Ljubljana, kasarna Boris Kidrič

goncz (citat):

Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????

 Kako da nema. VP1132/12 . Mart 91  Treci vod trece odeljenje. kom voda Simundic

V.P. 2480/5   
Obuka junska klasa 1988 . Prekomnada avgust 1988 u Karlovac

Sječam se da nam je bio čato - Igor. 
Moj dobar drug tih tri mjeseca je bio Mirza iz Tuzle ( žao prezimena se ne sječam )

skuhravi (citat):

goncz (citat):

Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????

 Kako da nema. VP1132/12 . Mart 91  Treci vod trece odeljenje. kom voda Simundic

ima ja sam bio u decembru 89-90

1132-14 mmb Kapetan radojcic minobacaci 120mm pesadijski bataljon decmbar 1989-1990

MOJE BIVANJE V JLA - 2.del:

Po našem prihodu 4.novembra 1984 v kasarno Boris Kidrič v Ljubljano, smo se medsebojno spoznali in se ves čas po obvezni jutranji telovadbi, dobrem zajtrku, odpravili na poligon in se učili taktike napada, taktike obrambe, vse to je potekalo po snegu, ki ga je bilo tisto leto izjemno veliko tudi v Ljubljani. Prav dobro se spominjam, ko smo nas peterica v eni izmed vaj vlekli breztrzajni top BST, po visokem polmetrskem snegu, iz kasarne v Šentvidu pa vse do oddaljenega Toškega čela, kjer smo se v bližnjem gozdu ustavili in nadaljevali z usposabljanjem.  V kasarni Boris Kidrič je bila takrat ena prednostnih nalog je bila tudi čiščenje pločnikov in celotnega dvorišča, kar je bilo, gleda na ostala opravila, lepo in celo sproščujoče opravilo. Po raznih vajah in nalogah, pa tudi kakšnemu "atomskemu" z leve ali desne, smo se vsi umazani in blatni vrnili v učilnice, še prej, pa smo se morali temeljito očistiti, očistiti in naoljiti tudi oborožitev ter se učiti do kosila. Jasno je, da se je vrstni red opravil zamenjal ali spremenil, po potrebi in vsakodnevni komandi, tako, se je odvijalo tudi popoldne in še kakšne interesne ali športne ter kulturne dejavnosti so bile poleg. Učili smo se tudi vseh postopkov na stražarskemu mestu, vseh nevarnosti, ki so pretile, postopkov pri zamenjavi straže, kako odreagirati kolikor se kaj zalomi in potem seveda prva straža, ki smo se je vsi bali, saj tukaj ni bilo več ne igre in tudi ne straha. Oblečeni smo bili v težke plašče, ki so bili na voljo samo za stražo in posebej za stražarska mesta, posebej je bilo težko ponoči in ob ledenem mrazu, da ob dežju niti ne govorimo. Takrat se moraš zanesti na tovariše na stražarskih mestih, na sposobnosti starešine, na lastno znanje in instinkt ter na srečo, da se ne bo, kaj neprijetnega pripetilo. Venomer so nas strašili in nam pripovedovali, kje je največ prehodov čez ograjo in kje so najbolj ranljiva mesta v kasarni Boris Kidrič, ki smo jih še posebej pozorno opazovali. Res pa je, da smo takrat prvič imeli opraviti s pravim strelivom in da ni bilo nikakršnega odstopanja od pravil, saj bi lahko prišlo do poškodb ali celo česa hujšega, na kar so nas opozorili in o čemer so krožile razne zgodbe. 
Glede hrane ni bilo nikoli nekih večjih problemov, kuharji so bili prijazni in ustrežljivi, tako, da repete ni bil nikoli problem. Ob tem, pa smo lahko od blizu spoznavali oficirski kader, saj smo jedli prav blizu njih, kasneje po opravljeni "obuki", pa lahko tudi za isto mizo.
Dnevi so minevali in prišel je naš največji praznik, dan JLA, ki smo ga tudi pri nas lepo proslavili, s predavanji, z ogledi junaških partizanskih filmov, z ogledi sportnih in kulturnih prireditev, s športnimi srečanji s šolami in Gimnazijo v Šentvidu, z zunanjimi obiski načih staršev ter obiski iz V.vojne oblasti, saj so tudi najvišji oficirji radi prišli na obisk v našo kasarno Boris Kidrič v Šentvid. Tako smo imeli priložnost spoznati tudi takratnega komandanta general majorja Andrijo Rašeta, ki je takrat z delegacijo prišel na veliko smotro in obiskal nas pitomce ter ostale vojake v kasarni. Iz tega obdobja in obeleževanje praznika na današnji dan me vežejo lepi spomini spoštovanja, prijateljstva, solidarnosti ter prijaznosti, saj smo bili vsi skupaj v naši kasarni Boris Kidrič, ki smo jo takoj vzljubili in jo spoštovali.

Vsem, ki smo bilokdaj služili vojaški rok v kasarni Boris Kidrič v Šentvidu, želim lepe božične in novoletne praznike, veliko zdravja in družinskega razumevanja ter poslovnih uspehov v prihajajočem letu 2017...

Nadaljevanje sledi...

MOJE BIVANJE V JLA - 3.del:

ZGODOVINA LJUBLJANSKE IZPOSTAVE

Po ustanovitvi teritorialne obrambe v vsaki nekdanjih republik SFRJ se je pojavila potreba po večjem številu rezervnih pehotnih častnikov. Konec sedemdesetih let je bila v vsaki republiki aktivirana ena četa gojencev PŠRO, ki so bili pod okriljem PŠRO iz Bileće in v katerem se je usposabljal častniški kader za potrebe TO posameznih republik.
Ena takšna četa PŠRO je v začetku leta 1974 začela delovati tudi v Sloveniji, v vojašnici Šentvid pri Ljubljani. V šentviški šoli so bili gojenci iz Slovenije, sestava poveljniškega kadra in predavateljev je bila podobna kot v Bileći, komandirji oddelkov v vodih pa so bili vedno stažisti iz Bileće.
Šolanje je potekalo po enakem učnem programu, podobni so bili tudi red, delo in disciplina. Veliko, nekateri pravijo, da celo več, je bilo vadbe na terenu, v glavnem na terenu proti reki Savi, približno kilometer severno od vojašnice.
Po konačanem šolanju so gojenci s činom vodnika odšli na stažiranje v enote, načeloma v Sloveniji. Poveljevanje in delo v šoli je bilo, tako, kot v vseh vojašnicah, v srbohrvaškem jeziku.
Zelo verjetno je bila formacija čete podobna kot v Bileći. V enem letu sta bili na šolanju dve četi, prva je začela aprila in druga oktobra, kar pomeni, da je bilo do opustitve šole, verjetno leta 1984 ali kakšno leto kasneje, izšolanih okoli 1800 rezervnih starešin.
Glede na drug kraj šolanja gojenci in stažisti PŠRO Šentvid niso vključeni v Društvo Bilečanci Slovenija; tudi sami se ne istovetijo z Bilećanci. A tudi med njimi so bili številni znani Slovenci, na primer predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v generaciji 1982/83, v prvi generaciji pa je bil poleg mnogih drugih tudi nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik Albin Gutman.
[You must be registered and logged in to see this link.]
Vir: Vasja Butina: Bilećanec Vasja, Sredi pušk in bajonetov, Nedeljski dnevnik, štr.14 23.novembra 2016

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                   Vojašnica slovenske Teritorialne obrambe

Pa ljudi moji, ovaj sneg je star par godina. Pa stavite neke nove slike....... ako se več trudite. LP

MOJE BIVANJE V JLA - 4.del:

