Na današnji dan

Velikan reformacije umro na današnji dan.

Jean Calvin umire u Ženevi na današnji datum 1564. godine, a njegova učenja definitivno su ga nadživjela. Danas glasi kao jedna od najvažnijih ličnosti u protestantskom pokretu, a o njegovim tezama i dalje se diskutira u mnogim crkvenim krugovima.

BRUCE SPRINGSTEEN & BORN IN THE USA

40 let kultne rock pesmi "Born in the USA"

Na današnji dan leta 1984 je Bruce Springsteenlegendarni rock pevec, kitarist in kantavtor izdal pesem in albuma "Born in the USA".Velika uspešnica Brucea Springsteena, ki je navdušila konservativce in liberalce, velja za eno najbolj napačno razumljenih.

Poleg drugih podobno priljubljenih skladb, kot so Dancing in the Dark, Glory Days in I’m on Fire, je izšla 4. junija 1984. Glasbenikov sedmi in hkrati najbolj uspešen studijski album je trikrat postal platinast, do zdaj pa so ga prodali v kar 30 milijonih izvodov. Ob jubileju bodo pri Sony Music 14. junija ponudili posebno novo izdajo z živo rdečo vinilko in dodanimi publikacijami.

»Pesem Born in the USA velja za eno mojih najboljših in hkrati najbolj napačno razumljenih,« pravi 74-letni ameriški zvezdnik. Potem ko je uspešnica osvajala vrhove lestvic po vsem planetu, je pritegnila tudi pozornost takratnega ameriškega republikanskega predsednika Ronalda Reagana, ki se je potegoval za ponovno izvolitev. Jeseni leta 1984 je pred množico v New Jerseyju izjavil, da imata s pevcem enake ameriške sanje.

Domoljubni refren in kritika Amerike
Liberalno usmerjeni Springsteen se s tem ni strinjal, ker sta bili v Reaganovem konservativnem političnem programu med drugim zajeti krepitev vojske in prepoved splava. Glavni poudarek pesmi je zagotovo na domoljubnem refrenu, a posameznikova rodna Amerika je precej okrcana v preostanku besedila, ki je zaradi pevčeve interpretacije slabše razumljivo. Zgodba se vrti okoli veterana srednjega razreda, ki obžaluje odhod v vojsko in je frustriran, obupan, saj ob vrnitvi domov ne dobi priznanja in dela.

Navdih za pesem je dobil med branjem avtobiografije znanega protivojnega aktivista Rona Kovica, tudi vojnega veterana iz Vietnama. Springsteen se je tej vojni izognil. Leta 1969 pri svojih dvajsetih letih je test za ugotavljanje sposobnosti služenja vojaškega roka izpolnil tako, da so ga zavrnili; med drugim je napisal, da je imel pri sedemnajstih letih pretres možganov zaradi nesreče z motorjem.

Tazadnja namesto obraza
Ob izidu albuma je posebno pozornost požel tudi izzivalni ovitek. Fotografija slovite avtorice Annie Leibovitz namreč prikazuje glasbenikovo zadnjico v džinsu pred delom ameriške zastave, kar so nekateri razumeli, kot da nanjo urinira. To je sam duhovito zanikal za Rolling Stone: »Moja tazadnja je bila na fotografiji pač videti bolje kot moj obraz … Ne gre za nikakršno skrito sporočilo.«

Enkrat ločeni glasbenik, tudi oče treh odraslih otrok in dedek, se je rodil očetu vozniku avtobusa in mami tajnici. Kot najstarejši sin je odraščal še ob dveh mlajših sestrah. Trenutno ima premoženje v vrednosti kar 650 milijonov dolarjev. Letošnji junij in julij je prejemnik dvajsetih grammyjev namenil turneji po Evropi, a so bili koncerti v Pragi in Milanu v teh dneh odpovedani zaradi njegovih težav z glasom.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Bruce Springsteen ob izvajanju pesmi Born in the USA na turneji leta 1984 - 1985
[You must be registered and logged in to see this image.]
Bruce Springsteen turnejai ob predstavitvi albuma "Born in the USA"
[You must be registered and logged in to see this image.]
                      Bruce Springsteen na koncertu v Parizu 11.julija 2016

SHIFLY SHELLSHOCK & SETH BINZER

24.junija je umrl ameriški glasbenik, vokalist Shifly Shellshock front men skupine Crazy Town.

V ponedeljek je 50. letu starosti umrl Seth Binzer, soustanovitelj in glavni pevec glasbene skupine Crazy Town, ki je na začetku tisočletja zaslovela s še danes zelo prepoznavno pesmijo z naslovom Butterfly (Metulj). Vzrok njegove smrti še ni znan, piše medij TMZ, pevec, ki so ga oboževalci poznali predvsem po vzdevku Shifty Shellshock, pa je v imel v preteklosti sicer velike težave z zlorabo prepovedanih drog.

Skupina Crazy Town, ki sta jo Binzer in Bret Mazur, znan tudi kot Epic Mazur, leta 1995 ustanovila v Los Angelesu v ZDA, je skladbo Butterfly, ki je njihova daleč najbolj prepoznavna pesem, izdala oktobra 2000, svetovna uspešnica in številka ena na mnogih glasbenih lestvicah pa je postala šele leto dni pozneje.

Binzer oziroma Shifty Sherlock, ki so ga po poročanju ameriških medijev v ponedeljek našli mrtvega na njegovem domu, se je ob glasbeni karieri pojavil tudi v nekaterih ameriških resničnostnih šovih, povezanih z odvajanjem od drog in alkohola. Znan je bil sicer predvsem po svoji prekomerni uporabi kokaina. Težave z zdravjem, ki so bile domnevno povezane z njegovo zlorabo drog, je imel že pred več kot desetletjem - leta 2012 je izgubil zavest in padel v komo, denimo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Shifley Shellshock 1974 - 2024

MOULIN ROUGE

Na današnji dan 2024 se zgodovinske slike Moulin Rouge se vračajo v Pariz: praznovanje s slavnim kankanom na ulici

"Želeli smo biti pripravljeni na olimpijske igre in naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, da vrnemo krila na svoje mesto," je komentiral generalni direktor najbolj znanega kabareta.

Zgodovinske slike Moulin Rougea, najbolj znanega pariškega kabareta ob vznožju Montmartra, so se vrnile na svoje mesto. Teden dni po ugasnitvi olimpijskega ognja se je zgodovinsko mesto Pigalle vrnilo, da bi postavilo svoj zgodovinski mlin.

Lopate mlina so padle, ne da bi povzročile škodo ali poškodbe, neko noč konec aprila. "Moulin brez lopat je praznina za Pariz, res je bilo žalostno," je komentiral generalni direktor Moulin Rougea Jean-Victor Clerico in se veselil konca del na kabareju, ki vsako leto privabi 600 tisoč obiskovalcev.

"Želeli smo nastopiti na olimpijskih igrah in naredili smo vse, da bi krila vrnili na svoje mesto," je dodal Clerico. Ko je tradicionalna zlata in rdeča luč osvetlila krila mlina, je več sto ljudi, turistov in domačinov, ki so se zbrali pred prizoriščem, dolgo ploskalo. Trenutno so krila sestavljena, vendar se ne bodo vrtela, ker popravilo notranjega mehanizma še ni dokončano. Ob tej priložnosti se je zabava nadaljevala na velikem bulvarju s skupino plesalcev iz Moulin Rougea, ki so na prostem izvedli tradicionalni francoski Cancan.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

DAN SLADOLEDA

Nepogrešljiv v poletnih mesecih že od 16. stoletja

Tretja julijska nedelja že od leta 1984 velja za dan sladoleda, nepogrešljive sladice zlasti v poletnih mesecih. Ljubezen do sladoleda sega daleč v preteklost. Zgodovinarji menijo, da so kremasto ledeno poslastico, podobno tej, ki jo poznamo danes, prvi naredili stari Kitajci. Po Evropi se je sladoled začel širiti v 16. stoletju in postal tako priljubljen, da celo praznujemo njegov dan.

Obeleževanje dneva sladoleda izhaja iz ZDA, kjer so leta na pobudo predsednika Ronalda Reagana leta 1984 razglasili julij za nacionalni mesec sladoleda, 15. julij pa za nacionalni dan sladoleda. Reagan je želel počastiti poslastico, ki jo uživa večina prebivalcev, s tem pa tudi ameriško mlečno industrijo. Čeprav je resolucija omenjala le mesec in dan tistega leta, se je praznovanje obdržalo vse do danes. V nekaterih drugih delih sveta se dan sladoleda vsako leto obeležuje tretjo nedeljo v juliju.

Na prodajo sladoleda vpliva več dejavnikov, pravijo trgovci in proizvajalci sladoleda. Najpomembnejši je seveda lepo vreme oziroma visoke temperature. V Ljubljanskih mlekarnah navajajo, da se v sladoledni sezoni, ki se začne po velikonočnih praznikih in traja do septembra, proda okoli 85 odstotkov vsega proizvedenega sladoleda; temu pritrjujejo tudi trgovci.

Po podatkih statističnega urada so slovenska podjetja lani izvozila za skoraj 29.000 ton sladoleda v vrednosti 104 milijone evrov, uvozila pa so ga za nekaj več kot 6.000 ton oziroma za 22 milijonov evrov - največ iz Nemčije (1879 ton), Hrvaške (1023 ton) in Italije (779 ton). Največ izvoza sladoleda pa je šlo v Združeno kraljestvo (6.369 ton).

Za sladoled je bilo treba sicer po podatkih statističnega urada junija letos odšteti 1,5 odstotka manj kot v lanskem juniju; tako je lani liter sladoleda v povprečju stal 4,29 €, porcija sladoleda s smetano pa 6,14 €.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Danes je dan sladoleda, zato si ga privoščite

Na današnji dan 1914. g Srbija dobila ultimatum od Austrougarske. Povod, ubistvo Prestolonaslednika u Sarajevu iste godine.

K-141 - KURSK

* Dolžina: 154 metrov
* Širina: 18,2 metra
* Gaz: 9 metrov
* Izpodriv: 13.400–16.400 t
* Hitrost:
* 32 vozlov potopljena
* 16 vozlov na površini
* Testna globina: 300 m - 500 m
* Maksimalna posadka: 44 častnikov, 68 mornarjev
* Pogon: 2xOK-650B jedrska reaktorja, 2xparni turbini, 2x7-listna propelerja;
* Oborožitev: 24 × P-700 Granit, 4 × 533 mm in 2 × 650 mm torpedne cevi na premcu; 24 torpedov

Na današnji dan leta 2000 se je zgodila nesreča ruske podmornice Kursk, ki je za marsikoga še danes sinonim za jekleno krsto na dnu morja. Podmornica Kursk, 154 metrov dolgo plovilo na jedrski pogon razreda Oscar II in ponos ruske mornarice, je 12. avgusta 2000 potonila med vojaško vajo v Barentsovem morju, umrli so vsi člani posadke. Dogodek po besedah odvetnika družin umrlih članov posadke, ki so ga zaradi kritik Kremlja začeli kazensko preganjati, velja za začetek konca prave demokracije v Rusiji.

Brodolom jedrske podmornice Kursk sta povzročili dve eksploziji torpedov, ena "slepega", namenjenega vojaški vaji, in od pet do sedem pravih. Na krovu Kurska je bilo 118 članov posadke. Po kasnejših ugotovitvah preiskovalcev nesreče so v prvotnih eksplozijah umrli vsi člani posadke razen 23, ki so življenja izgubili nekaj ur pozneje, ko je izbruhnil še požar.

Katastrofalen odziv vladajočih: lagali so javnosti in zavračali mednarodno pomoč

Tragedijo 108 metrov pod gladino Barentsovega morja je v prvi vrsti zaznamoval predvsem katastrofalen odziv ruske vojske in vladajoče politike.

Izkazalo se je, da je bila ruska mornarica izredno nepripravljena na dogodek takšne razsežnosti, saj so razbitino Kurska, v kateri je bilo po eksplozijah ujetih še okrog 23 mornarjev, iskali kar 16 ur in nato nanjo v štirih dneh večkrat neuspešno poskusili pritrditi potapljaške zvonove, ki bi ujetim članom posadke morda omogočili pobeg.

Ruski uradniki in visoki pripadniki mornarice so za nesrečo Kurska sprva okrivili podmornico zveze Nato, vendar dokazov za to niso pokazali nikoli, prav tako jim ni uspelo pretentati niti ruskih državljanov.

Veliko zaslug za to so imeli večinski mediji, ki takrat še niso bili pod nadzorom kremeljskega aparata in so bili zato zelo kritični do odziva ruskih oblasti na nesrečo Kurska.

