Ljubljana, kasarna Boris Kidrič

Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????

Dosao sam iz Vipave1266/2B Aprilska'79 u intendante-BRICO sam bio od decembra'79 do juna '80.Naravno uBoris Kidric -Ljubljana. Siso sa sve oficire ,orkestar 9-te AO,staze Slovence-ŠRO-a. Pocasnu cetu koja je ispratila lijes Tita ispred Skupstine Slovenije.
Poznavalo me je mnogo vojnika i oficira pa ako me neko prepozna neka se javi.
Posebno bi zelio da se čujem sa Pantic Perom-Pericom iz Lipa kod Smedereva on je bio intendant kod zastavniko Andrije Lopojda.
Poz.svima koji me prepoznaju!

Za byMLVODNIK;
KOJA SI KLASA BIO?

Zdravo,
ja sam služio rok u kasarni Maršala Tita  Novi sad 82 godine i posle prekomande GA Kumbor.  Živim u Ljubljani. Mislim, da je kasarna još uvijek interesantna, zbog toga sam slike podelio sa vama.

Na  fotki čekaonica za posjetu,prijavnica,srtaža i pritvor.
Samo je kapija bila gdje sad trava-ravno.

DAN JLA

22.decembra 1941 je bila v bosanskem mestecu Rudo, na osnovi odločitve CK KPJ in Vrhodnega štaba ustanovljena 1.proletarska narodnoosvobodilna udarna brigada, ki je izbojevala prvo pomembno zmago v borbi s sovražnikom. Enota je bila ustanovljena 21.decembra 1941, le en dan pred pomebno bitko. Sestavljalo jo je 5 bataljonov s skupno 1200 borci, katerim se je kasneje pridružil še 6.bataljon.
Njen prvi komandant je bil legendarni Konstantin Koča Popović, španski borec in narodni heroj, ki je bil po vojni načelnik Generalštaba JLA v Jugoslaviji, šef jugoslovanske diplomacije ter podpredsednik SFRJ.
Naziv proletarska so v času NOB dobile samo najelitnejše partizanske enote, ki so se v času vojne posebej izkazale.
[You must be registered and logged in to see this link.]

Na današnji dan leta smo tudi v kasarni Boris Kidrič praznovali Dan JLA, ko je bilo prosto, ko so potekale velike svečanosti, razstave in se vrstili obiski v lepo opremljeni spominski sobi. Prav na ta dan smo organizirali različne kulturne prireditve in športne dejavnosti, saj smo z bližnjo Gimnazijo Šentvid organizirali tudi kakšen ples, saj je bil ta dan res nekaj posebnega in nepozabnega. 
[You must be registered and logged in to see this link.]

Sretan i blagoslovljen Božič svim pripadnicima ovog foruma koji sada slave naročito bivšim pripadnicima  bivše 2. čete motorizovanog bataljuna pešadije iz VP 1132/12 generacje decembar (nastup vojnog roka 24.12) 90/91.. Ukratko bi rekli nekako ovako "Prijatno generacijo!"

SNEG

Danes ponovno pada sneg in velikokrat se spomnim dnevov na služenju vojaškega roka v kasarni Boris Kidrič, saj ga je bilo prav takrat, na zimo 1984 - 1985, tudi v Ljubljani rekordno, tako, da smo ga morali vsakodnevno, tudi večkrat, čistiti po celotnem dvorišču. Še posebej se spomnim naših težkih in uspešnih usposabljanj ter taktičnih vaj ob izvajanju obrambe ali napada, ki so potekale vse do Toškega čela, saj je bilo snega po njivah tudi po pol metra ali več. Ob obisku Tanzanijskega predsednika Juliusa Nyerereja smo tudi v takšnih težkih razmerah vadili, da smo ga pripravljeni slavnostno pričakali na Brniku, saj je bilo sodelovanje v "častni četi" za nas prav poseben in svečan dogodek. Predsednik Tanzanije Julius Nyerere je kasneje odšel na ogled smučarskih skokov v Planico z novin svetovnim rekordom 191 metrov.
Posebej se mi je vtisnilo v spomin februarsko 14.dnevno "logorovanje" nad Prestrankom in bližnjem hribovju, ki je bilo za nas zelo težko in hladno, saj so bile temperature pogostoma tudi -20°C in več. Zahvaljujoč našim odločnim poveljnikom in starešinam, smo se veliko naučili in usposobili tudi za naše kasnejše naloge in življenje, saj bi brez visoke telesne pripravljenosti, nesebične medsebojne pomoči, velikega prijateljstva in iskrenega tovarištva, takrat teh skrajnih naporov ne vzdržali.

* Smučina Elan, marec-april 1985, slika na strani 6;
[You must be registered and logged in to see this link.]


Vsem, naši generaciji še posebej, pa tudi še živečim starešinam, želim veliko zdravja, sreče, osebnega zadovoljstva, družinskega razumevanja in poslovnih uspehov tudi v prihajajočem letu 2016.

ima li neko ....generazija 1987-1988 prva motorizovana ceta komandir-porucnik 1klase VINKO PANDUROVIC ja sam bio u pozadini protivtenkovski vod.....makedonac mile......generazio javise ako ste zivi i zdavi....poz.