-22°C

Po televiziji sedaj poročajo o zelo nizkih temperaturah, veliko zapadlega snega, možnosti razlivanja rek in morja, me spomini ponesejo na služenje vojaškega roka, ko so bile leta 1984 tudi v Ljubljani zelo podobne razmere. Dodobra smo se že spoznali, čiščenje snega po dvorišču vojašnice Boris Kidrič in nasploh stroga disciplina, nas je samo še bolj utrjevala v spoznaju, da smo se med seboj še bolj povezali. To se je pokazalo tudi pri odhodu na poligon, ko smo morali izvajati taktične vaje bodisi napada ali obrambe, ob sebi pa smo imeli velike ledene mlake, saj smo med tekom v kakšno tudi prileteli. V teh trenutkih nas je ščitil tudi debel "šinjel", saj je bil eden boljših delov naše opreme, poleg tega so nas naše starešine naučili, kako se pripraviti, posebej dobro namazati in zaščititi naše čevlje. Posebej smo jih namazali z črnim globinom in v teh razmerah, še posebej impregnirali s svinjsko mastjo, ki je bila del opreme vsakega izmed nas. Posebej pa smo lahko manjkajoče ali porabljene stvari, lahko kupili v kantini, saj smo se po kosilu ali večerji kdaj na hitro tudi dobili in se malo sprostili. Bilo je veliko telovadbe, učenja, čiščenja oprema in orožja, da bi lahko, če bi bilo to, seveda potrebno, pripravljeni na vse možne variante. Imeli smo že tudi prve "uzbune", ko je bilo potrebno iz sobe biti v par minutah na dvorišču v kompletni opremi, z orožjem in pripravljeni za na pot. Res pa je, da smo tudi zaradi drugih, ki niso spoštovali dogovore ali so zamujali ter tako prekoračili čas, le-to morali večkrat ponoviti. Vse to od faze, ko so nas dali spat, pa vse do zbora na drorišču, ko nas je pregledal poveljnik poročnik Alojz Vertič in neredko tudi komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac. Vse to pa je konec koncev pomagalo k vzpostavitvi naše discipline, vsakogar in vseh skupaj, saj smo edino tako, lahko uspešno delovali kot celota. Vedeli pa smo, da nas v tem obdobju čaka naše "prvo logorovanje" in da bo to v teh zimskih dnevih, naš veliki krst in test hrabrosti ter vzdržljivosti. Ob tem pa smo imeli tudi veliko priprave na zimsko logorovanje, saj smo lahko imeli le šotorska krila, pod katerimi pa ni smelo biti najlonov in enako je veljalo za velike šotore.
Ko je končno napočil dan odhoda in smo se postrojili že ob 5 zjutraj je termometer zunaj stavbe kazal -22°C, tako, da se je pripetilo, da nas je komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac, takrat vprašal ali ima kdo kakšno vprašanje, ko ga je nekdo vprašal, ali s tem kršimo PS je on odgovoril, da je termometer verjetno pokvarjen in smo šli na pot.  Vsi pripravljeni, polno opremljeni smo iz Ljubljane odšli na vlak, ki nas je zapeljal do Prestranka pri Postojni, na v težko pot terenov v bližini Petelinjih jezer, kjer smo imeli zimski tabor za dva tedna. Iz vlaka smo krenili po polmetskem snegu in v klancu se je pripetila nesreča našemu pitomcu, ki je naložen s cevjo minometa, na poledeneli strmi gozdni poti, tako nesrečno padel, da si je hudo poškodoval koleno in je bil kasneje zaradi tega tudi odpuščen iz vojske. Po razporedu in na označenih mestih smo si postavili šotore, pomagali smo postaviti tudi štabne in poveljniške šotore ter pomagali pri postavitvi opreme za kuhinjo, za vodo, za medicinsko oskrbo, za zveze, itd...
Posebej dobro in pod budnim očesom smo si uredili domovanja, ločeno po vodih in oddelkih, da smo bili dobro zaščiteni pred dežjem ali snegom, burjo ali drugimi nevšečnostmi, uredilili smo tudi večji družabni prostor, ki smo ga opremili še z klopcami, da smo se lahko okoli provizorične peči oziroma soda, v takšnih razmerah vsaj malo ogreli.  
Nadaljevanje sledi...

MOJE BIVANJE V JLA - 5.del:

METANJE BOMBE

Kot je že opisano prejšnjih delih, smo bili v tem času na 14 dnevnem zimskem logorovanju nad Prestrankom pri Postojni, 22.03.1985 pa na Žeriblju - Bile, za preizkus metanja bombe iz zaklona, ki se ga lepo vidi tudi na sliki spodaj. Temperature so bile zelo nizke, pa še snežilo je povrhu, saj se tudi na sliki vidi razmere, ki so vladale pred daljnimi 32 leti.
Naše starešine so nas dobro podučile o ravnanju s pravo bombo, kljub vsem opozorilom in previdnostim, se je od mraza zalepila "gušteru" na roko, tako, da je hitro posredoval poročnik Alojz Vertič (na sliki skrajno levo) in pitomcu s palico zbil bombo v za to pripravljeno zaklonišče in mu rešil življenje. To nas je še bolj opozorilo na to, da se z orožjem in bojno municijo ni za igrati, saj bi se ob tem lahko tudi drugi zelo hudo poškodovali. Na koncu smo šli ob Petelinjih jezerih vse do Bača in tam v gasilskemu domu in okoliških prostorih na koncu tudi počivali, kar me je ob gostoljubnosti domačinov spomnilo in opomnilo ob lanskoletnih zelo hudih katastrofalnih poplavah.
Na sliki prisotne starešine:
Komandir 1.voda: poročnik Blaškič Tihomir (na sliki za Vinkom Pandurevićem)
Komandir 2.voda: poročnik Josip Jeličić
Komandir 3.voda: poročnik Vinko Pandurević (na sredini slike)
Komandir čete: poročnik Alojz Vertič (na sliki skrajno levo)
Komandant kasarne: podpolkovnik Jovo Uzelac (na sliki neposredno pri zaklonu)

* sliko mi je v spomin poslal Tomo Štrukelj iz Bovca, za kar se mu iz srca zahvaljujem, saj je še danes neprecenljiv spomin!

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                            Metanje bombe iz zaklona

pozdrav svima
klasa 85'86 decembar,pesadija
komandir cete Vinko Pandurevic
 ima li koga iz te cete

vlado

Ја сам ту дошао у дец 88 Пандуревић је отишао после пар дана кч био Ненад Милојчић, па Славко Пековић. Водник  Зоран Вукашиновић.
Кбат Каравелић Вахид, ком касарне Шипчић Томислав.

semsudin (citat):

[You must be registered and logged in to see this image.]

Na ovoj slici iza nas vidi se i kuća koja je bila napuštena i pored nje je bila i stražarska kućica.Netko ju je zvao i kuća duhova.Na slici su sa uprtačima vojnik Šašek Andrej,sa druge strane do mene Gljiva Redžo, dok su dole Fuštin Zoran i Ahmetspahić Mirzet.

Ja sam bio junska klasa 1987/88 . 3 meseci obuka za izvore elektricne energie,akumulatori i agregati pa posle prekomanda u Backo Topola oficiri su bili Miloseviq i Elezovic.Secam se pricu o tom kucu, tacno zvali su ga  "Kuca Duhova" ,napustena kuca ali ponekat se poseti od narkomana .Verovatno ,posto tu blizu je bio i strazarska kucica pa za to su nam plasili da se ne prevarimo i da udjemo tu ...

vladica (citat):

Javite se momci ako ste bili na istom mestu i u isto vreme kad i ja u 2480/6-1!!!


pozz...

Ja sam bio u 2480/6-1 mart 87.Kapetan M Elezovic.Pobedili u kivzu Tito-Partija-Revolucija na nivo kasarne.Ja, Zoran Micic i Sola Vlade.
Najbolji prijatelj Miladinovic Dusko imali smo vecernje meceve koje je gledala cela ceta.

vladica (citat):

Javite se momci ako ste bili na istom mestu i u isto vreme kad i ja u 2480/6-1!!!


pozz...

Ja sam bio u toj kasarni 1981. godine, ali broj moje pošte bio je  2480/6-2
Koje godine ste Vi tamo služili?

Pozdrav

Ima li koga da je u kasarni Boris Kidrič (Šentvid) služio vojni rok u periodu oktobar-decembar 1981?
Ja sam obuku u trajanju od 2 mjeseca i 20 dana vršio u VP 2480/6-2
Pozdrav.

