenog oružja bio je tako velik da danas gotovo i nema čovjeka koji nije čuo za marku Colt. Kao poduzetnik okrenut komercijalizaciji, Samuel Colt uputio se u masovnu proizvodnju vatrenog oružja i uveo je sustav izrazite propagandne promocije svojih proizvoda, kako putem oglasa, tako i izravno darivajući primjerke svojih revolvera svjetskim državnicima (među ostalima osmanskom sultanu, talijanskom vojskovođi Garibaldiju i mađarskom revolucionaru Lajosu Kossuthu).
Samuel Colt proizveo je prve primjerke svojih revolvera još 1830-tih godina. U to je doba revolver bio egzotično oružje, a upravo je on dao ključan doprinos njegovoj popularizaciji. U prvih 25 godina postojanja kompanija Colt proizvela je preko 400.000 revolvera. Zanimljivo je da je u Američkom građanskom rat Samuel Colt prodavao oružje i Sjeveru i Jugu. Velik utjecaj imali su Coltovi revolveri na američkom Divljem zapadu. Iz Coltovih revolvera pucali su između ostalih Wyatt Earp, Doc Holliday i Wild Bill Hickok. Poznati Coltov revolver Single Action Army Model neki nazivaju i ručnim oružjem koje je osvojilo Zapad (engl. The handgun that won the West).
Samuel Colt umro je kao jedan od najbogatijih ljudi u SAD-u. Naslijeđe ljubavi prema oružju, koje je u SAD-u ostalo iza njega i sličnih proizvođača, izaziva i danas kontroverze u američkoj politici.

[You must be registered and logged in to see this image.]

Njemačka podmornica SM U-156 izvela je 21. srpnja 1918. pothvat, granatirajući američki grad Orleans u Massachusettsu. To je bio jedini napad na američko kopno u cijelom Prvom svjetskom ratu. SM U-156 bila je podmornica klase U-151 Deutschland, najvećih podmornica u upotrebi tijekom Prvog svjetskog rata i izvorno su zamišljene kao teretne podmornice za krijumčarenje robe iz SAD-a u Njemačku tijekom britanske pomorske blokade. Kasnije su prepravljene u napadačke podmornice i opremljene s 18 torpeda i dva topa kalibra 105 mm. Upravo tim topovima napala je U-156 područje oko grada Orleansa, blizu isturenog rta Cape Cod na Atlantskom oceanu.
Nekoliko granata pogodilo je grad i ostavilo kratere od eksplozija. Šteta nije bila velika, ali je psihološki efekt na stanovništvo bio snažan, jer kopno SAD-a nije bilo napadnuto još od 1846. Podmornica U-156 pod zapovjedništvom Richarda Feldta uspjela je napustiti područje bez oštećenja i uputila se na sjever u daljnje napade na američke i kanadske brodove. Kopno SAD-a više nije napadano do Drugog svjetskog rata, kad su japanske podmornice napale Zapadnu obalu u dva navrata.

[You must be registered and logged in to see this image.]

Unutašnjost podmornice klase U-151 Deutschland

Nakon sloma posljednjeg pokušaja njemačkog proboja Zapadnog bojišta Francuzi su uz američku pomoć u srpnju 1918. izveli protunapad blizu Soissonsa, gradića u sjeveroistočnoj Francuskoj poznatog po bogatoj povijesnoj tradiciji. Bila je to jedna od najvećih bitaka rata, a u njoj je poginulo oko 90.000 vojnika. Napredujući kroz šumu Retz, 66. satnija 5. američke mornaričke pukovnije naišla je na neprijateljsko uporište koje je branilo nekoliko strojnica. Ne obazirući se na upozorenja kolega, jedan topnički narednik prišuljao se na današnji dan 1918. protivničkom uporištu s boka te savladao njemačku posadu u borbi prsa o prsa. Preuzeo je njihove ručne bombe i djelujući potpuno sam onesposobio sve okolne neprijateljske strojnice. Obrambena točka bila je neutralizirana, a dvije strojnice i četiri zarobljenika pali su u američke ruke.
Ovaj odvažni čin izveo je marinac Vjekoslav Lujo Čukela, amerikanizirano Louis Cukela. Riječ je o rođenom Splićaninu koji je stekao obrazovanje u rodnom gradu, ali se nedugo prije izbijanja Prvoga svjetskog rata preselio u SAD. Početkom rata prijavio se u oružane snage SAD-a, ali se u borbu uključio tek sredinom 1918. kao američki marinac. Za svoje zasluge Čukela je stekao dvije američke Medalje časti, najveće vojničko odlikovanje SAD-a. Francuzi su ga odlikovali svojom prestižnom Legijom časti, a primio je i niz drugih američkih, francuskih i talijanskih odlikovanja. Uz to mu je kralj Aleksandar Karađorđević dodijelio Red jugoslavenske krune, odlikovanje koje je uveo prilikom preimenovanja Kraljevine SHS u Kraljevinu Jugoslaviju. Unatoč činjenici da je dvaput lakše ranjen, nikada nije primio Grimizno srce, američko odlikovanje za ranjene vojnike.
Nakon rata službovao je u raznim američkim vojnim bazama na Filipinima i Haitiju, u Kini i diljem SAD-a. U Haitiju je djelomično narušio svoj ugled jer je sudjelovao u brutalnom gušenju protuameričkog ustanka. Tijekom Drugog svjetskog rata službovao je u vojnim bazama u Norfolku i Philadelphiji, a nedugo nakon kraja rata je umirovljen.

