FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA 22.12.1941 - 18.07.1991
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.

FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA 22.12.1941 - 18.07.1991

Sva(t)ko ima pravo na sjećanja - Свако има право на сећања - Vsak ima pravico na spomine - Секој има право на сеќавање - Gjith kush ka të drejt për kujtime - Mindenkinek joga van az emlekeihez
 
HomeEventsRegistracijaLogin

Otvori novu diskusiju   Odgovori na temu
 

 VOJNE ZANIMLJIVOSTI

Go down 
Idi na stranicu : Previous  1 ... 10 ... 15, 16, 17
AutorPoruka
Zoran I
Podporučnik
Podporučnik
Zoran I

Medalja za Vojne Zasluge VZ
JM10 JM
Prim(j)eran Vojnik PV
BROJ POSTOVA: : 1110
REPUTACIJA : 68
ČLAN OD: : 2015-01-02
M(j)esto Izola

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Empty
KomentarNaslov komentara: Re: VOJNE ZANIMLJIVOSTI   VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Icon_minitime30.07.20 18:53

POTOPITEV USS INDIANAPOLIS (CA-35)

Ameriška vlada o potopitvi ladje USS Indianapolis govori kot o davku tajnih misij. Zgodovinska revija Smithsonian kot o najhujšem napadu morskih psov v zgodovini. Japonci bi verjetno tragedijo ameriških mornarjev, ki so na ladji prepeljali dele uničujoče atomske bombe, označili za karmo.

Julij 1945. Druga svetovna vojna je bila v Evropi že dva meseca končana, v Tihem oceanu, kjer se Japonci po samurajskem načelu niso nameravali vdati, pa se je pravo opustošenje šele pripravljalo.
Konec meseca je s Filipinov v strogi tajnosti izplula ameriška težka križarka USS Indianapolis, katere odprava je dodobra zaznamovala zgodovino: v ameriško oporišče na otoku Tinian prepeljati sestavne dele za atomsko bombo Little Boy (Deček), polovico svetovne zaloge obogatenega urana, namenjene za uničenje Hirošime. Ta je bila 6. avgusta do tal zravnana, ubitih je bilo 140.000 ljudi, od tega polovica v prvem dnevu, preostali pa v od dveh do treh mesecih, ki so sledili.
Druga bomba, Debelinko (Fat Man), ki so ga Američani odvrgli na Nagasaki, je v oporišče potovala z drugo ladjo.

Brez spremstva in brez sonarja

USS Indianapolis se je po opravljeni dostavljalski nalogi brez sonarja, s katerim bi zaznavala podmornice (ameriška mornarica jih ni opozorila, da so te na območju še dejavne), in brez spremstva, za katerega je kapitan Charles McVay sicer zaprosil, a bil zavrnjen, vračala na Filipine. 1.197 mornarjev in članov posadke na krovu je 29. julija ob lepem zatišnem vremenu večer preživljalo ob kartanju in branju.

A kmalu po polnoči je ladjo opazil kapitan japonske podmornice I-58 Močicura Hašimoto in proti njej brez opozorila izstrelil šest torpedov - prvi je tarčo zadel ob 00.14, drugi je ladjo skoraj prepolovil. Mornarji so dobili ukaz, naj zapustijo ladjo.

V samo 12 minutah je bila 186 metrov dolga vojaška križarka praktično potopljena, s seboj pa je takoj vzela okoli 300 mož. A za preostalih 900 se je pekel šele začenjal. Z le peščico rešilnih čolnov in številni brez rešilnih jopičev so bili mornarji prepuščeni morju. In usodi, v bistvu, saj na pomoč, glede na to, da je bila njihova misija tako tajna, da jih uradno na morju sploh bilo ni, niso mogli računati.
"Rešilnega čolna nikdar nisem videl. Potem ko se je ladja potopila, sem končno slišal nekaj stokanja, ječanja in kričanja ter sem zaplaval v tisto smer in se pridružil skupini 30 mož, s katerimi sem ostal," se je leta 2013, dve leti pred smrtjo, v pogovoru za BBC spominjal 87-letni Loel Dean Cox, eden redkih preživelih, ki je imel takrat 19 let. "Zdelo se nam je, da če bi samo zdržali nekaj dni, nas bodo že pobrali."

