Na današnji dan

goran9030 (citat):

Prije pedeset godina, 20. 10. 1972. godine, Đakovo je posjetila kraljica Ujedinjenog kraljevstva Elizabeta II, sa vojvodom od Edinburgha i princezom Annom. Foto (moj prijatelj) Ven Japundžić
Slika je nastala na povratku iz Pastuharne. Inače, ova ulica (Matije Gupca) je za tu priliku dobila asfalt .
Zanimljiva su to vremena bila... po krovovima nije bilo snajpera, najstrašnije policijsko/milicijsko oružje je bilo - pendrek, ali je i on bio diskretno maknut da se baš ne vidi...
Ne smijem ni pomisliti ili usporediti kakve bi danas bile mjere opreza. 

Nebi danas ni dosli na Balkan a kamo li u Dakovo. 

Iskreno, nema danas više niti političara kojima bismo se radovali. 
Zato, neka njih tamo gdje jesu i ne trebaju nam dolaziti.

goran9030 (citat):

Iskreno, nema danas više niti političara kojima bismo se radovali. 
Zato, neka njih tamo gdje jesu i ne trebaju nam dolaziti.

Pa jeste, i onako nista ne donose sa sobom vec samo odnesu. 

DIETRICH MATESCHITZ

V 78. letu starosti je včeraj umrl ustanovitelj podjetja Red Bull Dietrich Mateschitz, multimilijarderski avstrijski poslovnež. Ni znano, kdo bo po njegovi smrti prevzel vodenje družbe.

Mateschitz, ki je okoli istoimenske energijske pijače zgradil globalno podjetje, je imel v lasti tudi več nogometnih klubov in ekip formule 1 ter podpisane sponzorske pogodbe s številnimi športniki po vsem svetu.
Mateschitz se je rodil 20. maja 1944 v Sankt Mareinu im Mürztalu. Po študiju poslovne administracije na dunajski univerzi uporabnih znanosti je sprva delal za družbi Jacobs Kaffee in Blendax. Ko se je med nekim službenim potovanjem seznanil z azijsko energijsko pijačo z imenom krating daeng (v angleščini red bull), se je odločil pridobiti licenco.

Podjetje Red Bull je ustanovil leta 1984 skupaj s Tajcem Čaleom Jovidhja. V njem je imel Mateschitz 49 odstotkov delnic, družina poslovnega partnerja pa 51 odstotkov. Kdo bo po njegovi smrti prevzel vodenje družbe, še ni jasno. Že nekaj let se kot potencialni naslednik omenja njegov sin, je poročala nemška tiskovna agencija DPA.
Z red bullom je Mateschitz postal multimilijarder. Revija Forbes ga je letos s premoženjem 27,4 milijarde dolarjev (28,2 milijarde evrov) uvrstila na 51. mesto lestvice svetovnih superbogatašev, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Mateschitz je s svojim podjetjem in tržno strategijo dolga leta oblikoval svetovni šport. Poleg nogometnega kluba RB Leipzig je v svoj imperij vključil še hokejski klub Red Bull München ter ekipi formule 1 Red Bull in Alpha Tauri, nekdanji Toro Rosso. Številni športniki in športni klubi po vsem svetu imajo pogodbe z Red Bullom.

Kot soustanovitelj fundacije Wings for Life se je Mateschitz zavzemal za raziskave zdravljenja paraplegije, aktiven pa je bil tudi v medijih, na primer pri televizijski postaji ServusTV.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Dietrich Mateschitz se je poslovil po dolgi in hudi bolezni
[You must be registered and logged in to see this image.]
Energijska pijača, ki jo je Red Bull zčel prodajati leta 1987, mu je omogočila izredno
razkošno in samosvoje življenje. V smokingu ga tako rekoč niso videli nikoli, vselej
je nosil zgolj kavbojke. Imel je svoj otok v otoški državi Fidži in posestva na najbolj
                                           luksuznih lokacijah po svetu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Danes se je od njega poslovil lanskoletni in letošnji svetovni prvak v Formuli 1 Max
                  Verstappen, rekoč, "da brez tebe, ne bi bil v Formuli 1"
[You must be registered and logged in to see this image.]
Max Vestappen je zaporedoma že drugič svetovni prvak v Formuli 1, v Austinu je
postala ekipa Red Bull svetovni prvak kontruktorjev, saj ima 3 dirke pred koncem
                             656 točk in prednost pred Ferrarijem 187 točk
[You must be registered and logged in to see this image.]
        Druga ekipa Red Bulla Alpha Tauri pa v razvrstitvi je na devetem mestu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                 V imperij Red Bulla je vključil tudi nogometni klub FC Leipzig
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     V imperiju je pristal tudi hokejski klub Red Bull München
[You must be registered and logged in to see this image.]
      V lastništvu je imel tudi dirkališče Spielberg za Formulo 1 in MotoGP v Avstriji
[You must be registered and logged in to see this image.]
           V lastništvu je tudi Douglas DC 6B, ki ga je uporabljal Josip Broz Tito

Dana 4. novembra 1922. je Engleski arheolog Howard Carter pronašao grobnicu faraona Tutankamona. Bila je to naučna senzacija veka. Za razliku od svih drugih grobnica koje su ranije pronađene u Egiptu, ova nije bila opljačkana.

[You must be registered and logged in to see this image.]

2010 god pri nasoj poseti Egiptu, posetili smo Luxor i dolinu Kraljeva i imao sam cast i sici u grobnicu gdde je sahranjen.

Videcu da postavim jednu reportazu i sa tog putovanja.

Ovo je slikano na putu dole u grobnicu.

[You must be registered and logged in to see this image.]

ART GARFUNKEL

Na današnji dan leta 1941 se je rodil ameriški glasbenik Art Garfunkel, član dueta Simon & Garfunkel, ki je ustvaril uspešnice, kot so The Sound Of Silence, Scarborough Fair in Mrs. Robinson.

Sloviti duet Simon & Garfunkel sta Paul Simon in Art Garfunkel ustanovila leta 1964 in največje uspehe požela z albumoma Sounds of Silence in Bridge over Troubled Water. Avtor večine njunih skladb je bil Simon. Ko sta glasbenika leta 1972 izdala album uspešnic in se združila za nastop v podporo predsedniškemu kandidatu Georgeu McGovernu, se je Garfunkel odločil vrniti v glasbene vode.

Leta 1973 je izdal svoj prvi samostojni album Angel Clare, ki je bil sprejet z mešanimi odzivi. Leto pozneje je izšel uspešen album Second Avenue, ki mu je leta 1975 sledil še album Breakaway, na katerem sta nekdanja glasbena sopotnika združila moči za uspešnico My Little Town. Album vključuje tudi skladbo I Only Have Eyes For You, prvo Garfunklovo samostojno pesem, ki se je povzpela na vrh britanske lestvice uspešnic.

Leta 2003 je Garfunkel izdal svoj prvi album z avtorskimi besedili, naslovljen Everything Waits to Be Noticed. Simon & Garfunkel sta se leta 2003 ponovno skupaj podala na izjemno uspešno svetovno turnejo, ki je trajala do leta 2004. Leta 2006 je Garfunkel izdal album Some Enchanted Evening, ki je bil poklon glasbi njegovega otroštva. S Simonom sta se nato še dvakrat odpravila na turnejo.

Leta 2012 je Garfunkel izdal album The Singer, za katerega je izbral 34 skladb iz svoje samostojne kariere ter nekaj pesmi iz obdobja sodelovanja s Simonom. Izidu albuma naj bi sledila turneja, a je bil glasbenik zaradi zdravstvenih težav primoran večino koncertov odpovedati.

Šest grammyjev

V karieri je za samostojno delo in za sodelovanja prejel šest grammyjev, leta 1990 pa sta bila skupaj s Simonom sprejeta v Hišo slavnih rokenrola. Za seboj ima tudi nekaj manjših igralskih vlog. V 70. letih je nastopil v filmih Mika Nicholsa Kavelj 22 in Meseno spoznanje.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                          Na današnji dan je Art Garfunkel dopolnil 81 let

FRANCESCO BAGNAIA - PECCO

Na današnji dan je Italijan Franco Bagnaia (Ducati) postal svetovni prvak razreda motoGP v sezoni 2022. Na zadnji postaji sezone v Valencii je osvojil deveto mesto, kar je bilo dovolj, da je v skupnem seštevku ubranil naskok pred edinim tekmecem v boju za lovoriko, lanskim prvakom Francozom Fabiom Quartararojem (Yamaha). Ta je bil danes četrti.

Bagnaia je imel pred zadnjo dirko sezone 23 točk prednosti, kar je pomenilo, da mora končati na vsaj 14. mestu ne glede na dosežek Francoza, pa bo prvak. Quaratararo pa bi bil prvak le, če bi zmagal, Italijan pa odstopil ali bil le 15.

Razplet je na koncu pokazal, da je bila prednost Italijana dovolj velika, Bagnaia tudi ni pretirano tvegal, čeprav sta se s Quartararojem v uvodnih krogih, ko sta še vozila skupaj, celo dotaknila. A branilec naslova, ki je sicer vozil pred Italijanom, je bil daleč od zmage, ki jo je nujno potreboval.

