Na današnji dan

JOSIP BROZ TITO

Na današnji dan leta 1980 pred 42 leti, je bil pogreb Josipa Broza Tita, predsednika SFRJ, in sicer štiri dni po njegovi smrti 4. maja. Njegov pogreb je pritegnil številne svetovne politike. Glede na število prisotnih politikov in državljanov velja njegov pogreb za enega največjih pogrebov v zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov.

[You must be registered and logged in to see this link.]

FITZROY MACLEAN

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962:
»Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega.«
Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi »podaniki«, smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.

JOHN LENNON & YOKO ONO

Josip Broz - Tito sicer ni bil ljubitelj Beatlesov, a konec novembra 2016 je Titova vnukinja Saša Broz objavila pismo, ki sta ga njenemu dedu poslala John Lennon in Yoko Ono davnega leta 1969. Glasbenika sta tedaj 50 svetovnim voditeljem poslala pismo, v katerem sta jih pozivala k prizadevanju za svetovni mir. Tistega leta je namreč Lennon objavil pesem Give Peace a Chance in začel svetovni miroljubni projekt.

»Dragi gospod. Pošiljava vam dva hrastova želoda z upanjem, da ju boste posadili v vašem vrtu in da boste vzgojili dva hrasta za svetovni mir. Z ljubeznijo, vaša John in Yoko Ono Lennon,« je bilo zapisano v pismu, ki sta ga glasbenika lastnoročno podpisala. Titu se je ideja zdela zanimiva in v parku njegove rezidence je res zrasel hrast, ki stoji še dandanes. O hrastu in pismu so leta 2012 v Beogradu pripravili posebno razstavo, ki je gostovala tudi v Portorožu, Titovi vnukinji pa se je zazdelo, da je treba ponovno obuditi spomin na mirovniški hrast.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Sedanji predsednik ZDA Joseph Biden je 1.marca 1979 poslal pismo
predsedniku Josipu Brozu Titu, ko je bil na pogrebu Edvarda Kardelja

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Slovo pred parlamentom v Ljubljani
[You must be registered and logged in to see this image.]
      Množica pri želežniški postaji v Ljubljani od koder so odpeljali Josipa Broza Tita
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                       Množični sprevod v Zagrebu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Častna straža Josipu Brozu Titu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Josip Broz Tito je imel enega največjih pogrebov v zgodovini
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     V letu 2020 so obnovili napis Tito nad Dekani pri Kopru
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Vsako leto zagori napis Tito na Sabodinu nad Novo Gorico


                            

                                      Titov govor ob obisku Anglije leta 1953


                                                  Pogreb Josipa Broza Tita

Današnji dan u socijalističkoj Jugoslaviji rezervisan je bio za Dan Bezbednosti...

JUGOSLOVANSKA KOŠARKARSKA REPREZENTANCA

SVETOVNI PRVAKI

"LUNA VAŠA, ZMAGA NAŠA"

Na današnji dan leta 1970 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca pod taktirko Iva Daneua v Ljubljani postala svetovni prvak.

Bilo je 23. maja leta 1970, ko je Jugoslavija v hali Tivoli s 70:63 premagala ZDA. "Luna vaša, zlata naša," je pisalo na transparentih. Leto prej je namreč Armstrong kot prvi človek stopil na luno. Zmaga proti Američanom je že pomenila prvo zlato medaljo za Jugoslavijo na svetovnih prvenstvih, saj tekma proti Sovjetski zvezi (poraz z 72:87) ni odločala o ničemer.

Ivo Daneu, najboljši slovenski košarkar vseh časov, je tako na najlepši način sklenil dolgoletno reprezentančno kariero. Proti ZDA sicer ni blestel, je pa v zaključku tekme prispeval pomembna koša. Zlato medaljo je dobil še en Slovenec, Aljoša Žorga. V reprezentanci so bili še Ćosić, Čermak, Jelovac, Kapičić, Plećaš, Rajković, Simonović, Skansi, Šolman in Tvrdić.

ALJOŠA ŽORGA & IVO DANEU

Bili so neki drugi časi, a že v tistih je imel šport pomembno mesto v družbi. Pisalo se je leto 1970, ko je Jugoslavija gostila takratno šesto svetovno prvenstvo v košarki. Nekdanja skupna država je živela za ta dogodek, podobno kot je Slovenija leta 2013, ko je gostila evropsko prvenstvo. Da so košarkarski mundial Ljubljana, Sarajevo, Split, Karlovec in Skopje sploh gostili, je bila zasluga Borisa Kristančiča in tudi Staneta Dolanca. »Vse je bilo načrtovano tako, da bi na koncu postali svetovni prvaki. Izšlo se nam je, a nikakor ni bilo lahko,« se končnega zmagoslavja spominja kapetan takratnega moštva Ivo Daneu, za katerega so bile pri takratnih 32 letih to zadnje tekme v reprezentančnem dresu. Arhitekt velikega uspeha je bil legendarni trener Ranko Žeravica, v njegovem izbranem moštvu pa je poleg Daneua slovensko čast branil še Aljoša Žorga.

Čeprav je imela jugoslovanska izbrana vrsta tedaj izjemno zasedbo, ji je šel na roko tudi sistem tekmovanja. Ker je bila gostiteljica, je bila v sklepni del uvrščena neposredno, kar je pomenilo, da je odigrala tri tekme manj od nasprotnikov, ki so bili v prvem delu razdeljeni v tri skupine s po štirimi reprezentancami. Ivo Daneu, ki je na svetovnem prvenstvu 1967 postal najkoristnejši posameznik (MVP), reprezentanca pa je prišla do srebrnega odličja, podobno kot na olimpijskih igrah 1968 in evropskem prvenstvu 1969, je vedel, da bo to zanj zadnje veliko tekmovanje v državnem dresu. A ni veliko manjkalo, da bi ga moral izpustiti. »Sredi februarja sem se v dresu Olimpije na tekmi proti Radničkem poškodoval. Sprva je kazalo, da je sezona zame izgubljena, natančnejši pregledi pa so pokazali, da sem si 'le' natrgal mišico. Počival sem dva meseca, nato pa stisnil zobe in zaigral za reprezentanco. Če prvenstvo ne bi bilo v Ljubljani, dvomim, da bi storil tako,« se v svoji knjigi Ivo med 10 in 13 spominja Ivo Daneu.

Zaključni del prvenstva je bil v Ljubljani, hala Tivoli pa je na vsaki tekmi pokala po šivih. Na prvi za Jugoslavijo je bil na tribunah tudi Josip Broz - Tito z ženo Jovanko. Daneu in soigralci so po vrsti ugnali Italijo, Brazilijo, Češkoslovaško in Urugvaj. 23. maja je prišla zlata priložnost. Jugoslavija je lahko zaradi razpletov na preostalih tekmah še pred zadnjo postala svetovna prvakinja. Morala pa je ugnati ZDA, ki na prvenstvo sicer niso pripotovale v najmočnejši zasedbi, a so bile trdno odločene, da osvojijo zlato. »Boj z Američani je bil trd in negotov do zadnjih minut. Prvi polčas smo dobili s 35:32, semafor pa je na koncu kazal zgodovinskih 70:63. Zlato je bilo naše, odlično tekmo z Američani pa je odigral zlasti Nikola Plečaš,« se je v zgodovino zakopal Daneu. S tiste tekme je tudi legendarni napis Primorskih navijačev: »Luna vaša, zlata naša!« Američanom, ki so na koncu zasedli skromno peto mesto, so želeli sporočiti, da so leto prej resda prvi stopili na Luno, a bo svetovno košarkarsko zlato ostalo doma.

»Veselje po zmagi proti ZDA je bilo nepopisno. Marsikdo tisto noč ni zatisnil očesa. Penina je tekla v potokih, najprej že v hotelu Lev, kjer so navijači rajali in skandirali znameniti stavek: 'Luna vaša, zlata naša!' Med potjo na Bled, kjer smo bivali vse prvenstvo, smo se ustavili še v Mednem. Tja je jugoslovanska košarkarska zveza povabila vse bivše reprezentante, moške in ženske. Tudi tam se je pilo in veselilo, šele v zgodnjih jutranjih urah smo prispeli na Bled. A glej ga zlomka, tudi tam so nas pričakali navijači, ob njih še godba na pihala. Soigralce sem opozarjal, da je pred nami še tekma s Sovjetsko zvezo, a me je malokdo poslušal. Mislim, da sva bila s Ćosićem edina, ki sva takoj po prihodu na Bled legla v posteljo. Priznam, malo sem jim zameril, hotel sem biti do konca športen. Tak pač sem. Rad zmagujem,« se v svoji knjigi še spominja Daneu. Jugoslavija je naslednji dan doživela visok poraz proti Sovjetski zvezi s 87:72, edinega na prvenstvu.

A ta, jasno, ni zmanjšal dosežka. Vsega dan po koncu prvenstva je maršal Tito po celotno reprezentanco poslal posebno protokolarno letalo. Povabil jo je na sprejem v beograjske Bele dvore, kjer so bili še številni drugi, saj je bil tedaj ravno dan mladosti. V znak priznanja jih je Tito obdaroval s prestižnimi švicarskimi urami znamke Schaffhausen. »Čestital nam je in za nagrado podaril posebne ure. To je bila takrat za Slovenca ogromna čast, da je imel priložnost osebno spoznati Tita in iti k njemu na obisk. Svetovno prvenstvo v Jugoslaviji je bilo zares posebno doživetje. Igrati pred domačimi navijači, prijatelji, družino… Tega se ne da opisati,« pa je s posebnim navdušenjem pred časom za Dnevnik povedal Aljoša Žorga.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Kapetan Ivo Daneu in zanj značilen met preko glave
                 na tekmi Jugoslavija - ZDA
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ivo Daneu (povsem levo) je bil v jugoslovanski reprezentanci leta 1970 vodja
    slačilnice, Krešimir Ćosič (z žogo) pa najboljši posameznik izbrane vrste
                                      selektorja Ranka Žeravice
[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Jugoslovanska reprezentanca na razglednici iz leta 1970
[You must be registered and logged in to see this image.]
              Legendarni napis Primorskih navijačev: "Luna vaša, zmaga naša"
[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Košarkaška reprezentanca Jugoslavije pred Tivolijem leta 1970
[You must be registered and logged in to see this image.]
                   Košarkarska reprezentanca Jugoslavije na Bledu leta 1970
[You must be registered and logged in to see this image.]
       Košarkaši so Josipu Brozu Titu za njegov rojstni dan poklonili zlato medaljo

BORIS PAHOR - PISATELJ IN AKADEMIK

Na današnji dan je V 109. letu starosti umrl Boris Pahor, eden najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku in najbolj prevajanih slovenskih avtorjev.

Boris Pahor je bil pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Bil je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Umrl je na svojem domu na Kontovelu.

Pahor velja za književnika evropskega slovesa. V svoj dolgi in bogati pisateljski karieri je prejel številna domača in tuja priznanja in odlikovanja, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.

Pretresljive pripovedi vojnega genocida

Leta 2008 je prejel nagrado Premio Napoli, ki jo v Italiji podeljujejo za najboljši tuji roman. Bralce je prepričal s svojo najbolj znano knjigo Nekropola, ki je že kmalu po izidu postala uspešnica in je bila več tednov na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig. V tem delu je Pahor izpisal svojo taboriščno izkušnjo in naslikal pretresljivo podobo vojnega genocida.
Tistega leta so mu tudi Primorci namenili posebno priznanje - naziv osebnost Primorske leta 2008.

"Najpomembnejša je ljubezen"

“Živele svoboda, resnica in pravica!” je Boris Pahor dvignil skodelico kave in nazdravil z novinarjema Primorskega dnevnika in Primorskih novic, ki sta ga lani obiskala ob njegovem 108. rojstnem dnevu. Na svojem domu na Kontovelski rebri s prekrasnim razgledom na Tržaški zaliv je uro in pol nizal spomine, spoznanja in sporočila.
Upali smo, da bomo Borisa Pahorja spet obiskali čez tri mesece, ob njegovem 109. rojstnem dnevu. Tako nam je na vprašanje, o čem bi še pisal, če bi lahko, 108-letnik odgovoril avgusta lani:

Italijanski mediji: "Slovo velikega pisatelja, ki je opominjal na grozote"

Ob smrti tržaškega pisatelja Borisa Pahorja so osrednji italijanski mediji danes poglobljeno opisali njegovo delo in življenjsko pot. S poglobljenim nekrologom se je od Pahorja in njegovega “zgodovinskega spomina na grozote” nad manjšinami v rimski La Repubblici poslovil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Kot je zapisal, je bila Pahorjeva dolgoživost “morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik”.