[You must be registered and logged in to see this image.]

Škotski ustanički vođa William Wallace poražen je u Bitki kod Falkirka 22. srpnja 1298. Pobijedile su ga snage engleskog kralja Edwarda I. Uoči sukoba s Williamom Wallaceom, borcem za samostalnost Škotske od Engleza, engleski kralj uspio je skupiti oko 2.500 naoružanih konjanika te više od 12.000 pješaka, od kojih su većinu činili Velšani naoružani dugim lukovima. Snage Williama Wallacea, koji je u to doba nosio titulu zaštitnika Škotske bile su dva do tri puta malobrojnije.
Škotska u doba Wiliama Wallacea bila je okrutno potlačivana od strane Engleza. Prvi put su ga napali dok je prodavao ribu. Nakon ubojstva supruge, osvetio je njenu smrt ubivši njenog krvnika. Tadašnji kralj Engleske, Edward I. počeo je okrutnu hajku na njega i sve Škote.
Škoti su vjerovali u svoju pobjedu, jer su iskopali rovove sa zašiljenim kolcima i barama ispred njih, a engleski vitezovi napali su na konjima istovremeno s oba boka. Nakon što se malobrojna škotska konjica povukla, Englezi su se okomili na protivničke stijelce koje su ubrzo pobili i rastjerali. Nakon toga engleskim konjanicima se pridružilo se i pješaštvo te su razbili i škotsko pješaštvo. Uslijedio je masakr u kojem je pobijeno tisuće Škota.
William Wallace uspio je pobjeći s većinom svojih zapovjednika, ali mu je taj poraz srušio ugled koji je dotad uživao pa se odrekao položaja zaštitnika Škotske. Wallace je uhvaćen sedam godina kasnije zahvaljujući izdaji sunarodnjaka Johna de Menteitha, koji ga je predao engleskoj vojsci kod Robroystona kraj Glasgowa. Wallace je odveden u London gdje mu je suđeno, proglašen je krivim zbog izdaje te je nakon mučenja pogubljen.
Škoti su uspjeli izboriti samostalnost nešto kasnije, 1314. u Bitki kod Bannockburna. Svašta se tu još događalo do 1707. kada su spojena kraljevstva Škotske i Engleske u Kraljevstvo Velike Britanije.
Povijesna drama Mela Gibsona iz 1995. 'Breaveheart' '(Hrabro srce') opisuje ove događaje iz Prvog škotskog rata za nezavisnost. Film je osvojio pet Oscara, uključujući nagrade za najbolji film i najboljeg redatelja, a bio je nominiran za još njih pet.

[You must be registered and logged in to see this image.]

ULTIMAT SRBSKI VLADI

Na današnji dan leta 1914 je avstro-ogrski veleposlanik srbski vladi oziroma srbskemu finančnemu ministru izročil ultimat zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Avstro-Ogrska je v uboju prestolonaslednika Ferdinanda videla dober razlog, da začne osvajalno vojno na Balkanu in da obračuna s Srbijo, ki je bila nosilka ideje o združitvi južnih Slovanov. Zato je izrabila delno srbsko zavrnitev zahtev ultimata in 28. 7. 1914 napovedala Srbiji vojno.