MOJE BIVANJE V JLA - 6.del:

ŠPORTNE IN KULTURNE DEJAVNOSTI

Pomemben del vsebine sluđenje vojaškega roka, so bile prostočasne dejavnosti, ki so se odvijale v popoldanskem in večernem času, ob sobotah in nedeljah ter ob državnih praznikih. Poleg športnih aktivnosti, nogometa, košarke, teka, šaha, streljanja, je bilo tudi veliko obiskov šol in kulturnih tekmovanj v Ljubljani. Udeležili smo se veliko športnih tekmovanj v Ljubljani in vedno dosegali zavidljive uspehe, prav tako, kot smo si vedno ogledovali nogometne tekme in košarkarske tekme, pri čemer gre izpostaviti prvenstveno tekmo med Olimpijo in Zadrom, ki smo se jo udeležili v velikem številu. Prav tako smo se udeleževali prikazov naših veščin, z drugimi kasarnami smo organizirali tudi vsakoletno razstavo s panoji, mizami ter prikazom delovanja našega orožja v Tivoliju, kar je bilo vedno veliko zanimanja.
Imeli smo tudi tekmovanja v opremljenosti in urejenosti svojih hodnikov ter učilnic, prav radi smo urejali stenčase, različnih tematik in aktualnosti, tako, da smo bili tudi na tak način natančno informirani o dogodkih pri nas in po svetu. Imeli smo tudi svojo kinodvorano in vojaške filme, ki smo si jih z drugo tematiko raje ogledali v našem prostem času po kinodvoranah v Ljubljani. Tradicionalno smo izdelovali  tudi bilten naše kasarne Boris Kidrič, s prikazom vsebin iz vsakodnevnega dela in življenja, lepimi in prijetnimi trenutki in zanimivimi zgodbami iz našega vsakdana. Eno takšnih velikih tekmovanj je bil tudi kviz tekmovanje: "Tito - Partija - Revolucija", ki se je organiziralo po vodih in četah na nivoju kasarne Boris Kidrič, potem pa tudi med vsemi sodelujočimi na srednjih šolah in okolici. Bilo je veliko učenja, obnavljanje in utrjevanja znanja, saj je to veliko pomagalo pri višanju morale in stabilnosti v vseh enotah. Pogostoma so bili doseženi odlični rezultati, na katere smo lahko še dandanes ponosni.

"Kdor lahko podredi svojo domovino interesom drugega, le-tega ne more spoštovati...
Nikoli ne smeš pristati, da bi bil satelit kogarkoli ali da bi klečeplazil pred komerkoli."
Tito, 24.maj 1972

[You must be registered and logged in to see this image.]

Plavac, od 26 08 1978 do 14 11 1979


Raketni divizion NEVA sistem, komandant major Janus Steva.
Nisandzija na PA topu 20/3mm, LPA baterija, komandir zastavnik Marusic Mirko „Stari Art”.


Raketni polozaj 4,5Km udaljen od kasarne, na obali Save, pored vile Edrvarda Krdelja pa pored Vižmaraca, svaki dan posle dnevne zapovesti na polozaj pa nazad u kasatnu na rucak.
Formacijski borbeni divizion, svake cetvrte nedelje u mesecu u petak od 13h do sledeceg petka u 13h drzimo nebo nad tim delom Jugoslavije. 90% vojnika i 90% staresina 24h na polozaju, rakete na rampama, svi radari rade...

Ceo vojni rok, nije bilo prekomande kod nas. Nije bilo ni standardne / klasicne pesadijske obuke, te stvari smo usput prosli i to neobavezno i bez bilo kakvih pritisaka. Pesadijske prepreke smo samo jednom imali i to vise kao razonoda, bukvalno. Cim smo obukli uniforme smo otisli na polozaj da nam pokazu i upoznaju sa svim sto cemo koristiti i za sta cemo biti zaduzeni. Prakticno smo se obucili, i to jako dobro, samo za ono sto ce da se radi, da se desava na polozaju. Objasnjen nam je i sistem mirnodopskog borbenog diviziona, sta to znaci i sta podrazumeva kao i sta se radi kad je divizion na borbenom dezurstvu. Sve ostalo a vezano za vojsku kao pojam je bilo manje ili vise informacionog karaktera iako smo prosli te neke osnovne stvari koje su neminovne, kao sto je gadjanje iz puske, bacanje bombe... jer je to bilo na nivou Armije. 

Disciplina je bila vrlo „labavog” tipa. Na primer, ujutru kako staresine dolaze vojnici su uglavnom pozdravljali sa „dobro jutro” uz klasican pozdrav rukom koji nije bio obavezan a tokom dana nikada ni ukojoj situaciji nije bilo potrebno pozdravljati, ako i kad staresina udje u bilo koju prostoriju nije moralo ni da se ustane ni da se koristi stav mirno. Na polozaju narocito, tu je bilo apsolutno ponasanje kao da smo svi drugari. Nije bilo pritisaka ni po kom osnovu a narocito ne na bilo koji klasian vojnicki nacin. Sami mi vojnici smo dosli do zakljucka da je to i nekako potpuno logicno obzirom da je na borbenom dezurstvu bilo vrlo jednostavno da vojnik nacini mnogo stete, kako materijalne tako i sa ljudskim zrtvama. Vojnici su baratali i sa radarom, slali podatke direktno u Komandu devete armijske oblasti (je l' bese deveta, davno je bilo pa mozda pogresim...) i paralelno u Komandu u Beogradu na nivou vrha RVPVO zemlje a tu je moglo da se napravi dzumbus... Isto tako, naborbenom dezurstvu su rakete na rampama a u kabini za navodjenje je operater vojnik (pod nadzorom staresine naravno) a jedino sto sprecava opaljenje je to sto takozvani OŠA uredjaj (opet ako me pamcenje sluzi za naziv) nije prikljucen na raketi a prikljucuje se za par sekundi i raketa istog trenutka moze da se ispali. Kompjuter u vozilu iz kog se upravlja raketama, nisani i ispaljuje (cak i vizuelno jer je imala kamera na POST-u...) je bio cudo u to vreme i bilo je online povezan sa celom Jugoslavijom, sa svim RVPVO divizionima... Tako da narodnim jezikom receno „bolje da disciplina bude labava nego da se neko od vojnika naljuti pa...”.

Neko je pomenuo hranu u kasarni... Pa mi smo imali srecu da je nasa hrana bila odlicna. A odvajali smo se od ostalih u kasarni jer smo imali mogucnost da biramo izmedju dva jela za svaki obrok. Nismo imali svoju trpezariju i jeli smo u zgradi gde su bili ŠRO tako da su svi mogli da vide i sta smo imali za jelo ikako smo bili tretirani i od nasih staresina i od strane ostalih. To je bila osnova zbog koje su nam zavideli svi u kasarni, narocito staresine. Narocito staresine jer mi plavci nismo odgovarali nikome osim nasim staresinama iz diviziona, bukvalno. Znaci ni jedan staresina iz kasarne, makar bio i komandant kasarne!, nije imao pravo da nam bilo sta naredi niti smo imali obavezu da bilo sta izvrsimo ako nije naredio nas staresina iz diviziona! Receno nam je da se samo udaljimo i da prijavimo „incident” svom dezurnom baterije koji ce dalje to preneti kome treba. I to je sve. Niti su imali pravo da udju na nasa dva sprata, ni komandant kasarne nije imao prava da udje - najavi se pa uz pratnju moze da dodje do naseg dezurnog oficira, nikako dugacije. Napolju je bila smejurija. Mi plavci smo mogli da budemo u krugu kasarne porpuno relaxirano obuceni. Leti u papucama i majici, bez korulje. Kapanije morala da bude na glavi ni u nasim prostorijama ni napolju u kasarni ni na polozaju (osim kad je borbeno dezurstvo a onda se nije nosila kapa nego slem). Jutarnja gimnastika je bila vise lagano dzogiranje a zimi najcesce ni to. Da... u vezi hrane je bilo ostalimanajgore sto kad smo mi po nekom rasporedu isli na klopu niko nije mogao da ide umesto nas ako kasnimo pa se desavalo da ako kasnimo sa polozaja bude frka jer nas ostala vojska ceka...