“"To je bil odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v 'zelo italijanskem' mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, kjer je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino,” je poudaril Rumiz.

Kot je dodal, se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu. “Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone,” je spomnil Rumiz. Kot je dodal, se je na vse to danes vrnila senca zanikanja.

“Vse manj je govora o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje 'slovanskih komunističnih hord' proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo,” je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.

Novico o slovesu “velikega pisatelja in intelektualca”, ki velja “za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča” ter “diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom” je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.
Tudi na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt “simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji”, ki "je bil priča požigu Narodnega doma ter pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče in blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino”.

Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. “Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in zaskrbljujočo zamudo (...). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (...), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa,” opozarja časnik.

“"Kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, je Pahor ostal odkrita in tudi neprijetna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu,” je še zapisal Corriere della Sera.

Slovenska politika ob Pahorjevi smrti: "Umrl je velik človek"

Poslovil se je velik človek, živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja, vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti, je ob smrti zamejskega literata Borisa Pahorja zapisala odhajajoča vlada na Twitterju, kjer se vrstijo spominski zapisi.

Njegova zvestoba slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku ostaja naš navdih, je še zapisala vlada. Odhajajoči premier Janez Janša pa je ob tej priložnosti delil misel: “Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si.”
Pahorju se je poklonila tudi kandidatka za zunanjo ministrico in predsednica SD Tanja Fajon. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu.

Predsednik stranke NSi in poslanec Matej Tonin pa je na Twitterju zapisal, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom. Po njegovih besedah si je s svojimi pričevanji prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile.
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je povedala, da je Slovenija izgubila zelo pomembnega človeka. Pisateljevim svojcem je izrekla sožalje ter napovedala, da bodo na izredni seji DZ spomin na Pahorja obeležili z minuto molka.

Predsednik Borut Pahor: Boris Pahor je bil pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca

“Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca,” je zamejskega literata Borisa Pahorja ob njegovi smrti v nagovoru opisal predsednik republike Borut Pahor. “Z njegovim odhodom se končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala,” je dejal. Dodal je, da pa so “ostali spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega”.

Kot je še povedal, osebno čuti globoko zadoščenje, da sta ga z italijanskim predsednikom in prijateljem Sergiom Mattarello odlikovala z odlikovanji obeh držav na dan, ko je tržaški Narodni dom po 100 letih postal znova slovenski.

Spomnil je na besede Borisa Pahorja, ki je ob tem dejal, da “odlikovanji posveča vsem mrtvim, vsem, o katerih je pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države”.


Globoko sožalje izrazil tudi Matarella

Borisu Pahorju se je danes poklonil tudi italijanski predsednik republike Sergio Mattarella in ob tem izrekel svoje globoko sožalje. “Bil je vpliven glas slovenske manjšine v Italiji, jasen in visok literarni izraz dvajsetega stoletja, priča in žrtev grozot, ki so jih povzročili vojne, nacionalizem in totalitarne ideologije, razlagalec kompleksnosti zgodovine svojega ozemlja. V evropski kulturi pušča veliko praznino. Njegova življenjska izkušnja mu je prinesla čast prejema reda za zasluge viteza velikega križa republike,” so zapisali na Kvirinalu.

NEKROPOLA

Zgodba enega največjih živečih Slovencev se je začela 26. avgusta 1913. Leta 1920 je Pahor kot komaj sedemletni deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu. A to je bil samo uvod v dolga desetletja preganjanja in preziranja. Pahor je na lastni koži izkusil najbolj mračne evropske totalitarizme. V zapore in koncentracijska taborišča so ga tlačili italijanski fašisti in nemški Gestapo. Preživel je morijo zloglasnega Dachaua. Jugoslavija je po vojni namerno pozabila nanj. Zakaj takšno zatiranje? Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati - jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Umov in moralnih avtoritet njegovega kova v vsej zgodovini nismo imeli veliko. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.

Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. A ne tudi izbrisana. Novo pomlad doživljajo z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Pahor končno prejel priznanje za svoje izjemno delo in moralno držo. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado - naše najvišje priznanje za dosežke v kulturi. Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije. V začetku letošnjega leta je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo.

Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Prevedene so v številne evropske in svetovne jezike. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini ga Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti - eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati.

Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli. Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči.
»Pretresljiva knjiga, obisk taborišca smrti in ponovni vznik neznosnih podob, opisanih s presunljivo podrobnostjo in izjemno analiticno prodornostjo.«
Le Monde

"In v resnici je poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človeškega dostojanstva."
Boris Pahor, Nekropoli

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Boris Pahor ob prejemu naziva osebnost Primorske leta 2008
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Boris Pahor velik pisatelj in akademik
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Borut Pahor in Sergio Matarella predajata odlikovanji Borisu Pahorju leta 2020

Nevjerojatan čovjek...preminuo u 109.godini života. Cijeli je život bio pacifist i protiv totalitarnih režima. Pisao je u jednom članku i o masovnim poslijeratnim likvidacijama u Sloveniji pa mu je zbog toga jedno vrijeme bio zabranjen povratak u Sloveniju.
Bio je izvrstan književnik i filozof.
Pokoj mu duši!

IVAN KRAMBERGER

DOBRI ČLOVEK IZ NEGOVE

»Ne vem, kje sem bila, ko so ga ubili,« je tik pred premiero svojega najnovejšega dokumentarnega filma Beli bojevnik v črni obleki premišljevala režiserka Maja Weiss. Ob njej je bil tudi Ivan Kramberger ml., ki mu je bilo komaj šest let, ko so mu ubili očeta, znamenitega dobrotnika iz Negove, po katerem je dobil ime in ki se je potegoval za mesto predsednika nove države, v bistvu pa doživljal čisto preveliko podporo naroda. Še več, svojega očeta je Ivan izgubil v prvem in doslej edinem političnem atentatu v samostojni Sloveniji, ta pa se je zgodil na današnji dan pred 30 leti.
»Ne vem, kje sem bila v času, ko so ga ubili,« je še enkrat ponovila režiserka, ki je že pred desetletjem ugotavljala, da nimamo pravzaprav nobenega pametnega filma o Ivanu Krambergerju. »Vem pa nekaj, kar sem Ivanu ml. tudi povedala, in sicer da je v času druge volilne kampanje leta 1992 vladalo zatohlo ozračje, še dobro se spomnim dveh ekstremov, ki sta se nanašala prav na Ivana Krambergerja in na njegove iskrene govore, prvič, 'ta pa ja ne bo naš bodoči predsednik', in drugič, 'tega bodo še ubili' …«

In res, zgodilo se je na njegovem predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu, na binkoštno nedeljo, kamor so ga povabili na gasilsko veselico. Umoriti naj bi ga poskušali sicer že na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Petnajst minut pred devetnajsto uro pa je potem pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel in na levi strani Ivanovih prsi se je razlila kri. Legenda pravi, da so bile njegove poslednje besede: »Varujte mi mojo Slovenijo!«

Slovenci so ga oboževali

O enem najbolj temačnih dogodkov v slovenski zgodovini še danes ne vemo veliko. Če ne bi včeraj obeležili okrogle obletnice dobrotnikove smrti, bi na ta dogodek že skoraj pozabili. Ivan ml. je zato začel že kmalu ugotavljati, da je zgodovina »malo potvorjena in da so na enega človeka preprosto pozabili«. Pozabili so na njegovega očeta, rojenega leta 1936 v Negovi, ki se je po končani osnovni šoli izučil za dimnikarja, po odsluženem vojaškem roku pa odšel v Nemčijo, kjer je najprej delal v kemični tovarni, nato pa na oddelku za dializo ene od bolnišnic. V tem času je med drugim patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc, izum pa naj bi mu prinesel precej denarja. Sredstva, ki jih je s tem dobil, je delil med revne.

Slovenci so ga naravnost oboževali. Kako priljubljen je bil, pove že podatek, da ga je samo v enem dnevu spomladi 1992 obiskalo kar 73 avtobusov iz Slovenije in drugod. V tistih letih je ljudstvo prav drlo k Negovskemu jezeru, kjer si je Ivan ustvaril svoj dom z gostinskim lokalom, ki je bil tedaj zanesljivo eden najbolj obiskanih na območju severovzhodne Slovenije.

Znan je bil tudi po nenavadni volilni kampanji, saj se je na predvolilne shode večkrat pripeljal v odprtem bugattiju, ki ga je izdelal sam, ter z opico Ančko na ramenih. Na prvih predsedniških volitvah leta 1990 je zbral zavidljivih 18,8 odstotka glasov, dve leti pozneje bi jih gotovo še več. Je bil prav zaradi tega potreben tisti strel?

Ustrelil ga je z lovsko puško

Policija je storilca prijela že kmalu, dejanje je tudi priznal. Obtožnica, ki jo je spisalo tožilstvo, je takrat 42-letnega Petra Rotarja bremenila, da je Krambergerja ubil z lovsko puško z nameščenim strelnim daljnogledom. Streljal naj bi s svoje nedograjene stanovanjske hiše nad trgom, s katerega je govoril Kramberger, z razdalje 63 metrov.

Sodna obravnava se je začela 24. avgusta, sodišče pa je sodbo, v kateri je Rotarja obsodilo na devet let zapora, izreklo že 31. avgusta. Po pritožbi tožilstva mu je nato višje sodišče kazen zvišalo na 12 let. Že med sodnim procesom je obramba izražala dvom, da bi Rotar, ki so mu policisti v krvi namerili 2,5 promila alkohola, s takšne razdalje lahko zadel Krambergerja.

Rotar, ki je bil obsojen za Krambergerjev umor, je od 12 dosojenih let v zaporu presedel devet let, po prestani kazni pa se je leta 2001 vrnil v domači kraj. Umrl je v začetku januarja 2019.
Svojo žrtev je ubil na 19. obletnico poroke z Marjeto Kramberger, ki je bila takrat stara 35 let in je še danes prepričana, da je šlo za politični umor. »Motil je tiste, ki so se hoteli prebiti v slovensko politiko. Hoteli so se ga znebiti,« je nekoč dejala.

Zanimivo, da se Krambergerjevega pogreba 10. junija 1992 ni udeležil noben predstavnik države; razen Vitomirja Grosa ni bilo tam prav nikogar iz visoke politike.

Dobrodelni sklad

Ker je znal obuditi dobroto v slovenskem človeku, so na Slovenskih novicah že nekaj dni po njegovi smrti sklenili, da bodo njegovo poslanstvo nadaljevali s skladom, ki bo nosil njegovo ime. Ideja, da bo to Sklad Ivana Krambergerja, je kot prvemu na misel prišla prav nekdanjemu Delovemu uredniku Titu Doberšku.

Bilo je 27. julija 1992, ko se je v uredništvu Slovenskih novic slednjič sestal upravni odbor in sprejel pravila Krambergerjevega sklada. V upravnem odboru so sedeli vdova dobrotnika iz Negove Marjeta Kramberger, vsi trije dobrotnikovi predsedniški protikandidati, Milan Kučan, dr. Jože Pučnik, dr. Marko Demšar, nadškof dr. Alojzij Šuštar, prof. dr. Anton Trstenjak in še mnogi drugi.

Sklad Ivana Krambergerja so takrat ustanovili pravzaprav na željo številnih Slovencev ter ob soglasju Marjete Kramberger, da bi pomagali socialno, gmotno, zdravstveno ali kako drugače ogroženim državljanom Slovenije. Poleg človekoljubnega poslanstva je sklad vse odtlej tudi pomembna ustanova v spomin na Ivana Krambergerja. Bralke in bralci Slovenskih novic so v 30 letih vanj donirali že 832.287 evrov, do danes pa pomagali že v 354 akcijah.

