Astronomija i astronautika

PORAVNAVA 5 PLANETOV

Vesolje, nebo priredi predstavo: poravnava petih planetov Jupiter, Merkur, Venera in Mars bodo od 27. marca zvečer naprej vidni s prostim očesom, za opazovanje Urana pa bo zadostoval daljnogled.

Na zahodu, ob sončnem zahodu, je že jasno vidno zaporedje planetov, med katerimi so zlasti Jupiter, Venera in Mars; Uran, ki vidi Venero, ki se približuje njegovemu položaju v perspektivi; in Merkur, ki počasi izstopa iz zasija Sonca, po sončnem zahodu. To je pojasnil astrofizik Gianluca Masi, znanstveni direktor Virtualnega teleskopa. Vsi planeti vidni s prostim očesom razen Urana, za opazovanje katerega bo še zadostoval daljnogled.

Predstava se začne ob sončnem zahodu, "na razmeroma svetlem nebu, saj so planeti nižje in zato bolj notranji za sij somraka," pravi astrofizik.

Zaporedje se začne od Jupitra, ki mu sledi Venera, ki je prospektivno blizu območja neba, v katerem je viden tudi Uran; potem je med zvezdami Bika Mars, prepoznaven po rdečkasti barvi, čeprav ne več tako svetel, kot je bil decembra 2022, ko je bil v opoziciji. Saturn in Neptun manjkata, oba vidna le ob zori.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
 Dne 27.marca 2023 bodo poravnani planeti Jupiter, Merkur, Venera, Mars in Uran

AMATERASU

Astronomi so zaznali nenavaden kozmični žarek, ki je padel na površje Zemlje. Ker gre za delec izjemno visoke energije, ki je prišel iz Lokalne praznine, je njegov izvor velika uganka za znanstvenike. Ti se zdaj sprašujejo, kakšen kozmični dogodek bi ga lahko povzročil.

Ko je izredni profesor na japonski univerzi Osaka Metropolitan Tošihiro Fudži prvič zaznal, da je iz Lokalne praznine (angleško: Local void) na Zemljo padel kozmični delec ekstremne energije, je mislil, da gre najbrž za napako. "Pokazal je raven energije, ki je brez primere v zadnjih treh desetletjih," je dejal za Sky News. 

Delec, ki so ga poimenovali Amaterasu, po japonski boginji sonca, ima namreč energijo, ki presega 240 eksa elektronvoltov (EeV). Kljub izjemni energiji pa to ni najvišji ultravisokoenergijski kozmični žarek, odkar jih beležijo. Leta 1991 so namreč zabeležili kozmični žarek s 320 EeV energije, zato so ga poimenovali kar delec "O-moj-Bog".

Od kod prihaja?

Tisto, kar najbolj bega znanstvenike, je izvor tega delca. Strokovnjaki menijo, da takšno energijo lahko povzročijo le najbolj močni kozmični dogodki, močnejši od eksplozije zvezde. Da je uganka še večja, dosedanje ugotovitve kažejo, da je kozmični žarek prišel "iz nič". 

"Običajno lahko pokažete, od kod z neba prihajajo. Toda ko v primeru delca 'O-moj-Bog' in tega novega delca sledite njegovi poti do njegovega izvora, ni tam nič dovolj visoke energije, ki bi ga proizvedla. To je skrivnost tega – kaj za vraga se dogaja?" pravi John Matthews, raziskovalni profesor na Oddelku za fiziko in astronomijo Univerze v Utahu.

Kot piše Sky News, običajno kozmični žarki ultravisoke energije, ko zadenejo Zemljino atmosfero, povzročijo kaskado sekundarnih delcev in elektromagnetnega sevanja, ki ji pravijo obsežna zračna ploha. Nekateri nabiti delci v zračni plohi potujejo hitreje od fotonov v atmosferi in proizvajajo vrsto elektromagnetnega sevanja, ki ga lahko zaznajo specializirani instrumenti. Eden takšnih instrumentov je observatorij Telescope Array v ameriški zvezni državi Utah, ki je tudi zaznala delec Amaterasu.  
"Zdi se, kot da ti dogodki prihajajo iz popolnoma različnih krajev na nebu. Ne gre za en sam skrivnosten vir," pa meni profesor John Beltz z Univerze v Utahu. "Lahko bi šlo za napake v strukturi prostor-čas, trčenje kozmičnih strun," je dejal in dodal, da za zdaj ni konvencionalne razlage. 
Znanstveniki zdaj upajo, da bo delec utrl pot nadaljnjim raziskavam, ki bi lahko pomagale bolje razumeti ultravisokoenergijske kozmične žarke in njihov izvor. Strokovnjaki menijo, da bi to lahko kazalo na veliko večji magnetni odklon od pričakovanega, neidentificirani vir v Lokalni praznini ali nepopolno razumevanje fizike visokoenergijskih delcev. 
Pojavil se je namreč iz Lokalne praznine, velike, prazne regije vesolja, ki meji z galaksijo Rimske ceste.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                Umetniška upodobitev delca ultra visoke energije Amaterasu

GAIA BH 3

Slovenska astrofizika sodelovala pri odkritju najbolj masivne črne luknje doslej

Slovenska astrofizika Tomaž Zwitter in Andreja Gomboc sta bila del ekipe, ki je s satelitom Gaia Evropske vesoljske agencije odkrila najbolj masivno črno luknjo doslej, nastalo iz običajne zvezde. Bližina njenega odkritja omogoča mnogo bolj podroben študij lastnosti in nastanka črnih lukenj, ki so več 10-krat masivnejše od našega Sonca.