Jos nesto sto nam je „zamerano” i to mnogo i opet narocito od strane staresina u kasarni - mi nismo davali kasarnsku strazu. Sva nasa aktivnost se bazirala i bila vezana za polozaj, tamo smo samo mi davali strazu, i samo mi smo inace imali pristup na polozaj. Nasa straza je bila organizovana po baterijama, svaka baterija nedelju dana daje strazu (odredjeni broj vojnika iz svake baterije...). Van borbenog dezurstva je straza po danu bila cisto zezanje na svako strazarskom mestu osim na kapiji gde je bilo pod moranje da se ima slem na glavi i uredno namestena maska, van toga se slem okaci / ostavi u strazarskoj kucici a maska odveze oko struka pa je samo labavo preko ramena... A nocu milina! Niko nije smeo da dodje nocu na polozaj, niko. Cak i nase staresine su morale da se najave a kad se najave postupak traje najmanje sat vremea i uz pratnju Vižmaraca koji su bili na cesti pre nas, imali su rampu a nocu su davali „mrtvu strazu” jer su cuvali municiju (hangari sa municijom...) i niko nije mogao da prodje. Nas staresina se njima najavi telefonom, oni zovu nasu strazu pa ako im komandir straze odobri (komandir straze je bio desetar a ne oficir!) onda jave da je odobreno i kazu u koje vreme mora da se bude na rampi. Kad staresina dodje na rampu onda zovu opet naseu strazu da potvrde i da opet traze odobrenje pa onda daju pratnju i to samo odredjeno vreme kad staresina mora da se vrati. Znaci do jaja! Nocu je bilo super, dogovorimo se ko strazari a ostali rostilj i sta kome padne na pamet. Leti se islo u selo nadomak polozaja (selo Vižmarje po kome su Vižmarci i dobili nadimak), nocna kupanja u reci Savi... a inace klopa isto do jaja. Em se skoro narucivalo sta da se donese em smo imali pravu kuhinju u zgradi strazare i namisrnica kol'ko hoces, posudja, pribora, zacine kupovali u prodavnicama... uvek je bio neko sa nekom idejom sta da se klopa, od pohovane piletine do kolaca, torte za rodjendan i vojniku i staresini...   Svi se u vojsci klone straze i mrze strazu. Mi smo sasvim suprotno - svadjali se ko ce da ide na strazu! Ja sam biomedju onima sa najmanje dana straze a imao sam samo 48 dana straze za ceo vojni rok. Razlog tome je sto sam svirao ceo vojni rok.

Nas trojica smo na samom pocetku vojnog roka po naredjenju osnovali orkestar. Bracic Drago je bio pevac, Aleksic Miroslav „Aleksa” je svirao bas, Čeh Zoltan je svirao gitaru a ja sam svirao bubnjeve. Dobijemo po sedam dana da odemo kuci po instrumente > i to pre nego sto smo dali zakletvu!!! <. Ja i Aleksa na avion pa za Beograd, Drago za Maribor a Zoltan u Novi Sad (nisam siguran da je bas NS ai iz Vojvodine je bio...). Ja sam imao kuci Ludvig bubnjeve ali odem u Beogradjanku i kupim Amati za vojsku da ne upropastim Ludviga. Aleksa inace nije svirao bas nego gitaru i to 'nako za svoju dusu ali na oglasu mu nadjemo bas i on nauci da ga svira tokom vremena. Zoltan donese Fendera Telekaster i Marsala. Drago ode kuci i ne donese nista. Ceo vojni rok smo svirali. Subotom u Domu JNA u Ljubljani a ostalo sve po celoj Sloveniji za civile. Nova godina sviramo u hotelu Svoboda na Bledu, sve generali i po neki pukovnik. Zato smo ja i svi iz orkestra imali najmanje straze.


I tako...

Procitao sam temu pazljivo i sa interesovanjem. Ni jedan plavac se nije javio.   Bas mi je zao zbog toga. Nisam sad u prilici, moram da potrazim..., ali kad nadjem okazicu slike...

Toliko za sada.


Pozdrav!

Vrlo dobro Sceka za osvrt na tvoj boravak u kasarni Boris Kidrič.Budi strpljiv biće i plavaca na forumu a do tad slobodno piši o svemu što smatraš da može biti interesantno da se spomene.Evo recimo mene zanima gdje su bili stacionirani kerovi(njemački ovčari)koje sam vidio u velikom broju a kroz to mjesto smo prošli kad smo imali prvo gađanje iz m48 puške.Mislim da to mjesto nije bilo daleko od Vižmarja.Naravno za ovakvo iscrpno pisanje od mene ide +.

Ako mislis u vezi raketnog polozaja, kerovi su bili kad se udje na kapiju levo. Svako vece su razmestani, naravno, ali nije smelo da se kontaktira sa njima. Nikada. Osim kad kerovodja izvodi vezbe pa u sklopu vezbi dodje na red pustanje i slobodno kretanje kerova po polozaju neko vreme, sat, dva... ne secam se. Tad je moglo da se igra sa njima ali samo ono sto je kerovodja po nekom njemu znanom programu isplanirao, bacanje loptice ili nekog drugog predmeta je bila omiljena zabava kerova... Uvece se nisu oglasavali nikada bez razloga. Uvek je to bio znak da je neko bio u blizini, obicno pijani iz sela... a i tada nismo smeli da im prilazimo niti da komuniciramo sa kerovima. Obavestimo razvodnika straze (telefonom) pa on organizuje patrolu. Uglavnom su ti koji zalutaju toliko pijani bili da je moralo da ih se bukvalno odnese.

Jednom prilikom je bila bas frka. Uocen je neki covek koji se prilicno cudno ponasao, jos je bio dan. Patrola ga je nadzirala neko vreme pa su ga priveli. Nadjen je fotoaparat i nekoliko filmova kao i neka knjizica gde je valjda upisivao ko zna sta. Pozvana je civilna policija a kad su dosli jedan od inspektora ga je kratko ispitivao pa su ga odveli. Nakon par meseci je nas cata nekako saznao da je to bio neki stranac i nista vise ali je cela straza dobila javnu pohvalu, mislim da je patrola dobila i neki dan odsustva (nisam siguran, ne secam se tacno.

Nama je uzbuna bila jedina frka tokom sluzenja vojnog roka. Ali ne one redovne, retke ali redovne gde se samo postrojimo ispred, neki od staresina izvrsi smotru i nesto prica pa gotovo. Nego one divizijske kad moramo trceci da idemo na polozaj pa moja baterija da pripremi topove na borbeni polozaj, raketasi da nameste rakete, radaristi da ukljuce radare, BVR-ci (Baterija za Vodjenje Raketa) da bameste POST... a dusa u nosu jer ima 4,5Km od kasarne trcanje pod punom ratnom spremom (oba ranca...) i to se desava uvek kad nema mesecine, po mrklom mraku. Znali smo to nekako unapred jer Vižmarci moraju da budu unapred obavesteni pa nam neko javi (nije smelo,naravno, medjutim...) ali je uvek bilo dosta naporno. Srecom da je tobilo samo nekoliko puta za 15meseci.

I tako...


Pozdrav!

Dobrodošao, Sceka!

Čini mi se da se dobro sjećaš tog perioda i nadam se da ćeš to podijeliti s nama.
Na forumu ima raznih tema, tako da ne moraš pisati samo na ovoj, a i više ljudi će pročitati.
Siguran sam da ćeš, vremenom, doći do podataka o drugovima koje tražiš, ili ih sresti, a možda i steći nove na ovom forumu, kao mnogi od nas.

Sta je sa zgradom pjesadije u kasarni Boris Kidric, da li jos postoji ili je srušena?

primožplahuta (citat):

Halo...

ja sam služijo vojsku u kasarni B. kidrič dec. 1988, do avg. 1989, u pozadinskom bataljonu (1132/32)...komandant je bio major Mihajlo Svorcan, a komandir intendantske čete Drlje Mario...