Pozdrav i dobrodošao makedonac 87/88.Ekipa koja je na slici je generacija decembar 86.Bili smo teh.služba tj.po VES-u MEHANIČARI ZA ZAŠTITNE MASKE.Nakon završene obuke išli smo u prekomandu širom Jugoslavije.Mene je zapala Južna Srbija grad Prokuplje.Par vojnika je ostalo u kasarni ali ja neznam koji su ostali.Moguće da su to bili braća blizanci Zoran i Zdravko iz Zagreba te Mirzet iz Srednje Bosne dok je Redžo bio otpušten kući(razlog nepoznat).Naš komandir čete je bio kap.l klase Topalović Amir,komandir voda por.Stanković Dragan te personalac kap.Nikolić Branislav.Iz Skoplja je jedan makedonac bio ali drugi vod i VES i otišao takođe u Prokuplje(ukupno nas četvorica).O dogodovštinama iz Boris Kidrič kasarne sam dosta napisao u temama iz KANTINE pa prolistaj i naravno uključi se sa nekim svojim dogodovštinama.Pozdrav.

Pozdrav ima li tko ovde od avgustovske klase 1985?Bio VP 2480-5/2 a posle 2480-5/4,znaći stalni sastav.Komandir ćete tada kap.I.klase Amir Topalović,zamjenik kap.Branislav Nikolić.Drugovi,javite se ako ima koga

2480-5/2 (citat):

Pozdrav ima li tko ovde od avgustovske klase 1985?Bio VP 2480-5/2 a posle 2480-5/4,znaći stalni sastav.Komandir ćete tada kap.I.klase Amir Topalović,zamjenik kap.Branislav Nikolić.Drugovi,javite se ako ima koga

Pozdrav druže iz augustovske klase 85.Dok se ne nađu klasići opušteno možeš opisati svoj boravak u Šentvidskoj kasarni a ako imaš i slika  rado ih postavi nakon par dana.

Hvala,druže kapetane.Nemam baš puno da kažem,jer je bilo sve dobro,starešine dobri,a spomenuo bi samo bekstvo vojnika Plut Bojana u maju 1986 godine.Bio je iz mojih krajeva,znaći iz Slovenije a vidio sam ga prvi i poslednji put na gađanju u Crngrobu kod Kranja,gde smo bili komandiri odelenja na gađanju sa martovskom klasom.O tome je sniman i film ali u filmu uopšte nije bilo tako kako je bilo uistinu.Ja bih tada morao ići na praznićni vikend ali je došao kap.I.klase Topalović Amir,znaći naš kapetan i do daljneg zabranio sve izlaske,ćak i u grad

Ako imaš malo više podataka o tom nesretnom vojniku Bojanu Plutu možeš ih navesti npr.iz koje je Ljubljanske kasarne ili moguće razloge bijega iz kasarne itd.Za vrijeme mog boravka u Šentvidskoj kasarni mi mlada vojska nismo o tome ništa znali osim desetara i vodnika staže koji nama o tome nisu govorili.Vjerujem da je mnogo toga zbog tog slučaja pooštreno jer iz ličnog iskustva mogu navesti primjer slučaja u kasarni Paraćin iz septembra 87.Bio sam ćato u jedinici teh.vod Prokuplje i imao sam ključeve i pečat od magacina u paviljonu koji nisam morao pečatiti sa špagicom svaki put u toku dana ako bih išao po nešto unutra nego samo okreneš ključ i staviš špagicu na mjesto gdje je zapečaćeno bilo.Nakon tog događaja stiglo je naređenje da se na svaka ta vrata magacina MTS stavljaju metalna vrata sa obaveznim kiltom na njima.Sjećam se riječi st.vodnika koji je to stavljao sa civilnim majstorom ,,O Keljmendi,Keljmendi šta uradi,,

Pa taj Bojan Plut došao je u Kidriča ćini mi se iz Bleće u prekomandu a bio je decembarska 1985.Inaće je bio iz Metlike,Slovenija ja sam malo dalje od njega,znaći okolica Črnomlja.Njemu je otac bio na vojnom odsjeku u Metliki i valjda mu sredio najgoru obuku jer je momak-tako kažu-i u civilu bio prilićno problematićan,po drugoj strani bio je dosta pametan.Ja sam išao u armiju malo stariji sa 21 godina,on je bio mlađi a nismo se prije poznavali.Pobego je u noći na 1.maj 1986 i kažu,da je stražara kod magacina onseposobio ašovom,presjekao ključavnicu,uzeo novu AP i veću kolićinu municije.Najprije se uopšte nije znalo tko je pobegao jer su bili praznici,bilo je dosta rashoda ili kući ili stacionar,posjete,noćenja i sl.kad su se sredila brojna stanja onda se je i ustanovilo tko fali.On je bio u pešadijskoj ali ni mi,koji smo bili tehnićari,nismo smeli nikuda do daljnjeg,znaći potpuna zabrana bilo kakvih izlaska a iz kasarne mogao sam da izađem tek 4.maja

2480-5/2 (citat):

Pa taj Bojan Plut došao je u Kidriča ćini mi se iz Bleće u prekomandu a bio je decembarska 1985.Inaće je bio iz Metlike,Slovenija ja sam malo dalje od njega,znaći okolica Črnomlja.Njemu je otac bio na vojnom odsjeku u Metliki i valjda mu sredio najgoru obuku jer je momak-tako kažu-i u civilu bio prilićno problematićan,po drugoj strani bio je dosta pametan.Ja sam išao u armiju malo stariji sa 21 godina,on je bio mlađi a nismo se prije poznavali.Pobego je u noći na 1.maj 1986 i kažu,da je stražara kod magacina onseposobio ašovom,presjekao ključavnicu,uzeo novu AP i veću kolićinu municije.Najprije se uopšte nije znalo tko je pobegao jer su bili praznici,bilo je dosta rashoda ili kući ili stacionar,posjete,noćenja i sl.kad su se sredila brojna stanja onda se je i ustanovilo tko fali.On je bio u pešadijskoj ali ni mi,koji smo bili tehnićari,nismo smeli nikuda do daljnjeg,znaći potpuna zabrana bilo kakvih izlaska a iz kasarne mogao sam da izađem tek 4.maja

O tome se diskutiralo ovde:
[You must be registered and logged in to see this link.]