Avstro-Ogrska je 23. julija 1914 izročila ultimat srbski vladi, v katerem je med drugim zahtevala, naj Srbija do 25. julija prevzame krivdo za sarajevski atentat, prepreči protiavstrijsko medijsko gonjo, umakne sporne šolske knjige in v medijih objavi poniževalne izjave. Srbija je kljub temu, da je zavrnila odgovornost za sarajevski atentat, pristala na štiri od petih pogojev, vendar je zavrnila udeležbo avstrijskih policistov pri preiskavi v Beogradu, saj bi to kršilo njeno »suverenost in ozemeljsko nedotakljivost«. Avstro-Ogrska je ostala neomajna – ker ni prišlo do izpolnitve vseh pogojev, se je odločila za vojno, pri tem pa je imela tudi podporo Nemčije. Na Balkanu je imela Srbija kot edino zaveznico le Črno goro.

TELEGRAM

Pot telegrama z vojno napovedjo do srbske vlade je bila nenavadna. Avstroogrski minister za zunanje zadeve grof Berthold je namreč vojno napoved Srbiji poslal srbski vladi ob 11 uri in 10 minut z Dunaja in to kar preko navadnega telegrama, ne pa preko diplomatskih kanalov, kot je bilo to običajno. To je bil poskus še enega ponižanja Srbije. Še pred tem je Berthold avstrijskega cesarja Franca Jožefa obvestil, da so srbske enote pri Tamiš-Kovinu že napadle avstroogrsko vojsko, kar je bila neresnica. Ker pa je srbska vlada po ultimatu že odšla v Niš, je telegram ni dosegel. V tem trenutku so Velika Britanija, Francija in Rusija celo zahtevale, naj Srbija brez bojev dopusti okupacijo srbske prestolnice. Telegram je nato do Niša prišel po drugi poti, preko Romunije. Predsedniku srbske vlade Nikoli Pašiću so ga prinesli v restavracijo, kjer je bil na kosilu. Ko ga je prebral je dejal: »To smo tudi pričakovali,« in jedel naprej, kot se je pozneje spominjal novinar Ivo Ćipiko. Napad na Beograd se je začel še istega dne ob 23. uri, z izstrelitvijo prvih granat z rečne oklepne ladje »Bodrog«.
[You must be registered and logged in to see this link.]

NOTA AVSTRO-OGRSKE VLADE SRBIJI - z rokom odgovora v 48 urah

1. Da bo prepovedala vsako publikacijo, ki neti sovraštvo in prezir do monarhije in s svojo splošno tendenco nasprotuje njeni glavni teritorialni integriteti.
2. Da bo takoj razpustila Narodno odbrano in da bo enako ravnala z drugimi društvi v Srbiji, ki delajo propagando proti avstro-ogrski monarhiji, ter da bo ukrenila vse, da ta razpuščena društva ne bodo nadaljevala svojega dela pod drugim imenom in v drugi obliki.
...
4. Da bo odstranila iz vojaške službe in sploh iz uprave vse oficirje in uradnike, ki so se pregrešili s propagando proti monarhiji in katerih imena in dela bo cesarska in kraljevska vlada pozneje sporočila kraljevski vladi.
5. Da bo sprejela sodelovanje organov cesarske in kraljevske vlade pri dušenju subverzivnega gibanja, naperjenega proti teritorialni integriteti monarhije.
6. Da bo začela sodno preiskavo proti udeležencem v zaroti dne 28. junija, ki so na srbskem ozemlju. Pri tej preiskavi naj bi sodelovali organi, ki bi jih delegirala cesarska in kraljeva vlada.
...
9. Da bo cesarski in kraljevski vladi dala pojasnilo o neopravičenem govorjenju srbskih visokih uradnikov v Srbiji in tujini, ki se navzlic svojemu uradnemu položaju po atentatu 28. junija niso pomišljali v intervjujih sovražno se izražati o avstro-ogrski monarhiji.
10. Da bo nemudoma obvestila cesarsko in kraljevo vlado, kako je izvedla ukrepe, obljubljene v gornjih točkah.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
          28. julija 1914 ob 11. uri je Avstro-Ogrska napovedala vojno Kraljevini Srbiji

RUDOLF VOJANOV MAISTER

Na današnji dan leta 1934 je umrl slovenski pesnik in vojskovodja Rudolf Maister. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Izobrazbo si je pridobil na vojaških šolah v Avstro-Ogrski. Konec I. svetovne vojne je pričakal kot major. S hitro mobilizacijo je ustanovil Slovensko vojsko ter razorožil nemške oddelke v Mariboru. Vojaško kariero je končal z upokojitvijo leta 1923. Tedaj se je posvetil kulturnemu delovanju in izdal pesniško zbirko Kitica mojih.

Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 na Šutni št. 16 v Kamniku, kjer sta imela starša v najemu stanovanje. Rod Maistrov pa izhaja s Ptuja. Rudolfov oče Franc Maister se je leta 1849 zaposlil kot nadzornik v finančni straži ter se leta 1867 v Trebnjem poročil s Frančiško Tomšič. V zakonu so se jima rodili trije sinovi: Artur, Ernest in Rudolf. Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila, najprej v Kamnik, zatem v Mengeš in leta 1883 v Kranj, kjer je oče umrl. Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Mengšu in v Kranju, kjer se je vpisal na nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, vendar jo je leta 1892 zapustil in se vpisal v domobransko kadetnico na Dunaju. Končal jo je dve leti zatem. Leta 1905 se je poročil z Marijo Stergar. Rodila sta se jima sinova Hrvoj in Borut. Leta 1923 je bil upokojen kot divizijski general. Živel je v Mariboru, veliko časa je preživel na Zavrhu v Slovenskih goricah in na Uncu, kjer je 26. julija 1934 umrl. Z vsemi častmi so ga pokopali na mariborskem pokopališču na Pobrežju.
 
Vojaška vloga Rudolfa Maistra je bila odločilna ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja na novo nastale Države SHS, pozneje Kraljevine SHS. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta mu je podelil čin generala, ki mu je zagotavljal večji ugled pri civilnem prebivalstvu in brezhibno pokorščino (disciplinsko razrahljanega) vojaštva. Mariborski mestni svet se je tedaj odločil za priključitev mesta k republiki Avstriji, tako da je imel Maister pri uresničevanju ciljev le malo podpore. Tudi Narodna vlada v Ljubljani ni podprla Maistrove mobilizacijske pobude, vendar je kljub temu novembra leta 1918 ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki. S svojo vojsko je 23. novembra 1918 razorožil mariborsko nemško varnostno stražo, jo razpustil in tako prevzel vojaški nadzor v mestu. Zasedel je slovensko narodnostno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim poveljnikom Passyjem je 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o mejni črti na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in na začetku maja 1919 je Maister dobil nalogo, da pripravi obrambno črto. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva, njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. 18. septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi umakniti s Koroškega. O dokončni usodi koroških Slovencev pa je 10. oktobra 1920 odločil plebiscit.
 
Ne smemo pozabiti tudi na Maistrovo umetniško ustvarjanje in kulturno delovanje; bil je pesnik, slikar ter strasten bibliofil.. Leta 1904 je bila natisnjena njegova prva pesniška zbirka Poezije. Drugo pesniško zbirko z naslovom Kitica mojih je izdal šele leta 1929. V njej so združene pesmi iz vojnih časov, pesmi o izgubljeni Koroški in Primorski, pesmi, ki upodabljajo nekatere slovenske pokrajine, in pripovedne pesmi. Prav te pesmi so spodbudile kar nekaj slovenskih skladateljev, na primer Emila Adamiča, Frana Gerbiča, Gojmirja Kreka in druge, da so napisali glasbo zanje.
 
Rojstno mesto Kamnik se je generalu Maistru večkrat poklonilo. Ob njegovi petdesetletnici 15. aprila 1924 mu je podelilo diplomo častnega meščana, po predlogih Josipa N. Sadnikarja jo je naslikal Maksim Gaspari. Četrtega septembra 1938 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo (delo znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika). Ob 50. obletnici bojev za severno mejo leta 1968 se je porodila tudi ideja o postavitvi javnega spomenika Rudolfu Maistru. Izdelal ga je kipar Anton Sigulin iz Ljubljane, slovesno odkritje na Trgu talcev je potekalo 25. oktobra 1970. Leta 1996 pa se je Občina Kamnik odločila, da generalov rojstni dan, 29. marec, postane občinski praznik. Po Rudolfu Maistru se imenujejo ulica, srednješolski center in glavni most čez Kamniško Bistrico. Leta 2013 je bila občina Kamnik tudi glavni nosilec obnovitve in ureditve njegove rojstne hiše.
 
Prvo društvo generala Maistra so ustanovili leta 1997 v Ljubljani. Društvo je združevalo Maistrove borce, potomce Maistrovih borcev in druge ljudi, ki so želeli ohraniti spomin na delo generala Maistra, njegovih borcev za severno mejo in na vse narodnozavedne Slovence, ki so si prizadevali za nastanek samostojne Slovenije. Podružnice so nastajale tudi drugje, npr. v Kamniku, Mariboru, na Uncu. Petindvajsetega septembra 2003 je bila ustanovljena podružnica Društva general Maister v Kamniku. Osamosvojitev podružnic in ustanovitev društev je zahtevala krovno organizacijo, zato je leta 2005 nastala Zveza društev general Maister, ki danes šteje več kot dvajset društev.
[You must be registered and logged in to see this link.]