Američani mislili, da gre za japonsko past

Upali so zaman. Čeprav je USS Indianapolis med potapljanjem poslal več klicev na pomoč, pa jih mornarica, prav tako neobveščena o tajni misiji neregistrirane plovbe, ni vzela resno, za prestreženo sporočilo japonske podmornice, da je potopila ameriško ladjo, pa so mislili, da gre za japonsko past. Pa tudi takrat, ko ladje ni bilo ob napovedanem času na Filipine, tega nihče ni zares opazil. 900 mož je tako sredi širnega oceana na območju nekaj kilometrov lahko samo nemočno lebdelo.
Ko je 30. julija sonce vzšlo nad brodolomci, se je začel obupan štiridnevni boj za preživetje. Preživeli so z mrtvih snemali rešilne jopiče in si jih natikali nase ter se začeli zbirati v skupine - nekatere manjše, druge so jih štele več sto, zaradi velikih razdalj druga za drugo niti vedele niso. Zaradi ranjenih in mrtvih mornarjev je bilo v morju veliko krvi, ki je hitro privabila morske pse, dolgoplavute morske pse, ki slovijo kot najagresivnejša vrsta teh živali in merijo tudi do štiri metre.
Prvo noč so se psi osredotočili na lebdeče mrtvece, z njih pa prešli na še žive, ki so s svojim gibanjem pritegnili vedno več živali, ki s svojimi receptorji gibanje zaznajo z razdalje več sto metrov. Najbolj so jim dišali ranjeni, krvaveči možje, zato so se mornarji skušali osamiti od kogar koli z odprto rano, vsakič, ko je še kdo umrl, pa so njegovo truplo odrinili od sebe in upali, da bo to nasitilo krvi željne plenilce. Ponoči so temo rezali predirljivi kriki napadenih, podnevi se je agonija nadaljevala. Eden izmed mornarjev je zjutraj podrezal svojega kolega, da bi ga zbudil, a se je torzo nesrečnika samo nagnil in razkril, da mu je morski pes odgriznil celoten spodnji del, pričanja preživelih navaja Daily Observer.

V nenehnem smrtnem strahu

Kot piše Smithsonian, so bili številni tako ohromeli od strahu, da niso mogli ne jesti ne piti niti tisto malo, kar so rešili s potapljajoče se ladje. Ena skupina preživelih je storila napako in odprla pločevinko mesnega narezka, a je vonj po mesu takoj pritegnil jato psov, zato so zavrgli vse, kar je dišalo po mesu.
"Naša skupina je izgubljala po tri, štiri može vsako noč in dan," se je spominjal Cox. "Nenehno si bil v strahu, ker si jih stalno videl. Vsakih nekaj minut so se prikazale njihove plavuti - ducat do dva ducata plavuti v vodi. Prišli so do tebe in butnili vate. Tudi vame so nekajkrat, nikdar pa ne veš, kdaj te bodo napadli."

Več dni so imeli morski psi svojo grozljivo pojedino. Kogar niso dobili psi, je umrl zaradi dehidracije, izčrpanosti ali zastrupitve s soljo, ker so v blodnjah žejni pili morsko vodo, v paniki, ko so se začeli peniti okoli ust in zatekati, pa potegnili s seboj še kolege. Ena skupina je našla zabojček s krompirjem, a surovi in gnili gomolji so jim povzročili samo še hujše bolečine. Zaradi sončarice so številni začeli halucinirati - nekaterim se je pod njimi prikazovala potopljena ladja, zato so si sneli jopič, odplavali navzdol proti njej in se nikoli več niso dvignili na površje. Spet drugi so postali prepričani, da so njihovi kolegi Japonci in so jih začeli napadati.