Inace i ja sam bio u Borisu 1978/79 god, VP 2480-2/2.

Malo se prićalo o tome a prićalo se i,da se nije sam ubio.Mogao je pobeći bilo gde ali se najviše motao oko domaćih krajeva,i ovde bilo puno tadašnjih milicajaca.Ja sam došao kući na vikend 9.maja,dopodnr smo ćekali štafetu na trgu komandanta Staneta u Šiški a posle rućka išao sam kući i ovde se naveliko prićalo o tome

Kako se je zvalo mjesto i strelište gdje je mlada vojska iz Tehničko nastavnog bataljona tj.VP2480 išla na prvo gađanje.Mislim da nije Crngrob kod Kranja nego neko drugo mjesto bliže Ljubljani.Iz mog sjećanja znam da smo iz kasarne pješice išli pored naselja Vižmarje pa dođemo do mjesta gdje su se čuvali i obučavali vojni kerovi koji su imali svaki svoju kućicu(puno pasa)i par vojnika koji su to čuvali.Nakon prolaska tog mjesta bilo je to strelište na kojem smo vršili gađanje.Da li je to možda Šentviška gora.Još me interesuje da li se sjećaš streljane u kasarni gdje se je u slobodno vrijeme moglo ići pucati iz zračne puške tj.dobiješ metu i 10 metaka.

Mi smo bili poslednja generacija,koja je gađala na pravom strelištu,u Rakovniku.Budući,da je samo naša četa dužila M48,išli smo na tromblonsko gadanje u Vižmarje,naravno peške i turali sa sobom sanduke municije,pa je onda bilo "atomski s leva,atomski s desna".Znam još,da smo u aprilu bili u Crngrobu kod Kranja,ja sam bio zadužen za nadgledanje pušaka ako su svi meci ispaljeni a održavali smo i obezbeđenje sa RUP-ovima,posle baš i neznam gde su se održavala gađanja ja sam više glumio ćetnog majstora.Po naređenji kap.Topalovića morao sam da bilo gde nađem daske i napravim 10-12 ležišta,kako bi vojnici ležali na njima za vreme gađanja,jer tamo,u Crngrobu bilo je više-manje uvjek mokro i kao,da će one rešetke od dasaka zaštititi vojnike.Naređenje sam izvršio tako,da sam uzeo daske kod stacionara kojeg su tada nešto sređivali,znaći ja to uzeo noću,kako radnici ne bi primjetili.Naređenje-izvršenje,nema šta.Naravno da se sećam streljane,pogotovo zato.što smo mi bili u ućioni,a došao je dežurni i rekao-treba,da idete na streljanje,pa smo mislili,da će nas staviti uza zid i postreljati,hehe

BEG VOJAKA BOJANA PLUTA

Leta 1986 je v vojašnici vojaški rok služil Bojan Plut, bratranec bolje znanega množičnega morilca Silva Pluta. Pred vpoklicem v vojsko je Plut že dalj časa imel težave z zakonom zaradi kraj in tihotapljenja. Po vpoklicu je bilo videti, da se je njegovo vedenje popravilo saj so ga vojaki in nadrejeni opisovali kot vzornega vojaka. Sodeč po dnevniku, ki ga je pisal, pa so se v Plutovi glavi dogajale čudne stvari. Prvega maja ponoči je izkoristil priliko in v vojaški uniformi oborožen z avtomatsko puško z več kot sto naboji pobegnil iz vojašnice. Zgodaj zjutraj naslednjega dne je štopal ob Nemški cesti, kjer nato ukradel avtomobil, ki mu je ustavil. Pot je nadaljeval preko Novega Mesta do vznožja Gorjancev, kjer je vlomil v gostinski lokal. Tam se je oskrbel z hrano in pijačo nato pa se usmeril proti Mirni Gori kjer je zamenjal avtomobilske tablice. Po vožnji po Beli krajini se je usmeril proti Mariboru in Ormožu. V vasi Trnovec je zletel iz ceste nato pa pobegnil iz kraja nesreče. V bližini Čakovca je s štopanjem ukradel še en avtomobil in se odpeljal proti Zagrebu. Pri Gradišču je ponovno zamenjal avto in se odpeljal v Zagreb, tam je avto zamenjal še enkrat in se nato odpeljal nazaj v Slovenijo. Blizu Dobove je ukradel nov avto in se odpeljal proti Kapelam tam je poizkušal ukrasti nov avtomobil vendar mu to ni uspelo zato je ukradel motor in se odpeljal proti Globokemu. Po nekaj kilometrih vožnje je motor pustil ob cesti in pot nadaljeval peš. Pot sta mu po naključju prekrižala inšpektorja republiškega sekretariata za notranje zadeve v službenem vozil. Ko se je avto približal Plutu je ta iz razdalje enega metra začel streljati na avtomobil, en inšpektor je bil na mestu mrtev drugi pa je umrl kasneje v brežiški bolnišnici. Plut je nato z službenim avtomobilom pobegnil proti Bizeljskemu, po nekaj kilometrih vožnje se je avtomobil zaradi okvare ustavil tako da je pot nadaljeval peš. Med potjo se je zatekel v neko barako vendar so ga kmalu zalotili lastniki zato je nadaljeval pot. V kraju Gradice je ukradel avtomobil in se ponovno odpeljal proti Zagrebu, kjer so ga končno opazili policisti in ga začeli zasledovati. Po vratolomni je vožnji je pri naselju Jakovlje zletel iz ceste in se prevrnil, v brezizhodnem položaju je cev puške usmeril v brado in se ustreli.
[You must be registered and logged in to see this link.]