Ruska politika je javnosti medtem več dni lagala o resnosti dogodka in večkrat zavrnila pomoč, ki so jo ponujale druge države, med drugim Velika Britanija, Norveška, Francija, Nemčija in Izrael. Šele peti dan po zadnjem potopu Kurska je Vladimir Putin sprejel pomoč britanskih in norveških potapljačev, ki so skupaj z ruskimi kolegi lahko le potrdili, da nesreče ni preživel nihče.

"Laži so se začele s potopom Kurska"

Ruski odvetnik Boris Kuznecov, ki je zastopal družine 55 umrlih članov posadke Kurska, je 15 let po tragediji odziv ruskih oblasti na nesrečo podmornice označil za prvo laž Vladimirja Putina oziroma njegovega režima.

Kuznecov, ki se je, potem ko so ga v Rusiji zaradi kritične drže do oblasti začeli kazensko preganjati, preselil v Združene države Amerike, je leta 2015 za Radio Free Europe dejal:

"Laži so se začele s potopom Kurska. Ko je podmornica potonila, se je ruska vlada začela vmešavati v pravne sisteme, začelo se je podjarmljanje organov pregona, do ruske oblasti kritičnih državnih medijev. Če se ozremo nazaj, se je proces razkroja demokracije v Rusiji začel s Kurskom."
[You must be registered and logged in to see this link.]

DVIGANJE KURSKA

Nizozemski družbi Mammoet in Smit International sta z vleko Giant 4 sčasoma dvignili Kursk in mrtve mornarje,ki so bili pokopani v Rusiji. Tri trupla so bila preveč opečena, da bi jih lahko identificirali. Prva eksplozija je detonirala bojne glave na torpedih 5–7,kar je povzročilo niz sekundarnih eksplozij, usodnih za podmornico.

Glavna skrb v celotni reševalni operaciji so bili aktivirani izstrelki, ki so ostali v prekatih. Obstajala je nevarnost detonacije torpedov in izpusta iz dveh jedrskih reaktorjev. V Londonu je jedrski svetovalec John Large ocenil tveganja in nevarnosti, kar so reševalci uporabili pri načrtovanju akcije.

Ruski uradniki so zanikali trditve, da je imela podmornica rakete Granit z jedrskimi bojnimi glavami, predložen pa ni bil niti en dokaz o nasprotnem. Ko so leta 2001 pri reševalni akciji dvigovali podmornico, so se bali, da bi s premikom razbitin sprožili eksplozijo, zato so se odločili za rezanje premca s karbidnim kablom. Tudi to orodje bi lahko povzročilo iskrenje, zato bi se lahko vneli ostali hlapni plini, npr. vodik. Del Kurska je bil odpeljan v Severomorsk, kjer je bila opravljena obsežna forenzična analiza.

Ostanki jedrskih reaktorjev so bili leta 2003 odpeljani k zalivu Sajda na polotoku Kola. Po ladjedelnici je več kot 50 delov razstavljenega reaktorja.Preostali del podmornice je bil nato razstavljen, del premca pa ni bil nikoli razstavljen ampak uničen leta 2002. Obnovljeni so bili samo manjši deli premca (torpedna cev).
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
  Ruska jedrska podmornica Kursk dolžina 154 metrov razreda Oskar II
[You must be registered and logged in to see this image.]
Takrat še novopečeni ruski predsednik Vladimir Putin je v času nesreče podmornice
                            Kursk počitnikoval v svoji vili ob Črnem morju
[You must be registered and logged in to see this image.]
22. avgust 2000: srečanje ruskega predsednika Vladimirja Putina z družinskimi
                                        člani umrlih mornarjev
[You must be registered and logged in to see this image.]
Razbitina Kurska v pristanišču v Rosljakovem. Kursk so z morskega
                                     dna dvignili maja 2001

MEDNARODNI DAN MLADIH

Stanovanjska problematika je najbolj pereča problematika mladih

Od leta 2015 do leta 2022 so se cene nepremičnin zvišale za več kot 90%

Današnji mednarodni dan mladih, 12. avgust, bo v ospredje postavil potrebe in pričakovanja mladih. Združeni narodi so tokrat izbrali geslo Od klikov k napredku: Tvoje digitalne poti za trajnostni razvoj. Mladi v Sloveniji pa bodo opozorili na neodzivnost in slabo komunikacijo predsednika vlade Roberta Goloba in drugih članov vlade.

Mladinski svet Slovenije bo na današnji novinarski konferenci spregovoril o vključevanju mladih v procese odločanja in sooblikovanje politik. Hkrati bodo kritični do vlade, ker se po njihovi oceni koalicijska pogodba in zaveze do mladih ne uresničujejo ustrezno.

Že spomladi so opozorili na dejstvo, da naj bi bili mladi v letih 2024 in 2025 postavljeni kot proračunska prioriteta. Vendar pa to po njihovi oceni ni razvidno na nobenem od področij, ki se tičejo mladinske problematike. Od predstavnikov države so želeli pojasnila, zakaj mladi kljub drugačnim obljubam niso med prednostnimi nalogami, ki bi jih bilo mogoče zaznati v proračunu.

Stanovanjsko problematiko so predstavili kot najbolj perečo problematiko mladih. Pri tem so se naslonili na statistične podatke, da so se cene nepremičnin na ravni celotne države od leta 2015 do leta 2022 zvišale za več kot 90 odstotkov. To je ob veliko nižji rasti dohodkov še toliko bolj zaskrbljujoče, so dodali.

Državni statistični urad je ob mednarodnem dnevu navedel, da so se mladi v Sloveniji lani odselili od staršev povprečno pri 29,1 leta starosti. Pri višji starosti so se odselili le v šestih državah EU. Najvišja povprečna starost ob odselitvi je bila na Hrvaškem, kjer je znašala 31,8 leta, najnižja pa na Finskem, kjer je znašala 21,4 leta.

Povprečna mesečna neto plača starih od 15 do 24 let je bila oktobra lani za 27,9 odstotka nižja od povprečne plače vseh zaposlenih. Stopnja delovne aktivnosti je bila med starimi od 15 do 24 let lani sicer 32,6-odstotna, kar je bilo 2,6 odstotne točke pod povprečjem EU. Najvišjo so izmerili na Nizozemskem, najnižjo pa v Grčiji.

Nižja od povprečja EU je bila tudi stopnja brezposelnosti med mladimi. Znašala je 9,9 odstotka, kar je 4,6 odstotne točke manj od povprečja EU. V Nemčiji je bila najnižja, v Španiji pa najvišja.

Generalna skupščina Združenih narodov je 12. avgust razglasila za mednarodni dan mladih leta 1999. Tako je želela dati priložnost mladim, da opozorijo na svoj položaj, vlogo in težave, ki jih imajo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Protest mladih in nimam 3.000 € za m/2 stanovanja

BORISAV BORA ĐORĐEVIĆ & RIBJA ČORBA

Umrl je Bora Đorđević, frontman Riblje čorbe

Na današnji dan 2024 je v Ljubljani po težki bolezni umrl Bora Đorđević, frontman srbske skupine Riblja čorba.

"Dragi prijatelji, z žalostjo vas obveščamo, da nas je zapustil naš prijatelj in brat Borisav Bora Đorđević," je prek družbenih omrežij sporočila srbska skupina Riblja čorba, katere frontman je bil Đorđević.

Pevec, znan tudi pod vzdevkom Bora Čorba, je pred nekaj tedni zaradi hude pljučnice in poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni pristal v ljubljanskem kliničnem centru. Zadnjih deset let je živel v Ljubljani, kjer se je tudi tretjič poročil.

"Zasidral sem se v mirni Ljubljani in lepo mi je z Dubravko, žensko, ki jo ljubim," je pred časom povedal za srbske medije. Za seboj je pustil sina Borisa, ki ga je dobil s prvo ženo Dragano, srednješolsko ljubeznijo.

Z glasbo se je Đorđević začel ukvarjati že v mladosti v rodnem Čačku, leta 1972 pa je ustanovil svoj prvi akustični sestav Zajedno, s katerim je posnel nekaj pesmi. Iz več različnih zasedb je pozneje nastala Riblja čorba, v kateri se je razvijal kot pevec ter glavni avtor besedil in glasbe, igral je tudi akustično kitaro.

Uradno je Riblja čorba nastala leta 1978 in še istega leta objavila svoj znameniti singl s pesmijo Lutka s naslovne strane, ki je postala ena najbolj priljubljenih pesmi skupine. Med najbolj uspešne rock zasedbe nekdanje skupne države se je vpisala že z debitantskim albumom Kost u grlu leta 1979, svoj status pa je utrdila s Pokvarenom maštom i prljavim strastima (1981) in Mrtvo prirodo (1981).

Tretja plošča je bila takrat verjetno najbolj prodajana plošča jugoslovanske scene, ki je bila tedaj ena najmočnejših rock scen v Evropi. Končno število se je ustavilo pri 450.000 izvodih, na njej so se znašle uspešnice Volim, volim žene, Pekar, lekar, apotekar, Na zapadu ništa novo in Neću da ispadnem životinja.

Zaradi provokativnih besedil se je skupina znašla pod drobnogledom oblasti, vendar glasbenikov to ni ustavilo. Vstopnice so bile razgrabljene, kjerkoli se je Riblja čorba pojavila. Na koncertu v Zagrebu so do smrti pohodili mladoletnico, mediji pa so tragedijo izkoristili za obračun s skupino in rock glasbo nasploh. Zaradi stiha "za ideale ginu budale" v pesmi Na zapadu ništa novo so se srečali tudi z zahtevo po prepovedi plošče, pa tudi s prekinitvami in odpovedmi koncertov, ker da njihovo obnašanje ni v skladu s socialistično moralo.

Đorđević se je rad dotikal aktualnih političnih tem, primer sta skladbi Tito je vaš in Al Kapone. Z Ribljo čorbo je izdal kakšnih 20 albumov, kot izredno ploden ustvarjalec pa je prispeval pesmi tudi za druge izvajalce, kot so Miki Jevremović, Maja Odžaklijevska, Bisera Veletanlić, Oliver Mandić, Generacija 5, Dejan Cukić in Legende. Prejel je srbsko odlikovanje za umetniške zasluge.

S skupino je leta 2017 napolnil ljubljanske Stožice ob 40-letnici delovanja.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                          Borisav Bora Đorđević
[You must be registered and logged in to see this image.]
Poštovani prijatelji,
Sa tugom i žalošću obaveštavamo vas da nas je napustio naš
prijatelj i brat, Borisav Bora Đorđević. Počivaj u miru dragi naš Boki.
Borisav Bora Đorđević
01.11.1952- 04.09.2024

Bora egenda pokoj mu duši

Neka mu je laka zemlja.
Bio je vanvremenski.
Pjesnik,muzičar,opozicionar takodje.
Trebalo je imati mnogo toga i napisati “Baba Julu “

SS REX

* Dolžina: 268,2 m
* Širina: 29,5 m
* Teža: 51.062 GRT
* Izpodriv: 45.800 ton
* Pogon: 4 parne turbine s prenosom na 4 štirilistne propelerje
* Moč: 144.000 KM
* Hitrost: 27 vozlov (načrtovana hitrost); 28 vozlov (največja hitrost)
* Kapaciteta: 2.042 potnikov: 408 prvi razred, 358 posebni razred, 410 turistični razred, 866 tretji razred,
* Posadka: 870

Na današnji dan leta 1944 so zavezniška letala med Koprom in Izolo potopila italijansko ladjo Rex.

SS Rex je bil italijanski čezoceanski potniški parnik, splovljen leta 1931. Med letom 1933 in 1935 je ladja nosila modri trak za najhitrejše prečkanje Atlantika proti zahodu.

Za gradnjo ladje, ki je bila tako velika in razkošna, so potrebovali zelo malo časa, zgolj dve leti in pet mesecev. Krstila sta jo italijanska kraljica Elena in kralj Viktor Emanuel III.. V tistem obdobju je bil Rex največja potniška ladja, ki je plula pod zastavo Kraljevine Italije.

Rex je skupaj s svojim tekmecem Conte di Savoia, opravljal čezatlantske plovbe med Italijo in ZDA, vse do začetka druge svetovne vojne. Rex je med vojno za kratek čas opravljal pomorsko službo v Sredozemskem morju, ko pa je junija 1940 Italija vstopila v vojno, je bilo dogovorjeno, da ladji najdejo skrivališče pred zavezniškimi letali. 8. septembra 1944 je ladjo Rex v Koprskem zalivu zadelo 123 raket, ki so jih izstrelila letala SAAF, ki so raketirala ladjo. Štiri dni je ladja gorela, nato pa se je potopila. Leta 1950 so razbitino začeli rezati, vendar je na dnu še veliko ostankov.

Potem, ko sta nemška linijska parnika SS Bremen in SS Europa osvojila modri trak in podrla hitrostni rekord, je italijanska pomorska družba zgradila ladjo Rex, s katero je Kraljevina Italija predstavljala italijanski napredek v tehniki in strojegradnji. Med močno konkurenco drugih tujih ladjarskih družb so italijani izvedli obsežno oglaševalsko akcijo o gradnji svojih dveh največjih prekooceanskih parnikov, SS Rex in SS Conte di Savoia.

Obe ladji so poimenovali "The Riviera afloat". Da bi še bolj pritegnili javnost, so na obeh ladjah pri zunanjih bazenih namestili umetni pesek, kar je predstavljalo plažo na ladji, poudarjeno z večbarvnimi dežniki. Rex je bil opremljen v klasičnem slogu, medtem ko je bila takratna norma v slogu Art Deco ali tako imenovani "Liner Style", ki je bil premierno predstavljen leta 1927, na francoski ladji Ile de France. Rexova sestrska ladja Conte Di Savoia je upoštevala to pravilo, imela pa je tudi nekatere kabine prvega razreda in dvorano v klasičnem slogu, znano tudi kot »Kolonialna dvorana«. Zunanjost ladje je sledila trendu, kotje bil na nemških ladjah Bremen in Europa. Rex je imel dolg trup z zmerno zalomljenim premcem, dvema dimnikoma, vendar je vseeno imel preveč krivo krmo starega tipa (poznano tudi kot navijaški rep), kot je bila na Olympic in Aquitania. Na ladji Rex so imeli tudi tiskarno, kjer so izdajali svoj časopis z imenom Morske novice.

Rex je bil splovljen 1. avgusta 1931 v prisotnosti kralja Viktorja Emmanuela III in kraljice Elene. Bil je večji in hitrejši od sestrske ladje Conte di Savoia. Rexov začetek krstne plovbe ni bil uspešen. Kmalu po izplutju iz pristanišča v Genovi septembra 1932 so se med približevanjem v Gibraltar v strojnici pojavile resne mehanične težave. Rex je bil zato v Gibraltarju na popravilih kar tri dni. Skoraj polovica takratnih ladijskih potnikov se je v strahu izkrcala in se odpravila v Nemčijo, kjer so se vkrcali na nemške ladje, ki so jih odpeljale v New York. Ko so prispeli v New York, so opazili Rexa, ki je pred njimi srečno priplul v newyorško pristanišče, kjer so ga svečano sprejeli. Po prihodu v New York so ladjo odprli za javnost in na pomolu so tudi po ves dan ljudje (večinoma italijanski izseljenci) stali in čakali, da bi si ogledali ladjo, vendar so tudi v New Yorku bila potrebna dodatna popravila za odprave mehaničnih napak, preden se je ladja lahko vrnila v Evropo. V Genovo se je Rex vrnil 26. oktobra 1932, svojo prvo povratno plovbo čez Atlantik pa je opravil v šestih dneh in dvanajstih urah.

Po obljubah inženirjev je Rex 16. avgusta 1933 na plovbi proti ZDA osvojil prestižni modri trak, ko je plul s hitrostjo 28 vozlov (53,56 km / h; 33,28 mph) in svojo vožnjo čez Atlantik opravil v štirih dneh in trinajstih urah. Hitrostni rekord je držal vse do leta 1935, ko ga je prehitela francoska SS Normandie.

12. maja 1938 so med demonstracijo ameriški bombniki tipa Boeing B-17 dosegli ladjo Rex, med plovbo v oddaljenosti 620 navtičnih milj (1.100 km) od obale ZDA.

Kmalu po začetku druge svetovne vojne sta Rex in Conte di Savoia odplula na redne plovbe po Sredozemskem morju. Pred tem so ladjama spremenili videz, da bi bili manj opazni iz zraka, pobarvali in potemnili so jima okna in ju nadgradili, da bi jima zagotovili večjo varnost. Med vojno sta služili za prevoz bolnih in ranjenih vojakov. Njune plovbe sta končali spomladi 1940 in se vrnili v italijanska pristanišča. Rex je bil zasidran v Genovi, kjer ga je italijanska družba nameravala pustiti v pristanišču dokler se vojna ne bi končala, toda kmalu po tem, ko je Italija vstopila v vojno, so zavezniki bombardirali Genovo in Rex je zaradi varnosti zapustil pristanišče in odplul v Trst, kjer je bil zasidran več mesecev, pozneje pa je zaradi zaprtja pristanišča pred sovražnimi ladjami in podmornicami odplul v Pulj, kjer je bil nekaj časa zasidran. Proti koncu vojne so se Nemci odločili, da bodo ladji poiskali boljše skrivališče pred sovražniki.

6. septembra 1944 so ladjo s petimi vlačilci odvlekli v Koprski zaliv med Izolo in Koprom. Ker je bilo tistega dne na tem mestu morje plitvo, je ladja približno 200 metrov od obale nasedla in se močno nagnila na levo stran. Tam je nato dva dni prazna brez posadke ležala v vodi na pol prevrnjena na levem boku.

8. septembra 1944 je ob 11:00 uri 12 zavezniških letal 16. eskadrilje SAAF tipa Bristol Beaufighter obstreljevalo nasedlo ladjo. V prvem napadu je ladjo zadelo 59 raket. Zvečer je sledil še drugi napad in 12 zavezniških letal RAF-a je še drugič bombardiralo ladjo. Ladjo je zadelo še 66 raket, kmalu po tem napadu pa se je Rex zaradi močnega vdora vode prevrnil na svoj levi bok in začel goreti. Gorel je štiri dni, zatem pa 12. septembra 1944 potonil v plitvem morju.

Po vojni, leta 1946 so uradniki italijanske družbe predlagali, da potopljeno ladjo Rex dvignejo na površje in ga prenovijo v potniško ladjo za prevoz potnikov. Vendar je ladja potonila v morju, ki je takrat pripadalo Jugoslaviji, kar je preprečilo takšno reševanje. Razbitina Rexa - približno tretjina ostankov ladje, vključno s kobilico, kotli, ladijskimi stroji, ladijskim smernim krmilom ter morda tudi enim ladijskim propelerjem - leži na globini 13 metrov, v Koprskem zalivu ob slovenski obali med Koprom in Izolo. Preostale dele ladijske razbitine pa je leta 1950 lokalna vlada začela rezati in do leta 1958 razrezane dele prodala za odpadno železo. Slovenski potapljači so iz razbitine pobrali kar je še bilo vrednih predmetov, kot so ladijski pribor, ležalnike, obešalnike ipd. Govorilo se je, da je bila takrat razbitina največji »rudnik železa« v tem delu Evrope. Od leta 1954, po uradni priključitvi cone B Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji, je na Kongresnem trgu v Ljubljani na ogled sidro, ki naj bi bil simbol za poraz fašističnega ekspanzionizma. Ob sidru je napis »simbol ponovne pridobitve slovenskega izhoda na morje - mesto Ljubljana«. Dolgo se je domnevalo, da izvira sidro z Rexa, vendar je verjetno s kakšne druge, manjše ladje.

Zmaga Rex-a v hitrostni plovbi je pomenila vrhunec v kulturnem vzponu fašistične Italije, trajen vir navdiha in nacionalnega ponosa. Leta 1963 so eno od piv pivovarne Peroni poimenovali Nastro Azzurro (Nastro Azzurro v italijanščini pomeni »modri trak«).
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Ladja REX leta 1933 po osvojitvi modrega traku
[You must be registered and logged in to see this image.]
12. maja 1938 so med demonstracijo ameriški bombniki tipa Boeing B-17 dosegli
ladjo Rex, med plovbo v oddaljenosti 620 navtičnih milj (1.100 km) od obale ZDA
[You must be registered and logged in to see this image.]
Vabilo na turistična potovanja z ladjama SS Conte di Savoia in SS Rex
[You must be registered and logged in to see this image.]
Luksuzna notranjost stopnišča v I.razredu na prekooceanki Rex
[You must be registered and logged in to see this image.]
Napad in umik 272 eskadrilije RAF, ki je 8.septe,bra 1944 potopila Rex
[You must be registered and logged in to see this image.]
SS Rex je dva dni gorela po bombardiranju letal RAF in leži med Izolo in Koprom

NA DANAŠNJI dan 02.10. 1187. godine osvojen je Jeruzalem. Tada se nalazio gotovo sto godina pod vlašću križarske vojske, no nakon opsade pod vodstvom Saladina grad se predao. Križari će ga pokušati ponovo osvojiti, no u tome neće uspjeti. Saladinova pobjeda smatrala se pobjedom cijelog islamskog svijeta.

Religijska propaganda dovela je do dvjestogodišnjeg sukoba
Križarski ratovi započeli su stotinjak godina ranije, kada je papa Urban II. pozvao dobre ljude i vjernike da idu u častan rat protiv krivovjerja i islama. Nije bilo ništa časno u tom pohodu. Križarski ratovi bili su pokušaj europske aristokracije i visokog društva da uspostave kontrolu na Levantu kako bi kontrolirali važne trgovačke putove te ubirali poreze od milijunskog broja posjetitelja svetog grada triju religija.

U Prvom križarskom ratu kršćani su uspjeli zauzeti obalne gradove, a zatim su krenuli na Jeruzalem. Kada je grad pao, muslimansko stanovništvo bilo je izbodeno u svojim kućama, zapaljeno u svojim džamijama ili, u najboljem slučaju, protjerano iz kršćanskog kraljevstva.

PETAR MATIĆ DULE

Poslovil se je zadnji narodni heroj Jugoslavije: umrl je v 104. letu starosti

V 104. letu starosti je danes umrl zadnji narodni heroj Jugoslavije, komandant Sremskega partizanskega odreda, nato pa Šeste vojvodinske brigade, generalpolkovnik JNA Petar Matić Dule. Predsednik Republike Srbije Aleksandar Vučić je družini izrekel sožalje.

General Petar Matić
Petar Matić se je rodil 6. julija 1920 v Irigi. Izhaja iz premožne kmečke družine. Osnovno šolo je končal v domačem kraju in se do začetka druge svetovne vojne ukvarjal s kmetijstvom.

Po aprilski vojni in okupaciji Kraljevine Jugoslavije je Matić leta 1941 kot sekretar Krajevnega komiteja, nato pa sekretar Okrajnega komiteja KPJ za Irig in član Štaba za pripravo vstaje, zelo aktivno deloval pri organiziranju upora v Sremu. Avgusta 1941 je bil zadolžen za sprejem komunističnih jetnikov, ki so pobegnili iz sremskomitrovaškega zapora. Ob ustanovitvi Irske partizanske čete je postal njen prvi politični komisar. Poleti 1942 je bil med večjo sovražnikovo ofenzivo na Fruško Goro pri preboju ranjen v nogo. Po odhodu glavnine Tretjega sremskega partizanskega odreda v vzhodno Bosno je on in njegov Četrti bataljon ostal v Sremu. Sprva je bil namestnik, nato pa poveljnik tega bataljona.

Leta 1943 je poveljeval brigadi, ki je v žaru spopadov prepeljala tisoč sremskih prostovoljcev in sto kmečkih voz, polnih hrane, obleke in sanitetnega materiala, v vzhodno Bosno. Po tem dogodku je bil posnet tudi film Veliki transport.

Naslednje leto je bil v bojih z Nemci na Fruški Gori ranjen v prsi in se nato zdravil v Italiji. Konec vojne je dočakal v Moskvi, kamor so ga premestili na vojaško urjenje. Drugo svetovno vojno je končal kot podpolkovnik, leta 1953 pa je pri 33 letih prejel čin generalmajorja.

Po vojni ga je služenje vojaškega roka vodilo na različne konce Jugoslavije, nazadnje pa se je z ženo in dvema hčerkama ustalil v Beogradu. Upokojil se je leta 1980 s činom generalpolkovnika.

Petar Matić je imel pet bratov in sester in vsi so bili partizani. Anka Matić, ena od sester, je padla kot bombarderka ob koncu vojne v bojih za osvoboditev Beograda in bila posmrtno razglašena za narodnega heroja. Mama Petra Matića je bila ustreljena v taborišču Jasenovac, oče pa je bil mučen do smrti v rodni Irigi.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Petar Matić Dule je bil komandant Sremskega partizanskega
odreda, 6. vojvodinske brigade in Sremske operativne cone
pri Glavnem štabu NOVJ. Je eden redkih udeležencev druge
svetovne vojne, ki je bil odlikovan z dvema redoma za hrabrost.
Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja in je nosilec še
16 različnih vojnih priznanj. Vendar so vse njegovi medalje
izginili iz njegovega vikenda, kamor jih je preselil v 90. letih,
                                 in jih nikoli niso našli

[You must be registered and logged in to see this image.]
       Zadnji narodni heroj Jugoslavije generalpolkovnik JLA Petar Matić Dule

U moru rubrika i događanja na današnji dan, evo još jednog. Priznajem, nisam znao da postoji.

Danas je Međunarodni dan devojčica


[You must be registered and logged in to see this image.]


[You must be registered and logged in to see this image.]

20 oktobar 1944 godine za beogradjane je zavrsen drugi svetski rat. jedni kazu oslobodjenje drugi komunisticka okupacija

DRAŽEN PETROVIĆ

Dražen Petrović bi danes dopolnil 60 let

Boleč spomin na velikana, ki bo živel večno

"Vsi so ga imeli radi. Ko smo kam šli, je bila včasih kar težava, ker so ga obkolili navijači, a njega to ni motilo, bil je dostopen in vedno se je vsakemu posvetil," je ob dnevu, ko bi legendarni in veliko prezgodaj umrli košarkar Dražen Petrović dopolnil 60 let, spomine nanj za Sportal obujal njegov nekdanji trener in košarkarski strokovnjak Janez Drvarič, ki je s Petrovićem pogovarjal še na dan, ki je bil zanj na koncu po tragediji tudi zadnji na tem svetu.

"Vsi so ga imeli radi. Ko smo kam šli, je bila včasih kar težava, ker so ga obkolili navijači, a njega to ni motilo, bil je dostopen in vedno se je vsakemu posvetil," je ob dnevu, ko bi legendarni in veliko prezgodaj umrli košarkar Dražen Petrović dopolnil 60 let, spomine nanj za Sportal obujal njegov nekdanji trener in košarkarski strokovnjak Janez Drvarič, ki je s Petrovićem pogovarjal še na dan, ki je bil zanj na koncu po tragediji tudi zadnji na tem svetu.

"Takšni košarkarji se rodijo enkrat na sto let," vedno v en glas poudarjajo košarkarski navdušenci, ko beseda nanese na najboljše košarkarje na svetu. Takšen dan je bil zagotovo 22. oktober 1964, ko se je v Šibeniku rodil košarkarski Mozzart Dražen Petrović. Legendarni Hrvat je v košarkarskem svetu pustil neizbrisen pečat, s svojo delovno etiko in ljubeznijo do oranžne žoge pa je še danes vzor številnim mladim košarkarjem, ki so zaljubljeni v igro z žogo med dvema obročema.

A izjemna pot hrvaškega košarkarskega čarovnika se je končala veliko prehitro. Pred tremi desetletji je namreč svet pretresla novica, po kateri je v košarkarskem svetu zazevala velika praznina, te se z velikanskim cmokom v grlu spominjamo še danes. Usodnega 7. junija 1993 je namreč Petrović izgubil življenje v tragični prometni nesreči v Nemčiji. Hrvaški košarkar kljub veliko prekratki in kruto končani življenjski poti še danes ostaja sinonim za trdo delo in košarkarsko poezijo v enem.

Legendarni Hrvat, ki bi danes dopolnil natanko 60 let, je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja premikal meje košarkarske igre in pod koši pustil neizbrisen pečat. Hrvaški ostrostrelec je zaznamoval košarkarski svet, s Cibono je dvakrat stopil na evropski klubski vrh, z reprezentanco Jugoslavije pa je med drugim osvojil zlato na evropskem in svetovnem prvenstvu, ob tem pa je tlakoval pot neameriškim košarkarjem v ligi NBA in dokazal, da se vrhunski igralci razvijajo tudi na drugi strani sveta.

Spomin s cmokom v grlu
Med tistimi, katerih pot se je večkrat križala s kariero košarkarja z vedno bujno kodrasto pričesko, je bil tudi slovenski košarkarski strokovnjak in nekdanji trener Janez Drvarič, ki je ob dnevu, ko se še posebej spominjamo čarovnij hrvaškega košarkarja, spregovoril o spominih na svojega nekdanjega varovanca. Nazadnje sta se pogovarjala tik pred nesrečo, ki je za vedno spremenila košarkarski svet. Petrović se je namreč dan po svoji zadnji odigrani tekmi med Hrvaško in Slovenijo, ki jo je takrat vodil Drvarič, kot potnik v avtomobilu vračal prek Nemčije v domovino, nato pa se je zgodila usodna nesreča.

In kakšen je prvi spomin danes 75-letnega košarkarskega strokovnjaka, ko mu omenimo Draženovo ime? "Najprej pomislim na njegov neverjeten odnos do športa in do dela, ker je v svoj razvoj košarkarskega potenciala vlagal res ogromno. Res je bil neverjeten košarkar, a nič mu ni bilo položeno v roke, imel je neverjetno delovno etiko," se z žalostjo v glasu spominja nekdanji slovenski selektor.

Neverjetna delovna etika
Draženova prehojena pot in predvsem delavnost sta še danes vzor za številne mlade košarkarje, z grenko-sladim nasmehom na obrazu pa se hrvaškega košarkarja spominja tudi Drvarič, ki je prvega hrvaškega kapetana spoznal že ob prvih resnejših košarkarskih korakih. "Dražena sem spremljal že pred 40 leti, ko je leta 1983 prvič oblekel reprezentančni jugoslovanski dres, ko smo bili na evropskem prvenstvu v Franciji. Takrat je bil star 19 let in se je pridružil močni generaciji, v kateri so bili med drugim tudi Krešimir Ćosić, Dražen Dalipagić, Zoran Slavnić in številni drugi. Že na tistih pripravah sem se v živo prepričal o njegovem odnosu do dela. Takrat se spomnim, da so ga številni soigralci šaljivo zbadali glede njegovih mladostniških malce zaobljenih nog in je zato delal še toliko bolj, že leto pozneje, za olimpijske igre, je še dodatno garal tudi za fizično pripravo," se spominja Drvarič, ki je z Draženom sodeloval tudi kot glavni trener Cibone.

Hrvaški klub je v sezoni 1986/87 na čelu z Drvaričem osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev, na 45 uradnih tekmah je Cibona takrat izgubila le štirikrat, kar je še danes svojevrstni rekord hrvaškega kluba. Motor takratne ekipe je bil ravno Dražen. "On je bil v Ciboni vedno tisti igralec, ki je na treninge prihajal predčasno, ko so bili na primer na delu še mladinci, pa je treniral še z njimi. Vedno je potem ostal še na svojem treningu in po enakem scenariju so se zadeve odvijale tudi zvečer, ko je po našem drugem treningu vsaj še uro treniral naprej, saj je bil, sploh kar zadeva svoj met, perfekcionist. Svoj met in tudi vodenje žoge je želel izpiliti do potankosti. Pri zaključevanju res ni potreboval veliko pomoči," se spominja Drvarič.

"Kot oseba pa je bil izjemno tekmovalen, to mi je res ostalo v spominu. V resnici ni bilo trenutka, v katerem ni našel kakega motiva za tekmovanje. Tudi če je sam metal na koš, je tekmoval sam s sabo, in ko je zgrešil, kar se ni zgodilo pogosto, je metal znova in znova. Sploh pa na treningih v igri ena proti ena je bil res izjemno tekmovalen, sploh če je bil v paru s starejšim bratom Aleksandrom, tako da sem moral na primer tudi jaz, takrat ko sem bil v Ciboni, paziti, da sem bil previden pri določanju parov za igro ena na ena. Preprosto pa ni obstajala tekma, na kateri ni naredil vsega, da bi zmagal," pojasnjuje Drvarič.

Srečanje na zadnji usodni dan
Kot da bi usoda hotela, sta se poti Drvariča in Hrvata srečali tudi na koncu, na zadnji tekmi pred usodno tragedijo. Leta 1993 je bil namreč Drvarič selektor slovenske članske izbrane vrste na dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki so se odvile na Poljskem. Takrat je Slovenija v finalu s 94:90 ugnala Hrvaško, obe reprezentanci sta se uvrstili na prvenstvo, in če sta v finalu na eni strani med drugim blestela Slavko Kotnik in Teoman Alibegović, pa je bil na drugi strani najučinkovitejši ravno Dražen, ki se je na svoji zadnji tekmi v življenju ustavil pri 30 točkah.

"Spomnim se, ko smo bili v Wroclawu in smo bivali v hotelu, ki ni bil ravno najnovejši. Takrat se je iz ust nekaterih hrvaških reprezentantov slišalo, da so oni Hrvaška in ne bodo bivali v takšnem hotelu. Tedaj je stopil v ospredje Dražen in jih vprašal, s kakšnim namenom so prišli v Wroclaw. Dejal je: 'Tu smo, da igramo košarko in osvojimo ta turnir. Preostalo je brezpredmetno,'" se spominja.

"Dražen je bil tudi na svoji zadnji tekmi, čeprav jo je izgubil, takšen kot vse svoje življenje – rojen zmagovalec. Takrat je Slovenija pravzaprav prvič premagala Hrvaško, bil je tudi prvi strelec svoje ekipe in takrat smo se oboji uvrstili na evropsko prvenstvo. A Dražen je bil kljub temu močno jezen, še dan po tekmi, ki je bila na koncu njegova zadnja, ko sva se srečala in pogovarjala, je bil razočaran. Spomnim se, da je takrat sedel v kotu z mrkim pogledom na obrazu in sem ga vprašal, v čem je težava, če smo se oboji uvrstili na evropsko prvenstvo, pa mi je odvrnil: 'Seveda je težava, ker smo tekmo izgubili. Mi smo boljši in takšne tekme bi morali dobivati.' Vedno ga je zanimala le zmaga. Žal je bil to najin zadnji pogovor in tudi srečanje. Še vedno me zmrazi, ko pomislim na to," s cmokom v grlu pojasnjuje Drvarič.

Usodna nesreča
Petrović se je tistega usodnega dne odločil, da bo v domovino raje kot z letalom in skupaj s hrvaško reprezentanco odpotoval z avtom, ki ga je takrat vozila njegova življenjska sopotnica Klara Szalantzy. Kmalu zatem pa je njegovo življenje na avtocesti blizu Ingolstadta za vedno ugasnilo. A tudi 30 let pozneje je povsem jasno, da bo spomin na njegov izjemen košarkarski talent živel večno. "Dražen je takrat pri New Jersey Nets prihajal do vrhunca svoje kariere, bil je nosilec igre tako v klubu kot v izbrani vrsti in zagotovo bi to, če se ne bi zgodila tista usodna nesreča, le še nadgrajeval in bi njegova kariera trajala še zelo dolgo, sploh ker je tudi zunaj parketa ostajal pravi profesionalec," je prepričan Drvarič.

Hrvaški košarkarski biser je bil že v obdobju igranju izjemno priljubljen. "Vsi so ga imeli radi. Ko smo kam šli, je bila včasih kar težava, ker so ga obkolili navijači, a njega to ni motilo, bil je dostopen in vedno se je vsakemu posvetil. Pogosto vlečem vzporednice z Luko Dončićem, ker je bil tudi Dražen izjemno ustvarjalen v svoji igri, čeprav je bil strelec, to ni pomenilo, da ni bil tudi odličen asistent. Je pa znal v ključnih trenutkih prevzeti odgovornost na svoja pleča," se spominja legendarni slovenski trener, ki ob omembi delovne etike 196 centimetrov visokega košarkarja iz Šibenika še danes ostane brez besed.

"Takšnih košarkarjev s takšno delovno vnemo je danes res še zelo malo. Seveda so nekateri še tako predani delu in razvoju, a je tega veliko manj, sploh raven, ki jo je imel Dražen, ki je bil naravnost predan košarki. Pa ne samo potem pri Ciboni, znane so že zgodbe iz njegovih srednješolskih let, ko je v Šibeniku v telovadnico prihajal že zgodaj zjutraj in treniral sam. Moram priznati, da sem srečal nekaj primerov košarkarjev, ki so predani svoji ljubezni do košarke, a na žalost je veliko tudi takih, ki želijo čim hitreje in včasih na žalost celo brez velikega truda priti do hitrega rezultata, ker je tako usmerjen tudi današnji svet. Tudi če ima športnik talent, to ni dovolj, treba ga je razvijati in biti potrpežljiv. Pa to ni dejstvo samo v športu, temveč tudi na sploh v življenju in tudi na drugih področjih. Dražen bo ostal večen, kar je tudi edino pravilno, takšen košarkar se morda rodi enkrat na sto let. Res si štejem v čast, da sem bil lahko majhen kamenček v mozaiku njegove izjemne poti," je še sklenil Drvarič.

Memorialna tekma in film
Draženu Petroviću so se v začetku septembra na memorialni tekmi poklonili tudi številni košarkarski velikani na čelu z Luko Dončićem. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega sedeža, posebej ganljiv trenutek je bil, ko se je pred občinstvom pojavil Draženov hologram, ustvarjen z umetno inteligenco. V spomin na Petrovića bo danes v Šibeniku na sporedu tudi svetovna premiera celovečernega filma Dražen, ki bo v Slovenijo na ogled premierno 6. novembra.

Klubska kariera Dražena Petrovića:
* 1979–1983: Šibenka
* 1984–1988: Cibona
* 1988–1989: Real Madrid
* 1989–1991: Portland Trail Blazers
* 1991–1993: New Jersey Nets
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Dražen Petrović bi danes dopolnil 60 let
[You must be registered and logged in to see this image.]
          V letih 1989 - 1993 je Dražen Petrović nosil dres New Yersey Nets
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Janez Drvarič je spregovoril o Draženu Petroviću
[You must be registered and logged in to see this image.]
                          Ob smrti Dražena Petrovića in poklon velikanu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Draženu Petroviću so v začetku septembra v Zagrebu poklonili z memorialno tekmo
[You must be registered and logged in to see this image.]
     Spomenik izjemnemu košarkarju Draženu Petroviću pred vhodom v njegov
                              muzej in Ciboninim stadionom

WORLD PASTA DAY

Praznujmo svetovni dan testenin

25. oktober je dan, posvečen najbolj vsestranski in priljubljeni jedi na svetu, simbolu Made in Italy, družabnosti in lepote skupnega bivanja.

Ko jeste v družbi, se združita dve glavni človeški potrebi, potreba po nahranjenosti in potreba po ljubljenosti. Za mizo jemo, a ne samo: pogovarjamo se, gradimo odnose, združujemo izkušnje in razlike. Zato je Svetovni dan testenin vsako leto 25. oktobra, dogodek, ki ga spodbujajo italijanski izdelovalci testenin Unione Italia Food, ki slavi prednosti in prednosti testenin, njihov okus, zdravju in preprosto praktičnost ter združuje ljubitelje testenin. z vsega sveta.

Podatki o testeninah
Deliveroo, vodilna spletna platforma za dostavo hrane, je analizirala preference potrošnikov: v tretjem četrtletju 2024 se je izkazalo, da so se naročila testenin, ki jih pripravljajo restavracije, povečala za 18 %, medtem ko so se naročila paketov testenin, ki so na voljo v partnerskih supermarketih, povečala za 10 %. ​Razvrstitev 5 mest »ljubiteljev testenin«, izračunana glede na mesta z najvišjim odstotkom naročil testenin glede na skupno količino naročil, vidi Ceseno na najvišjem mestu na stopničkah, sledijo ji Vasto, Verbania, Montevarchi in Terme Montecatini.
Med najbolj naročenimi testeninami zmagujejo klasični špageti carbonara, sledijo jim tagliatelle, strozzapreti z ragùjem in tradicionalna klasika iz Kampanije, kot so njoki alla Sorrentina. In spet tricolor paccheri, strozzapreti s pestom in krompirjem, bučni torteloni z ragùjem, bolonjske lazanje, špageti s školjkami in na desetem mestu torteloni z rikoto in špinačo.

Nasvet Elene Spisni
Ob tej priložnosti ni mogel manjkati nasvet strokovnjaka, kako skuhati posebne sveže testenine, natančneje tradicionalne emilijske jajčne testenine. Deliveroo je za podporo prosil Eleno Spisni, mlado izdelovalko testenin, bolj znano kot Bastachesiapasta, iz Bologne DOC, ki je odraščala pri babici iz Emilije in babici iz Romagne, ki je svojo največjo strast našla v testeninah.
Tukaj je njegovih pet zlatih nasvetov za pripravo svežih jajčnih testenin:
1. Pravilno razmerje je 1 celo jajce na vsakih 100 gramov mehke pšenične moke;
2. Jajca morajo biti vedno na sobni temperaturi;
3. Uporaba mehke pšenične moke je nujna za mehko testo, ki ga je enostavno valjati;
4. Pomembno je, da testo obdelujemo na leseni deski za rezanje, saj les absorbira vlago iz testa in hkrati daje testu značilno hrapavost;
5. Blok testa obvezno pustite počivati ​​zavit v živilsko folijo in zunaj hladilnika vsaj 30 minut. Na ta način se bo testo sprostilo in ga bo lažje mazati.

Svetovni dan testenin po vsej Italiji
V Italiji najbolj ikoničen in priljubljen kulinarični izdelek, simbol italijanske gastronomske tradicije in Made in Italy v svetu, praznujejo s številnimi različnimi dogodki in recepti, ustvarjenimi posebej za ta dan.

Molino Casillo in Identità Golose Milano
Vodilno podjetje od leta 1958 v proizvodnji odličnih mok in zdroba se je odločilo, da se testeninski tradiciji pokloni z ekskluzivnim dogodkom v Identità Golose Milano Hub in tako ustvari pravo gastronomsko popotovanje v svet testenin. Glavni junak je Superior semolina, toplotno obdelan zdrob najvišje kakovosti, ki zagotavlja vedno popolne testenine.
Posebne jedi, ki jih bodo ustvarili strokovnjaki Molino Casillo, bodo: bronasto vlečena Cartellata, narejena iz vrhunskega zdroba in ekstra deviškega oljčnega olja ter polnjena z apulijskim kanestratom in caciocavallo podolico, s kapljicami popra Domenica Bellizzija; Bronasto vlečen Fusillone iz vrhunskega zdroba s kremo iz jajčnih rumenjakov, pecorino romano, tartufovim maslom in kosmiči belega tartufa Davide Porru Beretta; Pegatka in njena peta četrtina, Parmigiano Reggiano, ovčja rikota v klobuku iz jajčnega zdroba Superior v dveh oblikah, omejena juha iz pegatk s suhimi marelicami, jetrci in citron demiglace, kandirana pomarančna in limonina semena na mehki polenti iz zdroba Superior z med pomarančnih cvetov Alessandra de Rosa.

28 Izdelovalcev testenin na osrednji tržnici v Rimu
Referenčna točka za kakovostno hrano in vino, Mercato Centrale Roma v svojih trgovinah gosti tovarno testenin Gragnano IGP 28 Pastai, ki bo ponudila namenski recept. 28 Pastai so prve testenine, ki se v celoti spremljajo prek verige blokov, kar potrošnikom omogoča spremljanje celotnega proizvodnega procesa, od pšeničnega polja do pakiranja.
Obstaja šest predlogov: trgovina 'Il fritto' s špageti carbonara '28 Pastai'; „Mocarela in siri“ s fusilloni „28 Pastai“, češnjevimi paradižniki in burrato; 'Pasta' z bučno kremo fusilloni '28 Pastai', slanino in kosmiči pekorina romana; Il tartufo s sirom rigatoni '28 Pastai' in poprom s črnim tartufom; „Artičok“ z rigatoni „28 Pastai“, sirom in poprom z artičokami in končno „The vegetarian and the vegan“ s fusilloni „28 Pastai“ z veganskim ragùjem.

“Pasta in bianco” Luce Natalinija iz Autema*, Milano
Če so testenine zagotovo ena najbolj vsestranskih in priljubljenih jedi na svetu, so si bele testenine, zahvaljujoč številnim interpretacijam velikih kuharskih mojstrov, prislužile kraljevsko mesto v visoki kuhinji. Emblematične so "Pasta in bianco" Luce Natalinija, zgodovinska jed, ki jo toskanski kuhar hrani v svojem degustacijskem meniju v restavraciji Autem* v Porta Romani: goli, čisti špageti, močan in spremenljiv okus zahvaljujoč slivovemu vermutu, rižu s kisom, zažganemu lovorju listi.

Domače Orecchiette iz Ricci Osteria, Milano
Ricci Osteria je edina milanska restavracija, kjer lahko resnično občutite "Apulijo v Milanu", s testeninami, kruhom in sladicami, ki jih vsak dan pripravljajo doma. Meni, ki so ga pripravili kuharski mojstri Antonella Ricci, Vinod Sookar in Francesco Bordone, vključuje različne dobrote, kot so domač Orecchiette z brokolijem, confit češnjevimi paradižniki in drobtinami sardonov. Jed je New York Times uvrstil med 25 najboljših jedi v Italiji, v članku "The 25 essential pasta jedi za jesti v Italiji".

Tagliatelle 30 rumenjakov iz podeželske hiše La Bursch (Bi)
V utripajočem srcu Valle Cervo, destinaciji bogate zgodovine in narave ob vznožju piemontskih Alp, restavracija podeželske hiše La Bursch, ki jo vodi nadarjena mlajša od 35 let kuharska mojstrica Erika Gotta, slavi testenine v njihovi najbolj presenetljivi in ​​okusni obliki. ponuja ročno izdelane "Tagliatelle 30 rumenjakov", ovite v kremasti cacio e pepe, obogaten s svežo aromo borovega olja in neprimerljivo hrustljavostjo smrekovega drobljenca.

Cmoki rdeče pese iz Il Pescatore, Gardone Riviera (Bs)
Chef Pasquale Tozzi restavracije v sklopu 5* L Grand Hotela Fasano je razvil scenografsko in elegantno prvo jed: cmoki rdeče pese, borage, zelene in zelenjavni sok. Nastala iz ideje o interpretaciji tipične priprave italijanske gastronomske tradicije, je na krožniku oblika testenin, polnjena z borago, položena na nežno kremo zelene in dopolnjena z okusnim zelenjavnim sokom na osnovi zelene, korenja, čebule, suhe gobe, vino in sojina omaka.

»Spaghetti Magazín« iz O Magazína, Ligurija
Neizogibni, vse bolj zahtevani in znani, "Spaghetti Magazín" so med prvimi predlogi jedi, ki najbolje predstavljajo vrednote tradicije in okuse genovske kuhinje, ki jih vsak dan slavi družina Mussini. Skrivnost je v tistem posipu hrustljavih drobtin, ki daje jedi presenetljivo teksturo. Ko se pomeša s kremo iz školjk in živahnim pridihom čilija, se zgodi nekaj posebnega: je majhna gesta, ki pa lahko naredi razliko in naredi to značilno jed edinstveno, skupno vsem trem lokacijam skupine: Portofino, Santa Margherita Ligure in Rapallo.

Leteči krožniki Fabbri Balzi Rossi*, Ventimiglia (Im)
Dischi Volanti Fabbri v juhi iz cipeljev je prva jed chefa Enrica Marma iz restavracije Balzi Rossi. Kratke testenine, narejene s počasnim naravnim sušenjem pri 35°C, pri katerih spirala, ki se med kuhanjem v jušni juhi nekoliko odpre, omogoča obliko, da bolje ujame omako, v tem primeru juho iz cipel, in jo ujame v notranjost. Jed dopolnimo z v olju, soli in posušenem origanu mariniranimi ciplami ter naribano limonino lupinico, ki receptu da svežino in aromo.

Toskanski kaneloni iz Barbagiannija, Colle di Val d'Elsa (Si)
Barbagiannijeva kuhinja z izrazitim toskanskim pečatom nosi podpis Alessandra Rossija, glavnega kuharja restavracije Gabbiano 3.0 v Marini di Grosseto, vodi pa jo rezidenčni kuhar Lorenzo Neri. V meniju Radici izstopa prva jed: kaneloni z zajcem, pecorinom, sladkim korenom in kamilico. Testenine, sveže in domače, so polnjene z zajčjim ragujem, začinjene s pecorinom, zajčjim sokom, sladkim korenom, kamilicami in drobnimi kapeleti iz gob pioppini v olju. Jed je dopolnjena s poprovo travo in gobovo travo, dvema botaničnima sortama z vrta posesti, ki odsevata okuse jedi.

Stendhalova Carbonara Milano (v Rimu)
Milanska kuhinja Stendhal Milano je prispela v Rim, v Gallerio Alberto Sordi, na odlično lokacijo. Tukaj kuhar Edoardo Ferrera navdušuje stranke s tipičnimi milanskimi jedmi, pa tudi z rimskimi klasikami, kot je Carbonara. Ikonična rimska jed, ki jo lahko poskusite v milanski restavraciji, je resnično izziv, ki ga ne morete zgrešiti.

Juha s testeninami in kruhom iz Sustànze v Neaplju
Simbol raziskovanja Sredozemlja brez primere, tako z gastronomskega, antropološkega kot socialnega vidika, juha s testeninami in fermentiranim kruhom, lešniki, inčuni, mediteransko olje predstavlja eno od značilnih jedi chefa Marca Ambrosina. Dotakne se strun naše genetske dediščine z nepričakovano naravnostjo, zahvaljujoč uporabi dveh izjemno slabih lokalnih sestavin, kruha in testenin. Če prvo uporabimo skupaj z ribjo osnovo za pripravo kremaste in žametne omake, drugo, testenine Mischiato Potente, mešanico sedmih različnih oblik, ki jih proizvaja Pastificio dei Campi di Gragnano, namesto tega hladno začinimo z juho, pripravljeno z značilne mediteranske rastline, marinirani inčuni, lešnikova majoneza in omaka iz inčunov.

Špagetoni z morskimi ježki iz Edena, Peschici (Fg)
V očarljivi vasici Gargano, v marini poleg majhnega pristanišča, je Eden idealno mesto za pristanek za tiste, ki želijo doživeti izkušnjo jesti ob morju, v sproščenem in družabnem vzdušju, kjer odmev valov in vonj morskega vetriča okrepi užitke okusa. Chef in lastnik Angelo Costante raje pripravlja jedi z največ tremi ali štirimi sestavinami, vse sezonske in lokalne, kot je Felicetti monograno Spaghettone z morskimi ježki, prefinjena jed, ki v vsakem grižljaju vsebuje esenco morja.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Danes je svetovni dan "pašte", ki je simbol Made in Italy, družabnosti in lepote
                                               skupnega bivanja

[You must be registered and logged in to see this image.]

PADEC BERLINSKEGA ZIDU

"Padec Berlinskega zidu – kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka"

Na današnji dan leta 1989 se je vpisal v zgodovino kot dan, ko je padel Berlinski zid – in z njim svet, kot smo ga poznali do tedaj.

Dogodki tistega leta so se premikali s svetlobno hitrostjo – in silovitostjo – dogodki, ki so nazadnje vodili do enega največjih trenutkov v zgodovini. Pa čeprav je zid sam pravzaprav na koncu padel delno zaradi birokratske napake – a po valu protestov in revolucionarnih dogodkov, ki so nazadnje dosegli vrhunec v padcu 160 kilometrov dolgega zidu.

In simbolni pomen tega padca je bil izjemen. "To je bil kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka," pravi zgodovinar in upokojeni profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani Dušan Nećak, ki je bil ob padcu zidu na štirimesečnem raziskovalnem delu v Münchnu in je tako na lastni koži občutil občutja in čustva v Nemčiji tisti čas. "Ko sem prišel naslednji dan, torej 10. novembra, na inštitut, smo se s kolegi veliko pogovarjali. Po eni strani so bili vsi presrečni, po drugi strani pa se je čutil dvom, kaj bo to prineslo."

Padec Berlinskega zidu je bil kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka.

Zgodovinar dr. Dušan Nećak
A najprej kratek pogled v zgodovino: po koncu druge svetovne vojne leta 1945 so si ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelili Nemčijo in Berlin. Največji je bil sovjetski sektor, ki je pokrival večino vzhodnih mest. Hkrati se je začela tudi hladna vojna in Berlin se je znašel sredi boja med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Ko je bila leta 1949 na Zahodu ustanovljena Zvezna republika Nemčija (ZRN) na eni strani in vzhodna Nemška demokratična republika (NDR) pod taktirko Sovjetske zveze na drugi strani, so se začele zaostrovati tudi meje med obema stranema. Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, pozneje pa so na vzhodni strani postavili še ograjo. Berlin je bil uradno neodvisen od vzhodne in zahodne države, a v praksi je bilo precej drugače.

Z zaostritvijo odnosov v hladni vojni so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na meji, ki je imela tudi velik simbolni pomen kot meja med dvema kulturno, politično in gospodarsko popolnoma različnima entitetama.

Od ustanovitve NDR-a so se njeni prebivalci množično preseljevali v ZRN. Med letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo okoli 2,6 milijona prebivalcev, kar je močno ogrožalo tako gospodarsko moč kot tudi obstoj vzhodne države, zato so bila vozila na poti proti zahodnemu Berlinu deležna intenzivnih pregledov. Vzhodno državo so poleg tega ogrožali tudi zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali sorazmerno poceni in kakovostna živila.

Kot dokončna rešitev teh težav naj bi tako služil Berlinski zid, ki ga je nemška vlada začela graditi 13. avgusta leta 1961, da bi naredila konec eksodusu svojih, predvsem mladih prebivalcev na Zahod, v nadaljnjih letih pa je varovanje meje in zid nenehno razvijala in izpopolnjevala, tako da je postal beg na Zahod praktično nemogoč.

Glavni pobudnik gradnje zidu je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, z blagoslovom sovjetskega vodje Nikite Hruščova. Skoraj štiri metre visok zid je razdelil Berlin na pol, s tem pa korenito zaznamoval življenja tako Berlinčanov kot tudi Nemcev in Evropejcev. Zid je presekal 193 ulic in 12 prog podzemne železnice oz. avtobusnih linij. Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov ter šest prehodov med NDR-om in Zahodnim Berlinom.

Vse do padca je bil zid simbol železne zavese, ki je ločevala "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, neposredne posledice postavitve zidu pa so bile uničujoče. Številne družine so bile razdeljene, Vzhodni Berlinčani so ostali brez služb in možnosti zaslužka. Zahodni Berlinčani niso smeli več svobodno potovati v NDR, Zahodni Berlin pa je postal izolirana enklava v sovražni državi.

Zahodni Berlinčani so množično protestirali proti zidu, z županom Willyjem Brandtom na čelu, ki je bil tudi eden glasnejših kritikov ZDA, da jim ni uspelo preprečiti katastrofe, a brez večjih uspehov. Zid je ostal in krojil življenja prebivalcev na obeh straneh Berlina.

Pas smrti
Sprva so postavili le 45 kilometrov zidu, drugod pa so napeljali bodečo žico, a je tudi to zamenjal beton. Zid je dopolnjeval obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi, službenimi psi in celo avtomatskimi strelnimi napravami. Za varovanje je skrbelo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov, vsakogar, ki je nezakonito prečkal mejo, pa so morali ustaviti in po potrebi tudi likvidirati.

V času, ko je zid delil Berlin, je umrlo najmanj 140 ljudi, ki so se želeli iz Vzhodne Nemčije prebiti na drugo stran meje – večino so ubili stražarji, drugi so se smrtno ponesrečili sami. Pobeg je vseeno uspel okoli 5.000 ljudem, večini skozi 17 predorov.

Največ pobegov je bilo v prvih letih po postavitvi zidu, prav zato so se oblasti odločile, da bodo iz preprostega zidu zgradile kompleksno varovalno območje. Komunistični režim je določil mejno območje v zaledju, kjer so porušili vse stavbe in vzpostavili t. i. pas smrti. V 70. letih so dodali drugi zid na mejnem območju v vzhodnem delu Berlina oz. NDR-a.

Kdor je želel zbežati v zahodni del čez zid, je moral najprej splezati čez zid v zaledju. Nato je sledila signalna ograja, ki je ob vsakem dotiku sprožila alarm pri vojakih v opazovalnih stolpih. Na tleh do te ograje pa so bile pogosto preproge z žeblji, ki so jih na Zahodu imenovali kar Stalinova žica.

Po nadzornem pasu je moral begunec prečkati še prepreke za avtomobile, kjer je bila pogosto nameščena tudi bodeča žica, sledil je jarek, nato pa so morali preplezati še 3,6 metra visok betonski zid. Pogosto so bili v t. i. pasu smrti psi, del pasu je bil peščen, da se je videlo stopinje, ob opazovalnih stolpih pa so bili nameščeni močni žarometi.

Zaradi na belo pobarvanih notranjih delov zidu so lahko vojaki hitro opazili sence ljudi, ki so skušali zbežati. Ker pa je želel režim popraviti svojo podobo v svetu, so od sredine 80. let tudi zaradi vedno boljše tehnologije začeli umikati vojaške ovire. Do padca zidu so jih večino že umaknili.

Začetek konca
Kaj je nazadnje privedlo do padca zidu in, navsezadnje, padca Sovjetske zveze? V prvi polovici 80. let se je Sovjetska zveza že spoprijemala z velikimi gospodarskimi težavami in pomanjkanjem zalog hrane. Jedrska katastrofa v Černobilu leta 1986 tako velja za nekakšen zgovoren simboličen trenutek v neizogibnem propadu komunističnega bloka. Mihail Gorbačov, ki je vodenje Sovjetske zveze prevzel istega leta, je sicer vpeljal obsežne reforme, a se takrat toka dogodkov že ni več dalo ustaviti.

Berlinski zid: kaj smo se naučili in kaj pozabili
Razpoke v železni zavesi so se začele kazati že maja, ko je Madžarska začela odstranjevati nadzorni sistem, katerega namen je bil preprečiti vsak poskus bega na Zahod na meji z Avstrijo, junija pa so na Poljskem izvedli prve delno demokratične volitve. Reformistična gibanja so dvigovala pokonci celoten blok, od baltskih držav do Češkoslovaške, od Romunije do Poljske. Ponekod so bile revolucije mirnejše, ponekod bolj krvave. A ustaviti se jih ni več dalo.

In neizogibno je revolucija dosegla tudi Vzhodno Nemčijo. Sprva z demonstracijami za svobodo v Leipzigu in pozivi k volitvam, neodvisnim od Zahodne Nemčije. Pozivi so bili vse glasnejši, protesti vse bolj množični.

Dogodki, ki so vodili do padca
4. novembra se je na Alexanderplatzu v Vzhodnem Berlinu zbralo na množičnih demonstracijah že pol milijona ljudi. Vzhodnonemški voditelji so skušali zajeziti vse glasnejše in vse bolj množične proteste z rahljanjem meje, kar je Vzhodnim Nemcem olajšalo potovanja, niso pa hoteli meje povsem odpreti. A se je oblastem zalomilo pri prenosu tega sporočila javnosti.

Zapiske o novih pravilih so predali predstavniku za javnost, Günterju Schabowskemu, ki pa ni imel časa, da bi jih pred tiskovno konferenco prebral, in ko jih je pred novinarji, so bili ti osupli. "Zasebna potovanja zunaj države so zdaj dovoljena brez predpogojev," je prebral in novinarji so hoteli podrobnosti, Schabowski pa je lahko le zmedeno listal po zapiskih in dejal, da kot ve, odlok velja nemudoma.

Odlok bi v resnici moral začeti veljati naslednjega dne, in to z dodatnimi informacijami glede vizumov, a se je novica že razširila po vseh televizijah, Vzhodni Nemci pa so se množično zgrnili na meje.

Harald Jäger, obmejni paznik, ki je bil tisti večer na svojem položaju, je leta 2009 povedal za Spiegel, da je tudi sam spremljal ves zmeden tisto tiskovno konferenco, nato pa opazoval val množic na mejo. Jäger je panično klical svoje nadrejene, ki pa niso dali ukazov ne za odprtje vrat ne za streljanje na množico. Uporaba sile v tistem trenutku ni imela nobenega smisla, množica je bila prevelika, Jäger pa je presodil, da je smotrneje, da pregrado odprejo.

Na tisoče se jih je vsulo na drugo stran, v joku in radosti, prizori, ki so obkrožili svet in se vpisali v zgodovino. Številni so tudi splezali čez zid pri Brandenburških vratih, pri čemer so zid načeli s kladivi in cepini. 11. novembra se je nato na ulici Bernauer ob radostnih vzklikih ljudi začelo tudi dejansko rušenje zidu (uradno so ga sicer začeli sistematično rušiti junija 1990). Nemirno, turbulentno leto je doseglo vrhunec.

3. decembra sta Gorbačov in takratni predsednik ZDA George Bush starejši na Malti izdala skupno izjavo, v kateri sta napovedala konec hladne vojne med državama. A val revolucij tistega leta še ni pojenjal – v Pragi so študentski protesti prinesli žametno revolucijo, ki je v nekaj tednih strmoglavila tamkajšnji režim. V Romuniji so nasilni protesti privedli do padca diktatorja Nicolaeja Ceausescuja. Z ženo so ju usmrtili na božični dan, v nemirih pa je bilo ubitih več kot tisoč ljudi.

Leta 1990 so tudi vse tri baltske države obrnile hrbet komunizmu in naredile prve korake proti neodvisnosti. Sovjetska zveza je razpadala, Gorbačov pa je v še zadnjem poskusu reform sklical skupaj voditelje 15 sovjetskih republik, a mu je radikalnejša veja komunistov reforme preprečila in poskušala izvesti državni udar. Vse skupaj je pomenilo žebelj v krsto Sovjetske zveze in druga za drugo so države razglasile svojo neodvisnost. Do konca leta Sovjetske zveze ni bilo več in svet je obrnil novo poglavje v zgodovini.

In 3. oktobra 1990 sta se ZRN in NDR po več kot 40 letih združila.

Še vedno jih je precej, ki jih pogled na zid, četudi morda ne prihajajo iz Berlina, ampak katerega drugega dela Nemčije, zmrazi.
Boštjan Anžin, nekdanji RTV-jev dopisnik iz Berlina

Razlike med Zahodom in Vzhodom ostajajo
In danes? Čeprav mineva že 30 let od padca zidu, so med nekdanjima državama še vedno opazne razlike, čeprav se te počasi manjšajo. Razlike sicer ostajajo tako na področju gospodarstva, predvsem pa so pomembne v razmišljanju, kar še najbolj vpliva na odnose med državljani.

Nemci glede na raziskavo inštituta YouGov menijo, da je med zahodom in vzhodom države več razlik kot skupnega – zlasti tisti v deželah nekdanjega NDR-a. Še vedno so v družbi zasidrani tudi klišeji. Na zahodu jih 57 odstotkov meni, da se Vzhodni Nemci bolj pritožujejo kot Zahodni Nemci. Na drugi strani pa je 68 odstotkov Vzhodnih Nemcev mnenja, da se Zahodni Nemci še vedno vedejo, kot da vse vedo boljše. Kljub temu je takih Nemcev, ki si želijo nazaj Berlinski zid, le 13 odstotkov.

Dežele v nekdanjem NDR-u so sicer od združitve prejele po nekaterih izračunih za okoli 1.600 milijard evrov sredstev, da bi premostile razlike med obema deloma države, a kljub temu že leta na vzhodu stagnira BDP na prebivalca. Tudi delež brezposelnih je višji kot na zahodu, čeprav so vse te številke precej boljše, kot so bile pred leti – lani je brezposelnost na zahodu znašala 4,8 odstotka, na vzhodu pa 6,9 odstotka – pred 14 leti je bila razlika še skoraj 10 odstotnih točk.

Od padca zidu se je v iskanju boljših zaposlitvenih možnosti v zahodne nemške dežele preselilo več kot dva milijona ljudi. Po letu 2017 se je preseljevanje skoraj ustavilo, a zdaj v vzhodnih deželah živi le še šestina vseh nemških prebivalcev. Ker so se na zahod preseljevali predvsem mladi, se vzhod tudi opazneje hitreje stara.

Mi smo Berlin doživljali tako, da je bil bistveno bolj živahen, zabaven, barvit, multikulti nekdanji vzhod, zahod pa bolj strog, posloven. Meje so danes zabrisane, bo pa marsikateri zahodnjak rekel, da se je na račun vlaganj na vzhod marsikdaj pozabljalo na njih.
Boštjan Anžin, nekdanji RTV-jev dopisnik iz Berlina

Glede na študijo nemške centralne banke je razlika tudi glede na mediano neto premoženja na gospodinjstvo, saj je na vzhodu 23.400 €, medtem ko je na zahodu štirikrat višja, in sicer 92.500 €. Na splošno na zahodu živijo bogatejši, večino okrajev ima na primer najmanj eno osebo, ki v letu dni zasluži milijon evrov, na vzhodu je to redkost, poroča časopis Tagesspiegel.

Razlike so opazne tudi v politiki. Ob oblikovanju zadnje nemške vlade so bili mediji zelo kritični, saj razen kanclerke Angele Merkel, ki se je sicer rodila v Hamburgu, a nato živela na vzhodu, ni nobenega ministra iz nekdanjih dežel NDR-a. V začetku tega leta pa v 11 od 14 ministrstev ni bilo nobenega vodje oddelka iz vhodnega dela države, v preostalih treh pa sta bila po en vodja. Tako so bili od skupno 120 vodij ministrskih oddelkov le trije iz t. i. novih dežel.

Vzhodni Nemci se tudi ne morejo otresti svoje nekdanje identitete. Medtem ko se ima 71 odstotkov zahodnih Nemcev za Nemce, je na vzhodu takih državljanov le 44 odstotkov, 47 odstotkov vprašanih pa se ima za vzhodne Nemce.

Zgodovinar Dušan Nećak zamahne z roko. "Zame je to skregano z zdravo pametjo. Oboji so Nemci. Lahko, da čutijo nekateri tako, a je ta občutek subjektiven, objektivno pa so Nemci."

Kot pravi, ima občutek, da v združeni Nemčiji danes malce bolehajo za t. i. "jugoslovanskim sindromom". "Saj veste, tisto o "Savi, ki teče na jug", skratka, občutek, da se denar izteka iz dobro situiranih dežel na jug. V Nemčiji je danes enaka situacija. Vzhodni Nemci so razočarani, koliko so dobili, zahodni pa prepričani, da dajo vzhodu preveč in od tod ta razdelitev, ki jo je čutiti še danes. In še vedno je povsem jasno, kdo je z vzhoda in kdo z zahoda."

Evropa zidov
Se je Evropa z Berlinskim zidom naučila kake lekcije? "Zgodovinarji pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja. Po drugi strani pa je vsem jasno, da se iz zgodovine nismo naučili nič ali zelo malo," skomigne Nećak.

Nekaj na novo postavljenih pregrad po Evropi:
- V španskih enklavah Ceuta in Melilla na severu Afrike
- Med Turčijo in Grčijo ter med Turčijo in Bolgarijo
- Med Grčijo in Severno Makedonijo
- Med Madžarsko in Srbijo ter med Madžarsko in Hrvaško
- Med Rusijo in Latvijo, Norveško, Estonijo in Litvo
- V Calaisu (Francija)

Od padca zidu so namreč evropske države zgradile fizične prepreke, ki skupno merijo šestkratno dolžino Berlinskega zidu. Okoli tisoč kilometrov mejnih zidov in ograd, navaja Euronews poročilo amsterdamskega Transnacionalnega instituta (TNI). Večina teh pregrad je bila postavljenih od leta 2015, na vrhuncu sirske državljanske vojne in migrantske krize.

"Tokrat Evropa ni razdeljena toliko zaradi ideologije, ampak zaradi namišljenega strahu pred begunci in prebežniki, ki spadajo med najbolj ranljive ljudi tega sveta," navaja poročilo. "Zidovi in ograje na evropskih mejah so najvidnejši vidiki evropske trdnjave. Sami po sebi so sicer večinoma zgolj simbolični," poudarja TNI, ki izpostavlja še, da je poleg teh fizičnih pregrad še cel kup morskih meja v obliki pomorskih operacij, ki nadzirajo Sredozemsko morje.

Inštitut ocenjuje, da se je lani za varnost na svetovnih mejah namenilo skupno kar 17,5 milijarde evrov, ta številka pa da se bo v prihodnjih letih letno zviševala za 8 odstotkov. Države EU-ja naj bi medtem od hladne vojne dalje porabile med 900 milijonov evrov in milijardo evrov za kopenske pregrade in zidove.

Zgodovinarji pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja. Po drugi strani pa je vsem jasno, da se iz zgodovine nismo naučili nič.
Zgodovinar Dušan Nećak

Je naš čas torej res tako zelo drugačen od časa izpred novembra 1989? Nećak pravi, da. "Vsako situacijo, upore, spremembe …, je treba vedno presojati v času in kraju dogodka. Berlinski zid je nastal v posebni ideološki in mednarodni politični situaciji. Današnja situacija je videti podobna, ampak v resnici ni niti najmanj podobna. Podobno je le, da se res postavljajo fizične meje."

"Velikokrat se, zlasti v EU-ju, govori, kako lepo nam je, ker nimamo več meja. Meje imamo še vedno. Hvala Bogu, so po Evropi večinoma prehodne, so pa tudi nekatere manj prehodne. Ampak meje so globoko vsajene v nacionalno dušo vsakega naroda. Slovenci dobro vemo, kje so naše meje, zato se tudi boksamo s Hrvati glede nje – in tudi po vstopu Hrvaške v schengen bo meja pomembna, in sicer mentalna. Zato ni pametno zamahniti z roko, češ, saj je vseeno, kje ta meja je," sklene Nećak.

Velikokrat se, zlasti v EU-ju, govori, kako lepo nam je, ker nimamo več meja. Meje imamo še vedno. Meje so globoko vsajene v nacionalno dušo vsakega naroda.
Zgodovinar Dušan Nećak o mejah

Ko je govor o Nemčiji danes in naukih zgodovine, ne moremo mimo vprašanja aktualne krepitve skrajne desnice. Za dr. Nećaka, kot nekoga, ki raziskuje še posebej nemško zgodovino, je bil ta vzpon skrajne desnice pričakovan.

"Ali ravno v tej obliki in moči tega ne znam razložiti, je pa bilo pričakovano. Ker vsaka skrajnost, leva ali desna, izhaja iz neke krizne situacije, nezadovoljstvom položaja, ki ga ljudje imajo. Na vzhodu Nemčije je rast skrajne desnice pa tudi skrajne levice, pretežno pogojena z nezadovoljstvom s splošnim položajem: koliko premalo so dobili in kaj vse so dali (svojčas je bil namreč Vzhod industrijsko visoko razvit)."

"Nisem pa pričakoval, da se bo skrajna desnica okrepila tudi v zahodnem delu Nemčije. Tu je kriza, ki pogojuje rast skrajne desnice povsem drugega izvora – gre predvsem za migrantsko vprašanje in vprašanje nemškega nacionalnega ponosa, ki je bil vedno zelo visok. In zdaj, ko prihajajo v državo tujerodni ljudje, pa še druge barve kože, religije in kulture, je to vzbudilo odpor. Objektivne nevarnosti po mojem mnenju sicer ni, še manj vzroka za paniko, a to je bil sprožilec, ki je dvignil skrajno desnico v višave."

In kaj napoveduje? "Ha, sem le zgodovinar, ne futurist, mislim pa, da so odprte vse možnosti, tudi glede na to, kako se tudi v nekaterih drugih državah v Evropi skrajna desnica dviga. Desno skrajna opcija lahko povsem odmre, lahko pa zraste do neobvladljivosti. A po naravi nisem pesimist. Prepričan pa sem, da je za Evropo edina perspektiva, in tega se morajo zavedati vsi, demokracija, sožitje, liberalen odnos do drugih, sočustvovanje s tistimi, ki trpijo … Vse drugo lahko pripelje do nepredvidljivih posledic."

Kako Nemci danes gledajo na tisti prelomni čas, ko je padel Berlinski zid?
Še vedno večina misli, da je bila odločitev prava, da se je združilo, kar je sodilo skupaj. Kako je to združevanje potekalo, kakšne spremembe prineslo - tu so mnenja že zelo različna. Vsekakor obljubljenih svetečih poljan na Vzhodu ni bilo, ob čemer seveda ne smemo pozabiti, da je kljub vsemu preskok, do katerega je prišlo, ogromen. Obstaja pa neka, pogosto malo naivna nostalgija, na obeh straneh. Kako zelo različna sta si vzhod in zahod, ne nazadnje kaže politična slika - skrajno desne stranke bistveno bolje uspevajo na vzhodu, tudi zato, ker je tam več nezadovoljstva nad lastnim življenjem, ker se podeželje tudi tam prazni, ker morajo imeti številni tudi tam dve službi za dostojno življenje. Pri mladih generacijah, še posebej tistih, rojenih po padcu zidu, je znanja o tem, kaj se je dogajalo pred padcem zidu in po njem, bistveno manj. Ni niti prave želje.

Kakšen pomen ima Berlinski zid za Berlinčane same? Zgolj neka turistična znamenitost ali imajo globlja občutja ob njem?
Jaz sem po nekaj letih življenja v Berlinu ostanke zidu, ki jih ni prav veliko, doživljal predvsem kot turistično znamenitost. Tako kot Berlinčani sem se najraje na široko ognil Check Point Charliju ali pa East side gallery, ker je bila tam predvsem turistična gneča. So bila pa tudi drugačna mesta. Ob Spreeju, kjer je zid vzel prvo življenje, na ostankih v bližini, kjer smo živeli - Bernauerstrasse. Mogoče tudi zato, ker sem imel dovolj časa za razmišljanje o tem, kako zelo se je svet spremenil ljudem, med katere je tako neusmiljeno zarezal zid, da širše o dolgoročnejših posledicah vseh vrst sploh ne govorim. Starejši, tisti, ki so delitev doživeli, so znali povedati veliko, tudi na neki način zabavnih zgodb, čeprav nisem imel občutka, da bi o tem prav radi začeli govoriti, morda se jim niti ne zdi več tako pomembno. Pri mladih pa je verjetno problem predvsem v tem, da je danes marsikaj preveč površno, da je težje vzbuditi interes, dobiti prave, verodostojne, zanimive informacije. Ampak spet ne gre posploševati. Še vedno jih je precej, ki jih pogled na zid, četudi morda ne prihajajo iz Berlina, ampak katerega drugega dela Nemčije, zmrazi. Ker sem novinar, sem takšnih in drugačnih zgodb z obeh strani slišal veliko. Meni se ob posnetkih padca zidu, zmedenih ljudi in carinikov na meji, kolon trabantov, po možnosti podloženih s Scorpionsi in Wind of change še vedno naježijo dlake, še vedno razmišljam, kako zgodovinsko je bilo to dogajanje.

Kako ste vi, ko ste bili v Nemčiji, doživljali razdelitev Vzhod-Zahod, ki se je do neke mere še čuti?
Mi smo Berlin doživljali predvsem tako, da je bil bistveno bolj živahen, zabaven, barvit, "multikulti" nekdanji vzhod, zahod pa bolj strog, posloven. Meje so danes zabrisane, bo pa marsikateri zahodnjak rekel, da se je na račun vlaganj na vzhod marsikdaj pozabljalo na njih. V slogu marsičesa po padcu zidu so najboljše lokacije vzhoda zasedla nova, draga stanovanja, na sploh si življenja v Berlinu marsikateri domačin sploh ne more več privoščiti, ne glede na to, na kateri strani živi. Danes je Berlin takšna metropola, s tako hitrim življenjem, da ni več časa, da bi gledal na tla in tam, kjer je zapisano, da je nekoč stal zid, o tem razmišljal. Je pa res, da so za marsikoga v Nemčiji še vedno "Osiji" in "Wesiji" in marsikdo trdi, da se to, od kod nekdo prihaja, vidi že od daleč.

Menite, da so se Nemci kaj naučili iz zgodovine? Pregrade se po Evropi še (spet) postavljajo, za nameček pa se v Nemčiji dviga skrajna desnica ...
Tole z učenjem iz zgodovine je sicer težavno - radi in veliko o tem govorimo, še posebej politiki, izpostavljene osebe, imam pa občutek, da se manj naredi, npr. v šolah. V vsakem primeru se naučimo premalo, tudi Nemci. Globoko v njih je zasidran nek sram, obžalovanje zaradi vsega, kar se je dogajalo v času nacizma, manj v zavesti je železna zavesa. Tudi tam se marsikaj relativizira, družbena omrežja, nenadzorovano širjenje pogosto lažnih informacij. Dvig skrajne desnice je posledica marsičesa - od nezmožnosti največjih strank, ki so občasno izgubile stik z realnostjo, da se znova približajo volivcem, do evrske in begunske krize. Če ne prej, zdaj politiki etabliranih strank vejo, da je napaka reči, da se o nečem ne boš pogovarjal. Še posebej, če so to strahovi državljanov, ki jih je lahko napihniti. Pogledati stran od problema ne pomeni, da tega ni. To zdaj na drug način občutim tudi na Balkanu.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Satelitski posnetek Berlina z označenim potekom zidu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Potek Berlinskega zidu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Berlinski zid pri Bethanienu, 1986
[You must be registered and logged in to see this image.]
Checkpoint Charlie leta 1989
[You must be registered and logged in to see this image.]
Množica pred Brandenburškimi vrati ob padcu zidu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Spomenik žrtvam zidu

Tako je Zoka.
Pade berlinski zid na današnji dan i pade vala nama u ex yu

Iako se sjećam svih nekih velikih dogadjaja i gdje sam tad bio, pada Berlinskog zida se nešto svjesno ne sjećam niti mogu opće reći gdje sam bio u to vrijeme. Neka nebitna priča.

RADIVOJ KRIVOKAPIĆ

V 72. letu starosti je v domači Senti zaradi srčnega zastoja umrl veliki srbski rokometaš Radivoj Krivokapić, ki je bil s Kolinsko Slovanom prvak Jugoslavije leta 1980. V naslednji sezoni je s klubom s Kodeljevega tudi nastopil v finalu pokala državnih prvakov, kjer je bil boljši Magdeburg.

Bil je član jugoslovanske reprezentance, ki je leta 1982 v Nemčiji osvojila srebrno kolajno. Leta 1976 je na olimpijskih igrah v Montrealu kot najmlajši reprezentant zasedel peto mesto.

Priljubljeni »Krivi« se je rodil 11. septembra 1953 v Senti, kjer je začel kariero. V sezoni 1972/73 je igral za Partizan, a ker so Beograjčani izpadli iz prve lige, je prišel v Ljubljano, kjer je ostal devet let in Slovanu prinsel edini naslov. Potem je odšel v Nemčijo, kariero pa končal v Španiji. Zatem se je posvetil gostinstvu. Je stric bivših rokometašev Marka in Milorada Krivokapića. Slednji je nekoč igral za koprski Cimos.

Levi zunanji igralec je bil rojeni strelec. Znana je anekdota, ko si je pri 27 letih poškodoval desno ramo, ni želel na bolniško, ampak začel metati z levico in tudi z njo neusmiljeno paral mreže. Neuradno so izmerili, da je žogo z desnico sprožil s hitrostjo 128 km/h, z levico le malo manj. Bil je eden najboljših rokometašev, ki so kdaj igrali za ljubljanske rdeče. Ti imajo v tej sezoni spet visoke ambicije s trenerjem Urošem Zormanom.

Večkrat je obiskal Ljubljano, nazadnje tudi pred pol leta, ko so na Kodeljevem obeležili 50. obletnico uvrstitve Slovana v prvo zvezno jugoslovansko ligo. Pravijo, da je bil nadpovprečno inteligenten in tudi zato so mu misli včasih odplavale stran od rokometa. Mnogi menijo, da bi lahko v karieri dosegel še več, če bi se v celoti posvetil športnemu življenju.

»Mogoče je v tem kaj resnice. Vsi delamo napake, popolnega športnika ni. Ni mi žal, da sem bil takšen, se ne pritožujem in za ničimer ne žalujem. Takšna je moja filozofija. Nazaj je treba gledati s pozitivne strani,« je pred leti za Delo povedal Krivokapić, ki se je štirikrat poročil, za sabo je pustil tudi sina in dve hčerki.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Radivoj Krivokapić, eden najboljših igralcev, ki so kdaj
                         igrali na Kodeljevem
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Radivoj Krivokapić v dresu Jugoslavije
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Radivoj Krivokapić je občasno obiskal Ljubljano, kjer je pustil največji pečat

INDIRA PRIYADARSHINI GANDHI

Na današnji dan leta 1917 se je rodila Indira Gandhi oziroma Nehru, hčerka Jawaharlal Nehru. Od leta 1959 je bila predsednica Kongresne stranke. Preden je postala predsednica indijske vlade, je bila ministrica za informiranje. Po zmagi na volitvah 1971 je zelo okrepila socialistično usmeritev države. Zaradi zlorabe pooblastil je leta 1975 razglasila izredne razmere, kar je bil glavni razlog za poraz na naslednjih volitvah. Razcepila je Kongresno stranko in postala predsednica Indijskega narodnega kongresa. 31. oktobra 1984 so jo v atentatu ubili.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Indira Gandhi, nekdanja predsednica vlade Republike Indije

Manj znana zapuščina Indire Gandhi, zavzemanje za ohranjanje divjih živali

Kongres je v torek obeležil 107. obletnico rojstva prve indijske premierke Indire Gandhi. Gandhi, druge indijske premierke, se spominjamo po svoji zapleteni zapuščini, ki so jo zaznamovale polemike, kot sta izredna situacija leta 1975 in operacija Modra zvezda leta 1983. Vendar pa so njeni prispevki k ohranjanju divjih živali v Indiji manj znan, a zelo pomemben vidik njenega vodenja. . Gandhijeva vloga pri revoluciji ohranjanja divjih živali v Indiji je trajen dokaz njene vizije. Od projekta Tiger do zakona o zaščiti divjih živali, njena prizadevanja še naprej oblikujejo indijsko okoljsko politiko in zagotavljajo preživetje njene bogate biotske raznovrstnosti.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Eden od Gandhijevih prelomnih prispevkov je bila
uveljavitev zakona o zaščiti divjih živali leta 1972.
Ta zakonodaja je prepovedala lov in trgovino z
avtohtonimi živalskimi vrstami ter kategorizirala
živali v šest razporedov na podlagi redkosti, ki so
predpisovali različne stopnje zaščite. Prav tako je
utrl pot ključnim ustanovam za ohranjanje, kot so
Nacionalni organ za varstvo tigrov, Nacionalni odbor
za divje živali in Centralni organ za živalski vrt
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ko je bil zakon sprejet, je imela Indija le pet določenih
nacionalnih parkov. Danes se država ponaša z več kot
100 nacionalnimi parki, ki so postali zatočišča za
ogrožene vrste, kot so lev Gir, azijski slon in indijski
nosorog. Čeprav je bil zakon podvržen sedmim
spremembam in se še naprej razvija, ostaja temelj
                indijske okoljske politike
[You must be registered and logged in to see this image.]
Predanost Indire Gandhi ohranjanju je postala še posebej očitna z uvedbo projekta
Tiger 1. aprila 1973 v narodnem parku Jim Corbett. Takrat je populacija bengalskih
tigrov padla z ocenjenih 50.000 na začetku 20. stoletja na le okoli 1.200 leta 1972
[You must be registered and logged in to see this image.]
Namen projekta je bil zagotoviti tigru preživetje z zaščito
njegovih habitatov in oživitvijo degradiranih ekosistemov.
Ta prizadevanja so prinesla uspeh brez primere, saj je
populacija tigrov v desetletjih opazno okrevala. Program
ni le zagotovil prihodnosti bengalskega tigra, ampak je
   tudi postavil temelje za indijski pristop k ohranjanju
[You must be registered and logged in to see this image.]
Leta 1975 je Gandhijeva vlada začela projekt ohranjanja
indijskih krokodilov, ki se je osredotočil na izboljšanje
habitata, vzrejo v ujetništvu in sodelovanje skupnosti.
Projekt je bil izjemen uspeh, saj se je število slanovodnih
krokodilov povečalo z manj kot 100 leta 1976 na več kot
1600 leta 2012. Podobno se je populacija močvirskih
krokodilov po letu 1989 skoraj potrojila. Kritično ogroženi
indijski Gharial je prav tako pokazal znake okrevanja s
svojo populacijo podvojitev med letoma 2012 in 2019
[You must be registered and logged in to see this image.]
Gandhijeva prizadevanja za ohranitev divjih živali so vključevala tudi konec tradicije
rekreativnega lova nekdanjih indijskih monarhov in britanskih kolonialcev. Tej praksi
je ostro nasprotovala,je priznavala njen uničujoč vpliv na biotsko raznovrstnost Indije
[You must be registered and logged in to see this image.]
Zavezanost Indire Gandhi k ohranjanju naravne dediščine
Indije je pomagala postaviti temelje prizadevanjem države
za ohranjanje. Njene politike, vključno z Zakonom o
onesnaževanju vode (1974), Zakonom o ohranjanju gozdov
(1980) in Zakonom o varstvu zraka (1981), so pokazale
njeno razumevanje medsebojne povezanosti ekosistemov
[You must be registered and logged in to see this image.]
2.aprila 2010 je poginil eden najbolj priljubljenih prebivalcev Nacionalnega parka
Brioni in njegovega safari parka, indijski slon Sony.Na Brione je prišel davnega leta
1970, kot dveletni mladič. Pokojnemu jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu
               Titu je Sonyja podarila indijska predsednica Indira Gandhi
[You must be registered and logged in to see this image.]
Slonica Lanka je zadnja, ki je predsedniku Josipu Brozu Titi poklonila indijska
                                  predsednica Indira Gandhi
[You must be registered and logged in to see this image.]
O slonici Lonki so napisali celo knjigo