Vprašanje prvaka je bilo osrednje v tem dirkaškem koncu tedna, ko so do sija žarometov prišli tudi pri Suzukiju. V japonski ekipi so naznanili, da se bodo po letošnji sezoni umaknili iz elitnega tekmovanja kot tovarniška ekipa, a so na koncu za slovo dobili največ, saj je dirko dobil njihov dirkač Alex Rins, drugi je bil Južnoafričan Brad Binder (KTM), tretji pa še en domačin Jorge Martin (Pramac Ducati).

A vsi ljubitelji motociklizma so napeto spremljali, kaj se bo zgodilo v dvoboju Bagnaia – Quartararo. Vsem je bilo jasno, da ima Italijan veliko prednost, toda pritisk in morebitne napake, tudi tekmecev, bi lahko vrstni red v hipu postavile na glavo.

Kvalifikacije je bolje opravil Francoz, ki si je privozil drugi vrsto, Italijan je začel iz tretje. Jorge Martin dobil »pole position«, ki pa ga danes ni izkoristil. Celotno dirko je dogajanje nadzoroval Rins, Martin je bil drugi, tretji pa nekaj časa tudi Marc Marquez, ki se je v zadnjem delu sezone uspešno vrnil na sceno, vendar je tokrat pretiraval in končal v pesku.

Glavnina pozornosti je tokrat veljala mestom za prvo trojico. V začetku sta bila na tistih tik pod stopničkami še oba kandidata za naslov, ki sta se z motocikloma v enem začetnih krogov celo dotaknila, a oba ostala v sedlu. Pozneje je Bagnaia počasi izgubljal, Francoz pa napredoval do četrtega mesta. Višje ni šlo, tako da je v seštevku sezone ostalo pri vrstnem redu 1. Bagnaia, 2. Quartararo. Razmerje v točkah je bilo na koncu 265 – 248. Na tretjem mestu je z 219 točkami sezono končal Enea Bastianini, ki bo član tovarniške ekipe Ducatija v naslednji sezoni.
Za trenutek strahu v Ducatijevi garaži je sicer poskrbel Jack Miller, ki se je pet krogov pred koncem znašel na tleh, a so si vsi oddahnili, ko so ugotovili, da je Bagnaia še v dirki.

»Lepo je slišati, da sem svetovni prvak. Danes sem se malo mučil, želel sem biti med prvih pet, a sem imel nekaj težav. Na koncu to niti ni pomembno, daleč najbolj važno je, da smo prvaki. To je za vse nas zelo dober dan in sem presrečen,« je v prvem odzivu na dirkališču dejal sveži prvak Bagnaia, ki je tako v svojo zbirko dodal drugi naslov po letu 2018, ko je bil najboljši v moto2.

Novemu prvaku je že na stezi roko stisnil Quartararo, po koncu pa je bil med številnimi, ki so ga pozdravili, tudi motociklistilčno upokojeni zvezdnik Valentino Rossi, pred Bagnaio leta 2009 zadnji Italijan z naslovom v motoGP.

Italijanski navijači so letos po 50 letih dočakali slavje italijanskega voznika na motorju iz te države, nazadnje je bila takšna zmagovalna kombinacija Giacomo Agostini – MV Agusta leta 1972.

Sladko zadnjo zmago sezone je dočakal Rins. »Izjemno, ne bi se moglo bolje končati. Zadnja dirka za ekipo, zadnja zmaga ... Hvala vsem v ekipi, res smo zelo veseli,« je dejal Španec.

Augusto Fernandez je novi svetovni prvak razreda moto2

V senci dvoboja za naslov v kraljevskem razredu je padla še ena odločitev. Španec Augusto Fernandez je novi svetovni prvak razreda moto2. Danes je bil drugi, kar je bilo dovolj, da je skupno vodstvo v seštevku spremenil v naslov prvaka. Pred začetkom dirke v Španiji je imel Fernandez 9,5 točke naskoka pred Japoncem Aijem Oguro, ki pa je v osmem krogu padel in ostal brez možnosti za naslov v letu 2022. Zmagal je Španec Pedro Acosta, tretji je bil Italijan Toni Arbolino. V končnem seštevku sezone 2022 je Fernandez slavil z 271,5 točke, Ogura je končal pri 242, tretji pa je Španec Aron Canet z 200.

V najšibkejšem razredu je bil prvak že nekaj časa znan. Domačin Izan Guevara je danes naslov potrdil še z novo zmago, drugi je bil Turek Deniz Öncü, tretji pa domačin Sergio Garcia. Skupno je Guevara končal pri 319 točkah, Garcia je podprvak z 257, tretji je na koncu sezone Italija Dennis Foggia (246).

Naslednja sezona se bo, če bo začasni koledar potrjen, začela marca 2023 v portugalskem Algarveju, v njej bo predvidoma 21 dirk.

MAGIČNA ŠTEVILKA 63

63 Pole Position je Pecco Bagnaia dosegel za Ducati na dirki v Assnu, v Mugellu pa je Pecco dosegel 63 zmago za Ducati, njegova številka pa je sestavljena iz številke 21 + 42, ki ju je imel, ko je postal prvak v nižjih razredih...


[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Peco Bagnaia je po 50 letih Svetovni prvak kot italijanski dirkač na italijanskem
          motorju, kar je uspelo Giacomu Agostini na MV Augusti leta 1972

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  FIA - Vrstni red - Moto GP - 2022

Danas je Mitrovdan. Dosta Srba slavi slavu.

[You must be registered and logged in to see this image.]

NADIA COMANECI

Na današnji dan leta 1961 se je rodila ena najboljših telovadk vseh časov Nadia Comaneci. Romunka je že s 14 leti na olimpijskih igrah v Montrealu pokazala vse svoje znanje. Na dvovišinski bradlji je gladko zmagala, vsi sodniki so ji prisodili oceno 10, kar se je zgodilo prvič v gimnastični zgodovini. V Montrealu je bila trikrat zlata (mnogoboj, dvovišinska bradlja, gred), enkrat srebrna (ekipna tekma) in enkrat bronasta (parter). Štiri leta kasneje je na OI-ju v Moskvi zmagala na gredi in parterju, srebrna pa je bila v mnogoboju in na ekipni tekmi.

10

V dvorani z 18.000 gledalci, ki so prišli gledat prvi dan gimnastike na OI v Montrealu leta 1976, je za nekaj sekund zavladalo začudenje. Na velikem ekranu se je pri številki 73, ki jo je nosila Nadia Comaneci, za vajo na bradlji pojavila ocena 1,00. Samo toliko od 10 možnih točk? Bela Karolyi, brkati trener 14-letne Romunke, je kričal: »Kje je ocena Nadie?« Vajo na bradlji je vendarle naredila brezhibno, natančno, tekoče, ritmično, osupljivo perfektno, niti en gib ni bil odveč. Nadia se je pozneje spominjala: »Nisem razumela, a se tudi nisem trudila razumeti. Ogrevala sem se že za nastop na gredi in skoncentrirala sem se samo na to.« V svojem nastopu ni videla nič posebnega: izvedla je to, kar je več kot stokrat naredila na treningih v mestecu Gheorghe Gheorghiu-Dej (ki je leta 1965 dobilo ime po tedaj umrlem voditelju romunske partije in države).

A čez nekaj sekund je švedski sodnik z rokami pokazal vseh deset prstov, po zvočniku pa so sporočili, da je Comanecijeva »prva v zgodovini dobila oceno popolne 10,00«. Prikazali pa so 1,00, ker ekran ni mogel pokazati dvomestne številke, saj je do tedaj veljalo, da ocene 10 ne more doseči nihče. Takrat se je Comanecijeva morala vrniti na sredino dvorane in pozdraviti navdušeno publiko. V nadaljevanju olimpijskih iger je Comanecijeva še šestkrat dobila oceno »1,00«, tri zlate, eno srebrno in eno bronasto medaljo. Izjemno, če pomislimo, da so na vseh prejšnjih olimpijskih igrah romunske telovadke dobile vsega skupaj eno samo bronasto medaljo.

Ceausescujeva zmaga

Ob vrnitvi v domovino je Comanecijevo na letališču pričakalo deset tisoč Romunov. Diktator Nicolae Ceausescu ji je podelil medaljo za junakinjo socialističnega dela in čutila se je počaščeno. Njene tri zlate medalje so bile zmaga romunskega nacionalizma nad sosednjo Sovjetsko zvezo. Prav na to karto nacionalizma je igral Ceausescu, ki je poskušal na tak način pridobiti Romune in hkrati imeti koristi od stikov z Zahodom. Senzacionalni uspeh Comanecijeve je bil tako tudi njegova zmaga.
Mlada telovadka je postala navdih za številna dekleta po svetu in zgled, da je mogoče s trudom marsikaj doseči. Zanimanje deklic za gimnastiko se je povečalo tudi v ZDA.

Trener Karolyi

Izjemen uspeh v Montrealu in potem še v Moskvi leta 1980 je Comanecijeva lahko dosegla s šestimi urami treninga petkrat na teden pod nadzorom trenerja Bele Karolyija. On jo je pri šestih letih izbral v vrtcu. »Vprašal sem, kdo zna delati kolo,« se je pozneje spominjal Karolyi, »dve deklici čisto zadaj sta dvignili roko. Tedaj sem prvič videl Nadio.« Njegovih treningov se ona spominja takole: »Res je vedno zahteval disciplino in hotel, da bi se presegla, a nikoli ni bil neusmiljen.« Leta 1974 je Karolyi, sicer pripadnik madžarske manjšine, zaradi uspehov mlade Comanecijeve postal trener romunske reprezentance.

Leta 1981 je s soprogo med turnejo v ZDA ostal tam. Petintrideset let pozneje se je Comanecijeva spominjala: »Neki prijatelj je prišel v sobo in mi rekel: 'Bela bo ostal tu. Boš tudi ti? Ali se hočeš vrniti domov?' Odgovorila sem mu: 'Vrnila se bom domov.' Kam pa bi šla? Kmalu zatem so mi prepovedali potovati v tujino, kamor so me pogosto vabili. Počutila sem se kot jetnica.« Karolyi je dve leti pozneje že vodil ameriško državno reprezentanco, Comanecijeva pa je tedaj končala svojo športno pot. Živela je skromno v majhnem in slabo ogrevanem stanovanju v Bukarešti skupaj z mamo in bratom. Ves čas jo je nadzorovala tajna policija Securitate.

Konec novembra 1989, nekaj tednov pred romunsko revolucijo, je s skupino Romunov skozi gozdove zbežala na Madžarsko. Azil je dobila v ZDA, kjer se je pridružila gimnastični šoli Barta Connerja, še enega olimpijskega prvaka. Kmalu sta postala par in se leta 1996 poročila, leta 2006 je Nadia rodila sina.

Montreala se je pozneje takole spominjala: »Imela sem 7 desetk in 3 zlate medalje. 7 in 3 dasta 73, kar je bila moja številka na hrbtu. In če seštejete 7 in 3, dobite 10.«

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Nadia Comaneci na Olimpijskih igrah v Montrealu leta 1976
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Nadia Comaneci v Moskvi leta 1980
[You must be registered and logged in to see this image.]
     Nadia Comaneci je bila prva telovadka, ki so ji vsi
                       sodniki prisodili oceno 10
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Znamka Nadie Comaneci iz leta 2016
[You must be registered and logged in to see this image.]
      Nadia Comaneci leta 2015 na tekmovanju za Laureus

TAZIO NUVOLARI

"MANTOVANO VOLANTE"

16. novembra 1892, pred 130 leti, se je v Castel d’Ario rodil Tazio Nuvolari, simbol "Mantovano volante" motociklizma in avtomobilskih dirk vseh časov. Nuvolari je osvojil vse in še več, tako na dveh kolesih kot na štirih. Njegovo ime je zapisano v častnem imeniku vsake velike dirke v tridesetih letih med letoma 1920 in 1950.

Noben drug prvak v motošportu ni dirkal tako dolgo. Nihče kot on že tri desetletja ni bil človek, ki bi ga lahko premagal. Noben drug prvak ni bil v srcih ljudi, ne samo v Italiji, čez čas. Predvsem zaradi njegovega načina pojmovanja dirkanja in načina dirkanja ter tega, kako se je vsakič spopadel z nasprotniki.

Boril se je kot lev

"Edinstveni" voznik, ki se ne sprijazni z zatonom svoje kariere in ki išče konec v dirkalniku, na dirki. Namesto tega bo umrl v svoji postelji, v starosti 61 let, potem ko je vse svoje življenje posvetil dvokolesnim in štirikolesnim tekmovanjem. Nivola je še poskušal prečkati "svojo" ciljno črto, da bi našel samega sebe. Je dirkač, ki kot velikan preživi vse do danes tudi v času bleščečih dirk šovbiznisa.

Nuvolari je bral Victorja Hugoja: "Nerazumljivo zavzame preveč prostora, da bi neverjetnemu ostalo malo". V tisti Italiji, ki vedno išče junake, je v tistem nemirnem času med obema vojnama junak izstopil iz hrumenja dirkališč, pogosto s krvjo umazanih kot takratna bojišča. Tazio Nuvolari se je za vedno povzpel med italijanska športna božanstva in presegel meje čudovite države.

Ferdinand Porsche ga je imenoval "največji voznik preteklosti, sedanjosti in prihodnosti". Enzo Ferrari se je spominjal: »Tazio je bil hiter in jedek možiček. S krmilom ali volanom v roki je postal velikan, umetnik, edini, ki se ni nikoli pritoževal nad svojim vozilom, tudi ko je bilo slabo. Nikoli ni startal kot poraženec. Vedno se je boril kot lev, tudi za zadnjo stopničko zmagovalnega odra, tudi za to, da ne bi bil zadnji z motorjem na koščkih."

Nuvolari, neizprosen na stezi, ni imel dlake na jeziku, tudi izven dirkalnika, in niti pred Enzo Ferrarijem. Leta 1932 je ob odhodu z železniške postaje Modena proti Siciliji (nepozabna dirka Targa Florio, ki jo je osvojil Nivola z rekordom, ki bo trajal 20 let!), Ferrariju, ki ga je spomnil, da je rezerviral povratno vozovnico, je Nuvolari odgovoril: »Pravijo, da ste dober administrator, vendar se zavedam, da to ni res. Moral bi me prisiliti, da rezerviram samo enosmerno vozovnico, ker ko odhajaš na vožnjo, moraš predvideti možnost, da se vrneš v leseni krsti.

Na testih naslednje Targe Florio je dirkalnik, ki ga je vozil Nuvolari s posebnim sopotnikom prvakom Giuseppejem Camparijem, zapeljal s ceste in zgrmel v globok prepad. Sovoznik je imel čas, da se je vrgel iz ponorelega dirkalnika in začel od zgoraj navzdol vzklikati ime Tazio, ne da bi prejel odgovor. Takoj se je pokazala tišina te tragedije. Campari je stopil na prizorišče nesreče in ob pogledu na prazen razbit avto začel obupano klicati: »Tazio! Tazio, kje si se ustavil? ".

In Tazio je prišel iz blata s prstom na ustnici, da bi ga utišal: »Utihni! Tukaj je gnezdo prepelic s pravkar rojenimi mladiči. Tudi zaradi njegove človečnosti, pa tudi zaradi njegove klase in njegovega načina dirkanja, zaradi njegove strasti in ponosa so vsi ljubili Nuvolarija in je postal "mit", simbol športa in naroda. Zmagovalni Italijan, ponosen, da je Italijan, v svojem dirkalniku z obledelo rumeno majico in tistim tribarvnim trakom okoli vratu, ki ga drži zlata broška v obliki želve, ki jo je prejel kot darilo od Gabriele d' Annunzio.

Kaj je bilo pri Nivoli posebnega na dirkališču, poleg srca? »Bil sem v avtu z njim,« se je spominjal Enzo Ferrari, in že sva bila čudežno na obratih. Zapeljal je čez vse omejitve, a avto ni zapeljal s ceste. Skozi prispodobo krivulje Tazio ni nikoli dvignil noge s pedala za plin, kar ga je, nasprotno, zadržalo pri tablici. Razumel sem njegovo skrivnost. Ovinku se je približeval veliko prej kot kateri koli drug voznik. In to je naredil na svoj način, tako da je nos avtomobila naenkrat usmeril proti notranjemu robu, točno na točki, kjer se zavoj začne. S plinom do tal je zagnal avto v "dérapage", na vsa štiri kolesa, pri čemer je izkoristil potisno silo centrifugalne sile in ga zadržal s silo pogonskih koles. Nos avtomobila je usmeril v notranjo linijo in ko se je zavoj končal in se ravnina odprla, je bil avto že v pravem položaju za nadaljevanje vožnje naravnost z visoko hitrostjo, brez potrebe po drugih popravkih. Tako v vsakem ovinku. In vsakič se je dosegel najboljši čas. Nihče ni pokazal tako visoko sposobnost obvladovanja dirkalnika, kar je združil s skoraj nadčloveškim pogumom. Ja, veliko srce in čudežna tehnika instinkta onkraj človeških zmožnosti, onkraj fizičnih zakonov.

Tazio Nuvolari je začel dirkati pozno, uradno (z licenco) leta 1920, pri 27 letih. Leta 1921 je debitiral v avtomobilu z Ansaldom 4CS in osvojil Verona Cup. Na motorju je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, zlasti z mitskim Bianchijem 350 "Freccia Celeste", od leta 1924 do 1927.

Enako je s dirkalniki, zlasti od leta 1930, leta začetkov z Alfo Romeo, še posebej z avtomobili Scuderia Ferrari. Njegove dolge in sijajne kariere tukaj ne bomo ponavljali. En sam spomin na njegovo kombinacijo motociklističnega in avtomobilskega dirkača hkrati. Pred sedemindevetdesetimi leti, 1. septembra 1925, na testu v Monzi z novo Alfa Romeo P2 2000 8 valjev (ekipa Alfa Romeo je morala poiskati zamenjavo za dirkača Antonia Ascarija, ki je umrl 26. julija v nesreči na VN Francije v Monthléryju) , prvak iz Mantove z veliko hitrostjo zleti iz ovinka drugi Lesmo, pri čemer se resno poškoduje in konča v bolnišnici. Pri Bianchiju so obupani, ker je čez nekaj dni na sporedu motociklistična VN Monze in zdravniki ocenjujejo vsaj mesec dni hospitalizacije ali več. Kljub poškodbam in nekaterim zlomom si Tazio da narediti usnjen steznik, ki ga drži fiksiranega v "iztegnjenem" položaju, značilnem za dirkača na motorju.

Z visoko vročino, veliko zdravili in zaskrbljenimi zdravniki ter medicinskim osebjem, Nivola pripeljejo na dirkališče, pripravljenega na spopad z evropskim prvakom Jimmyjem Simpsonom na AJS in namestnikom Walom Handleyjem na Rexu Acmeju ter drugimi nasprotniki v ekipah Norton, Sumbean, Harley-Davidson, dirka dolga neverjetnih 300 km!

Zdravniki so mu rekli: "Ne padi - če padeš, boš hrom za vse življenje!".
Tazio se takoj požene v boj na dirkališče, bori se kot lev in na koncu zmaga na svoji "Freccia celeste", ki jo zmagoslavno pripelje na cilj pred 100.000 gledalci. Nuvolari je takrat rekel: »Čutil sem, da se mi noge potijo v čevljih, saj je bilo podobno kot če greš na lov v močvirje. Pomislil sem, Koliko vode. In namesto te vode je bila v čevljih kri, ki je kapljala iz ran. In od tukaj se začne legenda o Nivoli.


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Tazio Nuvolari na Bianchi
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Tazio Nuvolari z volanom v roki na eni njegovi najbolj znanih in legendarnih dirk

SVETOVNI DAN OLJKE

Na današnji dan leta 2019 je Unesco na 40. generalni konferenci pred tremi leti odločil, da bo 26.november svetovni dan oljke, ki ga bomo vsako leto zaznamovali v slavo miru, modrosti in harmonije.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

Након што је руска Федерална служба безбедности (ФСБ) спречила терористички напад на „Јужни ток“ Русија и Турска планирају да ојачају безбедносну заштиту тог гасовода између две земље. У томе ће учествовати руске и турске обавештајне службе, антитерористичке јединице, флота, као и друге безбедносне снаге, оцењују руски експерти.

MICHAEL SCHUMACHER

Zapis je bil objavljen na 10. obletnico njegove tekmovalne upokojitve

Michaela Schumacherja ni v javnosti vse od nesreče leta 2013, kljub temu pa njegov vpliv na šport, v katerem je dominiral več let, še živi. Zdaj se je Schumacher oziroma nekdo v njegovem imenu oglasil na twitterju. Z njegovega uradnega računa je bilo njegov sledilcem poslano sporočilo ob 10. obletnici njegove upokojitve. To se je zgodilo devet let po usodni nesreči na smučanju v francoskih Alpah leta 2013, po kateri si nikoli več ni opomogel.

Schumacher, sicer sedemkratni svetovni prvak v formuli 1, se je prvič upokojil leta 2006, toda leta 2009 se je vrnil k ekipi Mercedesa, pri kateri je dirkal še tri leta. Zdaj so na njegovem profilu zapisali: »Življenje je strast. Hvala, da ste delili mojo.« Temu pa so sledili ključniki [You must be registered and logged in to see this link.] in [You must be registered and logged in to see this link.] ([You must be registered and logged in to see this link.]).

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Michael Schumacher je kariero končal 25.novembra 2012
[You must be registered and logged in to see this image.]
Michael Schumacher je osvojil naslov Svetovnega prvaka v Formuli 1 leta 2000,
                                    2001, 2002, 2003 in 2004
[You must be registered and logged in to see this image.]
             Michael Schumacher je zadnjo dirko odpeljal GP Brazilije leta 2012
[You must be registered and logged in to see this image.]
                      Michael Schumacher je kariero končal pri ekipi Mercedes
[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Slovo Michaela Schumacherja od ekipe Mercedes
[You must be registered and logged in to see this image.]
Morda bodo leta 2023 pri Mercedesu ponuditi tretji sedež sinu Micku Schumacherju

Kod nas se jos uvek prilazuju paryizanski filmovi znog odredjenog datuma, evo danas je drzavna delegacija polozila venac paryizanima na kadinjaci, to su dogadjaji koji su se desili, dali je tako moralo biti yo na znam, ali ponekad vazi ona "bice sto biti mora"....

  

[You must be registered and logged in to see this image.]

Ponosan na ovu uspomenu

DAVOR JANJIĆ

Umrl je bosanskohercegovski igralec Davor Janjić, star 54 let. Kot poroča portal Avaz, je Janjić po poročanju bosanskega časopisa Dnevni avaz umrl na Vojnomedicinski akademiji, v bolnišnici v Beogradu. Najbolj znan je bil po svojih vlogah v jugoslovanskih filmih, med katerimi izstopa vloga Nikada Halilovića v filmu Ta mala duša, režiserja Ademirja Kenovića. Novico je potrdil tudi njegov prijatelj Ahmed Burić.

Umrl je igralec Davor Janjić, poročajo tuji mediji. Bosanskohercegovski igralec je bil star 54 let, vzrok njegove smrti pa ni znan. Žalostno novico je potrdil njegov prijatelj Ahmed Burić, na družbenem omrežju pa se mu je v spomin poklonil tudi slovenski režiser Andrej Košak, ki je posnel film Outsider, v katerem je Janjić zaigral.

Janjić je bil rojen 18. novembra 1969 v Tuzli. Študiral je filmsko igro v Studiu mladih igralcev in na Akademiji v Sarajevu. Bil je član Odprte scene Obala Sarajevo in najmlajši član Ateljeja 212 v Beogradu. Najbolj znan je po vlogah v filmih Kuduz, Perfect Circle, Parlament in Sarajevo, zaigral pa je tudi v Petelinjem zajtrku režiserja Marka Naberšnika.
Od leta 1997 je delal in živel v Sloveniji.

OUTSIDER

Janjić je igral tudi v številnih slovenskih celovečernih filmih, najbolj znan je bil gotovo po vlogi Seada v filmu Outsider Andreja Košaka (1997), ki je bil sedem let najbolj gledan film po osamosvojitvi in tudi slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Na filmskem festivalu v Kairu je Janjić prejel nagrado za najboljšega igralca, »in to iz rok Charlotte Rampling,« se spominja ob novici pretreseni režiser Andrej Košak. »Spoznala sva se med snemanjem filma Čaruga Rajka Grlića, v katerem je on igral, jaz pa sem bil asistent režije,« je za Delo povedal Košak, ki je takoj spoznal, da je to človek, ki bo igral v njegovem prvem filmu. »Scenarij za Outsiderja sem pisal z njim v mislih,« je dejal.

Nastala je zgodba o Seadu, oficirskem otroku, z mamo Slovenko in očetom Bosancem, oficirjem JLA, ki se po zaradi očetove službe seli iz kraja v kraj. Ko se z družino preseli v Ljubljano, se vpiše v gimnazijo, najde prijatelje in celo simpatijo Metko (Nina Ivanič) in kot kaže, se njegovo življenje ustali. Stvari se zapletejo, ko pade pod vpliv punk gibanja, postane član glasbene skupine in se začne oddaljevati od miselnih vzorcev, ki jih goji njegovo patriarhalno usmerjeno okolje. Konflikt je neizbežen in trd, tragika seadove realnosti pa sovpade s časom Titove smrti.

»Davor je bil velik igralec in profesionalec, od njega sem se veliko naučil,« je še dodal režiser Košak.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Plakat za film Outsider kjer ima Davor Janjić glavno vlogo
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Davor Janjič kot Sead v Outsajderju
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Davor Janjić v filmu (A)torzija leta 2002
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Davor Janjić v filmu Petelinji zajtrk leta 2007
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                          Davor Janjić v eni svojih vlog



                          Veliko se nas bo ob teh posnetkih spomnilo na vojaške dni

Glumio je i u filmu Čaruga". Odličan glumac. Zna li se od čega je preminuo, jer se to nije moglo nigdje pročitati? Niti da li je bio bolestan?

PORUCNIK (citat):

  

[You must be registered and logged in to see this image.]

Ponosan na ovu uspomenu

Druže Poručniče, svaka ti čast!

DRUGI TRŽAšKI PROCES

Na današnji dan leta 1941 se je v Trstu začel tako imenovani drugi tržaški proces proti 60 Slovencem, voditeljem narodnorevolucionarnega gibanja v Julijski krajini. Fašistično sodišče je devet obtožencev obsodilo na smrt, 47 pa na zaporne kazni do 30 let.

Na stotine rodoljubov je bilo zaprtih v tržaškem Coroneu, v ženskem zaporu pri jezuitih v Trstu, Kopru in v Rimu. Po dolgih mesecih zasliševanj in preiskav je bila oblikovana obtožnica, ki je navajala 60 imen. Obtožence so razdelili na tri skupine: intelektualce, komuniste in pripadnike organizacije TIGR, ki so jih označili kot teroriste.
14. decembra 1941 je sodišče izreklo 9 smrtnih obsodb (4 obsojence so pomilostili) in izrekli skupno 960 let in pol zapornih kazni.
15. decembra so bili na Openskem pokopališču ustreljeni Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal.
Fašistične oblasti so v največji tajnosti skušali prikriti posmrtne ostanke ustreljenih. Odpeljali so jih v Fontoni di Villorba pri Trevizu in jih tajno pokopali v skupen grob.
Šele po osvoboditvi so svojci našli mesto pokopa. 27. oktobra so trupla prekopali in 28. oktobra 1945 je bil v Trstu na Trgu zedinjenja veličasten pogreb.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
15. decembra 1941 Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan
  Vadnal, obsojeni na drugem tržaškem procesu, podlegli fašističnimi strelom na
                                                openskem strelišču
[You must be registered and logged in to see this image.]
Po izkopu v kraju Fontane di Villorba so trupla peterice 28. oktobra 1945 prepeljali
                               v Trst, ki se je dostojno poslovil od njih
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Vsakoletna proslava na Openskem strelišču

IVO ANDRIĆ

DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST

Na današnji dan leta 1961 je književnik in diplomat Ivo Andrić postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost in edini s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta za roman Most na Drini (Na Drini ćuprija), kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«.

Po razpadu Jugoslavije se Andrić v Srbiji obravnava kot izključno srbski književnik, medtem ko ga na Hrvaškem štejejo tudi za hrvaškega književnika. Med strokovnjaki svetovne književnosti prevladuje mišljenje, da je njegovo najvažnejše delo vezano na srbske kulturne prostore. Bil je tudi član Srbske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Andrić je v književnost vstopil s pesmima v prozi U sumrak in Blaga i dobra mesečina, objavljenima v Bosanski vili 1911. leta. Pred I. svetovno vojno, junija 1914, je v zborniku Hrvatska mlada lirika objavljenih šest Andrićevih pesmi v prozi (Lanjska pjesma, Strofe u noči, Tama, Potonulo, "Jadni nemir" in Noč crvenih zvijezda). Prvo knjigo verzov v prozi Ex Ponto je objavil 1918. leta v Zagrebu, leta 1920 pa izda zbirko Nemiri v Beogradu. Vse Andrićeve lirske pesmi, ki za časa njegovega življenja niso bile izdane, so bile zbrane in objavljene po njegovi smrti, leta 1976 v Beogradu, pod nazivom Šta sanjam i šta mi se događa.

Andrićeva dela lahko razdelimo v nekaj tematsko-žanrskih celot.

* V prvi fazi, ki jo obeležujeta lirika in pesmi v prozi (Ex Ponto, Nemiri), je njegovo doživljanje sveta obarvano z osebnim eksistencionalno-spiritualnim iskanjem, ki je bilo deloma navdahnjeno z literaturo, ki jo je v tem času prebiral (npr. Kirkegor). Mišljenja kritikov o umetniških dosegih tega zgodnjega obdobja so deljena: medtem ko srbski kritik Nikola Mirković v njih vidi vrhunec Andrićevega ustvarjanja, pa hrvaški literarni zgodovinar Tomislav Ladan meni, da gre za nepomembne, adolescentne nemire, ki odražajo piščevo nezrelost ter nimajo globlje vrednosti.

* Druga faza, ki traja do II. svetovne vojne, je zaznamovana z Andrićevim usmerjanjem k pripovedniški prozi, na literarnem področju, ter z definitivnim prehodom na srbsko ekavico (za razliko od bosanske jekavice), na jezikovnem področju. Posledica slednjega je bila pogosto čudna mešanica, kjer pripovedovalec uporablja ekavski, protagonisti pa kakšen od jekavskih ali ikavskih dialektov. Po splošnem mnenju za to fazo velja, da se je Andrić 'našel', in zato spada to med umetniško najproduktivnejše obdobje, z večino njegovih najbolj cenjenih zgodb.
Slogovno ni bil nagnjen k eksperimentom, ki so v tem obdobju dominirali v literarnem svetu, temveč je ostal zvest klasični tradiciji realizma 19. stoletja. Opisoval je svojo vizijo Bosne kot dežele na prepadu med vzhodom in zahodom, dežele prepojene z iracionalizmom, versko nestrpnostjo ter čustvenimi izbruhi, večinoma v erotičnem smislu. Literarne osebe so praviloma predstavniki vseh štirih bosanskih, etnično-verskih skupnosti – Bošnjaki (muslimani), Srbi (pravoslavci), Hrvati (rimokatoliki) ter Židi. Pogosto so poimenovani s pejorativnimi imeni (Vlahi, Turki), pojavljajo pa se tudi tujci. Časovno obdobje zgodb v glavnem pokriva 19. stoletje, pa tudi predhodna obdobja ter 20. stoletje.

* Tretja faza je zaznamovana z obsežnejšimi deli; nastali so romani Na Drini Ćuprija, Travnička hronika, Gospođica in nedokončano delo Omerpaša Latas, kakor tudi najpomembnejše delo tega obdobja, pripoved Prokleta avlija. Z izjemo Gospođice, realističnega psihološkega romana, postavljenega v srbsko sredino, se dogajanje ostalih del v glavnem odvija v Bosni, časovno pa v njeni preteklosti ali pa spoju med preteklostjo in sedanjostjo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
 Ivo Andrić je prejel Nobelovo nagrado za književnost za roman
                                       Most na Drini
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ivo Andrić je 10.decembra 1961 dobil Nobelovo nagrado za književnost kot edini
                                                iz področja Jugoslavije
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ivo Andrić je 17.maja 1962 je Svet za kulturo v NR BiH obvestil, da jim je podaril
  polovico zneska od Nobelove nagrade za razvoj ljudskih knjižnic in književnosti.
  Čez nekaj let pa jim je Ivo Andrić podaril še drugi del zneska Nobelove nagrade
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Ivo Andrič v prostorih svoje knjižnice

KAREL DESTOVNIK - KAJUH

Na današnji dan leta 1922 se je v Šoštanju rodil pesnik in narodni heroj Karel Destovnik - Kajuh

Rodil se je kot nezakonski otrok materi Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine. Oče Karla je bil Jože Destovnik iz kmečko-proletarske družine. Marija in Jože se 14. avgusta 1923 v Ljubljani poročita, začasno preselita k Destovnikovim staršem v Šoštanj, kasneje pa se preselita v Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. 18. oktobra 1924 se jima rodi še sin Joži.

".. Kričal bi od žalosti in sreče, tako te ljubim.
Od žalosti, ker sem te izgubil. Od sreče, ker te vendarle imam. Vem, da je tudi tebi tako.
Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica, ne moreš si misliti, kako sem srečen. Otrok! Živ, majcen, droben otrok, ki bo ves Tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna.
Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu bodi Ti oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem Te ljubil. Ti sama pa se vedi kot moja žena, kateri zapuščam vse, kar imam in kar pripada meni.
Vedno tvoj Korlek"

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Karel Destovnik Kajuh
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Karel Destovnik Kajuh in Silva Ponikvar
[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Karel Destovnik Kajuh 1922 - 1944
[You must be registered and logged in to see this image.]
Srečanje po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in glavnega
                      štaba, 22. septembra 1943. Kajuh je drugi z leve
[You must be registered and logged in to see this image.]
Kulturniška skupina XIV. divizije na mitingu. Od leve proti desni: kurir, Marta Paulin -
Brina, Janez Weiss - Belač, Janez Lavrič, Karel Destovnik - Kajuh, in Sveto Marolt - Špik.
[You must be registered and logged in to see this image.]
                   Kajuh govori na mitingu leta 1943 v Starem trgu pri Ložu

[You must be registered and logged in to see this image.]






[You must be registered and logged in to see this image.]

PRVA PROLETERSKA BRIGADA

Na podlagi odloka Politbiroja KPJ je Vrhovni štab NOPOJ 21. decembra 1941 ustanovil 1. proletarsko narodnoosvobodilno udarno brigado. Brigado je sprva (poleg štaba in prištabnih enot) sestavljalo pet bataljonov: 1. črnogorski, 2. črnogorski, 3. kragujevški, 4. kraljeviški in 5. šumadijski bataljon; pozneje so brigadi dodali še 6. beograjski bataljon.

Prvotno je Politbiro nameraval ustanoviti brigado, katero bi sestavljali izbrani najboljši partizani iz vseh narodnosti Jugoslavije, a to nikoli ni bilo realizirano^[1]. Tako je Tito še v začetku januarja 1942 zahteval, da se v brigado pošlje 300 najboljših borcev iz Hrvaške, a to se ni nikoli zgodilo^[2]. Brigada je tako predstavljala močno mobilno rezervno enoto Vrhovnega štaba NOPOJ^[3].

Brigadni ognjeni krst je potekal med 22. in 23. decembrom istega leta, ko se je brigada na področju Gaočića in Mioča spopadla s sovražnikom; partizanom je uspelo zajeti 124 italijanskih vojakov. V
spomin na bitko je bil po vojni uveden spominski dan^[4].

Poveljnik: Koča Popović
Politični komisar: Filip Kljajić - Fića

[You must be registered and logged in to see this link.]



[You must be registered and logged in to see this image.]
Vrhovni poveljnik Tito pri pregledu 1. proletarske udarne brigade v Bosanskem
                                           Petrovcu aprila 1942



[You must be registered and logged in to see this image.]
         Borci tretjega bataljona Prve proletarske brigade v Foči 5.marca 1942


[You must be registered and logged in to see this image.]
           Koča Popović i Danilo Lekić Španac, prvi i drugi komandant brigade


[You must be registered and logged in to see this image.]
Zastava in odlikovanja Prve proletarske brigade v Vojnem muzeju v Beogradu


[You must be registered and logged in to see this image.]
     Odlikovanja Prve proletarske brigade v Vojnem muzeju v Beogradu - red
      narodnega heroja, red narodne osvoboditve, red partizanske zvezde in
                                    red bratstva in enotnosti



[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Seznam 10.148 imen borcev Prve proletarske brigade


[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Seznam 10.148 imen borcev Prve proleterske brigade

na danasnji dan davne 1985 22 decaemba dobio sam znacku primeran vojnik. srecan zbog znace ,a jos vis zbog onih 15 dana nagradnih i kraceg vojnog roka

EDSON ARANTES DO NASCIMENTO & PELE

Legendarni brazilski nogometaš Pele je umrl na včarajšnji dan v 83. letu starosti, je preko Instagrama sporočila njegova hči Kely Nascimento. Pele se je za vedno poslovil v krogu družine v bolnišnici Albert Einstein v Sao Paulu, potem ko se mu je 21. decembra zdravstveno stanje poslabšalo.