Tretji pa so začeli plavati proti fatamorganski obali – osamljeni plavalci pa so bili za morske pse najmikavnejši plen. Tisti v skupini so imeli precej več možnosti za preživetje, še posebej v sredini skupin, medtem ko so bili tisti ob robu ranljivejši. Podnevi so zaradi žgočega sonca mornarji molili za mrak, ponoči zaradi mraza za sonce. Ladijski kaplan, oče Thomas Conway, je plaval med možmi, jim dajal poslednje maziljenje in jih spovedoval, dokler ni tretjo noč tudi sam omagal.

Rešitelja iz zraka

Četrti dan, malo po 11. uri, sta na rutinskem preletu s patruljnim letalom PV-1 Ventura pilot Wilbur Gwinn in kopilot Warren Colwell v morju opazila naftni madež, ko sta se približala, pa še množico preživelih, obkroženih z morskimi psi, in po radiu obvestila glavni štab ter poklicala pomoč. Gwinn je takoj v morje vrgel rešilni čoln in radijski oddajnik, na prizorišče pa so bile vpoklicane vse razpoložljive enote. "Tip v letalu je vstal in nam mahal. Takrat so se ulile solze, kocine so šle pokonci, in vedel si, da si rešen - ali pa vsaj najden. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju," je za BBC pripovedoval Cox, ki je do konca svojih dni sanjal, kako v vodi panično išče svoje tovariše.

Na pomoč je prvi priskočil hidroplan Catalina pod poveljstvom R. Adriana Marksa, čigar posadka je v morje pometala vse razpoložljive rešilne čolne in zaloge. Ko je videl, da so se morski psi znova lotili brodolomcev, je pilot zaobšel ukaze nadrejenih, pristal na vodi in začel iz vode pobirati osamljene plavalce in tiste, ki so zaostali, ker so bili najbolj ogroženi.
Ko je letalo napolnil do zadnjega kotička, je preživele začel vezati kar na krila letala, ki je zdaj postalo en velikanski rešilni čoln, pri tem pa krila tako poškodoval, da Catalina po tem nikoli več ni mogla leteti. Marks je tisti dan rešil 56 mož, dobro šestino od 317 preživelih.

Grešni kozel: nesrečni kapitan

Malo po polnoči je na prizorišče prispela ladja USS Doyle in 3. avgusta pomagala iz vode potegniti še na desetine preživelih, od katerih so nekatere našli tudi do 200 kilometrov proč od kraja, kjer se je Indianapolis potopil. Koliko mornarjev je umrlo zaradi napadov morskih psov in koliko zaradi drugih vzrokov, je nemogoče oceniti, številke pa se gibljejo med 50 in 200. Vsekakor pa kalvarija preživelih z Indianapolisa ostaja najhujša pomorska katastrofa v zgodovini ameriške mornarice.

V iskanju grešnega kozla so odgovorni pri mornarici vso odgovornost prevalili na kapitana McVaya, ki je bil med tistimi, ki jim je uspelo preživeti. McVay je še leta prejemal grozilna pisma in si leta 1968 nazadnje sam vzel življenje. Preostanek posadke, vključno s Coxom, si je nato desetletja prizadeval, da bi opral ime svojega kapitana, kar jim je nazadnje, 50 let po potopitvi Indianapolisa, tudi uspelo.
A tisti štirje grozljivi dnevi in noči so jih spremljali do konca njihovih dni. Kot je za knjigo Douga Stantona In Harm's Way povzel Harlan Twible, eden izmed preživelih: "Vrnili smo se k našim najdražjim, a nikdar več nismo bili isti. Mladi fantje so postali zreli možje, prehitro postarani. Vse zaradi tistih dni na morju."