Pa še to: ob obletnici Krambergerjeve smrti so v Kulturnem domu Gornja Radgona zavrteli omenjeni dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki. Zavrteli so ga ob uri, ko je Ivana zadel usodni strel. Še pred tem so v Aleji velikih odkrili v bron vliti doprsni kip Krambergerja. Gre za delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, rojaka z Negove. Slavnostna govornika na prireditvi sta bila Maja Weiss in Ivan Kramberger ml.

Že dopoldne pa so v Ljubljani predstavili knjigo Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger. Dogodka so se udeležili tudi pisci spremnih besed Milan Kučan, Lojze Peterle, Marko Demšar ter Ivan Kramberger ml.
[You must be registered and logged in to see this link.]

"Ljubi moji Slovenci! Hudi časi vas čakajo. Službe boste izgubili, nič ne boste imeli, vse vam bodo pokradli. Ogromno tovarn bo propadlo, veliko jih bo brez kruha, zapomnite si, kaj sem vam rekel. Komunisti bodo storili vse, da se zadržijo na oblasti. Bojte se jih! Pa ne tistih komunistov, ki bodo ostali to, kar so, ampak tistih, ki se bodo spreobrnili in postali strašni antikomunisti, pa v cerkve bodo leteli in se delali vernike. Pazite se njih, ljubi moji Slovenci. Vse vam bodo pobrali. Kajti, kar se Janezek nauči, to Janez zna." 
Ivan Kramberger v začetku devetdesetih v "preroškem" govoru, ki odmeva še danes

KNJIGE

* Srce Ivana Krambergerja iz Negove
* Trnova pot
* Pesmi moji materi
* Misli Ivana in Marjete Kramberger
* Mama išče izgubljenega sina
* Zakaj Štajerci sovražijo Ivana Krambergerja
* Kaj mora storiti človek, da postane zdrav
* Kaj mora človek narediti, da postane srečen


[You must be registered and logged in to see this image.]
Kramberger je širši javnosti postal znan na prvih demokratičnih predsedniških
                volitvah leta 1990 pred osamosvojitvijo Slovenije
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Oba Ivana sta v tistem času skupaj prepotovala
                    dobršen del Slovenije
[You must be registered and logged in to see this image.]
Na shodih ga je vedno spremljal njegov Bugatti in opica Ančka, ki so mu jo zastrupili
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Med ljudmi je bil izredno priljubljen
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Ivan Kramberger kot predsedniški kandidat
[You must be registered and logged in to see this image.]
   V Aleji velikih v Gornji Radgoni so včeraj odkrili v bron vliti doprsni kip Ivana
Krambergerja. Slavnostna govornika sta bila Maja Weiss in Ivan Kramberger ml.
[You must be registered and logged in to see this image.]
Režiserka Maja Weiss in Ivan Kramberger ml. sta predstavila tudi nov dokumentarni
                           film. Njegov naslov je Beli bojevnik v črni obleki
[You must be registered and logged in to see this image.]
        Edini politični atentat v samostojni Sloveniji se je zgodil v Jurovskem Dolu
[You must be registered and logged in to see this image.]
          30 let po umoru je Ivek končno dobil spomenik







[You must be registered and logged in to see this image.]
Ko je bil Ivan Kramberger na skodu v Izoli sem kupil vse
                njegove do takrat izdane knjige
[You must be registered and logged in to see this image.]
V knjigo Srce Ivana Krambergerja iz Negove je napisal:
"Srečno otrokoma in ženi!", pa se nikoli prej nisva srečala

Demokracija nije od jučer. Traje ona već jako dugo. 
Evo kao jedan od podsjetnika kakvih sve metoda demokracije imamo, jedna je od najpoznatijih fotografija navodno nastala na današnji dan prije 50 godina. 
[You must be registered and logged in to see this image.]

DAN BORCEV

Dan borcev je bil državni praznik Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se je proslavljal 4. julija. Na ta dan leta 1941 se je v Beogradu sestal CK KPJ in pozval k splošni ljudski vstaji. Praznik je bil uveden 26. junija 1956.
V Sloveniji (od leta 1991) ta dan ni več praznik.

Iskrene čestitke še živečim borkam in borcem ter vsem ostalim, ki so dali svoja življenja, da imamo danes lahko mir in svobodo!

Na ta dan so bile vedno komemoracije s kulturnimi programi in recitacijami mladih iz osnovnih šol, ša tudi srednjih šol. Bila so tudi razna tekmovanja znanja, kvizi in lepe kulturne prireditve.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
              Poziv na vstajo pred muzejem 4.julij
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Objavljeno v časopisu Železar 3.julija 1970
[You must be registered and logged in to see this image.]
           Na Dan borca so vedno prepevali partizanske in domoljubne pesmi
[You must be registered and logged in to see this image.]
              Med nastopajočimi pevskimi zbori je bil tudi moški zbor iz Kort
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Pevski moški zbor iz Kort, tretji z leve je bil moj oče

Molim da me netko od admina ne prekori zbog toga jer ću na današnji dan temu "Na današnji dan" iskoristiti  i čestitati Dan borca svim članovima ovog foruma. 
Ovaj praznik nije službeno određen kao jedan od onih koji se obilježavaju na Forumu, isto tako od 1989 (demokratski khm khm) je odlučeno da se više ne obilježava u RH. 
Ipak, ovo je jedan od ključnih datuma koji je vezan uz antifašističku borbu i ustanak u Jugoslaviji - s tim da je u nekim krajevima ustanak započeo i prije službenog proglasa.

Ako netko želi odraditi turu 360 stupnjeva po Machu Picchu, bujrum evo linka  :

[You must be registered and logged in to see this link.]

Svakako uključite zvučnik ako već niste

Cijeli svijet je gradio razrušeno Skopje


[You must be registered and logged in to see this image.]

Bila su to teška vremena Hladnog rata i napetosti koja je vladala cijelim svijetom
Potres je počelo prije svitanja i potrajao svega 17 sekundi. No njegova snaga bila je dovoljna da zauvijek primjeni izgled i sudbinu glavnog grada Makedonije Skopja. Grad je 26. srpnja 1963. godine pogodio razoran potres jačine 6,1 stupnjeva po Richteru i usmrtio više od 1000 ljudi. Ozlijeđeno je nekoliko tisuća ljudi, a više od 75 posto grada uništeno je u potpunosti. Tadašnja Jugoslavija bila je pogođena razmjerom ovog uništenja. 
Bilo je to teško vrijeme u cijelom svijetu. Sovjetski savez vodio je u svemirskoj utrci, jak je bio i strah zapadnih zemlja kako će komunističke sile pobijediti u Hladnom ratu, a Berlin, kao i veći dio Europe, bio je podijeljen željeznom zavjesom. Devet mjeseci prije toga kriza na Kubi skoro je izazvala nuklearni rat. 
I nakon svega toga Skopje je uništio veliki potres.

[You must be registered and logged in to see this image.] WIKIMEDIA COMMONS

Uništenje neviđenih razmjera potaknulo je desetak zemlja da potrče u pomoć i pokušaju izgraditi razrušeni grad. Ova akcija Skopju je osigurala naziv "Grada međunarodne solidarnosti". Današnja Makedonija duguje mnogo svog razvoja upravo tom pozitivnom primjeru globalizacije. Bio je to povezivanje i razvoj međunarodnog društva u tim nesigurnim i napetim vremenima.
"Mislim kako je izgradnja Skopja na neki način spasila svijet u 60-im i 70-im godinama prošlog stoljeća", rekao je arhitekt Milan Mijalković. 

Podrhtavanje tla osjetilo se u Bugarskoj i u Grčkoj. Nakon tih 17 sekundi potresa gotovo 200.000 ljudi postali su beskućnici. Glavni grad Makedonije bio je uništen do temelja.
"Svaki put kada bi puhao vjetar prozori i dijelovi betona padali bi sa razrušenih zgrada diljem grada", napisao je Dennison Rusinow, američki istraživač sa Institute of Current World Affairs koji je stigao u grad 10 dana nakon potresa. 
"Prašina se širila gradom, prašina s mirisom smrti tamo gdje smrt nije još bila otkrivena", napisao je. 

[You must be registered and logged in to see this image.] 

Slike razornog potresa koje su obišle svijet podsjećale su na ratna uništenja koja su Europu pogodila dva desetljeća ranije. Gotovo svaki veći europski grad od Francuske, Njemačke, Poljske i Rusije bio je uništen ratom. To je iskustvo potaknulo i veliku obnovu urbanih centara diljem kontinenta. Zemlje su tada dijelile jedan zajednički duh, obnove i izgradnje, izgradnje bolje budućnosti. Duh tadašnjeg vremena bio je upravo takav, stoga ne čudi što su odmah nakon potresa mnogi potrčali u pomoć. 

Francuska je poslala radnike koji su pomagali u izvlačenju stanovnika koji su ostali zarobljeni pod ruševinama. SAD, Švedska i Rumunjska osigurale su zdravstvenu pomoć, Sovjetski savez poslao je dovoljno materijala za izgradnju, dok su Velika Britanija, Čehoslovačka, Finska, Italija, Meksiko, Norveška i Poljska poslali montažne stanove za zbrinjavanje onih koji su ostali bez svega. 

Do kraja 1964. godine više od 14.000 novih jedinica postali su domovi za 70.000 ljudi u gradu sravnjenom do zemlje. U sljedećim mjesecima UN je odobrio program pomoć u sklopu kojeg su okupili tadašnje najbolje arhitekte iz Hrvatske, Grčke, Poljske i Japana, kako bi izgradili grad iz temelja i kreirali stambena naselja, piše Ozy. 
Gotovo 80 zemalja na različite načine uključile se u akciju obnove. Činjenica kako je socijalistička Jugoslavija na čelu sa Josipom Brozom Titom bila politički nesvrstana zemlja između NATO-a i Sovjetskih satelita, samo je još više potaknula entuzijazam sa svih strana, koji je bio rastao i na poštovanju kojeg su imali prema Titu. 

[You must be registered and logged in to see this image.] 

Tadašnja obnova Skopja vođena je duhom zajedništva, idealizma i međunarodne suradnje u razmjerima koji se danas u većini trenutaka čine gotovo nemogućim. 
"Važna je to dimenzija društva. Tada je vladao opći optimizam i nada", rekao je Igor Martek, predavač na Sveučilištu Deakin u Australiji. 
Makedoniji je to bio i vrijedan tečaj ponašanja u kriznim situacijama koji joj je pomogao u edukaciji lokalnih profesionalaca. Izgrađena su kompletna naselja sa svom infrastrukturom. Sve su ti isplanirani i dizajnirali međunarodni stručnjaci koji su educirali niz radnika koji su sudjelovali u obnovi. Upravo to veliko iskustvo i znanje u rekonstrukciji grada, koja je konačno završena 80-ih godina, katapultiralo je Makedoniju u postindustrijsko razdoblje, objašnjava Martek. 
I danas neke ulice nose imena i odaju počast zemljama koje su stigle u pomoć. Iako je grad doživio još jednu veliku rekonstrukciju u projektu Skopje 2014., mnogi će reći kako je njegov izgled definirao razorni potres, tj. obnova nakon njega.
"Sve je nastalo na nasljedstvu potresa", naglašava Mijalković. 
Duh međunarodne suradnje i dalje je prisutan u gradu, desetljećima nakon tog razornog potresa. 

goran9030 (citat):

Cijeli svijet je gradio razrušeno Skopje

Bila su to teška vremena Hladnog rata i napetosti koja je vladala cijelim svijetom
Potres je počelo prije svitanja i potrajao svega 17 sekundi. No njegova snaga bila je dovoljna da zauvijek primjeni izgled i sudbinu glavnog grada Makedonije Skopja. Grad je 26. srpnja 1963. godine pogodio razoran potres jačine 6,1 stupnjeva po Richteru i usmrtio više od 1000 ljudi. Ozlijeđeno je nekoliko tisuća ljudi, a više od 75 posto grada uništeno je u potpunosti. Tadašnja Jugoslavija bila je pogođena razmjerom ovog uništenja. 
Bilo je to teško vrijeme u cijelom svijetu. Sovjetski savez vodio je u svemirskoj utrci, jak je bio i strah zapadnih zemlja kako će komunističke sile pobijediti u Hladnom ratu, a Berlin, kao i veći dio Europe, bio je podijeljen željeznom zavjesom. Devet mjeseci prije toga kriza na Kubi skoro je izazvala nuklearni rat. 
I nakon svega toga Skopje je uništio veliki potres.