"Ljubimo te do neskončnosti, počivaj v miru," je zapisala Nascimento na Instagramu ob fotografiji prepletenih dlani iz bolnišnice Albert Einstein, kamor je bil Pele vnovič sprejet pred mesecem dni.

Trikratni svetovni prvak, s pravim imenom Edson Arantes do Nascimento, je danes podlegel raku.
Pele, po mnenju številnih najboljši nogometaš vseh časov, je zadnje tedne na kliniki v Sao Paulu prejemal le paliativno zdravljenje.

Nogometni svet je izgubil svojega "kralja"
V bolnišnici, kjer so potrdili smrt Peleja, so izrazili solidarnost z družino in vsemi prizadetimi. Uradni vzrok smrti je bila po navedbah bolnišnice, kot poroča nemška tiskovna agencija dpa, odpoved več organov kot posledica napredovanja raka debelega črevesa, povezanega z njegovo boleznijo.
Brazilska nogometna zveza CBF je na Twitterju objavila fotografijo 'kralja Peleja'. Ob črno-belem portretu nogometne legende je pisalo "Večen".

V zadnjem času se je Pelejevo zdravje slabšalo. Po poročanju medijev kemoterapija ni več delovala. Njegova hčerka Kely Nascimiento je nato pojasnila, da to ni res in da mu bodo zdravniki prilagodili zdravila. Bolnišnica je še v začetku decembra sporočila, da ima Pele popoln nadzor nad svojimi vitalnimi funkcijami in je v stabilnem stanju.

Toda časopis Folha de Sao Paulo je takrat poročal, da se Pele ne odziva več na kemoterapijo. Kmalu je postalo znano, da so zdravljenje raka v bolnišnici Albert Einstein prekinili in je Pele prejemal le še paliativno oskrbo.
V sredo pred božičnim večerom so tudi iz bolnišnice sporočili, da Pelejev rak napreduje in zahteva intenzivnejšo nego zaradi težav z ledvicami in srcem. Dva dni pozneje je njegova hčerka objavila fotografijo očeta v postelji. Na Instagramu je med drugim zapisala: "Še ena noč skupaj."

Pele je imel v preteklosti veliko zdravstvenih težav, med njimi tudi težave s kolki ter hrbtenico in koleni. Po okužbi sečil so mu odstranili ledvični kamen. Med rutinskim pregledom pa so mu zdravniki odkrili tumor na debelem črevesu, ki so ga pozno poleti odstranili.

Pele se je v zgodovino vpisal kot eden najboljših v zgodovini nogometa. Že kot najstnik je Braziliji leta 1958 pomagal do naslova svetovnega prvaka, uspeh pa je ponovil še v letih 1962 in 1970, s čimer je za zdaj edinstven v tem pogledu. Za Brazilijo je sicer odigral 92 tekem in dosegel 77 golov. Večji del klubske kariere je nosil dres Santosa (636 tekem/618 golov), bil pa je tudi član New York Cosmosa (64/37).
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

Sloba1 (citat):

Legendarni skijaš,Bojan Križaj,danas slavi 66. rođendan [You must be registered and logged in to see this image.] Kakvi su to dueli bili ...Križaj - Ingemar Stenmark [You must be registered and logged in to see this image.]

Ovih dana je isla reportaza o Stenmarku. Puno toga prikazano pa i njegova poseta Bojanu.

[You must be registered and logged in to see this image.]

SVEN HANNAWALD

Na današnji dan leta 2002 je Nemec Sven Hannawald dosegel zgodovinski uspeh, saj je na 50. novoletni turneji štirih skakalnic zmagal na vseh prizoriščih. 27-letni svetovni prvak v poletih je v dobrem tednu dni slavil zmage v Oberstdorfu, Garmisch Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu.
S 1077,6 točke je dosegel tudi rekordni izkupiček novoletne turneje. Hani je takrat obnorel Nemce, skoki pa so postali zimska formula ena.

Leta 1998 je osvojil dve srebrni medalji, eno na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu, drugo pa na olimpijskih igrah v Naganu, leto kasneje pa še eno v Ramsauu.

V svetovnem pokalu je bil dvakrat 6. (1997/98 in 1998/99) in dvakrat 2. ( 2001/02 in 2002/03). V svetovnem pokalu je skupaj osvojil 17 zmag.

Leta 2000 je v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih, dosežek pa je ponovil tudi leta 2002 v Harrachovu. Istega leta je na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju osvojil zlato ekipno medaljo, na tekmi, ki so jo Nemci dobili za desetinko točke pred Finci. Skupaj z Martinom Schmittom sta skupaj tvorila nemški tandem in prevlado v smučarskih skokih.

Nato pa so se za peresno lahkega skakalca začele bolezenske težave. Dobil je t. i. sindrom izgorevanja, zaradi katerega je bil prisiljen počivati. Ker pa je bi bila ponovna vrnitev v svetovni vrh zelo težka, se je Hannawald 3. avgusta 2005 odločil, da zaključi kariero profesionalnega smučarskega skakalca.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Sven Hannawald na tekmi v Garmish-Partenkirchnu

[You must be registered and logged in to see this image.]
        Sven Hannawald je zmagal na vseh štirih skakalnicah novoletne turneje

GINA LOLLOBRIGIDA

Na današnji dan je 96 letu starosti umrla legendarna italijanska igralka Gina Lollobrigida.

Umrla je Gina Lollobrigida, ena najbolj znanih evropskih igralk iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja.
Rodila se je v Subiacu v deželi Lacij. Obiskovala je višjo likovno šolo v Rimu, kariero pa je začela kot fotomodel. Po letu 1947 je nastopila v manjših filmskih vlogah. Leta 1949 je odšla v Hollywood, vendar ji ni takoj uspelo.

Prodor ji je uspel leta 1952 z vlogo v filmu Lepotice noči režiserja Reneja Claira. Največje uspehe je nanizala v 50. in 60. letih, v času razcveta italijanske kinematografije, ko je veljala za eno najbolj zaželenih igralk ne le doma, pač pa tudi drugod po svetu.

odelovala je z največjimi hollywoodskimi zvezdniki vseh časov, kot so Humphrey Bogart, Rock Hudson, Burt Lancaster, Tony Curtis in Frank Sinatra.

Pomembnejši filmi so še Fanfan Tulipan (1952), Kruh, ljubezen in domišljija (1953), Kruh, ljubezen in ljubosumje (1954), Najlepša ženska na svetu (1955), Trapez (1956), Najlepši november (1969) in Pinokijeve dogodivščine (1972). Nastopala je tudi na televiziji.

Ko je njena igralska zvezda začela ugašati, se je preusmerila v fotoreporterstvo, med drugim ji je v 70. letih uspelo dobiti ekskluzivni intervju s kubanskim voditeljem Fidelom Castrom, fotografirala pa je slavna imena, kot so Paul Newman, Salvador Dali, Henry Kissinger, Ella Fitzgerald in Audrey Hepburn.

Leta 1949 se je poročila s slovenskim zdravnikom Milkom Škofičem, ki se je odpovedal svoji zdravniški karieri in postal njen menedžer. Leta 1957 se jima je rodil sin Andrea Milko oziroma Milko ml., tri leta pozneje pa se je družina preselila v Kanado. Leta 1971 sta se Lollobrigida in Škofič ločila.

Leta 2006 se je pri 79 letih poročila s 45-letnim španskim poslovnežem Javier Rigau, čez sedem let pa ga obtožila goljufije in trdila, da ni pristala v poroko. Leta 2019 so zakon razveljavili tako na sodišču kot tudi cerkveno, s papeževim blagoslovom.

Operacije v bolnišnici

Septembra 2022 so igralko, ki jo generacija pozna pod vzdevkom Bersagliera, odpustili s klinike po padcu doma, ki je povzročil zlom stegnenice, zaradi katere je bila operirana. Že pred štirimi leti je Lollo zaradi domače nesreče pristala v bolnišnici. Takrat so igralko v oskrbo prevzeli zdravniki bolnišnice Sant'Eugenio, nedaleč od njene vile na Appia Antica, in jo nekaj dni kasneje odpustili.

Nesreča s stegnenico se je zgodila dva tedna po volilnem krogu 25. septembra, v katerem je Lollobrigida kandidirala v latinskem jeziku za enočlansko volilno enoto senata, v drugih volilnih enotah pa za proporcionalno večimensko volilno listo za listo „Suverena in ljudska Italija“. , ki združuje Komunistično partijo, Socialistično domovino, Civilno akcijo, Spet Italija in Ponovno osvajanje Italije.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

SPOMIN NA ŽRTVE HOLOKAVSTA

Svet mrtvih in črvov:"Otroci morajo vedeti, da ne smeš stati in gledati"

Svet se spominja žrtev holokavsta. Mineva 78 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau na Poljskem – in tam ob obletnici tudi pripravljajo slovesnost. Spomin na grozljive dogodke druge svetovne vojne sicer vse bolj bledi, odhajajo tudi zadnji preživeli. To pa odpira prostor za nove grozote, tudi za dogodke, kot je vojna v Ukrajini.