Preživeli se vsako leto v Indianapolisu zberejo na obletnici dogodka, a jih je vsako leto manj - možje so le že stari 90 let in več. Leta 2015 ob 70. obletnici potopitve ladje, jih je bilo živih še 31 od 317 preživelih. Pri National Geographicu so takrat vsakega izmed njih povprašali po spominih na dogodek. Morda najbolj neposreden je bil rezervist John Woolston, ki je takole prizemljil tiste, ki jih slavijo kot ameriške junake: "Nismo junaki. Ja, res je, preživeli smo, ampak druga možnost je bila, da se stegnemo."


https://en.wikipedia.org/wiki/USS_Indianapolis_(CA-35)
https://www.history.com/news/uss-indianapolis-sinking-survivor-stories-sharks

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65426810
                                                                  USS Indianapolis se je na krstno plovbo podala leta 1931

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 1280px73
                                                                    USS Indianapolis (CA-35), 27 September 1939

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65426811
                                                                    Oskrbovanje preživelih na otoku Guam

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65426813
                                           Fotografija nesrečne ladje s podpisi preživelih

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65426812
      Vsako leto se v ZDA žalostne usode Indianapolisa spomnijo s spominsko slovesnostjo s še redkimi živimi mornarji z ladje

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65426814
                                             Tudi tisti, ki so katastrofo preživeli, pravijo, da nikdar niso bili več isti

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65427410
 Preživeli, zbrani na obletnici rešitve avgusta 2013 v Indianapolisu. Že takrat je bilo od 317 preživelih živih samo še 38 mož, starih
                                              po večini od 85 do 95 let. Na 70. obletnici leta 2015 jih je bilo še 31

Vojnik Graničar likes this post

Na vrh Go down
Zoran I
Podporučnik
Podporučnik
Zoran I

Medalja za Vojne Zasluge VZ
JM10 JM
Prim(j)eran Vojnik PV
BROJ POSTOVA: : 1110
REPUTACIJA : 68
ČLAN OD: : 2015-01-02
M(j)esto Izola

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Empty
KomentarNaslov komentara: Re: VOJNE ZANIMLJIVOSTI   VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Icon_minitime02.08.20 22:48

IRAŠKI NAPAD NA KUVAJT

Mineva 30 let od začetka iraškega napada na Kuvajt. Sledila mu je sedem mesecev trajajoča okupacija, po kateri so Združene države Amerike ob podpori drugih držav sprožile zalivsko vojno.

Po iraško-iranski vojni v 80. letih je bil Bagdad močno zadolžen, tudi pri Kuvajtu. Upal je, da mu bo ta bogata država odpustila več deset milijard dolarjev dolga, ki ga je sicer skušal poplačati tudi z dohodkom iz nafte, toda ker je Kuvajt močno povečal črpanje črnega zlata, je cena padla, načrti Iraka pa so se izjalovili. Med državama je bilo tudi nerešeno mejno vprašanje in Irak ni nikoli priznal samostojnosti Kuvajta, ki je pred prvo svetovno vojno spadal pod pokrajino Basra.

2. avgusta 1990 je 100.000 iraških vojakov s 300 tanki vdrlo v Kuvajt in v le nekaj urah premagalo upor le 16.000 kuvajtskih vojakov, šejk Al Sabah pa je pobegnil v Savdsko Arabijo. Še isti mesec si je Irak priključil ozemlje kot svojo 19. provinco.

3.avgusta 1990 je bilo prekinjeno oddajanje Radia Kuvajt, potem ko so državo dan prej napadli Iračani.

17. januarja so ameriške sile začele operacijo Puščavski vihar. Mesec dni pozneje je Irak privolil v premirje, ki ga je predlagala Sovjetska zveza, Američani pa so začeli vojno na tleh. Ob umiku iraških sil Američani niso spoštovali svoje obljube in so jih pri tem več ur bombardirali, kar je več strokovnjakov označilo za vojni zločin. Vojna je zahtevala od 25.000 do 75.000 iraških žrtev, ameriških pa naj bi bilo 378.

Po vojni je bil Irak tarča hudih gospodarskih sankcij. Zaradi programa hrana za nafto je po podatkih Unicefa umrlo okoli 90.000 ljudi na leto, predvsem otrok in dojenčkov. 16 let pozneje je iraški voditelj Sadam Husein napad na Kuvajt posredno plačal tudi z življenjem.