Najviše su mi u sječanju ostali:

Zoran Zlatković, Vranje
Vladimir Kostić, Beograd
Elkaz Rekanović, Bihač
Zlatko Aleksić
Radojica Đukić, Prnjavor
Zoran Šarović, Beograd

Na obuci sam bio u Maršal Tito, Ljubljana

od tamo su ostali u sječanju:

Aleksandar Milić, Niš
Ratomir Pešić, Niš
Stevan Mrenica, Bihač
Mate Karaula,

Ako to prati ko od njih neka se javi:face:

Junska 1988 ili 1989 Neznam vise. Marsal Tito, poslije obuka za desetara Prekomanda Boris Kidric Kuhinja

MOJE BIVANJE V JLA - 7.del:

ŠPORTNE IN KULTURNE DEJAVNOSTI - II.del:

Kot sem že povedal sva bila s kolegom zadolžena, da skrbivo za kulturno in športno življenje ter dejavnosti v naši kasarni in te naloge smo s pridom in odliko opravljali, bodisi, da je šlo za košarkarsko tekmo Olimpija: Zadar ali pa smotro ter razstavo orožja v Tivoliju. Vse novo sprejete vojake sem seveda lepo pozdravil, jim predstavil možnosti kulturno umetniškega ustvarjanja in udejstvovanja v naši kasarni in jih obvezno peljal skozi spominsko sobo, za katero sem bil zadolžen in sem poleg vsega ostalega seveda z veseljem opravljal tudi to. Bil je zgodovinski pregled pomena NOB in uspehov našega narodno osvobodilnega boja, zgodovina ter delo Borisa Kidriča, pomena osvobodilne fronte, komunistične partije in naprednih gibanj pri uveljavljanju naše nove socialistične družbene ureditve. Poseben in veličasten pa je bil poudarek našemu vrhovnemu komandantu in predsedniku SFRJ Josipu Brozu Titu in uspehom in vodenju Gibanja neuvrščenosti ter povezovanju z naprednimi osvobodilnimi gibanji po svetu. Vse to sem opravljal z veseljem in ponosom mi zaupane naloge, saj so se obveznosti ob praznikih ali visokih obiskih iz Postonjskega Garnizona in Komande V.armijske oblasti iz Zagreba še povečale. Ob tem smo morali pripraviti kulturni program, tudi v sodelovanju z Gimnazijo iz Šentvida ter ostalimi šolami, da smo prikazali kar največ kulturnih in športnih dejavnosti ter srečanj z domačini. Ponavadi je bila tudi kakšna razstava slik in stančasov, ki smo jih za takšne priložnosti pripravili že med usposabljanjem, seveda pa je svoje dodal še vojaški ansambel, ki je vedno popestril to dogajanje. Pisali in izdelovali smo tudi naš kasarniški bilten, ki je bil napolnjen z aktualnimi dogodki, pismi in pesmimi, kulturnimi zanimivostmi, rezultati ter kakšnimi anketami. Za vse to pa smo morali tudi v Ljubljano ali še kam, zato smo imeli s strani Namestnika Komandanta za kasarno, maj.Milana Đilasa podpisano stalno dovolilnico, ki pa je nisem nikoli nenamensko uporabljal ali jo kadarkoli pretirano izkoriščal. Še po 34 letih, kar jo hranim za spomin, se mi zdi, kot, da sem jo včaraj dobil, saj je še vedno v odličnem stanju.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Stalna dovolilnica za izhod iz Kasarne Boris Kidrič

Je kdo iz generacije 69 do 71?

Služil sem v VP2480 kot Filmađija in kasarniški fotograf

mirc88 (citat):

Je kdo iz generacije 69 do 71?

Služil sem v VP2480 kot Filmađija in kasarniški fotograf

Dobro došao na forum!

tule (citat):

SveJug (citat):

semsudin (citat):

Bio sam u Sentvidu decembarska 86 teh. sluzba. Kdir voda por Stankovic a kdir cete kap Topalovic Amir.   Sjecam se bila je jaka zima i veliki snijeg zapado oko60 cm.Kao dobrovoljci isli smo rasciscavati po gradu ja konkretno u naselje Crnuce objekat djeciji vrtic.Za nagradu dobili caj sa rumom i zahvalnost.Ako se ko tu    iz tog vremena prepozna bilo bi mi drago. Pozdrav.

I ja sam bio teh. sluzbu, VP 2480/2 ali nesto pre tebe.

vp 2480 2 art mehanicar 83 kom cete vidojkovic radmilo zam maloku naim kom voda ivan puh

Ti i ja smo ista klasa i ista četa, moj komandir voda je bio vodnik Danilo Pečnik. : )

MOJE BIVANJE V JLA - 8.del:

4. novembra bo minilo že 34 let od odhoda v vojašnico Šentvid in vstopa v JLA v Ljubljani, ampak spomini so še živi, kot bi se to zgodilo včeraj. Zbrali so nas na velikem dvorišču z vso opremo, potem na zborno mesto, kjer so nas na začetku sprejeli in podučilo o naših nalogah, pravilih službe in vedenja, potem so nas razporedili v enote. Kasneje pa na obvezno umivanje in množično tuširanje, striženje in zdravniški pregled ter obvezno cepljenje, da bi ne zboleli zaradi vseh obremenitev in da bi bili bolj odporni. 

Po našem prihodu  v kasarno Boris Kidrič v Ljubljano, smo se medsebojno spoznali in se ves čas po obvezni jutranji telovadbi, dobrem zajtrku, odpravili na poligon in se učili taktike napada, taktike obrambe, vse to je potekalo po snegu, ki ga je bilo tisto leto izjemno veliko tudi v Ljubljani. Prav dobro se spominjam, ko smo nas peterica v eni izmed vaj vlekli breztrzajni top BST, po visokem polmetrskem snegu, iz kasarne v Šentvidu pa vse do oddaljenega Toškega čela, kjer smo se v bližnjem gozdu ustavili in nadaljevali z usposabljanjem.  V kasarni Boris Kidrič je bila takrat ena prednostnih nalog čiščenje pločnikov in celotnega dvorišča, kar je bilo, gleda na ostala opravila, lepo in celo sproščujoče opravilo. Po raznih vajah in nalogah, pa tudi kakšnemu "atomskemu" z leve ali desne, smo se vsi umazani in blatni vrnili v učilnice, še prej, pa smo se morali temeljito očistiti, posebej dobro očistiti in naoljiti tudi oborožitev ter se učiti do kosila. Jasno je, da se je vrstni red opravil zamenjal ali spremenil, po potrebi in vsakodnevni komandi, tako, se je odvijalo tudi popoldne in še kakšne interesne ali športne ter kulturne dejavnosti so bile poleg. Učili smo se tudi vseh postopkov na stražarskemu mestu, vseh nevarnosti, ki so pretile, postopkov pri zamenjavi straže, kako odreagirati kolikor se kaj zalomi in potem seveda prva straža, ki smo se je vsi bali, saj tukaj ni bilo več ne igre in tudi ne straha. Oblečeni smo bili v težke plašče, ki so bili na voljo samo za stražo in posebej za izpostavljena stražarska mesta, posebej je bilo težko ponoči in ob ledenem mrazu, da ob dežju niti ne govorimo. Takrat se moraš zanesti na ostale tovariše na stražarskih mestih, na sposobnosti komandirja straže in starešine, na lastno znanje in instinkt ter na srečo, da se ne bo, kaj neprijetnega pripetilo. Venomer so nas strašili in nam pripovedovali, kje je največ prehodov čez ograjo in kje so najbolj ranljiva mesta v kasarni Boris Kidrič, ki smo jih še posebej pozorno opazovali. Res pa je, da smo takrat prvič imeli opraviti s pravim bojevim strelivom in da ni bilo nikakršnega odstopanja od pravil, saj bi lahko prišlo do poškodb ali celo česa hujšega, na kar so nas opozorili in o čemer so že krožile razne zgodbe. 
Glede hrane ni bilo nikoli nekih večjih problemov, kuharji so bili prijazni in ustrežljivi, tako, da "repete" ni bil nikoli problem, pa tudi nekaj prijateljstev je še ostalo. Ob tem, pa smo lahko od blizu spoznavali oficirski kader, saj smo jedli prav blizu njih, kasneje po opravljeni "obuki", pa lahko tudi za isto "oficirsko" mizo.