Holokavst, genocid nacistov nad evropskimi Judi, je med 1939 in 1945 terjal okoli šest milijonov življenj evropskih Judov. Nacistični morilski stroj je uničil okoli dve tretjini evropskih Judov, sistematično so jih morili v koncentracijskih taboriščih.

V taborišču Auschwitz-Birkenau so nacisti od ustanovitve leta 1940 pa do padca taborišča pomorili več kot milijon ljudi.

Med prvimi taboriščniki, ki so jih pripeljali v taborišče, je bila Judith Spielberg Mittelman, taboriščnica s številko 1800, ki je lani spregovorila o tistih trenutkih. "Niso nam dali hrane, ničesar. Sestra mi je potem dala nekaj za pojesti. Mame pa nisem nikoli več videla," je dejala v solzah. Desetletja kasneje takratne krivice in doživete grozote niso bile izbrisane.

Preživeli Bogdan Bartnikowski pa se je spomnil, da so ujeti otroci nekoč vprašali, kaj neki so storili, da so si zaslužili taborišče in ne svobode: "Smejali so se in rekli: Ali vidite dimnik? To je edina pot v svobodo."

Ko so vojaki Rdeče armade vstopili v taborišče, so tam med drugim odkrili 600 trupel zapornikov, ki so jih nacisti ustrelili v zadnjem hipu. Številne so v druga taborišča odpeljali na tako imenovani "marš smrti", ki ga številni niso preživeli. Vojaki so tako lahko rešili le 7650 povsem izčrpanih taboriščnikov. 

Osvoboditev je tukaj dočakal Primo Levi. "Bili smo v svetu mrtvih in črvov. Okoli nas in v nas je izginil še zadnji občutek civilizacije," je zapisal o izkušnji. 

S tem je odlično povzel dva zločina nacizma. Ne le, da so sistematično uničili več milijonov ljudi, nezaželene skupine so razčlovečili do točke, kjer je bila odvzeta še zadnja komponenta tistega, kar definira človeško bitje.

Prav tako je iz njegovih zapisov tudi jasno, da se osvoboditev ne zgodi v enem dnevu, kaj šele, da bi se zacelile rane: "Človek je tisti, ki ubija, človek je tisti, ki stori krivico ali  žalost. Toda nekdo, ki je izgubil vse zavore, ki si lahko posteljo deli z mrličem, ki je čakal, da bo bližnji umrl, da mu bo lahko vzel kruh, je od stopnje mislečega človeka oddaljen še bolj kot krut sadist, pa čeprav brez svoje krivde."

In to je pravi obraz razčlovečenja. To nam pove, kaj je bil holokavst v resnici. Ne le vojaška taktika, preračunljiva, brez čustev, zgolj masaker domnevnih nasprotnikov. Holokavst je bil zlom civilizacije.

Spominjanje osvoboditve je zato prav tako pomembno kot spominjanje žrtev, ki je niso nikoli doživele. Oboje je opomin, da svoboda ni podarjena, ampak se je treba zanjo boriti vsak dan in jo dnevno tudi prakticirati. V tem smislu tako dnevi spomina še zdaleč niso pogrevanje stare zgodbe, ampak aktualno opozorilo, kam pripelje kakršno koli sovraštvo.

"Marsikdo se danes sprašuje, kako so mogli ljudje dopustiti, da se dogaja, kar se je dogajalo. Odgovor sploh ni zapleten. Ko se poudarjanje razlik in sovraštva zdi smiselno, je to pot v pogubo. Veste, Judje pred drugo svetovno vojno v družbi niso bili visoko cenjeni. Zasedali so visoke položaje, bili so zdravniki, odvetniki, bankirji, bili so znanstveniki, književniki ... Bili so svoj sloj, tudi oni so na koga gledali zviška. Tudi v deželah, kjer niso bili na najvišjih položajih, so bili močno vpeti v dejavnost zasebnih izposojevalnic denarja, ki niso bile prav prijetni kraji. Ampak to nikoli ne more in ne sme biti argument za genocid. Marsikdo se je ukvarjal s posli, ki komu niso bili pogodu, pa zato ni končal v plinski celici. Skratka – argumentov v prid ekstremnim ideologijam ni. Vse skupaj je bil genocid, etnično čiščenje, zločin, ki se kazensko preganja. Le da je bilo kaznovanih na koncu bolj malo, tudi zato, ker so številne države – od Švice do Vatikana – odigrale nepošteno vlogo in zaščitile zločince. Žal pa te ideologije še zdaleč niso mrtve," o mračnem obdobju zgodovine pravi Stefančič.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Taboriščnice v Auschwitzu - Oswiecim

[You must be registered and logged in to see this image.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
79 let je minilo od poboja 47-tih slušateljev partijske šole v Cerknem.

Čitao sam svojevremeno o tom događaju. Nakon toga bilo je još tragedije u Cerknem. 
Da li je ikada objavljena neka priča ili objašnjenje nakon otvaranja arhiva? Zna li se danas nešto više?

Teško je shvatiti kako su Nijemci došli i otišli bez ikakvog otpora. Na kraju su neki mještani osuđeni i strijeljani zbog krivnje, iako je teško povjerovati u to da su aktivno sudjelovali u čitavom događaju. 
Prije puno godina kad sam o tome pričao sa kolegom koji se pasionirano bavio povješću, više nam je bilo logično da je Nijemcima omogućio prolaz netko iz partizanskih redova, iako je i to u sferi fantazije. 
Kako čitavu jedinicu maknuti da Nijemci prođu?
A opet, ne mogu vjerovati ni da je krajnji cilj Nijemaca bio da upadnu u mjesto i pobiju nenaoružane (???) pripadnike političke škole. 
U svakom slučaju, to je bila teška i mučna epizoda u slovenskoj povijesti. Kasnije je po tome (barem kod nas) pala prašina i do danas sam zaboravio na ovaj događaj. 
A bio je aktualan svojevremeno kada sam zbog Pohorje memorijala dolazio u Sloveniju.

goran9030 (citat):

Čitao sam svojevremeno o tom događaju. Nakon toga bilo je još tragedije u Cerknem. 
Da li je ikada objavljena neka priča ili objašnjenje nakon otvaranja arhiva? Zna li se danas nešto više?

Teško je shvatiti kako su Nijemci došli i otišli bez ikakvog otpora. Na kraju su neki mještani osuđeni i strijeljani zbog krivnje, iako je teško povjerovati u to da su aktivno sudjelovali u čitavom događaju. 
Prije puno godina kad sam o tome pričao sa kolegom koji se pasionirano bavio povješću, više nam je bilo logično da je Nijemcima omogućio prolaz netko iz partizanskih redova, iako je i to u sferi fantazije. 
Kako čitavu jedinicu maknuti da Nijemci prođu?
A opet, ne mogu vjerovati ni da je krajnji cilj Nijemaca bio da upadnu u mjesto i pobiju nenaoružane (???) pripadnike političke škole. 
U svakom slučaju, to je bila teška i mučna epizoda u slovenskoj povijesti. Kasnije je po tome (barem kod nas) pala prašina i do danas sam zaboravio na ovaj događaj. 
A bio je aktualan svojevremeno kada sam zbog Pohorje memorijala dolazio u Sloveniju.

Ja,zgodovina v tem primeru še ni rekla zadnje besede.Nekaj neznank je še ostalo.
Tragedija je,da je umrlo toliko mladih.Nekateri pri nas bi pa vseeno radi sprevračali zgodovino in resnico.

Svaki rat je tragedija za sebe. Svaki od poginulih/strijeljanih je priča za sebe i osoba sa imenom i prezimenom. Nečiji sin ili kćerka. 
Povijest bi također trebala imati kao svoj znak božicu Temidu. Ona bi jedino u ruci umjesto mača trebala imati pero (da ne kažem olovku) kojom bi umjesto kažnjavanja istinito zapisivala ono što se zaista desilo. 
Najtužniji dani dođu upravo onda kada se sama povijest iskrivljava na ovaj ili onaj način. Time se još jednom ubijaju oni isti koji su stradali u samom događaju. 
Dokle god se povijest i događaji prezentiraju na iskrivljen način, oni nam se opet vraćaju jer nismo naučili na prethodnim greškama.

Na današnji dan, 04.02.1985. grad Pula i Istarski poluotok zabilježili su nešto do tada neviđeno i nedoživljeno. 
Naime, tog dana sam ja (privremeno) doselio kod njih i ostao sam dovoljno dugo da bi bili sretni kada sam odlazio
Eh da su samo bili svjesni koliko su dobili mojim dolaskom... mislim da ni do današnjeg dana to nisu shvatili.

FRANCE PREŠEREN

PRAZNIK SLOVENSKE KULTURE

Na današnji dan leta 1849 je v Kranju umrl France Prešeren, pravnik, ki velja za največjega slovenskega pesnika.

3. decembra 1800 se je rodil v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Bil je tretji otrok in prvi sin Mine ter Šimna. Kmetija Prešernovih je bila ugledna, zato so Franceta lahko šolali. Mati si je želela, da bi postal duhovnik. Šolati se je začel leta 1808 pri stricu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem, od leta 1810 pa je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo.