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Irak11
                                                          Irak je na današnji dan leta 1990 napadel Kuvajt

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 65689910
                                              Ameriške enote so v sklopu operacije Puščavski vihar vkorakale v Kuvajt

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Gulf_w10
                                                         Prizori iz Zalivske vojne


Zoran I: komentar modifikovan dana: 03.08.20 21:24; prepravljeno ukupno 1 puta

Vojnik Graničar likes this post

Na vrh Go down
Vojnik Graničar
Podpukovnik
Podpukovnik
Vojnik Graničar

Orden za vojne zasluge sa srebrnim mačevima VZ
Medalja za Vojne Zasluge VZ
JM10 JM
Jubilarna Medalja "Prva Petol(j)etka JM
Prim(j)eran Vojnik PV
BROJ POSTOVA: : 6217
REPUTACIJA : 265
ČLAN OD: : 2011-09-05
DOB : 50
M(j)esto Split

VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Empty
KomentarNaslov komentara: Re: VOJNE ZANIMLJIVOSTI   VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Icon_minitime03.08.20 15:06

Zašto Rusija modernizira najveće helikoptere na svijetu:
Superteški transporter Mi-26T2V


VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Mi-26t10

Projekt modernizacije bazične verzije helikoptera na standard Mi-26T2V je uključen u strateški dokument Ministarstva obrane Rusije, koji planira opremanje ruske vojske novim sredstvima do 2027. godine.
U ovom trenutku vojska ima namjeru nabaviti do 10 moderniziranih letjelica.
Prvi serijski model moderniziranog helikoptera Mi-26T2V je dužan isporučiti se Zračno-svemirskim snagama ruske vojske do kraja 2021. godine.


Pokretanje serijske proizvodnje modernizirane verzije najvećeg helikoptera na svijetu Mi-26T2V planirano je za 2021. godinu, Ovo je za internetski portal RT rekao generalni direktor holdinga "Helikopteri Rusije" Andrej Boginski. Prema njegovim riječima, u ovom trenutku se radi na letnim testiranjima modernizirane letjelice.

"Trenutno je naš prvi zadatak završetak testiranja obnovljene letjelice na temelju potpisanog ugovora s Ministarstvom obrane Ruske Federacije. U prvoj polovici sljedeće godine ćemo početi s kompletiranjem prvog serijskog modela Mi-26T2V, koji će ponijeti evidencijski broj '01'", rekao je Boginski.

Prvi čovjek holdinga "Helikopteri Rusije" je naglasio i da se paralelno s ovim aktivnostima razmatra i projekt izrade arktičke verzije ovog helikoptera, gdje se kao potencijalni naručitelj posla spominje Ministarstvo za izvanredne situacije.
Oblik arktičke verzije helikoptera će biti unificiran s vojnom verzijom Mi-26T2V. koja se radi za potrebe Ministarstva obrane.

Modernizirana verzija helikoptera Mi-26T2V će, kao i njegovi prethodnici, imati sposobnost u svom desantnom odjelenju nositi i do 82 vojnika s punom ratnom opremom, ili 20 tona različitog tereta. Efektivni dolet letjelice će iznositi 800 km, a krstareća brzina će biti oko 255 km/h.....

Rossia Beyond
Na vrh Go down
http://www.liveleak.com/
Sponsored content




VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Empty
KomentarNaslov komentara: Re: VOJNE ZANIMLJIVOSTI   VOJNE ZANIMLJIVOSTI - Page 17 Icon_minitime

Na vrh Go down
 
VOJNE ZANIMLJIVOSTI
Na vrh 
Stranica 17/17Idi na stranicu : Previous  1 ... 10 ... 15, 16, 17

Permissions in this forum:Možete odgovoriti na teme ili komentare u ovom forumu
FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA 22.12.1941 - 18.07.1991 :: CIVILNA PLATFORMA :: GLOBUS-
Otvori novu diskusiju   Odgovori na temuIdi na: