Ljubljana, kasarna Boris Kidrič

[quote="skuhravi"]

goncz (citat):

Ljep pozdrav svim bivšim vojnicima kasarne B. Kidrič VP1132/12 naročito generaciji decembarskoj klasi 90/91.
kao gušter bio sam razpoređen v 1. vod, miraljesko odjeljenje - donosioc. Kom voda : por. Kaurin Ranko , desetar Šalamun Roman
Posle obuke za kom.odeljenja razpoređen v 2.vod  kao razvodnik a kasnije desetar..kom voda : por Trajčeski Ljupčo
Komandiri čete:
za čas mog prigoda pa do kraja obuke naše : Kap.I.klase Kulenović Ahmet,
Od marta-juna 91: Por. Kaurin Ranko
Od juna-odlazka iz jna:  kap.I.klase Jerkovič Brane
Komandant bataljuna : kap.I. kl.Karavelić Vahid a njehov zamjenik
                                       kap.I.klase 
Komandant kasarne: puk. Tomislav Šipčić

Poz. za vp 1132/12 mart 91.  Treci vod trece odeljenje desetar Simundic

Ja sam služio ovde od marta 1991 godine pa do avgusta 1991.

goncz (citat):

Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????

Pozdrav goncz, ja sam bio od marta 91 godine pa sve do odlazka jedinice iz Ljubljane a to je bilo u svgustu 91 god.

Osa osa (citat):

Pozdrav!

Javite se momci iz generacije 90/91 VP 1132/13

[You must be registered and logged in to see this image.] ko zna šta je to?

Druźe ja sam ti bio u istu kasarnu od marta 91 godine pa sve do odlazka iz ljubljane a toje bilo avgust 91 godine.

goncz (citat):

Ljep pozdrav svim bivšim vojnicima kasarne B. Kidrič VP1132/12 naročito generaciji decembarskoj klasi 90/91.
kao gušter bio sam razpoređen v 1. vod, miraljesko odjeljenje - donosioc. Kom voda : por. Kaurin Ranko , desetar Šalamun Roman
Posle obuke za kom.odeljenja razpoređen v 2.vod  kao razvodnik a kasnije desetar..kom voda : por Trajčeski Ljupčo
Komandiri čete:
za čas mog prigoda pa do kraja obuke naše : Kap.I.klase Kulenović Ahmet,
Od marta-juna 91: Por. Kaurin Ranko
Od juna-odlazka iz jna:  kap.I.klase Jerkovič Brane
Komandant bataljuna : kap.I. kl.Karavelić Vahid a njehov zamjenik
                                       kap.I.klase 
Komandant kasarne: puk. Tomislav Šipčić

Pozdrav goncz !
Ako si bio decembarske klase i bio desetar sigurno se mi onda znamo, ja sam bio martovska klasa 91 god pa sve do odlazka jedinice iz Slovenije.

pecolovac (citat):

Ja sam sluzio 90 91 vp 1132/12. Komandir voda p.por.Trajcevski Ljubco. Komandir cete Kulenovic Ahmed kapetan prve klase. Komandant bataljona Karavelic Vahid major cini mi se. A pukovnik Tomislav Sipcic je bio komandant kasarne ako se dobro secam. Ima li ko da mu je to poznato? Razvodnici Komazec Predrag cata, Marsicevic Marko, Cvenic Damir, Klancic Gregor, Lozanoski Dobre, Uka Veton, Petreski Vladimir, Rajakov Srecko, Bacic Vladimir...

Pozdrav Pecolovac!
Ja sam sluźio od marta 91 pa sve do odlaska jedinice iz Slovenije avgusta 91 godine. Meni je takogjer komandir voda bio p.por Trajcevski Ljupco a komandir ćete por Kaurin Ranko

Мој комшија Миленко Ивановић био је у тој класи. Поручник Каурин је дошао 1989. код нас у прву чету и још један официр. Нису били са Академије него су ишли после факса неку додатну обуку.
Куленовић Ахмет је био у војној полицији, тамо му се неки лик замјерио, он му дадне излазак у град нађе га тамо и поломи. После га деградирали и послаи у пјешадију гдје је било још кажњених официра, нпр. водник Вукашиновић, јер је у кафани славио рођење дјетета са пуцањем и лупањем-

MOJE BIVANJE V JLA - 15.del:

ARHIV

Čas, ki smo ga preživljali pred vpoklicem v vojsko je bil vedno poln neznank, še posebej, ko vam prvič v življenju ukažejo, da morate vrniti maloobmejno propustnico in potni list. To se je dogodilo, ko je bilo potrebno do 30.oktobra 1984 te osebne dokumente vrniti, kar pomeni, da se v določenem obdobju, ne bo dalo več v Italijo ali pa v kakšno drugo državo po lastni izbiri.

V času služenja vojaškega roka v Ljubljani se je lahko odšlo domov različno dolgo in po pripovedovanju nekaterih pogostoma, kar je takrat pomenilo skoraj svojevrsten podvig. Tukaj pa ne gre zanemariti, da so nekateri resnično videli ali bili v stiku s svojci vsakodnevno, posebej tisti, ki so živeli v ali blizu Ljubljane. To je bilo zaradi razdalje za vse ostale pitomce malo težje, saj smo imeli malo možnosti in dovoljenja za pot domov. V okviru mestnega prometa, avtobuse smo imeli zastonj, smo lahko odšli največ do Kranja, saj je bil v krogu dovoljenih 20 km. Spominjam se nekega vojaka iz Prizrena, študenta novinarstva, katerega žena je bila sprejeta v porodnišnico, pa ga vseeno za praznike niso pustili domov. Ob srečanju mi je ta njegov problem predstavil in sem se zato obrnil k starešini namestniku komandanta kasarne majorju Slobodanu Lukiću. Povedal sem mu za ta primer in rekel, da za prvomajske praznike kljub odobritvi, zaradi protesta nikakor ne grem domov in da naj namesto mene, pusti omenjenega študenta domov k ženi v porodnišnico. Tako je zmagala plemenitost in po razgovoru majorja in kapetana enote, je dobil omenjeni vojak, tudi on dovolilnico, tako, da sva oba za praznike odšla domov.