[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                          Divizijski general - Rudolf Vojanov Maister                                                     Znamka                                              Medalja

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                     Maistrovi borci leta 1919

[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                   Rudolf Maister častni občan Kamnika                                                                     Zbirki Poezije in Kitica Mojih

ZAČETEK I.SVETOVNE VOJNE

Na današnji dan leta 1914 je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji, s čimer je bil svet pahnjen v morijo do takrat neslutenih razsežnosti, saj je zahtevala 8,5 milijona smrtnih žrtev.

Vojna napoved Avstro-Ogrske Srbiji je sledila atentatu v Sarajevu, ki se je zgodil mesec dni prej. Napad na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, v katerem je umrla tudi njegova žena, vojvodinja Zofija, ki ga je izvedel gimnazijec Gavrilo Princip, sicer ni bil vzrok za prvo svetovno vojno, bil pa je posledica tedanjih razmer.

Avstro-Ogrska je tako 23. julija 1914 srbski vladi postavila ultimat, v katerem je med drugim zahtevala, da ta do 25. julija prevzame krivdo za atentat, prepreči protiavstrijsko medijsko gonjo, umakne sporne šolske knjige in v medijih objavi poniževalne izjave.
Srbija je privolila v vse, ni pa mogla sprejeti udeležbe avstrijskih policistov pri preiskavi v Beogradu. Za Avstro-Ogrsko je bilo to premalo in 28. julija je Srbiji napovedala vojno, s čimer je sprožila verižne vojne napovedi drugih držav.

Izbruhnila je vojna, ki se je končala štiri leta pozneje s kapitulacijo Nemčije in z razpadom avstro-ogrske monarhije. Razpadlo je tudi Otomansko cesarstvo, v Rusiji pa je boljševiška oktobrska revolucija odnesla ruskega carja.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                          V strelskem jarku

[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Telegram Avstro-Ogrske vojne napovedi ob 11 uri in 10 minut
                              v Nišu so ga prejeli ob 12 uri in 30 minut
 
[You must be registered and logged in to see this image.]
           28. julija 1914 ob 11. uri je Avstro-Ogrska napovedala vojno Kraljevini Srbiji

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Muzej v Kobaridu, kjer je potekala Soška fronta, z več kot milijon mrtvimi

[You must be registered and logged in to see this image.]
      Komandant Soške fronte Feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Soška fronta - bitka za Doberdob od 23. maja 1915 do 28. oktobra 1917

GESTAPOVSKI ZAPORI BEGUNJE

Na današnji dan leta 1941 so nemške okupacijske oblasti v Sloveniji ustanovile vojaško sodišče in začele streljati talce. Osumljence so zapirali predvsem v Begunjah.

Državno žensko kaznilnico v Begunjah na Gorenjskem, ki so jo od leta 1875 oskrbovale usmiljene sestre Sv. Vincencija Pavelskega, so 23. 4. 1941 prevzele nemške okupacijske oblasti. Nemški okupator je tu sprva uredil zbirno taborišče za gorenjske izgnance, nato pa najhujše zapore nemške varnostne policije in varnostne službe na Gorenjskem. Od 20. 5. 1941 do 4. 5. 1945 je bilo tu zaprtih 12.134 oseb. Begunjske zapore je 4. 5. 1945 osvobodil Kokrški odred Narodnoosvobodilne vojske Slovenije in osvobodil 632 jetnikov. Na ta dan imajo v Begunjah vsako leto praznik, ki ga počastijo s spominsko svečanostjo.

KATZENSTEIN - MUZEJ TALCEV

Mogočna graščina Katzenstein v središču Begunj skriva temno zgodbo druge svetovne vojne. V letih od 1941 do 1945 so bili v stavbi zloglasni gestapovski zapori. Spominski muzej prikazuje nekdanje jetniške celice s pretresljivimi zapisi jetnikov na stenah in razglasi okupatorjev.