Uništenje neviđenih razmjera potaknulo je desetak zemlja da potrče u pomoć i pokušaju izgraditi razrušeni grad. Ova akcija Skopju je osigurala naziv "Grada međunarodne solidarnosti". Današnja Makedonija duguje mnogo svog razvoja upravo tom pozitivnom primjeru globalizacije. Bio je to povezivanje i razvoj međunarodnog društva u tim nesigurnim i napetim vremenima.
"Mislim kako je izgradnja Skopja na neki način spasila svijet u 60-im i 70-im godinama prošlog stoljeća", rekao je arhitekt Milan Mijalković. 

Podrhtavanje tla osjetilo se u Bugarskoj i u Grčkoj. Nakon tih 17 sekundi potresa gotovo 200.000 ljudi postali su beskućnici. Glavni grad Makedonije bio je uništen do temelja.
"Svaki put kada bi puhao vjetar prozori i dijelovi betona padali bi sa razrušenih zgrada diljem grada", napisao je Dennison Rusinow, američki istraživač sa Institute of Current World Affairs koji je stigao u grad 10 dana nakon potresa. 
"Prašina se širila gradom, prašina s mirisom smrti tamo gdje smrt nije još bila otkrivena", napisao je. 

Slike razornog potresa koje su obišle svijet podsjećale su na ratna uništenja koja su Europu pogodila dva desetljeća ranije. Gotovo svaki veći europski grad od Francuske, Njemačke, Poljske i Rusije bio je uništen ratom. To je iskustvo potaknulo i veliku obnovu urbanih centara diljem kontinenta. Zemlje su tada dijelile jedan zajednički duh, obnove i izgradnje, izgradnje bolje budućnosti. Duh tadašnjeg vremena bio je upravo takav, stoga ne čudi što su odmah nakon potresa mnogi potrčali u pomoć. 

Francuska je poslala radnike koji su pomagali u izvlačenju stanovnika koji su ostali zarobljeni pod ruševinama. SAD, Švedska i Rumunjska osigurale su zdravstvenu pomoć, Sovjetski savez poslao je dovoljno materijala za izgradnju, dok su Velika Britanija, Čehoslovačka, Finska, Italija, Meksiko, Norveška i Poljska poslali montažne stanove za zbrinjavanje onih koji su ostali bez svega. 

Do kraja 1964. godine više od 14.000 novih jedinica postali su domovi za 70.000 ljudi u gradu sravnjenom do zemlje. U sljedećim mjesecima UN je odobrio program pomoć u sklopu kojeg su okupili tadašnje najbolje arhitekte iz Hrvatske, Grčke, Poljske i Japana, kako bi izgradili grad iz temelja i kreirali stambena naselja, piše Ozy. 
Gotovo 80 zemalja na različite načine uključile se u akciju obnove. Činjenica kako je socijalistička Jugoslavija na čelu sa Josipom Brozom Titom bila politički nesvrstana zemlja između NATO-a i Sovjetskih satelita, samo je još više potaknula entuzijazam sa svih strana, koji je bio rastao i na poštovanju kojeg su imali prema Titu. 

Tadašnja obnova Skopja vođena je duhom zajedništva, idealizma i međunarodne suradnje u razmjerima koji se danas u većini trenutaka čine gotovo nemogućim. 
"Važna je to dimenzija društva. Tada je vladao opći optimizam i nada", rekao je Igor Martek, predavač na Sveučilištu Deakin u Australiji. 
Makedoniji je to bio i vrijedan tečaj ponašanja u kriznim situacijama koji joj je pomogao u edukaciji lokalnih profesionalaca. Izgrađena su kompletna naselja sa svom infrastrukturom. Sve su ti isplanirani i dizajnirali međunarodni stručnjaci koji su educirali niz radnika koji su sudjelovali u obnovi. Upravo to veliko iskustvo i znanje u rekonstrukciji grada, koja je konačno završena 80-ih godina, katapultiralo je Makedoniju u postindustrijsko razdoblje, objašnjava Martek. 
I danas neke ulice nose imena i odaju počast zemljama koje su stigle u pomoć. Iako je grad doživio još jednu veliku rekonstrukciju u projektu Skopje 2014., mnogi će reći kako je njegov izgled definirao razorni potres, tj. obnova nakon njega.
"Sve je nastalo na nasljedstvu potresa", naglašava Mijalković. 
Duh međunarodne suradnje i dalje je prisutan u gradu, desetljećima nakon tog razornog potresa. 

I u veliki deo spasavanja je bila aktivna JNA.
[You must be registered and logged in to see this image.]

MEDNARODNI DAN MAČK

Na današnji dan je svetovni dan mačk. Dan, ki so ga po zaslugi Mednarodnega sklada za zaščito živali (Ifaw) prvič obeležili leta 2002, je namenjen spoznavanju mačk in načinov, kako jim pomagati, saj se te kljub priljubljenosti pogosto znajdejo v zavetiščih ali na ulici.

Na svetu naj bi živelo več sto milijonov mačk, poznamo pa okoli 60 pasem. Dolgo je veljalo, da se je udomačevanje mačk začelo v starem Egiptu, kjer so jih častili že približno 3100 let pred našim štetjem. Vendar pa so nedavna odkritja v arheologiji in genetiki pokazala, da so mačke udomačevali že okoli leta 7500 pred našim štetjem v zahodni Aziji.

Čeprav je mačke v zgodovini častilo več civilizacij in so del številnih mitologij, se teh štirinožnih sesalcev drži tudi veliko vraževerij, večinoma negativnih. Eno bolj znanih vraževerij je, da srečanje s črno mačko, ki prečka pot pred tabo, prinaša nesrečo, kot tudi to, da so mačke čarovniške družabnice, ki povečajo moč in spretnost čarovnic. Nasprotno so ljudje v 16. stoletju sežigali žive mačke, pobirali žerjavico in jih odnašali domov, češ da to prinaša srečo.

Po mitu, ki je prisoten v mnogih kulturah, imajo mačke več življenj. V številnih državah verjamejo, da jih imajo devet, v Italiji, Nemčiji, Braziliji, Grčiji in nekaterih špansko govorečih regijah sedem, v arabskih tradicijah pa šest. Mit se sklada z naravno gibčnostjo in hitrostjo, s katero se mačke izognejo življenjsko nevarnim situacijam. To potrjuje tudi dejstvo, da mačke ob padcu pogosto pristanejo na nogah.

Vendar pa se tudi enega samega mačjega življenja drži veliko zanimivih podatkov. Mačke v povprečju spijo od 12 do 14 ur dnevno, tretjino budnega časa pa posvetijo negovanju in umivanju. Svoj teritorij označujejo s tacanjem na mestu, saj se jim pot, s katerim teritorij označujejo, izloča skozi šape. Bele mačke z modrimi očmi se pogosto skotijo gluhe, medtem ko vse mačke vohajo kar 14-krat bolje kot ljudje, njihovo vidno polje pa je široko 220 stopinj, kar je 40 stopinj več od človeškega.

Vzorec na mačjem smrčku je tako unikaten kot človeški pristni odtis. Primernost mačk kot hišnih ljubljenčkov med drugim podpira dejstvo, da lahko mačke razumejo človekovo počutje in njegova čustva. Udomačene mačke naj bi zelo rade slišale človeški glas, zato je še toliko pomembneje, da se z njimi pogovarjamo.

ALI STE VEDELI?

* Mačka nikoli ne pade na hrbet, saj se lahko v zraku zasuče s hrbta na trebuh v 1,6 sekundi. Takšno akrobatsko sposobnost jim omogoča zelo dobro razvit ravnotežni aparat. Mačka med padanjem tudi nagonsko razkorači noge, da je upor zraka večji, hrbtenica mačke pa zaradi svoje zgradbe služi kot vzmet in ublaži padec.
* Domača mačka je nočna žival, v ta namen ima izjemno dobro razvite oči in dobro vidi v temi. Tudi sluh mačke je boljši od človeškega, saj slišijo dve oktavi višje tone od nas. Zaznavajo pa lahko tudi ultrazvočno valovanje. Da se mačka izogne oviram v temi so ji v pomoč dolgi brki, ki so prepredeni s številnimi živčnimi končiči in delujejo kot radarski sistem.
* Domača mačka skrbi tudi za mladiče, ki niso njeni.
* Mačke so obligatorni mesojedci in brez mesa ne preživijo. Hrana za mačke mora temeljiti na kakovostnem mesu.
* Mačke 70% dneva prespijo. V urah to pomeni, da domača mačka spi med 13 in 16 h na dan.
* Domača mačka hodi enako kot žirafa in kamela. Sekvenca hoje gre tako: najprej premakne obe levi nogi (najprej zadnjo levo, nato sprednjo levo) nato pa obe desni nogi, tako da istočasno premakne polovico telesa naprej. Od vseh živali na Svetu, še samo žirafe in kamele hodijo na tak način.
* Mačja ključnica ni povezana z ostalimi kostmi temveč je zakopana v mišice, zaradi tega mačka pride čez vsako špranjo, le da dobi glavo skozi. Sicer pa ima mačka večje število kosti kot človek. Mačka naj bi imela 230 kosti, človek pa 206.
* Mačke imajo unikatno govorico s svojim lastnikom. Vsaka mačka ima svoj lasten zvok, svoj sistem predenja in svoj način obnašanja. Domača mačka ima do 100 različnih vokalov, medtem ko jih ima pes le 10.
* Mačji samci so bolj dovzetni za mačjo meto, medtem ko se mačji mladiči do 3 mesecev starsti sploh ne odzivajo na mačjo meto.
* Ko mačka pleza iz drevesa ne more iti z glavo naprej, ampak z repom, zaradi navznoter obrnjenih krempljev.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

KRONA

Na današnji dan leta 1892 je bila v avstrijskih deželah vpeljana enotna denarna valuta, krona, ki se je delila na 100 vinarjev in je imela zlato podlago.

Ob nastanku skupne jugoslovanske države so bile na njenem ozemlju v obtoku štiri valute: dinar, perper, bolgarski lev in avstro-ogrska krona. Ta je do leta 1920 ostala uradno plačilno sredstvo v precejšnjem delu nove države, med drugim tudi na slovenskih tleh. Država je, zaradi padanja njene vrednoti in vnosa razvrednotenih bankovcev iz Avstrije in Madžarske, najprej prepovedala vnos zneskov, višjih od 1 000 (kasneje 2 000 kron), nato pa določila še obvezno žigosanje in kolkovanje kronskih bankovcev; s tem je ugotovila njihovo število in vrednost. Leta 1920 je kronske bankovce zamenjala s kronsko-dinarskimi bankovci, na katerih sta bili odtisnjeni obe valuti, v menjalnem razmerju 4 krone za 1 dinar.

Žigosanje je potekalo med 8. januarjem in 2. februarjem 1919. Vsi imetniki kronskih bankovcev so morali v tem času prijaviti njihovo število in skupno vrednost, nato jih je posebna komisija preštela, žigosala in vrednosti vpisala v zapisnik.

Na slovenskih ozemljih, ki jih je po vojni zasedla Italija, je zamenjava denarja potekala med 10. in 19. aprilom 1919. Avstro-ogrske kronske bankovce so menjali po kurzu 40 centezimov za krono pri bankovcih in 80 centezimov pri kovancih. Menjavo so opravili poštni, davčni in carinski uradi ter filiali emisijskih zavodov v Trstu in Gorici. Če so ob menjavi naleteli na ponarejene bankovce ali bankovce z neitalijanskimi žigi in koleki, so jih takoj zaplenili in uničili.

Zaradi ponarejanja žigov in tihotapljenja svežega denarja čez državno mejo so uradno žigosane kronske bankovce decembra 1919 dodatno opremili s koleki v petih različnih barvah in velikostih, in sicer glede na njihovo vrednost. Kolkovanje so izvedli denarni zavodi (banke, hranilnice, posojilnice) ter davčni in poštni uradi, ki so pri tem zadržali 20 % bankovcev in prinosnikom izdali pobotnice, vnovčljive ob menjavi denarja.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]

LEG GODT

Leg godt – igrati se dobro

Podjetje, ki izdeluje najbolj prepoznavne in kakovostne igrače na svetu – lego kocke, praznuje 90 let.

Beseda lego danes, četudi je v resnici sestavljenka dveh danskih besed leg godt (igrati se dobro), ne potrebuje prevoda. Označuje najbolj slavne kocke na svetu, ki se »sestavljajo« tudi v zabaviščne parke in filme. »Ko je pradedek pred 90 leti ustanovil podjetje, je prepoznal, da igra lahko spremeni življenje otrok – saj združuje družine in otrokom pomaga razviti veščine in uresničiti njihove potenciale,« je ob okroglem jubileju poudaril Thomas Kirk Kristiansen, predsednik uprave Lego Groupa. Še vedno je v lasti ustanoviteljeve družine in je z lanskimi skoraj 8,25 milijarde evrov prihodkov eden največjih proizvajalcev igrač na svetu.

Jubilejno leto je pred nekaj dnevi sicer zaznamovala nesreča v Legolandu blizu Günzburga na Bavarskem, ko se je v trčenju dveh vlakcev smrti (lažje) poškodovalo okoli trideset ljudi, sicer pa so 90-letnico delovanja pred tednom dni okronali tudi s prenovitvijo in razširitvijo svoje prodajalne na Leicester Squaru v Londonu, ki zdaj slovi kot njihova največja trgovina, in z novim sedežem podjetja v rojstnem Billundu na Danskem, ki so ga odprli aprila.

Novi poslovni kampus, ki naj bi zagotavljal ustvarjalno okolje za okoli dva tisoč zaposlenih, se širi na kar 54.000 kvadratnih metrih, arhitekti biroja C.F. Møller Architects pa so mu tako na zunaj kot navznoter vdahnili precej igrivo podobo in vgradili prepoznavne Legove elemente. V razgibani stavbi so menda vselej dobrodošli tudi družinski člani zaposlenih, premore pa od prostorov za ustvarjalne delavnice, namestitve za obiske zaposlenih iz podružnic, kuhinje za skupno kuhanje in druženje pa tudi kino, park ter celo zdravstveno kliniko.

V drugi polovici letošnjega leta so najavili gradnjo nove tovarne v Vietnamu, ki bo njihova prva ogljično nevtralna tovarna na svetu in naj bi od leta 2024 zaposlovala štiri tisoč ljudi, do istega leta pa naj bi razširili tudi že obstoječo tovarno v Jiaxingu na Kitajskem, s čimer naj bi zadovoljili svojo dolgoročno rast na Kitajskem in v Aziji.

Toda Lego se je proti svetu začel odpirati že sredi 50. let prejšnjega stoletja, ko so odprli prvo podružnico v Nemčiji, Godtfred Kirk Christiansen, eden od štirih sinov ustanovitelja Oleja Kirka Kristiansena, ki je tedaj postal generalni direktor podjetja, pa se je v začetku 60. let v Billundu domislil celo lastnega letališča, s čimer bi njihovim vodjem prodaje in tudi poslovnim partnerjem prihranil čas, ki bi jim ga vzela pot s komercialnimi poleti. Kupili so zemljišče in odprli pristajališče, leta 1962 kupili celo lastno letalo in imeli lastna pilota iz kroga družine. Kmalu so letališče razširili, leta 1964 je postalo javno, danes pa slovi kot drugo največje na Danskem.

Od danskega mesteca do vsega sveta

Lego kocke, ki so bile dvakrat razglašene za igrače stoletja, se prodajajo v 130 državah po vsem svetu, vse skupaj pa se je začelo v Billundu, ki še zdaj ne premore dosti več kot šest tisoč prebivalcev. V mizarski delavnici Oleja Kirka Kristiansena so izdelovali vse od vrat do kuhinjskih omar in krst pa tudi hiš, po zlomu newyorške borze leta 1929 pa se je znašla na robu preživetja. Vladalo je pomanjkanje naročil, Kristiansen je moral odpustiti vse do zadnjega delavca, kmalu zatem je izgubil še svojo ženo in ostal sam s štirimi sinovi.

Da bi preživel, se je leta 1932 lotil izdelovanja igrač iz lesa, ki je ostal v delavnici, toda te se niso dobro prodajale. Igrače Billund Maskinsnedkeri oziroma igrače billundske mizarske delavnice že z imenom niso obetale prepoznavnosti, zato jim je poiskal novo: leg godt, kar v danščini pomeni igrati se dobro, ne da bi vedel, da lego v latinščini pomeni tudi sestavljam skupaj. Ime se je dobro prijelo in podjetje se je premaknilo naprej, tudi po zaslugi sina Godtfreda, ki je že pri svojih sedemnajstih letih začel oblikovati lesene igrače.

Konec 30. let so že prodajali z dobičkom, a je prišla vojna, delavnica je povrhu še pogorela. Obnovili so jo, za svetovno slavo pa je bil odločilen nakup stroja za brizganje plastike, ki ga je Ole odkril na sejmu v Københavnu. Sprva so izdelovali majhne plastične medvedke in ropotuljice, leta 1949 pa v proizvodnjo poslali prednice današnjih sestavljivih kock, ki so jih leta 1953 preimenovali v Lego in to ime vtisnili na sleherno.

Godtfredovo veliko inovacijo je prineslo predvsem spoznanje, da so otrokom za igro na voljo že povsem izdelane igrače, v resnici pa potrebujejo nekaj, kar bo spodbujalo njihovo domišljijo in ustvarjalnost in tako igro naredilo zanimivejšo in jo tudi podaljšalo. Sredi 50. let so predstavili prvi lego igralni sestav, iz katerega je bilo mogoče sestaviti marsikaj. Toda sestavljeno ni bilo obstojno, kocke se niso držale skupaj, zato so vanje vnesli sistem utorov, toda Ole te izboljšave kock, po kateri jih poznamo in sestavljamo še danes, ni dočakal. Istega leta, 1958, je umrl.

Kiparka in prvi Legoland

Godtfred se je moral v začetku novega desetletja spoprijeti s ponovnim požarom, ta je uničil večino lesene proizvodnje, po njem pa se je preusmeril le še na plastične igrače oziroma kocke. Ustvarili so mnoge nove modele – prva navodila za sestavljanje so priložili leta 1963 –, ter jih naredili tudi bolj dinamične; s predstavitvijo kolesc, s katerimi je bilo mogoče sestaviti tudi premikajoče se avtomobile ali avtobuse. To je bil čas, ko je Godtfred zakoličil tudi deset načel Lega, med drugim neomejene možnosti igranja, tako za dekleta kot fante, harmonična in večno aktualna igra za vse leto, ki spodbuja domišljijo, ustvarjalnost in razvoj, varna in kakovostna.

Lego je tudi zaradi lastnega letališča, ki je bilo njihovo okno v svet in je ta skozenj prihajal tudi k njim, postajal vse močnejši igralec na trgu igrač, v podjetje se je vrnila tudi Godtfredova sestrična Dagny Holm, ki je že v mladih letih delala pri njegovem očetu oziroma stricu, ko je ta izdeloval še igrače iz lesa. V Københavnu izšolana kiparka se je po moževi smrti iz glavnega mesta vrnila v mali Billund in postala ena Legovih najpomembnejših ustvarjalk modelov, ki so jih v tovarni razstavljali tudi za zunanje obiskovalce.

Že sredi 60. let so našteli po 20.000 obiskovalcev na leto in to je Godtfreda napeljalo na misel, da bi jih bilo treba razstaviti na prostem. V Billundu so leta 1968 odprli prvi Legoland, v njem pa so bila zgrajena mesteca, gradovi, živali pa tudi izmišljeni liki po zamislih Dagny Holm. Že na otvoritveni dan so jih zasuli obiskovalci, tako da so v restavraciji na pomoč priskočili celo nekateri vodilni Legovi delavci, v prvem letu pa so našteli več kot 600.000 obiskovalcev. Do danes je bilo zgrajenih deset zabaviščnih parkov, leta 2005 so do tedaj štiri prodali podjetju Merlin Entertainments, a to tudi lastniško ostaja povezano z Lego Groupom.

Med pomembne mejnike pa tudi gradnike uspeha znamke Lego in Lego Groupa so se zapisale tudi kocke za najmlajše, ki so jih zaradi svoje mere – podvojene običajne lego kocke – poimenovali Duplo, konec 70. so bolj ustvarjalne sestavljavce razveselili s serijo Lego Technic pa tudi tematskimi serijami, kot so Grad, Vesolje in Mesto, in z lego človečki oziroma figuricami.

Konec 90. let so legice s pomočjo MIT Media Lab (Massachusetts Institute of Technology) nadgradili še z robotsko tehnologijo v Lego Mindstorms, leta 2012 so prišle kocke za deklice Lego Friends, dve leti zatem prvi Lego film. Predlani so uvedli kocke za slepe in slabovidne Lego Braille, lani so napovedali, da bodo iz svojih igrač umaknili spolno zaznamovanost in stereotipnost, saj ti, kot je pokazala raziskava, še vedno zelo zaznamujeta otroke, kar je še nekaj korakov, ki se bodo gotovo vpisali v zgodovino sveta igrač.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Njihova največja trgovina je prenovljena in razširjena na Leicester Squaru v
                   Londonu, ki so jo slavnostno odprli prejšnji teden
[You must be registered and logged in to see this image.]
Novi poslovni kampus, ki naj bi zagotavljal ustvarjalno okolje za okoli dva tisoč
zaposlenih, se širi na kar 54.000 kvadratnih metrih, ter ima precej igrivo podobo
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Najprej so izdelovali lesene igrače
[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Ni ovir za lego kocke, iz njih nastaja marsikaj in marsikje
[You must be registered and logged in to see this image.]
                          Godtfred Kirk Christiansen se igra s kockami leta 1981
[You must be registered and logged in to see this image.]
V Billundu so leta 1968 odprli prvi Legoland, v njem pa so bila zgrajena mesteca,
            gradovi, živali pa tudi izmišljeni liki po zamislih Dagny Holm

MIHAIL SERGEJEVIČ GORBAČOV

Umrl je zadnji voditelj Sovjetske zveze in Nobelov nagrajenec za mir Mihail Gorbačov. Rodil se je 2. marca 1931 v kraju Privolno na jugozahodu Rusije. Star je bil 91 let.

"Nocoj je po resni in dolgotrajni bolezni umrl Mihail Sergejevič Gorbačov," so sporočili iz bolnišnice. Po navedbah Tassa ga bodo pokopali na moskovskem pokopališču Novo-Devičje poleg žene Raise.
Gorbačov je bil zadnji sovjetski voditelj. S položaja je odstopil 25. decembra 1991, potem ko je državo neuspešno skušal reformirati s perestrojko in glasnostjo. Sovjetska zveza je nato po 69 letih razpadla.

Pomembno je vplival na konec hladne vojne

V zgodovino se je sicer zapisal kot človek, ki je pomembno vplival na konec hladne vojne z Zahodom, ki je dopustil miren padec železne zavese in komunizma v vzhodnem bloku ter osamosvojitev podjarmljenih narodov v Sovjetski zvezi. A zaradi zadnjega je v Rusiji tudi osovražen.
Gorbačov se je rodil 2. marca 1931 v revni kmečki družini v kraju Privolno pri Stavropolu na jugu Rusije. Kot pravnik se je že kmalu pridružil sovjetski komunistični partiji in se nato skozi leta prebil na vrh partijske strukture. Bil je njen osmi in zadnji generalni sekretar. Vodil jo je od leta 1985 do razpada Sovjetske zveze leta 1991.

Čeprav je bil zvest privrženec sovjetski državi in socialističnim idealom, je začel izvajati reforme okostenelega sistema, ki so bile po njegovem mnenju nujne za nadaljnje preživetje države. V to naj bi ga prepričala predvsem černobilska jedrska nesreča leta 1986, ki je razkrila številne resne pomanjkljivosti komunističnega sistema in nesposobnost najvišjih odločevalcev, da bi preprečili tovrstne katastrofe in zaščitili prebivalstvo.
Vpeljal je reformo, poimenovano perestrojka, za decentralizacijo odločanja predvsem na gospodarskem področju s ciljem izboljšati učinkovitost. Z glasnostjo pa je sprostil svobodo medijev in svobodo govora.

Vzhodnoevropskim državam pustil, da gredo "svojo pot"

Na zunanjepolitičnem področju se je odločil za konec sovjetskega posredovanja v Afganistanu in za začetek pogovorov s tedanjim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom, kar je vodilo v več sporazumov o omejitvi strateškega orožja in kasneje tudi v konec hladne vojne z Zahodom.
Vzhodnoevropskim državam, ki so bile dot takrat pod trdnim sovjetskim vplivom, je pustil, da gredo "svojo pot", in se na demokratično vrenje konec 80. let ni odzval z vojaškim posredovanjem, kot npr. ob zadušitvi praške pomladi. S tem je Vzhodni Evropi dopustil demokratizacijo, kar je vodilo v padec Berlinskega zidu in železne zavese v Evropi, združitev Nemčije in kasneje priključitev vzhodnoevropskih držav k Evropski uniji in zvezi Nato.

A večja demokratizacija, decentralizacija in reforme so vodile tudi v razpad Sovjetske zveze, čeprav to, kot je povedal, ni bil njegov namen. Ker je partija izgubljala svoj popoln vpliv na družbo, si je s tem nakopal tudi veliko nasprotnikov, zlasti privržencev "trde linije". Leta 1991 so ga skušali vreči z oblasti z državnim udarom, ki pa ni bil uspešen.
A vendarle je to pomenilo konec Gorbačovove politične kariere in moral je odstopiti. Sovjetska zveza je razpadla, več republik pa se je odcepilo. Nasledstvo Sovjetske zveze je prevzela Rusija, njeno vodenje pa Boris Jelcin.

Veljal je za glasnega kritika tako Jelcina kot Putina

Gorbačov se je zatem bolj ali manj umaknil iz aktivne politike, a je ostal pomemben človek iz ozadja, ki še danes sporoča svoja stališča glede relevantnih tematik tako v Rusiji kot svetu. Veljal je za glasnega kritika tako Jelcina kot njegovega naslednika, zdajšnjega ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Med zgodovinarji velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja. Leta 1990 je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir.
A čislan je predvsem v tujini, doma pa ga številni označujejo za izdajalca. Sovjetski nostalgiki mu zamerijo, da je dopustil razpad sovjetskega imperija, ki so ga komunisti na ruševinah carske Rusije gradili 70 let. Da je bila to velika geostrateška napaka, je večkrat ocenil tudi Putin.
[You must be registered and logged in to see this link.]

SPOROČILO PREDSEDNIKOMA

Mihail Gorbačov, ki je znan kot zadnji predsednik Sovjetske zveze in je v 80. letih prejšnjega stoletja sodeloval pri uničenju 80 odstotkov jedrskega orožja, poziva ruskega in amerišega predsednika, naj umirita svojo retoriko: "Odnosi med velesilami gredo že nekaj let iz slabega na slabše. Vse kaže, kot da bi se svet spet pripravljal na vojno."

Nova jedrska tekma med Rusijo in Združenimi državami Amerike kaže, kot da se svet spet pripravlja na vojno, je prepričan Gorbačov. Predsednika obeh velesil Vladimirja Putina in Donalda Trumpa je že pozval k zmanjšanju jedrskega arzenala. "Politiki in vojaški voditelji zvenijo vedno bolj napadalno, obrambne doktrine pa vedno bolj nevarne. Vse kaže, kot da bi se svet pripravljal na vojno," je dejal v intervjuju za Time magazine. "Odnosi med velesilami gredo že nekaj let iz slabega na slabše. Zagovorniki oboroževanja in vojaško-industrijski kompleks si že manejo roke."
27.januar 2017

[You must be registered and logged in to see this link.]

Po politični upokojitvi se je vseeno nekaj časa rad pojavljal v medijih, v družbi športnikov, kot sta Steffi Graf in Andre Agassi, preizkusil se je kot igralec v filmu. Zadnji komunistični voditelj Sovjetske zveze je bil tudi model za torbe Louis Vuitton, zaigral je celo v reklami za Pizza Hut. Posnel je tudi glasbeni album romantičnih balad, ki jih je posvetil svoji pokojni ženi Raisi Gorbačov. Album je bil prodan za kar 100.000 funtov na dražbi v Londonu. Ženi je posvetil dobrodelni sklad 'Raisa Gorbačov', ki je namenjen zbiranju sredstev za boj proti otroškemu raku.

SOŽALJA VODITELJEV

Na smrt Mihaila Gorbačova so se takoj odzvali vsi najvidnejši svetovni politiki. Ameriški predsednik Biden ga je označil za voditelja, kakršnih je malo in ki je pripomogel k temu, da je svet bolj varen!". "Bil je edinstven državnik, ki je spremenil tok zgodovine," je komentiral državni sekretar Združenih narodov Gutuerres. "Gorbačov je odprl pot svobodni Evropi," je dejala predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen, britanski premier Johnson ga je postavil za zgled vsem sedanjim državnim voditeljem, za Macrona je bil človek miru. Ruski predsednik Putin je svojcem izrazil globoko sožalje.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
           Mihail Sergejevič Gorbačov je Nobelovo nagrado za mir dobil leta 1990
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Mihail Sergejevič Gorbačov se je zavzemal za zmanjšanje jedrskega arzenala

Ti si Zorane trebao biti dio nekog stručnog tima F1, barem kao savjetnik - dobro plaćeni savjetnik iz Foruma JNA ( naš predstavnik).

KRALJICA ELIZABETA II

V starosti 96 let je danes na gradu Balmoral na Škotskem umrla britanska kraljica Elizabeta II., so sporočili iz Buckinghamske palače. Vladala je več kot 70 let, najdlje med vsemi britanskimi monarhi. Kralj je postal njen najstarejši sin Charles.

96-letna kraljica, ena najprepoznavnejših monarhov na svetu, se je že slabo leto spoprijemala z zdravstvenimi težavami, zadnje mesece pa je imela "občasne težave z mobilnostjo", kot so njeno zdravstveno stanje označili v palači.
Elizabeta II. je umrla na gradu Balmoral na Škotskem, kjer je pred dnevi sprejela odhajajočega premierja Borisa Johnsona in novo ministrsko predsednico Liz Truss. V sredo se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo ravno med sestankom njenega ožjega sveta, na katerem je sodelovala virtualno.
Danes so iz Buckinghamske palače sporočili, da so "zdravniki zaskrbljeni za njeno zdravje", pri tem pa poudarili, da je "kraljici na posestvu Balmoral udobno". Ker je palača navadno zelo molčeča, ko gre za zdravstveno stanje kraljice ali ožje kraljeve družine, je bil to znak, da je njeno stanje resno.

"Po ponovni oceni danes zjutraj so zdravniki izrazili zaskrbljenost zaradi zdravja njene visokosti ter priporočili, da ostane pod zdravniškim nadzorom," so zapisali v sporočilu palače.
Njena ožja družina je takoj pohitela na Škotsko, kjer so bili ob njej princ Charles, Andrew in Edward, pa tudi princ William. Na poti na Škotsko je tudi princ Harry, a brez žene Meghan.

Vse redkejša pojavljanja v javnosti

Britanska kraljica se je v zadnjem letu redkeje pojavljala na javnih dogodkih, nadomeščali so jo drugi člani kraljeve družine. Junija se v glavnem ni udeležila dogodkov, ki so jih pripravili ob platinastem jubileju njenega vladanja, se je pa čez poletje večkrat pojavila na dogodkih na Škotskem, kjer je od julija.
Med epidemijo covida-19 je večino časa preživela v izolaciji skupaj s soprogom, princem Philipom, ki je v stotem letu starosti umrl lani spomladi.
Oktobra lani je nenapovedano preživela noč v bolnišnici v Londonu, zdravniki pa so ji svetovali več počitka. Februarja je preživela covid, ki jo je, kot je povedala kasneje, precej izčrpal.

ŽIVLJENJE KRALJICE ELIZABETE II.

Elizabeta, ki je februarja praznovala 70 let, odkar je pri svojih 25 letih na prestolu nasledila svojega očeta, se je zadnje mesece le redko pojavljala v javnosti, večino časa pa preživela bodisi na gradu Windsor bodisi na gradu Balmoral na Škotskem, kjer je popoldne "mirno" umrla, obkrožena z najbližjimi.

Kako pa je potekalo njeno življenje? Princesa Elizabeta se je rodila v deževni noči, 21. aprila 1926, na domu svojega dedka po materini strani, earla Strathmorskega, s pomočjo carskega reza in rahlo nedonošena. Bila je prvi otrok takratnega britanskega princa Alberta, vojvode Yorškega, in njegove žene Elizabeth, ki sta se poročila tri leta pred tem.

Štiri leta pozneje je Lilibet, kot so jo klicali, dobila mlajšo sestro Margaret Rose. Obe dekleti sta odraščali kot tipični aristokratski mladenki: v varnem zavetju družinskih palač in posestev, tako na Škotskem, od koder je izhajala njuna mati, kot v Angliji. Prva leta je bilo njuno izobraževanje omejeno na osnove, ki so jih v tistih časih poznala dekleta iz aristokratskih družin: pisanje, nekaj računanja, igranje glasbil ipd., za kar je skrbela guvernanta Marion Crawford, ki sta jo ljubkovalno klicali Crawfie. Sama strastna ljubiteljica knjig je predvsem starejši že od malih nog vcepila ljubezen do literature, kar ji je, kot je razkrila desetletja pozneje, v poznejših letih "prišlo še kako prav", saj se je "naučila, kako brati hitro".

Ko je bilo Elizabeti (slabih) 10 let, je družino – in državo – najprej pretresla smrt takratnega kralja Jurija V., ki je Združeno kraljestvo (vključno s čezmorskimi in drugimi kolonializiranimi ozemlji) in Indijo kot kralj in cesar vodil 26 let. Tako kot pozneje njegova vnukinja je tudi Jurij na prestol sedel bolj po naključju – po smrti svojega starejšega brata le nekaj tednov po zaroki leta 1910.

Ko je Jurij umrl, je Elizabeta postala druga v vrsti za prestol, za svojim očetom, a glede na to, da njen stric Edvard, novi kralj, še ni bil ravno v letih, se je pričakovalo, da se bo kmalu poročil in poskrbel za nadaljevanje linije. A Edvard je imel drugačne načrte: že tako mu ni bilo ravno do tega, da bi se posvečal tegobam vladanja, raje je užival življenje in se sproščal v ženski družbi, nato pa se je še zaljubil – in to v dvakrat ločeno Američanko Wallis Simpson. Starši so bili ogorčeni, Wallis menda niso hoteli niti spoznati.

Po smrti očeta je bil Edvard prepričan, da ima zdaj prosto pot do zakona z Wallis, a se je zavedal, da zamisli vlada pod vodstvom takratnega premierja Stanleyja Baldwina ne bo naklonjena, zato je predlagal, da bi na prestol sedel sam, Wallis pa bi po poroki dobila neki nižji aristokratski naziv. A so člani vladnega kabineta in premierji čezmorskih ozemelj, vključno s Kanado, Avstralijo in Južno Afriko, predlog odločno zavrnili. Tudi sicer so imeli pomisleke o primernosti Edvarda za upravljanje imperija, zato so ga postavili pred dejstvo: na voljo je imel tri možnosti – da bi se odpovedal poroki s Simpson, da se odpove prestolu ali pa da se kljub nasprotovanju vlade poroči, kar bi sprožilo ustavno krizo.

Edvard je po manj kot letu "vladanja", še pred uradnim kronanjem, 10. decembra 1936, v prisotnosti svojih treh mlajših bratov, Alberta, Henryja in Georgea, podpisal abdikacijsko izjavo, s čimer je pravico do prestola prenesel na svojega leto in pol mlajšega brata Bertieja. Čeprav je bil Albert precej resnejši od svojega starejšega brata, takrat že poročen in z dvema hčerkama, je bil na nov položaj povsem nepripravljen. Bil je namreč sramežljiv in zadržan, k čemur je pripomoglo tudi njegovo jecljanje. Poleg tega pa v nasprotju z Edvardom nikoli ni bil vzgajan za kralja, nihče ga ni poučeval o politiki, kot je sam priznal, do bratove abdikacije "ni niti videl kakšnega državnega dokumenta".