V letih po osamosvojitvi so v vojašnici delovala različna poveljstva in enote: 51. območni štab TO, 510. učni center, poveljstvo 52. brigade, del 9. brigada zračne obrambe in PDRIU. Danes v vojašnici delujejo Verifikacijski center, Orkester SV, del 157. logističnega bataljona in EVOJ.

* 27. julija 2012 je bilo preimenovanje Vojašnice Šentvid v Vojašnico Teritorialne obrambe


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                Vojašnica Slovenske Teritorijalne obrambe

MOJE BIVANJE V JLA - 9.del:

DAN JLA - II.

Dnevi v vojašnici so minevali in prišel je naš največji praznik, dan JLA, ki smo ga tudi pri nas lepo proslavili, s predavanji, z ogledi junaških partizanskih filmov, z ogledi sportnih in kulturnih prireditev, s športnimi srečanji s šolami ter Gimnazijo v Šentvidu, z zunanjimi obiski naših staršev.
Vsako leto smo imeli tudi obiske iz V.vojne oblasti, saj so tudi najvišji oficirji radi prišli na obisk v našo kasarno Boris Kidrič v Šentvid. Takrat smo celotno vojašnico temeljito očistili in pripravili na velike slovesnosti ter praznovanja, postavili šotore za srečanja in razstave naših kulturnih in športnih dejavnosti z našimi osvojenimi plaketami, pokali in priznanji. Takrat sem bil zadolžen pri pripravi aktivnosti in sprejem visokih gostov s kulturno umetniško prireditvijo, kjer so sodelovale tudi okoliške šole. Pa za pripravo transparentov z napisom DOBRODOŠLI, kar sem vse lepo uredil in razobesil na vhodu v vojašnico Boris Kidrič ter na stavbi komande. Kar naenkrat me zjutraj ob 6.30 pokliče major Slobodan Lukić, namestnik komandanta za politično delo in me je močno ter glasno okregal, da če sploh vem, kaj sem napisal ter zgrešil. Takoj sem se opravičil in moral sem zamenjati po moje v slovenščini pravilno napisan, velik sestavljeni napis DOBRODOŠLI v DOBRO(NAM)DOŠLI ter izdelati in na hitro dodati še par manjkajočih črk.   
Tako smo imeli na ta praznični dan priložnost spoznati tudi takratnega komandanta divizije in načelnik štaba 5.armadnega območja JLA, general majorja Andrija Rašeta, ki je takrat z delegacijo prišel na veliko smotro in obiskal nas pitomce ter ostale vojake v kasarni. Iz tega obdobja in obeleževanje praznika na današnji dan me vežejo lepi spomini spoštovanja, prijateljstva, solidarnosti ter prijaznosti, saj smo bili vsi skupaj v naši kasarni Boris Kidrič, ki smo jo takoj vzljubili in jo spoštovali.

Vsem, ki smo bilokdaj služili vojaški rok v kasarni Boris Kidrič v Šentvidu, želim lepo preživet praznik DAN JLA, obenem, pa želim vsem lepe božične in novoletne praznike, še veliko zdravja in družinskega razumevanja ter poslovnih uspehov v prihajajočem letu 2019...

[You must be registered and logged in to see this link.]

Zdravo drugovi!
  [You must be registered and logged in to see this image.] 
JNA sam služio u kasarni Boris Kidrič u Ljubljani. Septembar 1986 u VP 2480/2-2, tehničke službe, mehaničar artilerijskog naoružanja, od decembra 1986 do skidanja u avgustu 1987 u VP 8831 Vižmarje.

Za vreme obuke nemam pojma ko mi je bio starešina. U Vižmarje nam je "pio krv" zastavnik Milutinović Novica. Pre neki dan sam prolazio one magacine u Vižmarju, pa na prvi pogled nije se baš dosta promenilo.

Zoran I (citat):

Kar naenkrat me zjutraj ob 6.30 pokliče major Slobodan Lukić, namestnik komandanta za politično delo in me je močno ter glasno okregal, da če sploh vem, kaj sem napisal ter zgrešil. Takoj sem se opravičil in moral sem zamenjati po moje v slovenščini pravilno napisan, velik sestavljeni napis DOBRODOŠLI v DOBRO(NAM)DOŠLI ter izdelati in na hitro dodati še par manjkajočih črk.   

Ja, dobra 
I ja sam imao malo potežkoča. Čistili smo nešto oko komande, tamo iza stražarnice. I desetar meni ono očisti, pa ovo očisti, pa ove kante na kraju lepo složi u slovo G ... OK, gledam ja one kante, nešto malo jih je za G ali nema tu, naređenje je naređenje. Sredim ja sve, složim kante u jedan jadni G, dođe desetar i gleda mene koja je sad ovo neka zajebancija. Pa slovo G, ono što je naređeno. Trenutak tišine, gledamo se mi jedan drugago tako jedno vreme ... ih, pa da u cirilici je slovo G ... г

Volio bi info malo o svima a i oficirima , većinu sa sreo u Zenici 91/92

Kod mene u komsiluku je Mikica Ivanovic, koji je bio u 1. ceti pjesadije u Ljubljani, a potom u Zenici. U drugoj ulici je Milan Vasic koji nje bio tada u tehnickoj.Por.Pekovic je poginuo na Vukovaru, kom.bat Karavelic otisao kod svojih, volio bih znati sta je sa vodnika Vukasinovica i por.Milojcica koji je prekomandovan u Postojnu.

Vojnik  Žel Ivan i moja malenkost prilikom izlaska van iz lavirinta hodnika gdje je bila smještena Teh.služba u kasarni Boris Kidrič.
[You must be registered and logged in to see this image.]

Pozdrav svima na forumu, citajuci postove ne nadjoh nikoga iz vojne policije odnosno saobracajne cete VP 1737/4, gdje sam sluzio kao aprilska klasa 1984. U Sentvid sam dosao iz Kraljeva u junu 1984 i sluzio do kraja maja 1985. komandir cete saobracajaca je bio kapetan Stamatovic, vodnik Bordas i 1985 je dosao novopeceni vodnik Djenadic ... Komandant bataljona policije Tomazic...
Nadam se da ce se neko od "ratnih drugova" javiti.

Je li netko možda zna da li su prage iz kasarne polje prebačene u šentvid ili su neki možda vojnici prebačeni tamo,mislim na razdoblje iza marta 91 do odlaska vojske iz Slovenije?

Sam sem bil v šro od 7.4.84 pa tam nekje malo manj kot do konca septembra. Komandir čete je bil Alojz Vertič s činom kapetana, 1 vod poročnik Vinko Pandurević, sam sem bil 2 vod pri poročniku Josipu Jeličiću (Stipe), tretji vod podporočnik Tihomir Blaškić. To mi nekaj striže z objavo o metu bombe.

MOJE BIVANJE V JLA - 10.del:

9.decembra bo minilo 35.let od zaključka mojega služenja vojaškega roka v JLA, ki sem ga v celoti služil v kasarni Boris Kidrič v Ljubljani. Spet so me preplavila čustva ob prebiranju raznih objavljenih arhivskih gradiv ter aktualnih dogodkih pri katerih smo bili udeleženi skupaj z našimi starešinami v času služenja. Posebej zanimivo mi je bilo gradivo, ki ga je napisal nekdanji pitomac NPČ 79.klase ŠRO JLA Tomaž Teropšič in  ob branju sem podoživljal vse dogodke še enkrat in še bolj intenzivno ter seveda obogateno s svojimi doživetji. Bil je namreč samo eno klaso oziroma generacijo pred nami, saj smo prišli na služenje 4.novembra 1984.
V svojih zapisih pa na več straneh, posebej tudi na strani 114 pa govori tudi o našemu poveljniku III.voda in kasneje komandirju NPČ ŠRO poročniku Vinku Pandureviću ter poročniku Tihomirju Blaškiću, komandirju I.voda NPČ. Vinko Pandurević, sedaj ima čin generala, med tem tudi doktoriral, napisal je že 10 knjig in spodaj so objavljene povezave do raznih oddaj in intervjujev z njim, v katerih prikazuje svojo življenjsko pot.