Kot že povedano pa je bilo zaradi slabih povezav velikokrat problematično oditi domov in se še pravočasno vrniti nazaj v kasarno, posebej tistih iz bolj oddaljenih krajev. Tako se neke nedelje štiri pitomci po preštetju niso pravočasno vrnili, zato, bi naj jih mladinska organizacija in aktiv ZK, obravnavali na sestankih in predlagali ukrepe. Vse to je povzročilo nemir in veliko različnih mnenj, tako, da smo ostali po končani "obuki" vsi odšli domov, ti štirje pa so ostali še naprej na "kazenskem" šolanju, do konca roka, kot so jim ga določili. Seveda smo to vse preživeli in se teh dogodkov spominjamo, saj nam je bil opomin, kaj vse se lahko dogodi zaradi objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so vplivale na celotno delo in življenje pitomačke čete VP 1132/42.


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  Pred 36 leti je bilo potrebno vrniti propustnico in potni list

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Še danes hranim doma knjižico dovoljenj za pot domov

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                       Vsi zapisani datumi so bili dejansko zasluženi in izkoriščeni

[You must be registered and logged in to see this image.]
                Kasneje sem zaradi dolžnosti, ki sem jih opravljal v okviru kasarne dobil stalni izhod v mesto

[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Teh dovoljenih izhodov v mesto od 6,00 do 24,00 pa nisem nikoli izkoriščal

Srsec (citat):

pecolovac (citat):

Ja sam sluzio 90 91 vp 1132/12. Komandir voda p.por.Trajcevski Ljubco. Komandir cete Kulenovic Ahmed kapetan prve klase. Komandant bataljona Karavelic Vahid major cini mi se. A pukovnik Tomislav Sipcic je bio komandant kasarne ako se dobro secam. Ima li ko da mu je to poznato? Razvodnici Komazec Predrag cata, Marsicevic Marko, Cvenic Damir, Klancic Gregor, Lozanoski Dobre, Uka Veton, Petreski Vladimir, Rajakov Srecko, Bacic Vladimir...

Pozdrav Pecolovac!
Ja sam sluźio od marta 91 pa sve do odlaska jedinice iz Slovenije avgusta 91 godine. Meni je takogjer komandir voda bio p.por Trajcevski Ljupco a komandir ćete por Kaurin Ranko

Pecolovac, sve ih znam, i ja sam bio deo te ekipe Ljubodrag Milentijević. 1132/12, bestrzajac, septembar '90. Prvo razvodnici, zatim desetari....

Ljubodrag Milentijević, ja mislim da se tebe sjecam, bio si nas desetar. Ja sam bio martovska klasa 91 god 1132/12

Srsec (citat):

Ljubodrag Milentijević, ja mislim da se tebe sjecam, bio si nas desetar. Ja sam bio martovska klasa 91 god 1132/12

Tako je, u junu sam otišao u prekomandu u kasarnu Kodeljevo takođe u Ljubljani.

Ljubodrag Milentijević, ako se dobro sjećam mislim da si nas ti doćekao na železničkoj stanici u Ljubljani u martu. Sjećas lise desetara Marinković i Suljić neznam im imena. Pozdrav druze gde god bio.

Srsec (citat):

Ljubodrag Milentijević, ako se dobro sjećam mislim da si nas ti doćekao na železničkoj stanici u Ljubljani u martu. Sjećas lise desetara Marinković i Suljić neznam im imena. Pozdrav druze gde god bio.

Da Dragoslav Marinković kako ga se ne bih sećao, ali se nažalost Suljića ne sećam. Inače sa većinom sa liste nabrojanih iznad sam se bar jednom čuo ili video.
Pozdrav iz BG

Pozdrav svima, ja sam unuka Janus Stevana, koji je bio general major...ako se iko sjeti njega neka mi piše
Radio je u kasarni Borisa Kidriča Šentvid....mislim da 1974 Godine

Dali se iko sjeca mog djede Janus Stevan, koji je bio general major 1974?

Biosam u šentvidu Januar 82 pozadina vp 2480

Biosam u šentvidu Januar 82 pozadina vp 2480

Tu 

vlado972 (citat):

pozdrav svima
klasa 85'86 decembar,pesadija
komandir cete Vinko Pandurevic
 ima li koga iz te cete

vlado

Pozdrav Vlado,
I ja sam bio tamo u to vrijeme.Zovem se Stevan Lukic a ako se ti prezivas Pitljikar onda smo se vec culi prije par godina.U medjuvremenu nisam uspio da pronadjem vise nikoga.Ako neko poznaje Senada Sarica,Kantar Dragana,Ivica Bijuklica,Toro Dragana neka se javi...
Pozdrav Vlado..

vlado972 (citat):

pozdrav svima
klasa 85'86 decembar,pesadija
komandir cete Vinko Pandurevic
 ima li koga iz te cete

vlado

Pozdrav Vlado,
I ja sam bio tada.Ako se prezivas Pitljikar onda smo se vec culi prije par godina.Ja sam Stevan Lukic.
U medjuvremenu nisam uspio pronaci nikog vise.
Ako neko poznaje Senada Sarica,Dragana Kantara,Ivicu Bijuklica,Toro Dragana neka se javi.
Pozdrav..

MOJE BIVANJE V JLA - 16.del:

SPOMINI - II.