A se je nove vloge lotil z vso resnostjo, obenem pa poskrbel, da se njegovi hčerki ne bi nikoli znašli v podobnem položaju. Predvsem starejša, Elizabeta, je bila tako postavljena pred dejstvo, da se mora čim prej naučiti vsega mogočega o delovanju sveta, o zgodovini, geografiji, o političnih vedah, jezikov, skratka, vsega, kar bi ji lahko nekoč koristilo pri vladanju. Čeprav je bila uradno zgolj "domnevna prestolonaslednica", in ne "zakonita", saj je vladajoča politika upala, da se bo novoustoličenima kralju in kraljici vendarle rodil še kakšen otrok (in to sin, seveda), pa sta zakonca vedela, da bi bila nosečnost za kraljico Elizabeth po dveh porodih s carskim rezom preveč tvegana, zato jima je bilo jasno, da bo Bertieja oz. kralja Jurija VI., kot si je izbral naziv, na prestolu nekoč nasledila prav Elizabeta.

Najprej jo je o aktualnih političnih in gospodarskih razmerah s pomočjo medijev, predvsem časopisov in radia BBC, poučevala guvernanta, pozneje pa je njen glavni učitelj postal prorektor kolidža Eton sir Henry Marten. Za versko vzgojo je poleg canterburyjskega škofa skrbela tudi njena mati, Elizabeth, ki je bila globoko verna, kar je prenesla tudi na starejšo hčer, ki je do smrti verjela, da ji je milost vladanja naklonil Bog, zato se ji ni mogla ali smela odpovedati.

Obenem je – ironično – prava mala garda varušk in služabnikov obe princesi vzgajala precej špartansko: čeprav je bilo hrane tudi pozneje, med vojno, zanje dovolj, so dobivale le majhne obroke, varčevati so morale z elektriko, s pisemskim papirjem, shraniti vsak košček sukanca ali odpadel gumb ipd. Še desetletja pozneje je Elizabeta po prejemu vsakega darila skrbno zložila ovojni papir in ga shranila, navajajo njeni biografi, da njene navade, ki jo je ohranila vse do starosti – da poje "toliko kot kakšen ptiček" – niti ne omenjamo.

Že pred vojno je mala Elizabeta spoznala šarmantnega in čednega Filipa, pozneje mornariškega častnika, in se vanj zaljubila. On ji na začetku ni namenjal kaj dosti pozornosti, saj je bil že skoraj odrasel, ona pa le dekletce. A pozneje, ko se je med vojno vračal v domovino in čas na pobudo svojega strica, lorda Dickieja Mountbattna, preživljal tudi s kraljevo družino na škotskem gradu Balmoral, je živahno, izobraženo in lepo princeso vendarle opazil. Po koncu vojne sta skupaj preživela vedno več časa, čeprav predvsem njena mati romanci ni bila naklonjena, saj si je za hčer želela kakega premožnejšega – in predvsem bolj "angleškega" – aristokrata, ne pa potomca izgnanega grškega kralja s sumljivimi povezavami z nacisti (njegove štiri sestre so se vse poročile s pripadniki nemške aristokracije) in kar malo preveč čednega videza.
Poleti 1946 je Filip Elizabeto zaprosil za roko in princesa je, ne da bi se posvetovala s starši – kar je bilo v tistih časih za mladenko aristokratskega rodu še vedno neobičajno –, privolila. Pozneje so se njeni biografi strinjali, da je takrat prvič Elizabeta jasno pokazala, da se bo volji politikov, staršev in ljudstva uklanjala v marsičem, a ko bo šlo za njene osebne izbire, za stvari, ki so ji res pomembne, bo trmasto vztrajala, dokler ne bo dosegla cilja.

Njenemu očetu je bilo to kmalu jasno in je brez kakšnih večjih zadržkov privolil v poroko, a le, če zaroka ostane skrivnost do Lilibetinega 21. rojstnega dne. Poleti 1947 sta nato oznanila zaroko in se le nekaj mesecev pozneje poročila, kralj pa je svojemu zetu podaril naziv vojvode Edinburškega, ki ga je ta nosil do smrti aprila lani.

Leto po poroki, 14. novembra 1948, se je mlademu paru rodil prvorojenec Charles, dve leti pozneje pa še Anne. Elizabeta in Filip sta si dom ustvarila v tradicionalnem domovanju prestolonaslednikov, v palači Clarence House, obenem pa zaradi Filipove mornariške kariere veliko časa preživela zunaj Anglije, predvsem na (takrat še britanski koloniji) Malti, medtem ko so otroka vzgajale varuške in njuna babica Elizabeth v Londonu. Leta 1951 je Jurijevo zdravje, ki že vse od vojne ni bilo najboljše (leta 1949 so mu zaradi pljučnega raka odstranili levo pljučno krilo), začelo vse bolj pešati, Elizabeta je bila tako prisiljena očeta zastopati na številnih potovanjih po svetu.

Na začetku leta 1952 sta se s Filipom odpravila na nekajtedensko turnejo v Avstralijo in na Novo Zelandijo, še predtem pa sta se za nekaj dni ustavila v Keniji. 6. februarja 1952, ko sta se ravno vrnila z obiska nacionalnega parka v svojo kočo, je prišel klic iz Londona: kralj Jurij VI. je po prijetnem dnevu, polnem lova na zajce, ki ga je preživel na posestvu Sandringham, v družbi žene in hčerke Margaret povečerjal, se odpravil v posteljo in za vedno zaspal. Pozneje so ugotovili, da je umrl zaradi krvnega strdka v srcu.

Klic je sprejel Filipov tajnik, ki je novico najprej zaupal vojvodi, ta pa je vztrajal, da novi kraljici sam pove za smrt očeta. Komaj 25-letna Elizabeta je po prvem šoku prisegla kot nova kraljica, si izbrala ime ("Elizabeta, seveda") in se takoj začela pripravljati na pot domov. Njena izbira imena – predtem je ime Elizabeta nosila zgolj slovita Tudorka – je sicer na začetku izzvala nekaj nelagodja predvsem na Škotskem, kjer iz znanih razlogov prve Elizabete niso imeli v dobrem spominu. Med eno in drugo Elizabeto je bilo sicer nemalo vzporednic: obe sta na prestol sedli pri 25 letih, obe sta kraljici postali po spletu naključij in obe sta v desetletjih vladanja za vedno zaznamovali britansko zgodovino.

Čeprav je kraljica s polnimi pooblastili (in dolžnostmi) postala že na dan očetove smrti, so jo uradno kronali šele dobro leto pozneje, junija 1953 na veličastnem obredu v Westminstrski opatiji, ki so ga prvič v zgodovini prenašali prek televizijskih zaslonov in ki se ga je udeležilo več kot 8000 pomembnežev – od svetovnih in verskih voditeljev do pripadnikov aristokracije in številnih znanih obrazov. V povorki, ki se je vila do opatije, je sodelovalo več kot deset tisoč ljudi z vseh koncev (takrat še) imperija, kraljica pa se je na kronanje peljala v sedem metrov dolgi (in izjemno neudobni) kočiji iz 18. stoletja, ki jo je vleklo osem konjev.

Kraljica je za kronanje nosila belo svileno obleko, pošito z biseri ter zlatimi in srebrnimi nitmi, ki že sama po sebi ni bila ravno lahka. A po kronanju so ji nadeli še slovesna oblačila, težka kar 16 kilogramov, ji na glavo nadeli dober kilogram težko krono sv. Edvarda iz čistega zlata in posuto s 444 dragimi in poldragimi kamni ter ji v roke predali še žezlo. Za drobno mlado žensko (v višino je merila le 163 centimetrov) je bila 20-kilogramska oprava že sama po sebi precejšen preizkus, a kot je pozneje namignila, je takrat tudi fizično začutila težo, ki jo bo vse življenje nosila na svojih ramenih.

Samo kronanje je bilo za kraljico pomembno simbolno dejanje, v njeni biografiji piše Sally Bedell Smith, saj je do konca verjela, da ji je bila z maziljenjem od Boga zaupana naloga, da služi svojemu ljudstvu. Tudi zato kljub starosti in vse bolj krhkemu zdravju zanjo abdikacija ni bila možnost. "Prejela je posvečenje in s tem postala kraljica. To je najslovesnejša stvar, ki se ji je zgodila v življenju," je Bedell Smith navajala besede kraljičinega prijatelja in kanonika Johna Andrewa.

Preživela 15 premierjev

Prva leta po kronanju so minila v znamenju privajanja kraljice na novi položaj, pri čemer ji je ob strani stal njen prvi premier, Winston Churchill, ki jo je vpeljal v politiko, obenem pa z njo delil strast do konjev oz. konjskih dirk, o čemer naj bi menda strastno razpravljala večino avdienc. V času Elizabetinega vladanja se je sicer na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 15 (pri čemer je eden, Harold Wilson, premier postal dvakrat). Kot omenjeno, je bil prvi Churchill, zadnja pa Liz Truss, ki se je na Downing Street 10 preselila pred dnevi.

Čeprav se kraljica načeloma ne vpleta v parlamentarno politiko in se je redno srečevala z vsemi premierji na slovitih tedenskih avdiencah (izjema je bil le Johnson, saj je njegov mandat sovpadel s pandemijo covida-19), je bilo že iz srečanj, stikov in občasnih govoric iz palače ali z Downing Streeta mogoče razbrati, v kakšnih odnosih je bila s takratnim vodjo vlade. Najbolj napet je bil menda njen odnos s slovito "železno lady" Margaret Thatcher, ki je imela svoje poglede na monarhijo in vlogo kraljice v politiki, znano pa je tudi njeno zagovarjanje trde roke, ko gre za socialno politiko. Čeprav sta bili obe ženski v takrat še pretežno moškem svetu in čeprav sta bili istih let, se med njima ni nikoli oblikovalo kakšno večje zavezništvo, kaj šele prijateljstvo. To gre pripisovati tako njunim zelo različnim ozadjem (kraljica se je rodila v kraljevo rodbino in odraščala v sicer omejujočem okolju za zidovi palače, a brez kakšnega strožjega nadzora, medtem ko je bila Thatcher hčerka metodističnega pridigarja, ki je zagovarjal trdo delo in strogost), pa tudi napetim političnim in gospodarskim razmeram, ki so takrat vladale na Otoku.

Najbolj pa so njuna nasprotujoča si stališča na dan prišla ob krizi v Južni Afriki leta 1986, ko je skušala mednarodna skupnost pritisniti na takratno manjšinsko belsko vlado, naj odpravi apartheid. Kraljica, ki se je trudila, da bi Južna Afrika ostala pomemben člen Commonwealtha, je bila na strani mednarodne skupnosti, ki je zagovarjala uvedbo sankcij proti tej državi, medtem ko je bila Thatcher proti. V precej ponesrečenem poskusu vplivanja na javno mnenje je iz palače "ušlo" cel kup govoric o njunih nesoglasjih, več virov blizu kraljici pa je za britanske časnike anonimno (a očitno usklajeno) zatrjevalo, da je Elizabeta nezadovoljna zaradi premierkine neobčutljivosti za položaj temnopoltih. Izbruhnil je precejšen škandal, saj bi lahko tovrstno izražanje monarhovih mnenj pomenilo ustavno krizo, a se je na koncu prah polegel, Elizabeta pa ji je pozneje (menda v opravičilo) celo podelila znak za zasluge.

Prav po številu kraljičinih odlikovanj poznavalci "merijo" njen odnos do posameznih premierjev. Po teh interpretacijah naj bi imela (po Churchillu) najraje Tonyja Blaira, ki je bil med drugim "sprejet" v najožji kraljičin krog – podelila mu je namreč odlikovanje reda podvezice, ki je najbolj ekskluziven in edini, o katerem odloča sama, in ne na predlog vlade.

