Čapljina - VIS

Ko je trajekt pripeljal  na Vis kakšne posebne gneče ni bilo, to je bil konec novembra 84. Vojne policije na otoku ni bilo,  ob prihodu sta nas sprejela dva starejša vojaka, ki sta vršila kontrolo vojakov ob izstopu in nas razdelila glede na vpisan rod za prekomando v vojaški knjižici. Sam sem bil dodeljen v Kasarno SAMOGOR-a  v šoferski vod ( kasneje sem opazil, da nas je bilo premalo za vod) Ampak dobra družba do največ 15 vojakov. Moram povedat še to da v tistih časih v Sloveniji nismo imeli Šoferske šole, dovolj je bilo, da si imel narejen izpit B kategorije in že si lahko šel na služenje vojaškega roka v enega od centrov za usposabljanje vojaških šoferjev. Republiki Srbija in Hrvatska  sta imeli srednji šoli za šoferje in njihovi  šoferji so potem delali izpite za D kategorijo (avtobus). Posledično so potem tudi oni izvajali bolj pomembne in občutljive prevoze mi pa, ki smo bili manj izkušeni vozniki smo izvajali manj pomembne prevoze. Tako sem prišel iz ene skrajnosti kot je bila Čapljina velik rekrutni center ( npr. vojaški škornji so bili na velikem kupu in ti si si sam izbral svojo številko) v drugo,  ki se ji reče zaprt, hribovit, kamnit, otok sredi morja.  Edina prava cesta je bila VIS-KOMIŽA mislim da je bila prav v tem letu odprta, vse ostale pa so bile povečini preozke za normalen promet. Kot nov voznik  sem se na začetku vozil skupaj z starejšim in spoznaval otok ter ostale stranske poti. Na otoku sem ostal leto dni tako da sem ga kar dobro spoznal. Tudi leto 1984 je bilo dokaj zanimivo ....