Ko smo služili vojaški rok od novembra 1984 do decembra 1985, je bila tista prva zima zelo mrzla z zelo veliko snega. Spominjam se, da smo morali vsak dan čistiti naš del dvorišča, da smo sploh lahko izvajali jutranjo telovadbo in ostale zadane nam naloge ter aktivnosti. Ko smo odšli z našim vodom na teren, pa smo v tem globokem snegu izvajali taktične vaje napada oziroma obrambe. Takrat so nas učili tudi preživetja v takšnem okolju, pa tudi nego osebne opreme, čevljev in posebna nega je veljala našemu orožju. Neredko smo šli tudi iz naše kasarne proti Savi, v tistem polmetrskem snegu, smo pred seboj vlekli top BST in imeli toliko energije, da smo z njim, kljub težkim razmeram prišli na cilj. Iz kasarne pa smo se odpravili tudi do Toškega čela, kjer smo izvajali obrambne aktivnosti ter se učili skrivnosti nočnega streljanja. Po svoje pa je bilo vedno lepše iz naše kasarne v snegu, kot pa v dežju in globokem blatu.
Danes je tudi v celotni Sloveniji močno snežilo, tako, da so se ob naključnem prihodu v Šentvid na območje Kasarne Boris Kidrič, ponovno obudili vsi spomini, kot bi se to dogajalo včeraj.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                Nekdanji prostori "kapije" ki so nekaterim služili tudi kot zapor
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Sedaj tukaj domuje Zavod Sv.Stanislav
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Še vedno izjemno lepo vzdrževana zgradba
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Na drugi strani ograje se nahaja nekdanja "hiša strahov"
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Velikokrat smo odšli na teren tudi tem območju
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Še vedno se vidijo takratni vojaški objekti
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Še danes uporabno pokrito skladišče
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      "Hiša strahov" še malo bližje
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                          Izjemno lepa zimska idila
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Centralna stavba Zavoda Sv.Stanislava
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Zavod Sv.Stanislav v zimski idili
[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Tudi ob pogledu na vrata v ograji sem se spomnil naše straže

Zoran vrlo dobro za poznate slike kasarne i danas šta je tu.Naravno kuća duhova se ne zaboravlja ha ha.

Marusha26 (citat):

Pozdrav svima, ja sam unuka Janus Stevana, koji je bio general major...ako se iko sjeti njega neka mi piše
Radio je u kasarni Borisa Kidriča Šentvid....mislim da 1974 Godine

Bio sam 74/75 u Sentvidu. Komandant kasarne je bio pukovnik Torlak a njegov zamjenik potpukovnik Tomislav Sipcic. Pretpostavljam da je tvoj djed tada imao neki nizi cin.  U svakom slucaju nije mi poznato njegovo ime. Ja sam bio u zgradi pjesadije, moguce je da ti je djed bio u tehnickom bataljonu ili nekom drugom...

MOJE BIVANJE V JLA - 17.del:

SPOMINI - III.

4.novembra 1984 sem odšel na služenje vojaškega roka v kasarno Boris Kidrič v Šentvid. Do 30.10.1984 je bilo potrebno na Upravni organ za notranje zadeve Občine Izola vrniti maloobmejno propustnico in potni list. Da bi kdo slučajno ne zbežal v tujino. Poslovil sem se od prijateljic, prijateljev in sodelavcev, katere sem zapustil s težkim srcem, saj smo se v Mehanotehniki zelo povezali in postali veliki prijatelji vse do današnjih dni.
Pred dnevi je bilo zapisano v prognozi te zime, da utegne biti zelo podobna tisti iz leta 1984-1985, no, takoj sem pomislil na zimo v kateri sem služil vojaški rok. Biti v Ljubljani je morda bil velik privilegij, toda, moje želje in moj razpored je bil služenje v mornarici v Lori. Toda silom prilike se je dogodilo, da so v ŠRO poslali drugega nabornika iz Izole. Šok. Na začetku me je malo zmotilo, toda konec koncev sem se lepo znašel v novi sredini in užival v vsakodnevnem življenju. Malo težko se je bilo privaditi na tako ostro zimo, z obrirom, da imamo na obali prilično drugačne vremenske razmere in bolj milo zimo, saj pri nas zapade sneg le vsakih par let. V Ljubljani pa je bil tisto hudo zimo vsakodnevno, tako, da je bilo tudi s tega vidika, nekaj povsem novega in novodoživetega. Še sreča, da so imeli naši starešine z zimskimi razmerami veliko izkušenj, da so nas pravočasno pripravili, kar nas čaka, tako, da smo se uspešno spopadli z vsemi novostmi pri učenju in terenskih vajah ter zadolžitvah. Bodisi pri negi obleke in še posebej obutve, bodisi pri negi in čiščenju orožja ter njihovi zaščiti, bodisi pri stražarskih dolžnostih, bodisi na terenu...vse to nam je še kako prišlo prav v realnem življenju po služenju. Da smo se znali spoprijeti z nalogami, ki so nas čakale, da smo bili previdni in pripravljeni pomagati eden drugemu ter takšni tudi ostati še vse do danes.

89.400

To je bila številka meni dodeljene polavtomatske puške M59 (Papovke) z desetimi naboji, ki me je spremljala v času šolanja za rezervne oficirje v Ljubljani. Vseskozi sem jo lepo negoval, čistil, naoljil in skratka lepo skrbel za njo, saj je bila nepogrešljiva na terenu, v jarku, na jasah, v gozdu, skratka, bila je vseskozi zvesta in vdana. Posebej pa sem jo pripravil takrat, ko smo bili kot "častna četa" udeleženi na Brniku ob prihodu predsednika Tanzanije Julius Nyerere v Slovenijo. Ta vadba strojevega koraka in častni pozdrav z orožjem, kar smo vadili več tednov, mi bo ostal za vedno v spominu, posebej tudi naša postavitev, kar smo vedno merili z vrvjo, da je bilo res vse v redu in na mestu. Predsednik Tanzanije Julius Nyerere je kasneje odšel na ogled smučarskih skokov v Planico z novim svetovnim rekordom 191 metrov.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Na UPNZ Občine Izola je bilo potrebno vrniti Maloobmejno propustnico in Potni list
[You must be registered and logged in to see this image.]
Častna tribuna:Stane Dolanc, predsednik Tanzanije Julius Nyerere, Veselin Djuranovič,
Dušan Šinigoj in Marc Hodler na 8.svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih ob 50
letnici Planice in doseženim novim svetovnim rekordom 191 metrov Matti Nykänen

SveJug (citat):

Ja sam bio u Boris Kidric na obuci kao autoelektricar za vozila tockase VP 2480/2 uperiod 10 Novembar 1978 - 02 April 1979. Posle dobio prekomandu u Osijek.

Na danasnji dan pre 43 god (10-11-1978 god) sam prosao kapiju na odslujenje vojnog roka , odakle sam dobio prekomandu za Osijek, Crvena kasarna odakle imam predivne dozivljaje i uspomenu.

Citat :

[You must be registered and logged in to see this image.]
Častna tribuna:Stane Dolanc, predsednik Tanzanije Julius Nyerere, Veselin Djuranovič,
Dušan Šinigoj in Marc Hodler na 8.svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih ob 50
letnici Planice in doseženim novim svetovnim rekordom 191 metrov Matti Nykänen

Zanimljivo, na slici svi gledaju prema gore, samo delegacija Tanzanije u stranu ili dolje... Čini se da su se dobro zabavljali na sniježnoj Planici

Zoran I ,
moj klasic avgust 84 je bio Alan Pavlic iz Izole.Mozda ga poznajes.

ALAN PAVLIČ

Alan je uni.dipl.inž. elektrotehnike. Rojen v Izoli je že od malih nog zelo povezan z morjem. Večina špotrov, s katerimi se je ukvarjal, je bila povezana z vodo: veslanje na mirnih vodah, surfanje, kayak na divjih vodah in na koncu še prosto potapljanje. Je tudi dolgoletni plesalec standardnih in latinsko-ameriških plesov, v katerih se je nekajkrat pomeril tudi na tekmovalnem parketu.
Na prosto potapljanje je tako rekoč naletel po naključju, ko mu je žena namignila, da nekdo v centru Novega mesta vodi predavanja o prostem potapljanju. To je bil seveda Jure Daić. Kmalu se je Alan udeležil njegovih številnih tečajev, kjer se je takoj izkazalo, da ima prirojeni potencial. 
Danes je aktivni tekmovalec večinoma v bazenskih disciplinah. Zadnja leta se redno udeležuje tekmovanj najvišjega ranga in posega tudi po uvrstitvah čisto pod vrhom. Občasno priskoči tudi na pomoč pri vodenju tečajev. Kolikor mu čas dopušča se posveča tudi podvodnemu ribolovu.

Alan je danes aktivni tekmovalec večinoma v bazenskih disciplinah. Zadnja leta se redno udeležuje tekmovanj najvišjega ranga in posega tudi po uvrstitvah čisto pod vrhom.

Glavne tekmovalne reference:
• 6.mesto v statiki na SP 2018 (Italija)
• 6.mesto v statiki na EP 2019 (Turčija)
• 2. mesto v statiki na DP 2017 (Kranj)
• 3.mesto v statiki na DP 2018 (Maribor)
• 3.mesto v statiki na DP 2019 (Maribor)

Osebni rekordi na tekmovanjih:
• DYN 173 m dinamična apneja z mono plavutjo (Beograd 2019)
• DYNBI 143 m dinamična apneja s stereo plavutmi (Istanbul 2019)
• DNF 134 m dinamična apneja brez plavuti (Innsbruck 2020)
• STA 7 min 57 s statična apneja (Dunaj 2019)
• CWT -40 m konstantna obtežitev z mono plavutjo (Krk 2019)
Ostali osebni rekordi:
• VWT -64m
• CWTBI – 54m
• CWT -42m
• CNF -36m
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
      Alan Pavlič v mladih letih s hobotnico
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Alan Pavlič
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Alan Pavlič

MOJE BIVANJE V JLA - 18.

VP 1132/42 - Ljubljana

SPOMINI - IV.

Na današnji dan 9.decembra 1985 ob 14.30 sem odslužil vojaški rok, ponosen in odločen iz kasarne Boris Kidrič sem odšel domov. In ravno danes je praktično celotno Slovenijo pobelil sneg, kot bi bilo to kakšno znamenje. Ponosen tudi zato, ker sem končati šolo rezervnih oficirjev, da sem skupaj z ostalimi prestal vse napore vadbe, logorovanja in se srečen vračam domov. Resda nisem bil navajen takšnih vremenskih pogojev, saj je prav to obdobje 1984 - 1985 zaznamovalo veliko sneženje, ki se je vleklo celotno obdobje služenja, pa sem se vseeno potrudil in izpolnil vse zadane naloge. V času mojega služenja sem tudi dobil Zlato plaketo mesta Izole, ki je še dandanes najvišje priznanje v mestu in sem le-to prejel v vojaški uniformi. Moram reči, da sem stežka dobil dovoljenja za odhod, toda, končno se je moj starešina major Lukić Slobodan, le usmilil in mi dovolil odhod sredi poletja, saj se podeljuje ob občinskem prazniku, ki je 11.julija. Odhajal sem ponosen na nova prijateljstva, nova spoznanja, oborožen z novimi znanji, ki so mi uspešno pomagala skozi življenje. Resda so mi ponujali, če bi se vklučil v redno vojsko in tam nadaljeval službovanje, toda moji načrti so bili delati v gospodarstvu, kjer sem še dandanes. Vztrajnost, nepopustljivost, prijateljstvo, sodelovanje, znanje, urjenje, telesna pripravljenost, so mi še dandanes vodilo za uspešno življenjsko pot, ki je bila marsikje posuta s trnjem in težavami. Vendar se da z vztrajnim delom in aktivnostmi vedno premagati še tako hudo situacijo, ko ti družina stroji ob strani. Čez nekaj časa smo morali naše original vojaške knjižice oddati na oddelku za LO in so nam podelili nove Slovenske z datumi vpisa služenja vojaškega roka JLA. Moja ima tako številko 39025 in jo hranim še danes, čeravno sem pred kakšnim letom dobil na dom, odločbo o prenehanju vojaške obveznosti. Sicer naj bi vlada sprejela neke dopolnitve, ko bi vsem častnikom podaljšali vojaško obveznost do izpolnjenega 63 leta. Še vedno nosim moj vojaški pas, ki mi je še dandanes prav in sem na to ponosen, prav tako, kot na zvezdo s srpom in kladivom, ki smo jo dobili vsi pitomci in jo čistim ter negujem še danes. Ne glede na to so spomini na služenje ostali lepi, nedotaknjeni in sveži, tako, da se jih mnogokrat spominjam posameznih dogodkov, ki jih mogoče danes gledam drugače kot takrat. Dobro, da smo imeli naše starešine, ki so nam pomagali, nas vzpodbujali, nam pomagali, saj bi brez njih le težko shajali pri premagovanju vseh naporov in težav, pa sebeda lepih skupšnih trenutkov, ki bodo ostali v naših spominih zapisani za vedno.

[You must be registered and logged in to see this image.]

Zorane, bilo mi je zadovoljstvo pročitati ova sjećanja. Prekrasno napisano. 
Sve to je i mene malo vratilo u neka davna vremena. Što se snijega tiče, slažem se za '84 i '85 da su zime bile sniježne i sa niskim temperaturama. Tako sam i ja u februaru/veljači '85 doživio da bacim grudu snijega u more u Puli. No i zima '86 je također bila dosta oštra, pa sam se na rtu Kamenjak probudio pod snijegom jednog jutra početkom te godine. 
Zanimljivo je i to sa brojevima osobnog naoružanja. Vidio sam u jednom gornjem postu da se još pamti broj zadužene "papovke". 
Ja tu pušku baš nisam obožavao i imao sam sreću da je ne zadužim. Zadužio sam zastavin PM M-72. 
Još se  uvijek sjećam broja 76117, a prije mene ga je u vodu nosio vojnik Nikola Rakidžijev iz (ako se ne varam)  Bitole. 
Broj zaštitne maske je bio 4533. 
I ti brojevi će me vjerojatno pratiti do smrti, a zanimljivo je da ih još uvijek pamtim(o) nakon toliko godina i nakon toliko pinova i lozinki koje u današnje vrijeme koristimo.

Zoran I (citat):

ALAN PAVLIČ

Alan je uni.dipl.inž. elektrotehnike. Rojen v Izoli je že od malih nog zelo povezan z morjem. Večina špotrov, s katerimi se je ukvarjal, je bila povezana z vodo: veslanje na mirnih vodah, surfanje, kayak na divjih vodah in na koncu še prosto potapljanje. Je tudi dolgoletni plesalec standardnih in latinsko-ameriških plesov, v katerih se je nekajkrat pomeril tudi na tekmovalnem parketu.
Na prosto potapljanje je tako rekoč naletel po naključju, ko mu je žena namignila, da nekdo v centru Novega mesta vodi predavanja o prostem potapljanju. To je bil seveda Jure Daić. Kmalu se je Alan udeležil njegovih številnih tečajev, kjer se je takoj izkazalo, da ima prirojeni potencial. 
Danes je aktivni tekmovalec večinoma v bazenskih disciplinah. Zadnja leta se redno udeležuje tekmovanj najvišjega ranga in posega tudi po uvrstitvah čisto pod vrhom. Občasno priskoči tudi na pomoč pri vodenju tečajev. Kolikor mu čas dopušča se posveča tudi podvodnemu ribolovu.

Alan je danes aktivni tekmovalec večinoma v bazenskih disciplinah. Zadnja leta se redno udeležuje tekmovanj najvišjega ranga in posega tudi po uvrstitvah čisto pod vrhom.

Glavne tekmovalne reference:
• 6.mesto v statiki na SP 2018 (Italija)
• 6.mesto v statiki na EP 2019 (Turčija)
• 2. mesto v statiki na DP 2017 (Kranj)
• 3.mesto v statiki na DP 2018 (Maribor)
• 3.mesto v statiki na DP 2019 (Maribor)

Osebni rekordi na tekmovanjih:
• DYN 173 m dinamična apneja z mono plavutjo (Beograd 2019)
• DYNBI 143 m dinamična apneja s stereo plavutmi (Istanbul 2019)
• DNF 134 m dinamična apneja brez plavuti (Innsbruck 2020)
• STA 7 min 57 s statična apneja (Dunaj 2019)
• CWT -40 m konstantna obtežitev z mono plavutjo (Krk 2019)
Ostali osebni rekordi:
• VWT -64m
• CWTBI – 54m
• CWT -42m
• CNF -36m

[You must be registered and logged in to see this image.]
      Alan Pavlič v mladih letih s hobotnico
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Alan Pavlič
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Alan Pavlič

Jaz sem bil v kasarni Ljubo Šercer 84/85.

Colonelo54 (citat):

K-dir čete ŠRO: por. Alojz Vertič : poginuo u saobracajnoj nesreci u Postojni negde 1986-7.
K-dir 1.voda: por. Vinko Pandurević: general VRS
K-dir 2.voda: por. Tihomir Blaškić: postao gewneral HV, sudjen u Hagu
K-dir 3-voda: por. Stipe: radi se o Stipi Ezgeti: skinuo se iz JNA negde 1991 godine, zivi u Beogradu

K-dir čete ŠRO: Alojz Vertič, umrl v prometni nesreči v Pivki
K-dir 1. voda: Tihomir Blaškić (Hag)
K-dir 2. voda: Stipe Jeličić
K-dir 3. voda: Vinko Pandurević (Hag-Srebrenica)

Pozdrav svima. Generacija ŠRO 1984, november.

MOJE BIVANJE V JLA - 19.del:

VP 1132/42 - Ljubljana

PITOMCI

Dobrodošel Rok V., zelo sem se razveselil tvojega vpisa in upam, da se bo še kdo iz naše generacije ojunačil in prišel naproti. Takoj sem vedel, da si pravi, razlika je samo ta, da sva bila vsak v svojem vodu, doživetja in skrbi so bile enake. Od jutranje telovadbe, do sestavljanja in razstavljanja orožja, do skupnih uric pri učenju, pa pri športnih in kulturnih dejavnostih, do logorovanja in ostalih dejavnostih, ki so spadale v vsakdanje življenje. Vse to nas je združilo v trajne in neodložljive spomine, ki trajajo še danes. Rok V. takoj sem imel pred seboj tvojo sliko in tvoja dejanja, vedno nasmejan, poln humorja in veselja ter veselih domislic, ki so nam vsem skupaj pomagala premagovati vse pred nas postavljene ovire. Upam in da si uspel v svojih sanjah in poslu. Kako lepo bi se bilo še enkrat srečati, vsi skupaj, kot takrat ob slavnostni prisegi, tako na kupu, bilokje in bilokako. Morda v Ljubljani, pri Tomotu na barki, ali pa kje drugje, saj smo bili iz veliko krajev, vse skupaj pa nas je zbližalo služenje v kasarni Boris Kidrič, posebej pa  zahtevno šolanje v pitomački četi. V naš skupni spomin, pa je bila posneta fotografija iz 14 dnevnega logorovanja na Bilah in Žeriblju v visokem snegu, ko so nam naše starešine predstavljale pomen zaklona in več povedali o zahtevnem metanju prave bombe. Kar smo kasneje sami preizkusili tudi v praksi.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Rok V. sigurno se boš na tej sliki našel tudi ti, prvi levo na sliki pa je naš takratni
poveljnik poročnik Alojz Vertič, z desne pa komandir III.voda poročnik Vinko Pandurević,
komandir I.voda poročnik Tihomir Blaškić in komandant kasarne polkovnik Jovo Uzelac

Rok V. (citat):

Colonelo54 (citat):

K-dir čete ŠRO: por. Alojz Vertič : poginuo u saobracajnoj nesreci u Postojni negde 1986-7.
K-dir 1.voda: por. Vinko Pandurević: general VRS
K-dir 2.voda: por. Tihomir Blaškić: postao gewneral HV, sudjen u Hagu
K-dir 3-voda: por. Stipe: radi se o Stipi Ezgeti: skinuo se iz JNA negde 1991 godine, zivi u Beogradu

K-dir čete ŠRO: Alojz Vertič, umrl v prometni nesreči v Pivki
K-dir 1. voda: Tihomir Blaškić (Hag)
K-dir 2. voda: Stipe Jeličić
K-dir 3. voda: Vinko Pandurević (Hag-Srebrenica)

Pozdrav svima. Generacija ŠRO 1984, november.

Ova dvojica nisu u Hagu više,kući su se vratili.

Pozdrav
Decembarsaka 1990 4 ceta 2 vod 1 odjeljenje komandir voda potporucnik Skrijelj Iso

MOJE BIVANJE V JLA - 19.del:

VP 1132/42 - Ljubljana

SPOMINI - V.

Na današnji dan leta 1905 so odprli Zavod sv.Stanislava, ki sedaj domuje v naši bivši kasarni Boris Kidrič v Šentvidu.

Zavod sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani je ustanova Nadškofije Ljubljana, namenjena izobraževanju in vzgoji ter kulturni dejavnosti. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je škof Jeglič 16. julija 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Zavoda sv. Stanislava (ker je želel ustanoviti dva zavoda, je uporabil naziv Škofovi zavodi). Gradnja je trajala več kot 4 leta, stroški pa so bili temu primerni. Škof je prostore blagoslovil 21. septembra 1905.

Gimnazija je v Zavodu sv. Stanislava delovala do druge svetovne vojne, ko so stavbo izpraznili Nemci. Profesorji in dijaki so morali v nekaj urah zapustiti vse prostore in oditi. Prostori zavoda so postali koncentracijsko taborišče. V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline (800 ljudi, po 50 na spalnico), ki so jih potem izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. V Šentvid so poslali tudi nekatere zapornike iz Begunj, ki jih niso ustrelili kot talce. Leta 1942 so taborišče preselili v Goričane, v zavodu pa so politično vzgajali mladino. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.

Po osamosvojitvi leta 1991 je bila stavba vrnjena Nadškofiji Ljubljana, že 1. septembra 1993 pa se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, ponovno začel pouk.
Danes v prostorih Zavoda sv. Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, Glasbena šola in Slovenski dom (Galerija Staneta Kregarja). 1. septembra 2008 je začela delovati tudi Osnovna šola Alojzija Šuštarja, 1. septembra 2014 pa tudi Vrtec Dobrega pastirja.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

Zoran I (citat):

MOJE BIVANJE V JLA - 19.del:

VP 1132/42 - Ljubljana

SPOMINI - V.

[You must be registered and logged in to see this image.]

VP 2480 2/2 1978/79 godine. 

Preuzeto sa interneta. Inace moja bivsa VP.


[You must be registered and logged in to see this image.]

MOJE BIVANJE V JLA - 21.del:

VP 1132/42 - Ljubljana

SPOMINI - VI.

Čeravno je od konca služenja vojaškega roka v kasarni Boris Kidrič minilo že 38 let, so spomini še vedno zelo sveži in pristni. Končno so se nekateri iz naše Pitomačke čete malo ojunačili in mi na oseben profil odpisali, bi bilo zelo lepo, ko bi tudi vsi ostali napisali svoja mnenja. 

To tudi zaradi tega, da bi vse to pisanje izgledalo preveč enostransko in zavajajoče, kar pa pod nobenim pogojem ne bi želel. Zlasti za to ne, ker je bilo veliko "sotrpinov" ob služenju, tudi v kasnejšem delu in življenju zelo uspešnih, bodisi v gospodarstvu, v podjetništvu ali tudi v vojski, zelo uspešnih v svojih poklicih in na najvidnejših ter najvišjih delovnih mestih v državi. 