[You must be registered and logged in to see this link.]

Vojaški muzej Slovenske vojske
[You must be registered and logged in to see this link.]

Dr.Tomaž Teropšič: Vpogled v vojaško in vojno zgodovino treh generacij družine Teropšič - Roštohar iz Posavja
Vojaška zgodovina, Letnik 15, Številka 1/2019 (22), stran 102 do 135;
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
    Vojaški muzej Slovenske vojske - Vojaška zgodovina - Letnik 15, Številka 1/2019 (22)

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Dr.Tomaž Teropšič - stran 113

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Dr.Tomaž Teropšič - stran 114

MOJE BIVANJE V JLA - 11.del:

ODHOD

Na današnji dan pred 35 leti sem končal služenje vojaškega roka v kasarni Boris Kidrič v Ljubljani, opravil še zadnje obveznosti ter zadolžitve in odšel domov. Tako, kot že večkrat med služenjem vojaškega roka, so nam ponujali možnost zaposlitve v JLA in po temeljitem razmisleku, sem se odločil za nadaljevanje življenja in dela izven vojaških struktur. To se je na kasnejše dogodke izkazalo za pravilno odločitev. Ko se je moje služenje približevalo koncu, sem vse pridobljeno znanje in izkušnje na mojih dotedanjih zadolžitvah, ko sem med drugim pomagal skrbeti za kvalitetno kulturno in politično življenje v kasarni, skrbel za tamkajšnji muzej in organiziran obisk v njem. Poleg tega sem skrbel za del informiranja in urejal biltene ter pomagal pri rednih stikih z drugimi osnovnimi in srednjimi šolami v kraju. Seveda, pa sem budno pazil tudi na kvaliteten predlog za mojega naslednika, kar pomeni sposobnega primernega vojaka ali pitomca, ki bi v okviru vojašnice skrbel in vestno ter samoiniciativno izpolnjeval postavljene mu naloge in zadolžitve.  
Ravno v zadnjih dnevih sem urejal vse potrebno za izdajo Biltena o delu in življenju v vojašnici Boris Kidrič in pripravljal vse potrebno za tisk, za kar sem moral izven vojašnice v bližnjo stavbo ter vse tiskovine skupaj dostavil v vojašnico. Moj takratni predpostavljeni major Rangelov je bil ponosen name, saj bi lahko odšel iz vojašnice že zjutraj, pa sem najprej vse prej zadane naloge uspešno zaključil v poznem popoldnevu in odšel proti domu. Seveda pa sem se z vsemi starešinami, komandantom ter ostalimi vojaki iz enot s katerimi sem sodeloval ves čas ter posebej s pitomci, med katerimi so bili tudi iz naših krajev, pozdravil in jim zaželel vse dobro ter uspešno šolanje in "stažiranje"do konca vojaškega roka. Ob zadnjem pozdravu in stisku rok, mi je predpostavljeni major Rangelov zaupal, da v vsej svoji vojaški karieri še ni srečal tako vestnega in zavzetega pitomca ter mi zaželel še veliko uspehov v življenju.
Vračal sem se domov kot pitomac s činon vodnika ter z veliko izkušnjami, ki mi bodo v življenju še kako prišle prav ter lepimi spomini na tovarištvo, prijateljstvo ter dogodke, ki so se za vedno ohranili in povezali v življenjske zgodbe vseh in vsakega posebej.

ja sem gledal nekaj pandurevičevih intervjujev (general), bil je celo v Haagu, bister fant..., res škoda...

Spomin me mogoče malo izdaja, vendar, meni se zdi, da je bil Vertič leta 84 že kapetan in ne poročnik ter da je bil Pandurević komandir prvega, Blaškić pa tretjega voda. Jaz sem bil s Teropšičem v drugem vodu "kod Stipe". Len kot pravi dalmatinec. Smo bili na logorovanju, Stipe izležava, ko pride Blaško in reče, ajde Stipe, idemo da trčimo. Stipe si z eno travico zobe čisti in pravi: E moj Blaško, nisam ti ja trča ni kada sam mora.... Tazadnje je treba brati po dalmatinsko

Miner (citat):

Spomin me mogoče malo izdaja, vendar, meni se zdi, da je bil Vertič leta 84 že kapetan in ne poročnik ter da je bil Pandurević komandir prvega, Blaškić pa tretjega voda. Jaz sem bil s Teropšičem v drugem vodu "kod Stipe". Len kot pravi dalmatinec. Smo bili na logorovanju, Stipe izležava, ko pride Blaško in reče, ajde Stipe, idemo da trčimo. Stipe si z eno travico zobe čisti in pravi: E moj Blaško, nisam ti ja trča ni kada sam mora.... Tazadnje je treba brati po dalmatinsko

MOJE BIVANJE V JLA: 12.del:

POROČNIK ALOJZ VERTIČ

O tej temi je nekaj napisal tudi nekdanji pitomac sedaj dr.Tomaž Teropšič in so se ti dogodki menjave vodstva NPČ dogajale ravno v času, ko je bila na služenju oziroma šolanju naša "novembarska" generacija. Spomnim se, da je bil poročnik Alojz Vertič komandir NPČ nekje do polovice leta 1985, ko je za njim prevzel to mesto poročnik Vinko Pandurević. Poročnik Vinko Pandurevič je postal tako komandir NPČ in I.voda, poročnik Josip Jeličić pa II.voda ter poročnik Tihomir Blaškič pa komandir III.voda. Alojz Vertić, ki je bil znan po akvariju v katerem je bila ena sama riba in to je bila res prava Piranha, lepe rdeče rumene do zlatorjave barve. Takrat smo jo vsi hoteli videti v njegovih prostorih, če že ne od blizu pa vsaj od daleč. Poročnik Alojz Vertič pa je kasneje odšel v prekomando v kasarno v Pivko, tam je bil povišan v kapetana in potem smo izvedeli tragično novico, da je imel na cesti usodno prometno nesrečo. Bilo nam je zelo žal, saj je bil od vsega začetka našega služenja ter šole, nam dober komandir in smo imeli srečo, saj je bil pravičen, ne prestrog ter dobrega srca.

ŽERIBLJE - BILE

Z vlakom iz Ljubljane, ki se je ustavil v Prestranku, smo šli na14.dnevno težko zimskem logorovanjr, termometer v Ljubljani je kazal -22°C, bilo je pol metra ali še več snega. Dne 22.03.1985 smo šli na Žeriblje - Bile in prav od tu se spomnim, da smo tisti dan metali pravo "bojevo" bombo in smo bili vsi opozorjeni, da moramo imeti obvezno rokavice, da se nam kaj ne zgodi. Naš poročnik Alojz Vertič je bil vedno z nami in imel pripravljeno debelo palico, da bi po potrebi udaril koga po roki, da bi bomba odletela v zato narejeno globoko luknjo in tam eksplodirala. Nekdo od pitomcev ni poslušal in bombo prijel z golo roko, da se je zalepila nanjo in še sreča, da je poročnik Alojz Vertič hitro odreagiral, udaril s palico po roki, da se je bomba odlepila in odkotalila v jašek ter tam eksplodirala, saj bi lahko prišlo do kakšne smrtne žrtve ali velikih poškodb ostalih pitomcev. Vedno nas je tudi opogumljal in nam svetoval, kako se moramo samozaščitno obnašati v takšnih težkih snežnih razmerah, da bodo lahko le s skupnimi močmi in medsebojnim prijateljstvom premagali vse napore, ki so bili pred nami. Imeli smo posebno težke razmere s kakšnim pol metra debelo snežno oddejo, tako, da smo imeli posebne pogoje za hranjenje, gretje in spanje, za dvig morale pa smo vedno kakšno lepo tudi zapeli, da smo lažje premagovali vse težave. Ko smo končali dnevno usposabljanje ter zadolžitve, je prišlo na vrsto čiščenje orožja, čiščenje obleke in čevljev, ki smo jim posvetili posebno nego, posebej s premazom iz svinjske mastji, da so vzdržali celotno obdobje služenja in šolanja. Lepi trenutki, pa so bili, ko smo se zbirali okoli tabornega ognja, ko smo naložili drva v za to pripravljene velike pločevinaste sode. Spali smo v majhnih šotorih, pripravljenih iz "šatorskih kril" in se tako malo ogreli eden ob drugem v takšnih izjemnih zimskih razmerah. Vse napore smo vdržali s skupnimi močmi in za eno veliko preizkušnjo bogatejši ter ponosni smo se vračali v našo kasarno Boris Kidrič v Šentvidu.  