Izobraževanje je od leta 1812 nadaljeval v Ljubljani, kjer je naslednje leto začel obiskovati gimnazijo. Po njej je končal še dva letnika tedanje "filozofije", priprave na univerzitetno šolanje. Leta 1822 se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju, kar je v družini povzročilo hud spor. A vseeno je šest let pozneje študij dokončal, potem pa se je zaposlil pri ljubljanskem odvetniku Leopoldu Baumgartnerju kot odvetniški pripravnik.

V Ljubljani se je navezal na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa, ki je bil zelo izobražen, saj je govoril 19 jezikov. Leta 1832 je Prešeren v Celovcu komaj opravil sodno-odvetniški izpit. Začel je pisati za zbornik Kranjska čbelica, ki je izšel petkrat, in sicer 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. 6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, hčerko iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta neuslišana ljubezen je močno vplivala na pesnikovo nadaljnje življenje in ustvarjanje.

Leto pozneje je postal odvetniški pripravnik pri starem prijatelju Blažu Crobathu. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu avstrijske oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv.

Okoli leta 1837 se je zapletel z Ano Jelovšek, revno služkinjo pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Rodila mu je tri otroke - Terezijo (15. oktober 1839-14. maj 1840), Ernestino (18. december 1842-3. december 1917) in Franca (18. september 1845-17. avgust 1855). Zaradi številnih izgub - smrti Smoleta in Čopa ter poroka Primičeve - je zapadel v krizo in se vdal alkoholu. Leta 1846 so mu končno odobrili prošnjo za samostojno odvetniško pisarno v Kranju. Leta 1848 je zbolel za cirozo jeter. Prešeren je umrl v četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga 10. februarja v Kranju.

Prešernovo pesniško delo razdelimo na tri časovna obdobja: mladostno obdobje (1824-1828), zrelo obdobje (1828-1840) in pozno obdobje (po letu 1840). Svoje najboljše pesmi je izdal v Poezijah, ki so izšle leta 1847. Znane so njegove pesmi Povodni mož, Lenora, Ljubezenski soneti, Zabavljivi soneti, Gazele, Sonetni venec, Turjaška Rozamunda, Slovo od mladosti, Krst pri Savici, K slovesu, Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce in slovenska himna Zdravljica, ki jo je napisal leta 1844.

ZDRAVLJICA

Prešerna je spodbudil k pisanju duhovnik z Vipavskega Matija Vertovec, ki je 19. julija 1843 v časopisu Kmetijske in rokodelske novice napisal članek Vinske terte hvala. Končal ga je s prošnjo, naj prvi pevec med nami, pevec ljubezni, napiše hvalo trtam. Jeseni 1844 oziroma okoli praznika sv. Martina je Prešeren napisal prvo različico pesmi z devetimi kiticami Zdravica ob novini leta 1844. Rokopis v bohoričici hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, na razstavi pa je mogoče videti zgolj preslikave. Ohranjenih je pet zapisov, dva v cenzurnih rokopisih Poezij, trije pa v pesnikovi zapuščini v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Pesem je hotel objaviti v Ilirskem listu ali Kmetijskih in rokodelskih novicah, pa mu je cenzura črtala tretjo kitico, v Poezijah pa Zdravljica ni objavljena, ker je cenzor Fran Miklošič prečrtal še četrto kitico. Tako je bila Zdravljica z vsemi osmimi kiticami in popravki, ki jih je v zadnji redakciji pesmi vnesel France Prešeren, natisnjena šele po marčni revoluciji 26. aprila 1848. Naslednja objava je bila v petem zvezku Kranjske čbelice 23. oktobra 1848. V času njegovega življenja ni bilo posebnega odziva nanjo, vsaj zapisan ni bil, pripominja kustosinja.

V šestdesetih letih 19. stoletja v času čitalnic so Prešerna prepoznali kot največjega mojstra slovenske besede in tako so nastale tudi uglasbitve njegovih pesmi. Posamezne kitice Zdravljice sta prva uglasbila Davorin Jenko in Benjamin Ipavec, nato pa še Stanko­ Premrl. Premrlova Zdravica (prva, druga in peta kitica) je bila prvič objavljena leta 1906 v glasbeni reviji Novi akordi,­ prvič pa jo je izvedel zbor pod vodstvom Mateja Hubada na prireditvi Slovenske matice v ljubljanski dvorani Union 18. novembra 1917.

Skladba je med poslušalci vzbudila veliko navdušenja. Njena vsebina je bila v mesecih po Majski deklaraciji zelo aktualna. Nad izvedbo zbora in odzivom občinstva je bil presenečen tudi skladatelj. Verjetno so takrat izvajali tudi že sedmo kitico pesmi, ki je bila skladbi dodana ob drugi objavi leta 1921 v reviji Pevec.

Partizanska Zdravljica

Med drugo svetovno vojno je bila Premrlova Zdravica obvezen del programa partizanskih mitingov. Ob stoti obletnici nastanka Zdravljice so jo najprej natisnili na Primorskem. Dopolnjena z ilustracijami je izšla v tretji številki časopisa Triglavski odmevi, glasila XXXI. divizije, IX. korpusa. Tiskali so jo februarja 1944 v partizanski tehniki v Spodnjih Novakih.
Decembra 1944 so po naročilu pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko tiskali posebno izdajo Zdravljice v ilegalni tiskarni Trilof, ki je bila takrat v davški grapi blizu Pogrivarjeve domačije. Slikar Janez Vidic je za vsako kitico izdelal celostranske linoreze, arhitekt Marjan Šorli - Viher je izrisal vinjete in besedilo pesmi, tiskarska dela je vodil Franc Boštjančič - Boš. Tiskali so jo v črni in rdeči barvi, vinjete so zlatili ročno.
Listi so vstavljeni v rdeče ali sivkaste mape s pesnikovo podobo in naslovom Prešernova Zdravljica, zvezani so bili z volneno vrvico, ki so jo v barvah slovenske zastave pobarvali domačini. Zdravljico na 19 straneh so natisnili v 1500, neuradno pa v 1512 izvodih, tisk in vezavo so opravili med 10. in 15. decembrom 1944.

Vsak izvod je bil oštevilčen, posebna izvoda s posvetilom so poslali Josipu Brozu - Titu in podpredsedniku NKOJ Edvardu Kardelju. Vsi drugi so imeli posvetilo: »Izdano ob stoletnici Zdravljice, v dneh, ko slovenski narod v sveti domovinski vojni s krvjo najboljših sinov izpolnjuje oporoko svojega velikega pesnika in vidca.« Partizanska Zdravljica po kakovosti izdelave in oblikovanju sodi med najlepše tiske v zasedeni Evropi, poudarja Rogljeva.

Spontano v himno

Konec osemdesetih let so ljudje spet bolj začutili Zdravljico, ob njej so navadno vstajali in jo spontano povzdignili v himno. Zdravljica kot slovenska himna je bila prvič uradno določena z amandmaji k Ustavi SRS, sprejetimi 27. septembra 1989. Zakon o himni Republike Slovenije je bil sprejet 29. marca 1990 in v četrtem členu je zapisano: »Besedilo himne Republike Slovenije je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna Zdravljica, melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka ­Premrla.« Zdravljico kot himno določata tudi Ustava Republike Slovenije, sprejeta leta 1991, in Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, sprejet 20. ­oktobra 1994.

ZDRAVLJICA

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak prost bo vsak,
ne vrag,
le sosed bo mejak!

France Prešeren, 1844


[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                   France Prešeren 1800 - 1849
[You must be registered and logged in to see this image.]
               France Prešeren: Rokopis pesmi Kar govori Evropa jih uzhena
[You must be registered and logged in to see this image.]
       France Prešeren: Rokopis pesmi Sapuschena
[You must be registered and logged in to see this image.]
Zdravljica: Vsaka generacija jo bere po svoje, sedmo kitico: "Žive naj vsi narodi"
                                      tudi kot utopično prihodnost
[You must be registered and logged in to see this image.]
Še dandanes se krešejo mnenja o vsebini Zdravljice
[You must be registered and logged in to see this image.]
Še dandanes se krešejo mnenja o vsebini Zdravljice
[You must be registered and logged in to see this image.]
Še dandanes se krešejo mnenja o vsebini Zdravljice

[You must be registered and logged in to see this image.]
Dr. Franc Prešeren, Otok Bleški, Prešernova rojstna hiša, dopisnica natisnjena 1897
[You must be registered and logged in to see this image.]
Maksim Gaspari: Prešernov Sonetni venec, dopisnica
                          natisnjena leta 1905


[You must be registered and logged in to see this image.]
Bankovec "Slovenska lipa" iz 29.3.1990, ki jo je izdal dr.Bogdan Oblak - Hamurabi
                           je imel kritje v zlatu in drugih dragocenostih
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Slovenska lipa - dr.France Prešeren 1900 - 1949 - srebro 925
[You must be registered and logged in to see this image.]
1000 tolarjev - France Prešeren 1900 - 1949 - izdan 1.junija 1993, ki jih je bilo v
serijah AA, AB, AC, AD, AF, AG, AH, AJ, AK, AL, AM, AN, AP, AR, AS, BA, CA, DA,
FA, GA, HA, JA, KA, LA, MA, NA, PA, RA, SA, TA in v menjalni seriji AZ natisnjenih
     približno 30.030.000 kosov - menjalni tečaj v € po 239,640 = 4,172926 €
[You must be registered and logged in to see this image.]
                1000 tolarjev - France Prešeren - Prijatli in besedilo Zdravljice