Odkritje črne luknje z 32,7 Sončevimi masami, ki je od Zemlje oddaljena 1950 let potovanja svetlobe v smeri ozvezdja Orla, je Konzorcij za obdelavo in analizo podatkov astrometričnega satelita Gaia Evropske vesoljske agencije danes objavil v ugledni reviji Astronomy and Astrophysics.

Vodilni avtor je Pasquale Panuzzo, ki dela na pariškem observatoriju, med soavtorji pa sta tudi astrofizika Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Slednji je del ekipe satelita Gaia že 23 let in je pomembno prispeval k zasnovi in obdelavi podatkov spektroskopskega instrumenta na satelitu, ki je bil odločilen za potrditev tokratnega odkritja, so sporočili s fakultete.

Kot so navedli v sporočilu za javnost, gre za odkritje najbolj masivne črne luknje doslej, za katero raziskovalci vedo, da je nastala iz običajne zvezde. Doslej so črne luknje tako velikih mas opazili le, če sta se dve taki črni luknji zlili in je pri tem nastal izbruh gravitacijskih valov, za odkritje katerih je bila leta 2017 podeljena Nobelova nagrada za fiziko. Zlitja črnih lukenj so sicer redek dogodek, vse tako odkrite črne luknje pa so daleč, vsaj 300.000-krat dlje od nedavno odkrite.
Sedanje odkritje je po navedbah fakultete pomembno ravno zaradi relativne bližine črne luknje, ki omogoča bolj podroben študij lastnosti tako masivnih črnih lukenj, obenem pa pojasnjuje doslej negotov nastanek črnih lukenj, opaženih z gravitacijskimi valovi.

"Pred slabimi 10 leti, ko smo odkrili zlivanje črnih lukenj z gravitacijskimi valovi, ni bilo jasno, kako so te črne luknje v zelo oddaljenih galaksijah lahko nastale in imele tako velike mase. Sedaj pa imamo prvi primer tako masivne črne luknje dobesedno v naši okolici in ker je ta nastala iz običajne zvezde, lahko prvič zares rečemo, da so tudi bolj oddaljene masivne črne luknje nastale iz običajnih zvezd," je Tomaž Zwitter pojasnil za STA.

Odkrita črna luknja je sicer nastala, ko je imelo vesolje petino današnje starosti, in sicer v galaksiji Sequoia, ki jo je pred devetimi milijardami let pojedla naša galaksija, tako da je črna luknja zdaj del naše galaksije. Relativno bližino odkritega objekta raziskovalci pojasnjujejo z dejstvom, da je sedaj opažena svetloba zapustila zvezdo v času vladanja rimskega cesarja Nerona. Za črne luknje podobnih mas, ki so jih doslej odkrili z gravitacijskimi valovi, pa je pot svetlobe trajala vsaj od časov prvih večceličnih organizmov na Zemlji ali celo od časov, ko Zemlje še ni bilo.

Črno luknjo so sicer odkrili s spremljanjem gibanja običajne zvezde okoli nevidnega objekta, ki je precej masivnejši od našega Sonca. "Tako masiven objekt je lahko neviden le, če je to črna luknja," so zapisali. Ker je ta objekt relativno blizu Zemlje, lahko natančno določijo tudi lastnosti te zvezde, ki pa ima tri četrtine mase našega Sonca, vendar se je zaradi starosti že napihnila na petkratno Sončevo velikost, navajajo.

Ekipa satelit Gaia je na sledi več podobnim črnim luknjam v naši okolici in v prihodnje pričakuje še več podobnih odkritij.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Črne luknje, ki so jih zaznali s satelitom Gaia. Gaia BH 3 je najmasivnejša doslej
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ta umetnikov vtis primerja eno ob drugi tri zvezdne črne luknje v naši galaksiji:
Gaia BH1, Cygnus X-1 in Gaia BH3, katerih mase so 10, 21 oziroma 33-krat večje
od Sončeve. Gaia BH3 je najbolj masivna zvezdna črna luknja, ki so jo doslej našli
v Rimski cesti. Polmeri črnih lukenj so neposredno sorazmerni z njihovimi masami,
     vendar upoštevajte, da same črne luknje niso bile neposredno posnete
[You must be registered and logged in to see this image.]
Astronomi so našli najbolj masivno zvezdno črno luknjo v naši galaksiji, zahvaljujoč
   nihajočemu gibanju, ki ga povzroči na spremljevalni zvezdi. Ta umetnikov vtis
prikazuje orbite tako zvezde kot črne luknje, imenovane Gaia BH3, okoli njunega
    skupnega središča mase. To nihanje so merili več let z misijo Gaia Evropske
vesoljske agencije. Dodatni podatki iz drugih teleskopov, vključno z zelo velikim
  teleskopom ESO v Čilu, so potrdili, da je masa te črne luknje 33-krat večja od
    mase našega Sonca. Kemična sestava zvezde spremljevalke nakazuje, da je
   črna luknja nastala po propadu masivne zvezde z zelo malo težkimi elementi
                               ali kovinami, kot predvideva teorija