VOJAŠNICA ŠENTVID - VOJAŠNICA TERITORIALNE OBRAMBE

[You must be registered and logged in to see this link.]

VOJAKI DOBILI PRIZNANJE OBČINE ŠIŠKA

V vojašnici Boris Kidrič, ki nadaljuje tradicije Tomšičeva brigade, so slavili

Ljubljana, 14. julija 1985 - Z včarajšnjo proslavo je enota v vojašnici Boris Kidrič v Šentvidu proslavila 43.obletnico ustanovitve prve slovenske proletarske udarne brigade Tone Tomšič (ustanovljena je bila 16.julija) in ustanovitve XIV.divizije Boris Kidrič (ustanovljena je bila 13.julija). Tomšičeva brigada je bila že med narodnoosvobodilno vojno in je še danes v sestavi XIV. divizije; enota v vojašnici Boris Kidrič pa neguje tradicije legendarne Tomšičeve brigade in prireja pogosta srečanja z nekdanjimi borci te brigade.

Na včarajšnji proslavi je bil slavnostni govornik vojni komisar XIV.divizije general-polkovnik Ivan Dolničar, ki je orisal junaški boj te divizije v narodnoosvobodilni vojni. Hkrati je pozval vojake in starešine vojašnice Boris Kidrič k nadalnjemu doslednemu negovanju tradicij Tomšičeve brigade in h krepitvi bojne pripravljenosti. Enote te vojašnice pa je to obljubila tudi v brzojavki, ki jo je z včerajšnje proslave poslala predsedstvu SFRJ.

Odbor nekdanje XIV,divizije je današnji mirnodobski XIV.diviziji ob tej obletnici podelil plaketo, skupščina občine Šiška pa je enoti vojašnice Boris Kidrič v Šentvidu podarila umetniško sliko.

Sicer pa so v počastitev te obletnice že dan prej (v petek) v vojašnici Boris Kidrič priredili športna tekmovanja in kvoz o poznavanju zgodovine našega narodnoosvobodilnega boja. V kvizu je tekmovalo pet ekip in vojaki iz najboljše so dobili nagradni dopust.
Časopis Delo, 14.julij 1985

* članek iz časopisa je iz mojega osebnega arhiva

[You must be registered and logged in to see this image.]

1.DEL:

Ob našem zimskem usposabljanju, ki je omenjeno na strani 12, smo imeli organizirano tudi 14 dnevno poletno usposabljanje v Prestranku oziroma na Počku, kjer smo preizkusili naše spretnosti v streljanju, metanju bombe, streljanju z minometom, taktičnimi vajami obrambe in napada ter drugimi aktivnostmi. Vse to je v letu 1985 objavila revija Naša Obramba, ki je posvetila naši enoti ŠRO, kar dve strani, na katere smo bili seveda vsi ponosni, saj smo vsi sodelovali pri vseh opisanih aktivnostih. Takrat je našo četo ŠRO vodil še poročnik Alojz Vertič, komandant vojašnice Boris Kidrič v Šentvidu, pa je bil polkovnik Jovo Uzelac.

[You must be registered and logged in to see this image.]
* članek iz časopisa Moja obramba je iz mojega osebnega arhiva

2.del:

Pri takšnem usposabljanju smo se praktično trudili vsi sodelujoči, kar je bilo pomembno za naš skupni uspeh, saj smo le složni in urejeni lahko premagali vse napore, ki smo jim bili izpostavljeni. Bodisi, da so bile to taktične vaje ter bojne naloge s streljanjem, bodisi, da je bila to higiena ali pa kulturno ter idejnopolitično izobraževanje, kar nam je dalo novih moči. Bili smo zelo povezani, saj smo morali biti zelo hitri in predvsem dobro organizirani, kar so seveda skrbeli vsi naši vodniki, ki so uspešno končali to šolo eno generacijo pred nami. Postali smo veliki prijatelji in tovariši, ki smo si nesebično pomagali, saj smo le tako lahko uspevali kot celota, na bilokaterem področju dela in življenja v naši enoti. Skupaj smo se veselili ko so nas povišali v čine razvodnika, desetarja, mladega vodnika in končno vodnika, saj nas je kasneje pot v prekomando vodila po celi Jugoslaviji, kjer smo postali komandirji oddelkov in vodov ter druge učili vse tisto, kar smo se in so nas naše starešine naučili v Ljubljani.
Naš komandir čete ŠRO poročnik Alojz Vertič je imel nekaj kasneje, po njegovi prekomandi v Pivko, hudo prometno nesrečo, kjer je žal izgubil življenje. Takrat je bila narejena zamenjava v vodstvu naše čete ŠRO, tako, da je postal novi komandir poročnik Vinko Pandurević, ki je to ostal še kar nekaj časa po našem odhodu domov decembra 1985.
[You must be registered and logged in to see this image.]
* članek iz časopisa Naša obramba je iz mojega osebnega arhiva

VELIKONOČNI PRAZNIKI

Ravno v tem obdobju, ko smo bili na služenju vojaškega roka, smo tudi v naši četi ŠRO vedno pripravili kakšno presenečenje. Čeravno se takrat v vojski sploh ni smelo praznovati velikonočnih praznikov, se spominjam v letu 1985, da so posamezniki obarvana jajca začeli jesti že v jedilnici ob kosilu, seveda, ko tam ni bilo naših starešin. Kasneje pa smo s pojedinami nadaljevali v svojih prostorih, učilnicah in sobah. Jajcem oziroma pirhom, so se kasneje pridružile še potica, pletenice, pa seveda šunka in hren ter druge dobrote, ki smo jih dobili, v večini v Ljubljani od svojcev, ostali pa v poslanih paketih. Na obveznih pregledih in kontrolah je bilo povedano, da se ne bo nikakršne tolerance do tega praznovanja, kar pa seveda tega ni onemogočilo, saj naša iznajdljivost ni poznala meja. V poduk našim komandirjem in starešinam so potem zvečer pred vrata njihovih prostorov in sob, nastavili v časopisni papir zavite lupine pirhov in jajc. Zjutraj so jih tako našli pred vrati, nekateri so, med njimi tudi poročnik Vinko Pandurević celo stopili vanje, tako, da smo imeli še dolgo potem lekcije iskanja storilcev, dobrega obnašanja in naše (ne)poslušnosti. Vsi smo točno vedeli, kako in kaj, pa vendar takrat nihče ni bil kaznovan ali kako drugače preganjan, saj je ta tradicija v naši družbi dolgo prisotna, da bi se v vojašnici pa kar naenkrat izkoreninila. No, mi smo se tudi v takšnih trenutkih malo poveselili, si polepšali dneve napornega učenja, telovadbe, terenske vadbe in vsakodnevnega urjenja ter prostočasnih aktivnosti. Vem, da smo bili takrat vsi pitomci malo v strahu, pa vendar se je lepo izteklo, tako, da so ostali samo lepi in prijetni spomini.
Vsem želim še naprej lepo praznovanje velikonočnih praznikov!

[You must be registered and logged in to see this image.]

[You must be registered and logged in to see this link.]

VELIKE BLOKE

Tako kot mnogi študentje pred nami, smo tudi mi morali na obvezno 15.dnevno vojaško usposabljanje na Velike Bloke, ki je trajalo od 10.07. do 25.07.1980 in se tam v veliki poletni vročini naučili prepotrebnih veščin in teoretičnih predpostavk ter uspešne obrambne strategije na okoliških poligonih. Na Velikih Blokah nas je bilo veliko v prostem času pa smo pripravljali tudi kakšne športne in kulturne programe ter sodelovali pri komisijah za idejnopolitično delo. Z nami sta bila tudi znana kulturnika Dragan Živadinov ter Sašo Hribar, tako, da je bilo tudi za kulturno življenje lepo poskrbljeno, čeprav bi takrat zaradi nespoštovanja avtoritete Dragan končal skoraj v pritvoru. Velikokrat pa smo sami pripravljali predavanja o mednarodnih odnosih ter o perečih političnih vprašanjih ter rešitvah v naši družbi.

Po končanih vseh programiranih aktivnostih smo se za teoretična in praktična spoznanja mnogo bogatejši vrnili domov, pred tem pa smo bili nekateri mladinci za svoje dejavnosti nagrajeni tudi z najvišjimi priznanji: "Primeran omladinac u obuci za sticanje vojnih znanja i veština", naredba Komandanta pukovnik Tomislav Biondić broj 769-1 od 24.07.1980 ter pripadajoča značka. Ko sem bolj pobrskal po mojem arhivu, sem presenečen in srečen končno spet odkril to veliko priznanje.

Posebej zanimivo pa je bilo tudi to, da sem na začetku služenja vojaškega roka v kasarni Borisa Kidriča v Šentvidu novembra 1984, videl in srečal v sosednjih enotah RV in PVO ravno tistega poročnika, ki je bil v tem 15 dnevnem usposabljanju na Velikih Blokah prav komandir naše enote. Tokrat je bilo najino srečanje še posebej prisrčno, saj sva se medsebojno zelo spoštovala in obujala spomine na Velike Bloke in skupne aktivnosti povezane z njimi.                             

                                       [You must be registered and logged in to see this image.]                          [You must be registered and logged in to see this image.]


* sliki in značka "Primeran omladinac u obuci za sticanje vojnih znanja i veština" so iz osebnega arhiva

VELIKE BLOKE - II.del:

Tako kot mnogi študentje pred nami, smo tudi mi morali na obvezno 15.dnevno vojaško usposabljanje na Velike Bloke, ki je trajalo od 10.07. do 25.07.1980 in se tam v veliki poletni vročini naučili prepotrebnih veščin in teoretičnih predpostavk ter uspešne obrambne strategije na okoliških poligonih. Na Velikih Blokah nas je bilo veliko v prostem času pa smo pripravljali tudi kakšne športne in kulturne programe ter sodelovali pri komisijah za idejnopolitično delo. Z nami sta bila tudi znana kulturnika Dragan Živadinov ter Sašo Hribar, tako, da je bilo tudi za kulturno življenje lepo poskrbljeno, čeprav bi takrat zaradi nespoštovanja avtoritete Dragan končal skoraj v pritvoru. Velikokrat pa smo sami pripravljali predavanja o mednarodnih odnosih ter o perečih političnih vprašanjih ter rešitvah v naši družbi.

Po končanih vseh programiranih aktivnostih smo se za teoretična in praktična spoznanja mnogo bogatejši vrnili domov, pred tem pa smo bili nekateri mladinci za svoje dejavnosti nagrajeni tudi z najvišjimi priznanji: "Primeran omladinac u obuci za sticanje vojnih znanja i veština", naredba Komandanta pukovnik Tomislav Biondić broj 769-1 od 24.07.1980 ter pripadajoča značka. Ko sem bolj pobrskal po mojem arhivu, sem presenečen in srečen končno spet odkril to veliko priznanje.

Posebej zanimivo pa je bilo tudi to, da sem na začetku služenja vojaškega roka v kasarni Borisa Kidriča v Šentvidu novembra 1984, videl in srečal v sosednjih enotah RV in PVO ravno tistega poročnika, ki je bil na tem 15 dnevnem usposabljanju na Velikih Blokah prav komandir naše enote. Tokrat je bilo najino srečanje še posebej prisrčno, saj sva se medsebojno zelo spoštovala in obujala spomine na Velike Bloke in skupne aktivnosti povezane z njimi.

                   
                                   [You must be registered and logged in to see this image.]                             [You must be registered and logged in to see this image.]

                                        Vir: značka "Primeran omladinac u obuci za sticanje vojnih znanja i veština" je iz mojega osebnega arhiva                                 


[You must be registered and logged in to see this image.]  
     MLADI BOREC - glasilo mladinskega učnega centra Velike Bloke


[You must be registered and logged in to see this image.] 
                                      Stran št.1


 [You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Stran št.2
Vir: zbirka iz mojega osebnega arhiva

Slučajno sam nabasao na ovaj sajt i u forumima videh da bivši vojnici kasarne "Boris Kidrič", a i drugih kasarni po Sloveniji pišu svoje impresije o vojničkim danima. "Rasentimentalisao" sam se jer sam i ja služio u V.P 1132/44, avgust `84 u prvom odeljenju, trećeg voda, treće pešadijske čete. Srelac. Komandir čete je bio kapetan Marinko Ogorec. Bili smo baš dobra i homogena grupacija, spremni za sve izazove koji su stavljani pred nas. Od kopanja kanala za polaganje telefonskog kabla kod Novog Mesta, preko pokazne vežbe čete u napadu u sadejstvu sa jednim tenkovskim vodom na vojnom poligonu iznad Postojne, traženja preživelih u padu vojnog helikoptera, raznoraznih drugih vojiničkih zadataka na terenima i u kasarni. 
Posebnu čast sam imao da budem u zastavnom vodu prilikom polaganja zakletve novembarske klase `84-te. Bili smo, kako u nam rekli, eksperimentalna četa u smislu broja dana obuke, pa tako umesto standardnih pet meseci i dvadeset dva dana obuku smo završili u novembru posle malo više od četiri meseca. Kasnije u prekomandu sam otišao u Grosuplje, dvadesetak kilometara od centra Ljubljane.
Mojih drugara i saboraca se u glavnom sećam, nekoga po imenu, prezimenu ili nadimku. Naravno da se svih iz čete ne mogu setiti, ali dobrog broja da.
Slike kasarne, ili onoga što je nekada bila kasarna, su me i razveselile i rastužile, ali mi je drago da je bar nešto ostalo i prepoznatljivo.
Jako mi je drago da sam mogao napisati ovih nekoliko redova sa istina velikom dozom nostalgije i željom da su svi momci iz treće pešadijske čete u dobrom zdravlju.
Pozdrav svima!

PODSETNIK - I.del:


Pisati smo ga morali praktično vsi, saj nam je zelo pomagal pri učnih urah, pri kasnejšemu praktičnemu usposabljanju in tudi kadar smo bili na položajih ter se usposabljali za kasnejše naloge v vojski, bodisi kot komandirji vodov ali za opravljanje drugih nam zaupanih nalog. Spoznavali pa smo tudi naloge inžinjerije v miru, posebej pomoči vojske ob naravnih in drugih nesrečah.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                             1.stran

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Teoretične predpostavke in naloge v vojni in miru

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                           Vir: zbirka iz mojega osebnega arhiva

Sadrzajni deo podsetnika dobar. Nedostaju didakticko-metodicki postupci.

PODSETNIK - II.del:

Nove spomine izpred 31 let mi je znova obudila priprava Podsetnika iz tiste zime z veliko količino snega, dne 7.marca. 1985, ki sem ga kot pitomac razvodnik pripravil za izvajanje borbene obuke in izobraževanja iz predmeta NNG, izvajal ga je naš komandir por.Vinko Pandurević. Tako je izgledalo naše vsakodnevno delo in učenje ter kasneje tudi praktično usposabljanje in izvajanje nalog na terenu.


[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Vir: zbirka iz mojega osebnega arhiva

Dejan Bubulj, Beograd
 VP 2480/6-1
Prva junska klasa 1986.te
Komandir voda kapetan Elezovic Miroslav
Komandir cete Milosevic Dragan
Pozdrav svima, gledam slike i svega se secam... Najlepse uspomene...

Dejan Bubulj (citat):

Dejan Bubulj, Beograd
 VP 2480/6-1
Prva junska klasa 1986.te
Komandir voda kapetan Elezovic Miroslav
Komandir cete Milosevic Dragan
Pozdrav svima, gledam slike i svega se secam... Najlepse uspomene...

Pozdrav Dejan Bubulj.Sigurno imaš nekih crtica iz  boravka u kasarni pa pero u ruke i piši  a ako imaš i slika slobodno ih postavi.Naravno prati i ostalu vojnu tematiku na forumu gdje se takođe možeš uključiti u diskusiju.Pozdrav.

ZAVOD sv.STANISLAVA

Na današnji dan leta 1905 so v Šentvidu odprli Zavod sv. Stanislava, kjer so bili kasneje prostori naše kasarne Boris Kidrič.

Gimnazija je v Škofovih zavodih delovala do druge svetovne vojne, ko so stavbo izpraznili Nemci. Profesorji in dijaki so morali v nekaj urah zapustiti vse prostore in oditi. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA,  ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, že 1. septembra 1993 pa se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, ponovno začel pouk.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Zavod svetega Stanislava - nekoč naša vojašnica Boris Kidrič

SveJug (citat):

semsudin (citat):

Bio sam u Sentvidu decembarska 86 teh. sluzba. Kdir voda por Stankovic a kdir cete kap Topalovic Amir.   Sjecam se bila je jaka zima i veliki snijeg zapado oko60 cm.Kao dobrovoljci isli smo rasciscavati po gradu ja konkretno u naselje Crnuce objekat djeciji vrtic.Za nagradu dobili caj sa rumom i zahvalnost.Ako se ko tu    iz tog vremena prepozna bilo bi mi drago. Pozdrav.