Vojaški muzej Slovenske vojske
[You must be registered and logged in to see this link.]

Dr.Tomaž Teropšič: Vpogled v vojaško in vojno zgodovino treh generacij družine Teropšič - Roštohar iz Posavja
Vojaška zgodovina, Letnik 15, Številka 1/2019 (22), stran 102 do 135;
[You must be registered and logged in to see this link.]



[You must be registered and logged in to see this image.]


Na sliki prisotne starešine:
Komandir 1.voda: poročnik Blaškič Tihomir (na sliki za Vinkom Pandurevićem)
Komandir 2.voda: poročnik Josip Jeličić (na sliki spredaj desno od Alojza Vertiča)
Komandir 3.voda: poročnik Vinko Pandurević (na sredini slike)
Komandir čete: poročnik Alojz Vertič (na sliki skrajno levo)
Komandant kasarne: podpolkovnik Jovo Uzelac (na sliki neposredno pri zaklonu)
* skupinsko arhivsko sliko iz "logorovanja" mi je poslal pitomac Tomo Štrukelj iz Bovca, ki je še dandanes eden najlepših spominov

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                Vsi zbrani ob besedah komandanta kasarne podpolkovnika Jova Uzelca

lojz vertič je bil moj sosed..., ja se spomnim...

MOJE BIVANJE V JLA - 13.del:

POTRES V BOVCU

Kot rečeno smo z nekaterimi "pitomci" še vedno in tudi po služenju vojaškega roka v V.P. 1132/42 Ljubljana v kasarni Boris Kidrič v Šentvidu ohranili stike.
Po potresu, ki je na današnji dan leta 1998 prizadel gornje Posočje in Bovec, kjer prebiva Tomo z držino iz našega voda, sem ga takoj poklical in si oddahnil, ko mi je povedal, da so vsi v redu in nepoškodovani, kar je konec koncev najbolj pomembno. V naši družini smo sklenili, da bomo kupili najbolj pomembne stvari, ki jih potrebujejo in jim jih dan kasneje pripeljali v Bovec. Šli smo po Italiji in se ustavili v trgovskem centru v Udinah, tam vse nakupili in napolnili cel prtljažnik avtomobila.
Potovali smo vse do maloobmejnega prehoda Očeja, kjer smo hoteli prestopiti mejo, saj se je delal že mrak. Vse je bilo v redu, samo nismo predvideli, da bo ta maloobmejni prehod skoraj zaprt, saj je bil odprt samo do 20 ure zvečer. Mi smo pa vsi imeli potne liste in si nismo predstavljali, da bomo naleteli na bilokakršne probleme, saj smo hoteli samo pomagati Tomotu in njegovi družini, ki jih je kot druge prizadejal potres v Bovcu. Vse to sem povedal cariniku in mu povedal ter ga prosil, glede na sutuacijo, da nimamo druge variante, kot le-to, da pripeljemo prijatelju pomoč domov. Ko nas je prijazni uslužbenec in glede na situacijo spustil, tako, na italijanski strani kot tudi na slovenski strani, smo končno le prišli v Bovec.
Ko smo prišli do njihove močno poškodovanje hiše, smo se objeli in se skupaj razjokali, kar vse premore iskreno prijateljstvo in solidarnost v takšnih težkih trenutkih. Vsi smo bili veseli, da so živi in zdravi in še sedaj se spomnem trenutka, ko me je Tomo peljal v njihovo spalnico in mi pokazal razpoko v spalnici, široko zevajočo, kakšnih 20 cm po celotni dolžini spalnice. Ko sem gledal v strop spalnice se je ob luni to natančno videlo vse strašljivo razdejanje in moč potresa, verjetno si bom ta trenutek zapomnil za celo življenje.
Povedal mi je, da bivanje v tej njihovi hiši ne bo več možno in da bo moral verjetno na drugem kraju postaviti še enkrat vse na novo.
Drugi dan smo šli pogledati in mi je pokazal, kako je potoval potresni sunek in se odbil od Rombona ter spet treščil v Bovec ter Čezsočo, kjer smo si ogledali strahovite posledice in uničujočo moč potresa.
Kasneje smo se odpravili domov, vsi bogateljši za še eno življenjsko izkušnjo, predvsem pa na prijateljstvo, ki ne bi smelo biti nikoli vprašljivo, kajti gre za najgloblja človeška občutja, ki so se rodila prav ob služenju vojaškega roka. Prav tako pa se je vse to preselilo na naše družine in je odraz naše vzgoje ter zavedanja, kaj pomeni resnično in iskreno prijateljstvo, ki traja še dandanes.

MOJE BIVANJE V JLA - 14.del:

SPOMINI & Co.

V maju mesecu mladosti in štafete mladosti, ki se je v Sloveniji zadnjič organizirala v letu 1987 številne športne in kulturne prireditve, ki smo jih organizirali v kasarni Boris Kidrič. Organizirali smo veliko armijsko kviz tekmovanje, Tito-Partija-Revolucija, kjer so bile prisotne tudi osnovne in srednje šole iz Šentvida in Ljubljane ter ekipe iz drugih vojašnic v Ljubljani. V spominski sobi smo sprejemali goste in mladince iz šol, ki so si prišli pogledati veliko razstavo o NOB in zgodovini naših narodov in narodnosti ter zgodovino štafete mladosti za našega predsednika Josipa Broza Tita. V tem mesecu smo izdelali veliko raznih stančasov o Štafeti mladosti ter ter bilten na nivoju kasarne. Ob mesecu mladosti smo sestavili na nivoju kasarne Boris Kidrič razne ekipe, ki so se v Ljubljani pomerile v nogometu, rokometu, košarki, atletiki in drugih športnih disciolinah ter dosegli zavidljive uspehe. V mojih spominih je ostalo veliko lepega na tiste čase prijateljstva, tovarištva in tudi sodelovanja z našimi starešinami, o katerih je bilo veliko zapisano že v prejšnjih sestavkih. Veliko naših pitomcev iz čete ŠRO je v svojih poslih uspelo in napredovalo tudi v vojaški karieri in lahko smo ponosni, da smo vsi skupaj služili vojaški rok. Vlado Pakiž je danes polkovnik v slovenski vojski, medtem ko Tomo Župančič vozi ladjico po Ljubljanici, Zoran Medved je uspel v novinarstvu na RTV v Mariboru, Vojko Goričan je profesor in ravnatelj, Milan M.Cvikl se je vrgel v politične vode, Robert Smrekar pa direktor Krajinskega parka Strunjan, pa tudi ostali imajo lepe poklice in službe, kot že povedano, pa se z veliko njih še danes kaj slišimo. Vsem želim, da bi v tem času koronavirusa Covid-19 vsi ostali zdravi in čili, enako tudi njihove družine...

Pozdrav svima a posebno decembarske i martovske generacije 90/91 god. VP 1132/12 ili 1132/13. Sluzio sam u ovoj kasarni od marta 91 godine pa sve do dana kada je JNA napustila Ljubljanu, a to je bilo 20 Avgusta 91 godine. Komandir voda p. por Ljubco Trajcevski, por. Kaurin Ranko
Kapetan Kulenovic Ahmet, mislim da je napustio JNA pre nego sto je JNA napustila Ljubljanu.
Komandant bataljona bio nam je Karavelic Vahid i svi smo bili prebaceni u Zenici BiH.
Bice mi drago ako ima neko dase javi od ove generacije.
Veliki pozdrav

Karacelic Vahid je 1991 godine bio komandant bataljona a komandant kasarne Boris Kidric bio je pukovnik Tomislav Śipćić

 Kako da nema. VP1132/12 . Mart 91  Treci vod trece odeljenje. kom voda Simundic

ima ja sam bio od marta 91 do avgusta 91 godine