V parku ob graščini in v bližnji dolini Draga je urejeno grobišče 667 talcev in partizanov. Obeležji sta bili urejeni po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja. Umetniške skulpture v graščinskem parku so delo akademskega kiparja Borisa Kalina.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                                 Muzej talcev                                                                                            Na dvorišču jetnišnice

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                          Jetniška celica

[You must be registered and logged in to see this image.]          [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Tovariši maščujte nas                                                                      Zaporniki na dvorišču

 [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                 Grobišče talcev v Dragi

Indijanski poglavica David Bald Eagle (Ćelavi Orao), poznat po ulozi u filmu Ples s vukovima, koji je 1990. dobio Oscara, preminuo  u svom domu u indijanskom rezervatu Cheyenne River, Južna Dakota, u 97. godini.
Bald Eagle rođen je 1919. u šatoru rezervata Sioux Indijanaca Cheyenne River, a tijekom Drugog svjetskog rata borio se u redovima američkih jedinica u Europi te sudjelovao u iskrcavanju u Anziju, u Italiji, kada je osvojio i Srebrnu zvijezdu.
Nakon ozbiljnog ranjavanja koje je doživio kao padobranac prilikom invazije u Normandiji, Ćelavi Orao posvetio se karijeri bubnjara u grupi Cliff Keyes Big Band.
Uključio se i u ples i nastupao u plesnim dvoranama, a taj dio karijere nesretno je završio tragičnom smrću njegove plesne partnerice i supruge, Penny Rathburn, koja je poginula u automobilskoj nesreći, nakon čega je Bald Eagle počeo graditi karijeru u Hollywoodu. Tamo je započeo kao majstor obuke filmskim zvijezdama poput Johna Waynea, kojeg je učio jahati i pucati iz pištolja, a bio je i dubler Errolu Flynnu. Kasnih 50-ih pridružio se rodeo timu te je u Belgiji upoznao svoju drugu suprugu, Josee.
Izvan svijeta showbusinessa, Bald Eagle je zbog svoje posvećenosti pravima Lakota Indijanaca bio izabran za prvog Poglavicu ujedinjenih domorodačkih nacija 2001. U borbi za njihova prava, obraćao se pripadnicima domorodačkih naroda diljem svijeta.
Eto, od njega su se osmrtnicom danas u novinama oprostili i prijatelji plemena Lakota iz Trogira.

[You must be registered and logged in to see this image.]


Indijanci u gradu Eagle Butte, u indijanskom rezervatu u Južnoj Dakoti:

[You must be registered and logged in to see this image.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Danes jo je obiskal Putin.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Danes jo je obiskal Putin.

31. srpnja 1970. ukinuto je besplatno davanje ruma mornarima u Britanskoj kraljevskoj mornarici (Royal Navy). Neki mornari su na taj dan zbog žalosti stavili crne vrpce na nadlaktice, a na nekim brodovima organizirali su i simboličke sprovode. Mornarica je ukidanje ruma objasnila time što alkoholiziranost mornara može umanjiti njihovu sposobnost upravljanja teškim strojevima.
Britanska kraljevska mornarica, držala je tijekom više stotina godina praksu davanja besplatne porcije ruma svojim mornarima, još od 1655., nakon što su Britanci zauzeli Jamajku, otok bogat šećernom trskom od koje se proizvodi rum. Na brodovima je postojala posebna bačva za rum koju su nazivali Rum Tub. Bila je obično ukrašena ornamentima, a ponekad i ojačana mjedenim okovima. Svaki je pripadnik mornarice imao pravo na pola pinte ruma dva puta dnevno, što je bila znatna količina.
Rum je bio pogodan za transport na brodovima, jer se ne kvari, za razliku od piva koje je korišteno ranije i koje se znalo pokvariti. Godine 1740. dnevna porcija ruma smanjena je na 0.7 decilitra i to jednom dnevno, između 11 sati i podneva. To vrijeme dana zato se nazivalo Up Spirits (igra riječi jer spirit znači i alkohol i životni duh). Mornari ispod 20 godina nisu dobivali rum. Ako se netko izjasnio da ne pije alkohol, dobivao je umjesto ruma svotu od 3 penija na dan.
Iako termin 'brodski (naval) rum' nema legalno ili precizno značenje, sugerira karakterističan stil - taman, jak, težak i taninski. Više od tristo godina britanska mornarica izdavala je dnevno tzv. Pusser's rum (pusser je sleng od purser, oficir za nabavu, ekonom), s dvostrukom porcijom prije bitke. Nešto kasnije u 1740.-im, pod naredbama Admirala Vernona, uobičajena dnevna porcija  zamijenjena je dvjema porcijama od po četvrt litre, razrjeđene u omjeru 4:1 s vodom. Nadimak admirala bio je Stari Grogram zbog teškog vodootpornog grogram plašta/ogrtača kojeg je nosio - i zbog toga je mješavina na kojoj je inzistirao u pokušaju sprječavanja pijanstva postala poznata kao grog. Sok limete često se dodavao grogu u pokušaju prevencije bolesti prouzročenu pomanjkanjem vitamina, pa su britanski mornari postali poznati kao 'limeys'.
I jedna mala tajna - u SDO za podmorničare u JRM se se nalazile male 0.2 bočice ruma.