Vse to pa tudi zaradi tega, ker je še vedno prisotna mentaliteta, da je bila ŠRO v Bileći daleč najboljša, tako, da so bile druge ŠRO, med temi pa tudi naša v kasarni Borisa Kidriča v Ljubljani in tudi njihovi pitomci ter tako, tudi oficirski kader v precej podcenjenem položaju. 

Zelo verjetno je bila formacija čete podobna kot v Bileći. V enem letu sta bili na šolanju dve četi, prva je začela aprila in druga oktobra, kar pomeni, da je bilo do opustitve šole, verjetno leta 1984 ali kakšno leto kasneje, izšolanih okoli 1800 rezervnih starešin.
Glede na drug kraj šolanja gojenci in stažisti PŠRO Šentvid niso vključeni v Društvo Bilečanci Slovenija; tudi sami se ne istovetijo z Bilećanci. A tudi med njimi so bili številni znani Slovenci, na primer predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v generaciji 1982/83, v prvi generaciji pa je bil poleg mnogih drugih tudi nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik Albin Gutman. Prav iz naše genaracije pitomcev izhaja tudi novinar in urednik mag.Zoran Medved na RTVSLO Maribor, Tomo Župančič, Društvo rečnih kapitanov in Rečni transport v Ljubljani, profesor in ravnatelj Vojko Goričan iz Ljubljane, Bojan Banfi - DARS, Stojan Lipolt, arhitekt in moderator - Divača, Tomo Štrukelj iz Bovca, pa bivši pitomac, sedaj polkovnik Vlado Pakiž, ki je v Poveljnik poveljniško štabne šole SV, in še mnogo drugih... 
[You must be registered and logged in to see this link.]

SPEC_Kopitar_Timon_i2009.pdf
Profesor za krmilom ladjice (delo.si)
Osamosvojitev - Zoran Medved (rtvslo.si)
Facebook
Kdo smo? - Meri Popins
ALPIMED ŠTRUKELJ IN GOZDARSKE STORITVE, TOMO ŠTRUKELJ S.P. - Bizi
Neutrudna žarišča ohranjanja dediščine - Primorske novice (svet24.si)
Vse to pa dokazujejo tudi nadalnji dogodki ter uspehi, kot sem zapislal zgoraj.

Ob novem letu in praznikih 2024 pa vsem skupaj, ki so služili vojsko v kasarni Boris Kidrič, posebej pa naši generaciji pitomcev 1984/1985 iz vsega srca želim: veliko zdravja, resničnega miru in prosperitete, ki jo v teh mednarodnih vedno bolj zaostrenih razmerah, še kako  potrebujemo, družinskega razumevanje ter poslovnih uspehov v delu in življenju...obenem pa si močno želim, da bi se vsi skupaj znašli na kakšnem velikem srečanju ob 40 obletnici...

SPOMINI - 22.del:

VELIKE BLOKE - III.

Tako kot mnogi študentje pred nami, smo tudi mi morali na obvezno 15.dnevno vojaško usposabljanje na Velike Bloke, ki je trajalo od 10.07. do 25.07.1980 in se tam v veliki poletni vročini naučili prepotrebnih veščin in teoretičnih predpostavk ter uspešne obrambne strategije na okoliških poligonih. Meni je bilo takrat še toliko težje, saj sem bil v istem času imenovan za Namestnika komandanta za interesne dejavnosti na MDA Istra 80 (mladinski delovni akciji) v Šmarjah pri Kopru, kjer je takrat potekala II.Izmena, saj sem potem vse to nadoknadil, pa tudi z mojo zamenjavo ni bilo nekih posebnih težav. Toda ker je bila takrat to obvezna udeležba na vojaškem usposabljanju, ni bilo možnosti, da bi se temu izognil. 

Na Velikih Blokah nas je bilo veliko v prostem času pa smo pripravljali tudi kakšne športne in kulturne programe ter sodelovali pri komisijah za idejnopolitično delo. 
Z nami sta bila tudi znana kulturnika Dragan Živadinov ter sedaj žal že pokojni Sašo Hribar, tako, da je bilo tudi za kulturno življenje lepo poskrbljeno, čeprav bi takrat zaradi nespoštovanja avtoritete Dragan končal skoraj v pritvoru. Velikokrat pa smo sami pripravljali predavanja o mednarodnih odnosih ter o perečih političnih vprašanjih ter rešitvah v naši družbi.

Po končanih vseh programiranih aktivnostih smo se za teoretična in praktična spoznanja mnogo bogatejši vrnili domov, pred tem pa smo bili nekateri mladinci za svoje dejavnosti nagrajeni tudi z najvišjimi priznanji: "Primeran omladinac u obuci za sticanje vojnih znanja i veština", naredba Komandanta pukovnik Tomislav Biondić broj 769-1 od 24.07.1980 ter pripadajoča značka. Ko sem bolj pobrskal po mojem arhivu, sem presenečen in srečen končno spet odkril to veliko priznanje.

Posebej zanimivo pa je bilo tudi to, da sem na začetku služenja vojaškega roka v kasarni Borisa Kidriča v Šentvidu novembra 1984, videl in srečal v sosednjih enotah RV in PVO ravno tistega poročnika, ki je bil v tem 15 dnevnem usposabljanju na Velikih Blokah prav komandir naše enote. Tokrat je bilo najino srečanje še posebej prisrčno, saj sva se medsebojno zelo spoštovala in obujala spomine na Velike Bloke in skupne aktivnosti povezane z njimi.  