I ja sam bio teh. sluzbu, VP 2480/2 ali nesto pre tebe.

vp 2480 2 art mehanicar 83 kom cete vidojkovic radmilo zam maloku naim kom voda ivan puh

Esmir (citat):

Ima li koga iz kasarne Boris Kidric, junska 88-89.
Ja sam bio u POV-u 1 ceta,
Komandir brigade je tada bio Karavelic Vahid

Pozdrav tebi i svim vojnicima koji su sluzili u nasoj bivsoj kasarni.Inace ja sam klasa pre tvoje(87/88(decembar)ali smo sluzili u istoj zgradi,samo sam ja bio u trecoj ceti ,ciji je komandir bio Josip Jelicic STIPE(kapetan),a prve kap.Pandurevic iz BGDa

makedonac 87/88 (citat):

ima li neko ....generazija 1987-1988 prva motorizovana ceta komandir-porucnik 1klase VINKO PANDUROVIC ja sam bio u pozadini protivtenkovski vod.....makedonac mile......generazio javise ako ste zivi i zdavi....poz.

Pzdrav makedonac!Ja sam iz te generacije samo sa treceg sprata(treca ceta kod kap.Jelicic Josipa STIPE)i dobro se secam vase (specijalne cete)koja je imala svake nedelje po jednu uzbunu tokom noci tako da ni mi nismo mogli lepo da spavamo.(ako se racuna lepo spavanje do 4.50h)Salim se malo ali ima tu istine da ste vi od nasih triju ceta najvise nagrabusili.Inace tek danas mi je slucajno palo na pamet da pogledam sta se desava sa kasarnom i prisetim se lepih trenutaka evo pre skoro 30 godina i naiso na ovaj forum.Pozdravljam sve koji su tada delili bukvalno sve.Inace sam iz Nisa a u to vreme se secam da smo na nekoj vezbi cekali celu noc 'neprijateljske snage'i da se ne bismo smrzli grlili i tako zaspali ja i moj pomocnik na rr bacacu,. albanac cijeg imena sam se do skoro secao(mozda ga se i setim).

Zoran I (citat):

1.DEL:

Ob našem zimskem usposabljanju, ki je omenjeno na strani 12, smo imeli organizirano tudi 14 dnevno poletno usposabljanje v Prestranku oziroma na Počku, kjer smo preizkusili naše spretnosti v streljanju, metanju bombe, streljanju z minometom, taktičnimi vajami obrambe in napada ter drugimi aktivnostmi. Vse to je v letu 1985 objavila revija Naša Obramba, ki je posvetila naši enoti ŠRO, kar dve strani, na katere smo bili seveda vsi ponosni, saj smo vsi sodelovali pri vseh opisanih aktivnostih. Takrat je našo četo ŠRO vodil še poročnik Alojz Vertič, komandant vojašnice Boris Kidrič v Šentvidu, pa je bil polkovnik Jovo Uzelac.

[You must be registered and logged in to see this image.]
* članek iz časopisa Moja obramba je iz mojega osebnega arhiva

Poz za sve clanove...ako ima neko iz generacije 1989 decembar-1990. neka se javi

ВП 1132-11 дец 88-89
Био ћато, прошао све терене. била ГИНА ГИОС у контроли, у марту десетари и старија војска отишли на КиМ,Ком. Винко Пандуревић, који је прешао на рад у политику ССОЈ, пор.Ненад Милојчић, ппор. Славко Пековић.

Имали смо у љето 1988. г. покретни терен и батерија није средила логорско мјесто, да ли нису закопали смеће или заборавили нешто од опреме. Луди Каравелић их све са старјешинама натјера да иду пјешке до следећег логора, само возачи да претјерају камионе. Тај заставник је ишао у панзију после терена и из колоне виде цифру 008 ситно !
Е, тад је тек Каравелић полудио....

Za Žiku Jovića iz Jagodine. MAB prestaje da postoji jula 1988 i postaje HAD.sa dobrim gađanjem iz topova 76mm i sa naredbama koje su davali oficiri od staže do najvećeg po činu Milosavljević i Martinović su dobili po čin više

ODHOD V JLA

Dne 4.novembra 1984 v zelo mrzlem dnevu, sem odšel na služenje vojaškega roka v JLA, Ljubljana - Šentvid vojašnica Boris Kidrič, smer Pešadija oziroma Pehota in sicer ŠRO V.P. 1132/42 Ljubljana.
Ta dan smo se zbirali iz različnih mest tako iz Slovenije, kot tudi iz drugih republik in pokrajin, čeprav smo bili v naši enoti ŠRO samo iz Slovenije. Vojašnica Boris Kidrič z okolico je bila zelo velik objekt z veliko stavbami, več poligoni in zelenicami ter veliko različnimi enotami, toda vse skupaj nas je združevala ravno ta vojašnica.
Počasi smo spoznavali tako prostore vojašnice, kot tudi njene enote, kot tudi starešine in njen vodstveni kader. V vojašnico smo prišli še boječi, saj je začela huda zima in smo se bali vsakega začetnega striženja, zatem delitve obleke in opreme ter ostalega pribora, da o občutkih, ko smo zadolžili orožje niti ne govorimo. Za vse je bilo prvič v življenju, če ne štejemo obvezno Obrambno vzgojo in zaščito v srednji šoli, pa tudi za vse študente, obvezno dvotedensko usposabljanje na Blokah.
Ravno to usposabljenje mi je zelo pomagalo, da nisem imel preveč ne treme in ne bojazni na začetku, pa tudi kmalu sem srečal ravno tistega poveljujočega poročnika, ki je bil naš komandir na Blokah, tukaj v Borisu Kidriču, pa v enotah RV in PVO. No, vsaj nekoga sem že od nekod poznal, tam izdani bilten, pa sem prestavil v kasnejših prispevkih.
Drugi smo se spoznavali počasi, vsakodnevno, ob učenju, ob jutranji telovadbi, ob kosilu in večerji, ob prostih uricah, ob športu in tekmovanjih, saj smo si zaupali različne človeške usode in osebne zgodbe, ki so nas pripeljale do skupnega služenja vojaškega roka. Bili smo vseh poklicev, pripadniki vseh narodov in narodnosti, od blizu in daleč, z osnovno šolo in z doktoratom, športniki, intelektualci, študentje in delavci ali profesorji, skratka vsi smo bili tovariši in prijatelji in smo si venomer med seboj pomagali. Ta solidarnost se je pokazala ob posebej težkih zimskih razmerah med dvotedenskim zimskim usposabljanjem in bojevim streljanjem na Počku nad Pivko.
Ob vsem tem ne gre pozabiti, da smo imeli srečo, da so nas razporedili v Ljubljano, pa čeravno se to ni pokazalo, kot absulutna prednost, smo bili vseeno doma. Tudi, ko smo šli ven so nas ljudje sredi Ljubljane sprejemali zelo pozitivno, da o kasnejših druženjih na športnih, kulturnih prireditvah in raznoraznih slovesnostih v naši vojašnici Boris Kidrič niti ne govorimo. Sama vojašnica je imela tudi spominsko sobo, ki smo jo na začetku obvezno obiskali vsi vojaki, na obisk so kasneje prišle še vse osnovne šole, gimnazije ter ostali, ki so to željo izrazili.
Nadaljevanje sledi...

crepajac (citat):

Za Žiku Jovića iz Jagodine. MAB prestaje da postoji jula 1988 i postaje HAD.sa dobrim gađanjem iz topova 76mm i sa naredbama koje su davali oficiri od staže do najvećeg po činu Milosavljević i Martinović su dobili po čin više

Ocekivano. Nas kapetan je par puta pominjao da su topovi ovog dometa vec prevazidjeni i da ce da idu u rashod. Uhvatio sam jednom prilikom kada je on pricao sa jednim Ppukovnikom za vreme marende kada su pominjali neku skolu za njega. Ja tada nisam znao da li pricaju o necemu sto tek dolazi ili je vec bilo u proslosti. Ne znam sta je posle bilo sa njim. Znam da je jos uvek ziveo u nekom hotelu Evropa jer mu stambeno pitanje nije bilo reseno.

komandir odeljenja (citat):

Vojni rok sam služio kao decembarska klasa 87/88 u Ljubljani-Šentvid. VP1132/47 MAB (Mešovita artiljerijska baterija) a od juna '88 formira se divizion VP1132/22.Komandandi potporučnik Martinović Nikola i kapetan Milosavljević Ljubiša (vojnik mu se ubio na straži i skinuti su mu činovi.U to vreme trebao je da bude major)

Ja sam sluzio 1985-86 Avgustovska klasa isto MAB isti Kapetan. Ta prica je bila aktuelna i tada da je nas kapetan bio degradiran?! ili da mu je skinut cin zbog smrti nekog vojnika ili civila na nekom gadjanju. To je ono sto smo znali. MAB se naime preselio u Ljubljanu- Sentvid valjda juna 1985 iz Postojne. A ta kasarna je bila za oficire koji su bili kaznjeni. To je otprilike bila prica za moju klasu. Inace o Kapetanu mogu samo da kazem najbolje. Rodjeni Kragujevcanin, pazljiv sa vojnicima, dobar predavac, demonstrator,...
Voleo bih da saznam gde je sada sta radi,...

Za Žiku Jovića.''komandir odeljenja '' je moj profil.nisam mogao da ga aktiviram pa sam otvorio nov.Od desetara smo čula za taj slučaj koji se pričao u jedinici.lepo je znati šta je bilo pre i posle.Znam da je iz Kragujevca i da je mog druga  koji je isto iz kragujevca zafrkavao.Koliko se sećam da je Martinović da li iz Cazina ili okoline.Sa dolaskom mlade vojske 1988 MAB prestaje da postoji i formira se HAD.HAD se sastojao iz I i II voda kao i komandnog voda.Raketaši više nisu bili kod nas.Iz skoplja kasarna '' Maršal Tito'' dobijamo 40 američkih haubica 105mm.učionica gde su raketaši imali vžbe više nije postojala jer je postala spavaona za komandni vod.VP 1132/47 više ne posoji.Nova pošta je 1132/22.plan je bio da se divizion osamostali.

goncz (citat):

Ljep pozdrav svim bivšim vojnicima kasarne B. Kidrič VP1132/12 naročito generaciji decembarskoj klasi 90/91.
kao gušter bio sam razpoređen v 1. vod, miraljesko odjeljenje - donosioc. Kom voda : por. Kaurin Ranko , desetar Šalamun Roman
Posle obuke za kom.odeljenja razpoređen v 2.vod  kao razvodnik a kasnije desetar..kom voda : por Trajčeski Ljupčo
Komandiri čete:
za čas mog prigoda pa do kraja obuke naše : Kap.I.klase Kulenović Ahmet,
Od marta-juna 91: Por. Kaurin Ranko
Od juna-odlazka iz jna:  kap.I.klase Jerkovič Brane
Komandant bataljuna : kap.I. kl.Karavelić Vahid a njehov zamjenik
                                       kap.I.klase 
Komandant kasarne: puk. Tomislav Šipčić

Poz. za vp 1132/12 mart 91.  Treci vod trece odeljenje desetar Simundic