Slavni književnik Antoine de Saint-Exupéry, nestao je nad Sredozemljem tijekom leta vojnim zrakoplovom na izviđačkoj misiji 31. srpnja 1944. Autor poznate novele 'Mali princ' bio je za vrijeme Drugog svjetskog rata pilot u zrakoplovstvu de Gaulleovih Slobodnih francuskih snaga.
Antoine de Saint-Exupéry letjeti je počeo otprilike s 21 godinu i zatim se priključio Francuskom ratnom zrakoplovstvu. Mnogo letačkog iskustva stekao je u poštanskim letovima preko Sahare, od Francuske do Dakara, a kasnije i u Argentini. U to vrijeme počeo je i pisati knjige. Prilikom pokušaja obaranja rekorda u brzini leta između Francuske i Vijetnama 1935, srušio se u Egiptu, ravno u pustinju. Bio je na rubu smrti, no u zadnji čas ga je spasio jedan beduin na devi.
Za vrijeme Drugog svjetskog rata žarko je želio letjeti za saveznike, unatoč svojim ozljedama i relativno starijoj dobi. Imao je 43 godine, što je bilo 8 godina više od maksimalne dozvoljene dobi za vojnog pilota. Ipak, uspio je dobiti specijalno odobrenje generala Dwighta D. Eisenhowera (budući američki predsjednik) i poletjeti u vojne misije. Upravljao je američkim avionom Lockheed P-38 Lighting.
Kobnog dana poletio je s otoka Korzike u izviđačku misiju prema francuskoj obali, okupiranoj od Njemačke i više se nije vratio. Francuzi u zadnje vrijeme ulažu mnogo napora u pronalaženju olupine njegovog aviona u moru. Ostaje i dalje misterij zbog čega se njegov avion srušio i gdje je točno završio.

1. kolovoza 1927. osnovana je kineska Narodnooslobodilačka vojska kao kineska Crvena armija, oružane snage Komunističke partije Kine. Osnivanje armije bila je poslijedica raskida savezništva između partije Kuomintang i KP Kine.
Riječ je o danas najvećoj vojsci na svijetu po broju pripadnika (2.33 milijuna), a drugoj najvećoj po veličini godišnjeg proračuna (iza američkih oružanih snaga). Simbol kineske Narodnooslobodilačke vojske crvena zvijezda sadrži u sebi današnji datum (1. kolovoza), brojke 1 i 8 na kineskom pismu.
Sastoji od kopnene vojske, mornarice, zračnih snaga i posebno odijeljenih strateških nuklearnih snaga koje nose naziv Drugi topnički korpus (PLA Second Artillery Corps).
Kineska počasna garda osnovana je u lipnju 1953. Svaki od pripadnika počasne garde iznoji tonu znoja, iznosi sedam cipela i prehoda osam tisuća kilometara tijekom jednogodišnjeg treninga.
Muškarci moraju biti visoki od 1.88 do 1.92 m, moraju moći stupati 116 koraka u minuti, a svaki korak mora iznositi 75 cm. Žene u prosjeku moraju biti visoke 1.73 m, ali moraju stupati istom brzinom i istom širinom koraka kao muškarci.

Bitka kod Svetog Gottharda (Monošterska bitka) između ujedinjenih kršćanskih snaga i Osmanlija dogodila se 1. kolovoza 1664. Sveti Gotthard mjesto je na području današnje Mađarske, udaljeno oko 15 km od tromeđe Mađarske, Slovenije i Austrije. Do bitke je došlo kada je osmanska vojska krenula u smjeru Beča, nakon što je tijekom lipnja opsjedala tvrđavu Novi Zrin na rijeci Muri u Međimurju i razorila je do temelja 7. srpnja iste godine.
Snage Osmanskog Carstva koje su brojale preko 100.000 vojnika, predvodio je veliki vezir Fazıl Ahmed-paša Ćuprilić.
Habsburškoj Monarhiji u borbi protiv Osmanlija pomoć su poslali tradicionalni neprijatelji dinastije Habsburg, francuski kralj Luj XIV. i njemački protestantski knezovi (austrijski Habsburgovci kao izraziti katolici bili su u dugotrajnom sukobu s protestantskim dijelom njemačkih zemalja), a pristigla je i jedna pijemontska pukovnija. Kršćanske snage ukupno su imale oko 30.000 boraca. Vrhovni zapovjednik habsburških snaga bio je feldmaršal grof Raimondo Montecuccoli, dok je francuski dio predvodio grof Jean de Coligny-Saligny.
Uoči bitke osmanske snage smjestile su se s južne strane rijeke Rábe, na području današnje Mađarske, dok su kršćanske snage bile koncentrirane na suprotnoj strani rijeke, kod današnjeg mjesta Mogersdorf, (Monošter, zato se bitka naziva i Monošterska) u austrijskom Gradišću. Kršćani su nakon duge borbe odlučno porazili snage Osmanskog Carstva, a procjene govore o 2 do 6 tisuća poginulih kršćanskih vojnika i od 16 do 22 tisuće osmanskih.
Velika pobjeda kasnije nije u dovoljnoj mjeri iskorištena pri mirovnim pregovorima, što je razočaralo hrvatske i ugarske velikaše (to je bio jedan od razloga koji su izazvali znamenitu Zrinsko-frankopansku urotu).