MOJE BIVANJE V JLA - 4.del:

14.DNEVNO "LOGOROVANJE" - 23.marec 1985

-22°C

Po televiziji sedaj poročajo o zelo nizkih temperaturah, veliko zapadlega snega, možnosti razlivanja rek in morja, me spomini ponesejo na služenje vojaškega roka, ko so bile leta 1984 tudi v Ljubljani zelo podobne razmere. Dodobra smo se že spoznali, čiščenje snega po dvorišču vojašnice Boris Kidrič in nasploh stroga disciplina, nas je samo še bolj utrjevala v spoznaju, da smo se med seboj še bolj povezali. To se je pokazalo tudi pri odhodu na poligon, ko smo morali izvajati taktične vaje bodisi napada ali obrambe, ob sebi pa smo imeli velike ledene mlake, saj smo med tekom v kakšno tudi prileteli. V teh trenutkih nas je ščitil tudi debel "šinjel", saj je bil eden boljših delov naše opreme, poleg tega so nas naše starešine naučili, kako se pripraviti, posebej dobro namazati in zaščititi naše čevlje. Posebej smo jih namazali z črnim globinom in v teh razmerah, še posebej impregnirali s svinjsko mastjo, ki je bila del opreme vsakega izmed nas. Posebej pa smo lahko manjkajoče ali porabljene stvari, lahko kupili v kantini, saj smo se po kosilu ali večerji kdaj na hitro tudi dobili in se malo sprostili. Bilo je veliko telovadbe, učenja, čiščenja oprema in orožja, da bi lahko, če bi bilo to, seveda potrebno, pripravljeni na vse možne variante. Imeli smo že tudi prve "uzbune", ko je bilo potrebno iz sobe biti v par minutah na dvorišču v kompletni opremi, z orožjem in pripravljeni za na pot. Res pa je, da smo tudi zaradi drugih, ki niso spoštovali dogovore ali so zamujali ter tako prekoračili čas, le-to morali večkrat ponoviti. Vse to od faze, ko so nas dali spat, pa vse do zbora na drorišču, ko nas je pregledal poveljnik poročnik Alojz Vertič in neredko tudi komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac. Vse to pa je konec koncev pomagalo k vzpostavitvi naše discipline, vsakogar in vseh skupaj, saj smo edino tako, lahko uspešno delovali kot celota. Vedeli pa smo, da nas v tem obdobju čaka naše "prvo logorovanje" in da bo to v teh zimskih dnevih, naš veliki krst in test hrabrosti ter vzdržljivosti. Ob tem pa smo imeli tudi veliko priprave na zimsko logorovanje, saj smo lahko imeli le šotorska krila, pod katerimi pa ni smelo biti najlonov in enako je veljalo za velike šotore.
Ko je končno napočil dan odhoda in smo se postrojili že ob 5 zjutraj je termometer zunaj stavbe kazal -22°C, tako, da se je pripetilo, da nas je komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac, takrat vprašal ali ima kdo kakšno vprašanje, ko ga je nekdo vprašal, ali s tem kršimo P.S. je on odgovoril, da je termometer verjetno pokvarjen in smo šli na pot.  Vsi pripravljeni, polno opremljeni smo iz Ljubljane odšli na vlak, ki nas je zapeljal do Prestranka pri Postojni, na v težko pot terenov v bližini Petelinjih jezer, kjer smo imeli zimski tabor za dva tedna. Iz vlaka smo krenili po polmetskem snegu in v klancu se je pripetila nesreča našemu pitomcu, ki je naložen s cevjo minometa, na poledeneli strmi gozdni poti, tako nesrečno padel, da si je hudo poškodoval koleno in je bil kasneje zaradi tega tudi odpuščen iz vojske. Po razporedu in na označenih mestih smo si postavili šotore, pomagali smo postaviti tudi štabne in poveljniške šotore ter pomagali pri postavitvi opreme za kuhinjo, za vodo, za medicinsko oskrbo, za zveze, itd...
Posebej dobro in pod budnim očesom smo si uredili domovanja, ločeno po vodih in oddelkih, da smo bili dobro zaščiteni pred dežjem ali snegom, burjo ali drugimi nevšečnostmi, uredilili smo tudi večji družabni prostor, ki smo ga opremili še z klopcami, da smo se lahko okoli provizorične peči oziroma soda, v takšnih razmerah vsaj malo ogreli.         

*** na to "logorovanje" so me spomnile današnje najnižje temperature v tej zimi in sicer je bilo v meni dobro znani Novi vasi na Blokah -23,3 °C 
Krepko pod ničlo, temperature preko minus 20 stopinj Celzija - siol.net


[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.] 
  [You must be registered and logged in to see this image.]

Ima li koga decembarska 89/90 VP2480, 3 četa komandir je bio kap. Zoran Čavić....

SPOMINI - 23.del:

HRANA

MUSAKA

V naši vojašnici Boris Kidrič v Ljubljani je bil za nas pravi praznik, ko so naši kuharji pripravili zelo okusno musako. S to jedjo se prej nisem veliko srečal, vedno pa sem užival, ko je bila na jedilniku. Že na daleč smo zavohali, da bo danes musaka, ko smo jo videli v tistih velikih črnih pekačih, kjer se je iz njih širil tisti znani vonj. Kolikor se je le dalo, ko je kaj ostajalo in če so bili kuharji dobri, potem si dobil še kakšno porcijo več, da si guštiral do konca. Najlepše, pa je bilo pozimi tistega davnega leta 1984, ko je v Ljubljani dnevno padalo tudi po pol metra snega, čakati na mrazu in potem priti v jedilnico ter se najesti odlične musake. V tistih časih nisi vedel, kako bi se kuharjem oddolžil, zato smo bili vedno dobri prijatelji in smo si vedno med seboj pomagali. Zato, še enkrat zahvale odličnim kuharjem. Tudi njim smo lahko hvaležni, da smo z kvalitetno hrano, dokaj zdravi, saj so tudi oni prispevali h kvaliteti dela in življenja v naši vojašnica, kar pa še dandanes mnogi radi pozabljajo. Nepozabno. Neponovljivo.Neprecenljivo.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Še sedaj se spominjam odlične musake, ki so jo pripravljali vrli naši dobri kuharji