POTSDAMSKA KONFERENCA

Na današnji dan 1945 se je v Potsdamu končalo vrhunsko srečanje zmagovitih držav v II. svetovni vojni: ZDA, VB in ZSSR. S sporazumom so določili načrt o demilitarizaciji Nemčije in mejo s Poljsko, ki od takrat poteka po črti Odra-Nisa. Druga svetovna vojna se je končala z nemško vdajo 8. maja 1945. Voditelji zmagovitih držav, Winston Churchill, Harry Truman in Josef Stalin, so v Potsdamu zasedali med 17. julijem in 2.avgustom istega leta.

Osrednje teme pogovorov so bile priprave na mirovno konferenco, obsodba nacističnih voditeljev ter usoda povojne Nemčije, ki so ji naprtili kolektivno krivdo za drugo svetovno vojno.

Na konferenci v Potsdamu si je predsednik ZDA Truman prizadeval, da bi omejil vlogo komunistične Sovjetske zveze pri oblikovanju povojnega sveta. Vendar je SZ med vojno zrasla v svetovno velesilo.

Stalin je vojno pač razumel po svoje: "Ta vojna ni podobna nobeni pretekli vojni. Kdor zasede ozemlje, narekuje svoj družbeni red. Vsakdo narekuje svoj red, do koder napreduje njegova vojska," je dejal maršalu Titu pred koncem vojne v Evropi.

Zaradi ideoloških razlik in nasprotujočih si interesov se je med obema velesilama že med vojno pokazala razpoka, ki je po vojni prerasla v popoln razkol. Glavno vprašanje je bilo vplivno območje komunističnega vzhoda in kapitalističnega zahoda. Med obema območjema je nastala pregrada, imenovana "železna zavesa".

SKLEPI

* popolna demilitarizacija in razpustitev nemške armade /.../ naprav za izdelavo orožja /.../ nemški narod se ne more izogniti odgovornosti za to, kar si je nakopal /...
* razveljavljeni bodo vsi nacistični zakoni
* vojni zločinci bodo prijeti, zaprti in sojeni
* nemško izobraževanje in šolstvo bo usmerjeno tako, da bo povsem izločilo nacistično in militaristično doktrino in omogočilo uspešen razvoj demokratičnih idej
* /.../ vsi državljani imajo enake pravice ne glede na vero, raso ali narodnost
* /.../ dovoljena bo svoboda govora, tiska in vere in ustanavljanje svobodnih sindikatov, ne smejo pa ogrožati vojaške varnosti
* /.../ decentralizirati je treba nemško gospodarstvo /.../
* nadzorstveni svet bo upravljal nemško premoženje v tujini, poskrbel, da bo kljub plačevanju reparacij ostalo dovolj sredstev, da bi se nemško ljudstvo vzdrževalo brez zunanje pomoči
* reparacijske zahteve SZ bodo poravnane iz sovjetske zone in od primernih nemških sredstev v tujini /.../ poleg reparacij iz svoje cone bo SZ dobila iz zahodnih con še 15% uporabne industrijske opreme in 10% takšne temeljne industrijske opreme, ki je neporebna nemškemu miroljubnemu prebivalstvu /.../


[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Winston Churchill in Harry Truman ter Josef Visarjonovič Stalin na konferenci v Potsdamu

[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Clement Attlee, Harry Truman in Joseph Stalin na konferenci v Potsdamu


[You must be registered and logged in to see this image.]
Harry S.Truman in Joseph Stalin, sovjetski ambasador Andrei Gromyko, državni sekretar ZDA James
F.Byrnes in sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov, II.vrsta: Trumanov pomočnik Harry Vaughan,
ruski prevajalec Charles Bohlen, Trumanov pomočnik James K.Vardaman in Charles Grifith Ross