Zakon s Filipom ni bil brez padcev

Prva leta vladanja je Elizabetino življenje zaznamovala tudi manjša kriza v zakonu, ki se je po mnenju njenih biografov začela kmalu po očetovi smrti. Princ Filip je namreč ob spodbudi svojega ambicioznega strica Dickieja Mountbattna želel, da bi njegovi otroci nosili priimek Mountbatten, a britanski politični vrh temu ni bil naklonjen, ostro pa sta zamisli nasprotovali tudi obe nekdanji kraljici, Elizabetina mati in babica Mary. Filip je bil menda besen, ker je bil "edini človek v kraljestvu, ki mu ni dovoljeno dati svojim otrokom priimka". Takrat so se pojavile tudi govorice o Filipovih skokih čez plot, ki pa jih ni nikdar nihče zares potrdil – niti domnevne ljubice ne.

Konec 50. let sta Filip in Elizabeta prebrodila zakonsko krizo, k čemur pa je menda malo pripomogel tudi kompromis, ki ga je predlagala kraljica: vsi njuni potomci z izjemo neposrednih dedičev krone bodo nosili priimek Mountbatten-Windsor, rodbina pa se bo še naprej imenovala Windsor. Ko se je leta 1960, torej 12 let po prvorojencu, rodil Andrew (ime je kraljica izbrala po Filipovem očetu), je bila najhujša zakonska preizkušnja že za njima, še štiri leta pozneje pa se je družini pridružil najmlajši, Edward, o komer številni kraljičini biografi trdijo, da je dejansko plod ljubezni, in ne dolžnosti, kot je to veljalo za prvo trojico.

Elizabeti, simbolu britanske stabilnosti, umirjenosti in neopredeljenosti do večine političnih, gospodarskih in drugih aktualnih tem, pa so bližnji s svojimi aferami, celo škandali povzročili nemalo sivih las. Najprej se je togosti monarhije uprla njena sestra Margaret, ki se je pri 20 letih zaljubila v 38-letnega dolgoletnega uslužbenca dvora, poročnika Petra Townsenda. Težava? Bil je poročen (oziroma sredi odmevne ločitve) in precej starejši od nje. Ko na koncu kraljica poroke ni dovolila, se je Margaret začela upirati, ponočevati in popivati. Njeno pestro življenje se je nadaljevalo s poroko s fotografom nearistokratskega rodu Antonyjem Armstrongom Jonesom, v zakonu sta se jima rodila dva otroka, David in Sarah. Po 18 burnih letih zakona sta se ločila leta 1978, a takrat se je pozornost javnosti že usmerila na mladega prestolonaslednika Charlesa in princeso Anne. Margaret je imela zaradi verižnega kajenja in nezmernega uživanja alkohola vedno več zdravstvenih težav, prestala je več možganskih kapi, prebolela hudo pljučnico … Umrla je februarja 2002, stara 71 let.

V vmesnem obdobju je kraljici največ težav povzročal najstarejši sin, Charles. Sramežljivi, nesamozavestni, telesno bolj šibak mladenič je v zgodnjih letih bolj nerviral športnega Filipa, ki je veliko dal na mantro "zdrav duh v zdravem telesu", ki pa nikakor ni bil moto, s katerim bi se lahko Valižanski princ poistovetil. Mama Elizabeta se je že od njegovega otroštva bolj kot sinu posvečala državniškim zadevam in potovanjem po svetu, zato nista imela veliko skupnega. Do zgodnjih 70. let, ko se je Charles zaljubil v Camillo Shand, se tako nista resneje sporekla. A z izbiro "povsem neprimerne" Camille se je to spremenilo. Po nekaterih trditvah naj bi se v spletkarjenje, kako preprečiti zvezo, vpletla tako rekoč vsa ožja kraljeva družina (dogajanje je pred kratkim po nekaterih ocenah precej natančno orisala tudi serija Krona). Zveza Camille in Charlesa se je končala, ko je on odšel na čezmorsko turnejo, ona pa se je nato na hitro poročila z Andrewem Parkerjem Bowlesom, s katerim sta bila par že prej (in ki je bil nekaj časa v zvezi s Charlesovo sestro Anne).

Vsakdo v kraljevi družini naj bi medtem imel svojo favoritko za bodočo kraljico. Filipov stric Dickie Mountbatten (tudi velik Charlesov zaupnik) mu je omenjal svojo vnukinjo Amando Knatchbull, kraljica mati pa si je želela, da bi se Charles poročil s katero od "Spencerjevih deklet", vnukinj njene dobre prijateljice lady Fermoy. Ali je to vodilo Charlesa v zvezo s Sarah Spencer, starejšo od dveh hčera grofa Spencerja, ni znano. A prav ob obisku Sarahinega doma je spoznal mlajšo, Diano, ki ji je bilo takrat komaj 16 let in ki se je v prestolonaslednika na vrat na nos zaljubila.

Charlesu se je najprej zdela premlada zanj, a ko je leta 1979 v bombardiranju IRE umrl Dickie in ga je Diana tolažila, jo je začel gledati v drugačni luči. Znova sta se srečala poleti 1980 na neki hišni zabavi v Sussexu in nato začela skupaj preživljati vedno več časa. Po kratkem obdobju dvorjenja, ki je kaj hitro prišlo na ušesa sedmi sili, ki je Diano zato začela neusmiljeno zasledovati, je po mizi udaril Filip in sinu v pismu "svetoval", naj dekle vendarle zaprosi, sicer ji bo uničil ugled. Februarja 1981 je takrat 31-letni Charles vendarle popustil in komaj 19-letno Diano zaprosil za roko, poročila sta se julija istega leta, že naslednje leto pa britansko javnost osrečila s prvorojencem Williamom. Dve leti pozneje se je mladi družini pridružil še "rezervni dedič" Harry.

Čeprav se je zdelo, da je s Charlesovo poroko in rojstvom sinov prihodnost monarhije zagotovljena, so se kmalu začele kazati razpoke v idilični fasadi, ki jo je v javnosti kazala kraljeva družina. Po številnih pretresih in škandalih, ki so sledili najprej govoricam o razhodu sanjskega para, pozneje pa še razkritim telefonskim pogovorom med Charlesom in Camillo, se je idilična javna podoba zakonskega para Charles-Diana sesula v prah. Olje na ogenj je prilila še knjiga biografa Andrewa Mortona z naslovom Diana, ki je razkrila številne pikantne podrobnosti iz zveze in kraljevo družino opisala kot hladno in zadržano. Ob vsesplošni medijski in politični gonji, ki sta bili posledici razpadajočega zakona, je Elizabeta ločitvi nasprotovala še iz enega drugega razloga: skrbelo jo je namreč, da bi lahko ločitev zamajala temelje monarhije, tako kot se je zgodilo leta 1936 ob abdikaciji njenega strica, piše Sally Bedell Smith, pri čemer poudarja, da se kraljica sama v dogajanje ni nikoli vmešala sama, je pa (menda samoiniciativno) spore skušal večkrat zgladiti Filip, tudi z dolgimi, moledujočimi pismi sinu in snahi.

Šele po predvajanju intervjuja do tedaj povsem neznanega Martina Bashirja z Diano (za katerega se je pred kratkim izkazalo, da ga je Bashir izsilil s prevaro) v ugledni BBC-jevi oddaji Panorama je postalo jasno, da se ločitvi ne da več izogniti. Nanjo sta se tako Charles kot Diana, ki je medtem tudi sama iskala srečo v drugih moških objemih, sicer skrivoma pripravljala že od božiča 1992, v letih 1995 in 1996 so potekali intenzivni pogovori o preživnini, sedežu obeh in predvsem o nazivu, ki ga bo Diana imela po ločitvi. Prav pri tej točki je bilo največ razprav: Diana naj bi se najprej strinjala, da ostane brez naziva "njeno kraljevo visočanstvo", sočasno pa v javnosti širila govorice, da so jo v to prisilili. Na koncu je obveljal kompromis: Diana bo lahko še naprej uporabljala naziv Valižanska princesa, naziv njeno kraljevo visočanstvo pa le ob uradnih dogodkih – čemur se je pozneje povsem odpovedala, saj je medtem v javnosti dobila veliko lepše zveneči vzdevek: princesa ljudskih src.

Na splošno je bila prva polovica 90. let za kraljico in monarhijo velika preizkušnja, kar je priznala tudi sama, ko je leto 1992 v svojem nagovoru ob 40-letnici vladanja opisala kot annus horribilis ali leto groze. Poleg zakona Charlesa in Diane je namreč začela razpadati tudi zveza med Elizabetinim tretjerojenim otrokom, Andrewem, in Sarah Ferguson (Fergie). Po rojstvu obeh hčerk, Beatrice in Eugenie, sta namreč začela skakati vsak čez svoj plot. A v primerjavi z Diano je bila Fergie precej manj diskretna, pa tudi sicer v javnosti zaradi svoje glasnosti in neuglajenosti precej manj priljubljena. Tabloidi so jo imeli v zobeh tako rekoč od poroke: zaradi neobrzdanega zapravljanja, zaradi preveč rdečih las, zaradi glasnega smeha, neprimerne obleke itd. Ločitev je bila kljub vsemu precej hitrejša in manj odmevna od ločitve valižanskega princa: zakona je bila uradno konec že 10 let po sklenitvi.

Novembra leta 1992 se je zgodila še ena nesreča: v tistem času so namreč obnavljali srednjeveški grad Windsor. Ker so delavci pustili enega izmed žarometov preblizu zavesam, so se te vnele. Zagorelo je devet velikih salonov, ognjeni zublji so uničili dva stolpa. Umetnin in drugih dragocenosti zaradi obnove tam sicer ni bilo, a kljub vsemu je bila škoda ogromna. Sanacija je bila ocenjena na od 20 do 40 milijonov funtov, plačali naj bi jo – tako kot obnovo, ki je potekala – iz državnega proračuna. Britanska javnost (ki jo je podpihovalo nekaj izbranih tabloidov) se je temu glasno uprla. Zaradi že siceršnje nepriljubljenosti kraljeve družine pa so na plodna tla naleteli tudi (že prej prisotni, a precej manj opazni) pozivi, naj Elizabeta in njeni potomci vendarle začnejo plačevati nepremičninske in druge davke.

Kraljeva palača je popustila presenetljivo hitro. Odločili so, da bo obnovo plačala Elizabeta sama, Charles in kraljica pa bosta z letom 1993 začela plačevati davek na dohodek od svojih zasebnih posestev – okoli milijon funtov letno. A denar ni končal v splošnem javnem proračunu, ampak so sredstva namenjena plačevanju t. i. apenaže za delovanje posameznih uradov in delo članov kraljeve družine, vključno s stroški obiskov doma in v tujini.

Edina svetla točka kraljičinega grozljivega leta je bilo to, da je njena edina hči, Anne, po propadlem zakonu z Markom Phillipsom našla srečo z viceadmiralom Timothyjem Laurenceom – poročila sta se na Škotskem, v bližini gradu Balmoral decembra 1992, ob prisotnosti le najbližjih. Anne je tako postala druga britanska princesa, ki se je poročila dvakrat – pred njo je to dosegla le vnukinja kraljice Viktorije, princesa Victoria Melita Saxe-Coburg in Gotha, ki se je po ločitvi in ob poroki z ruskim nadvojvodo Kirilom spreobrnila v pravoslavno vero.

Poroka Anne in Timothyja je minila brez kakšne posebne pozornosti javnosti, par sta bila že od leta 1989 (pri čemer je ločitev od Phillipsa postala uradna šele leta 1992), Škotska cerkev pa ne gleda tako strogo na zakon oz. ga ne dojema kot zakrament, zato javnost do njune zveze ni imela kakšnih večjih pomislekov.

Po drugi strani pa sta bila Charles in Diana ves čas v središču pozornosti tudi po ločitvi. Ravno ko se je začel medijski pomp okoli ljubezenskega trikotnika Diana-Charles-Camilla polegati, pa se je zgodila tragedija: 31. avgusta 1997 je princesa ljudskih src umrla v prometni nesreči, številni pa so (ob paparacih, ki so jo zasledovali, in rumenih medijih nasploh) prst uperjali prav v kraljevo družino, s Charlesom in Elizabeto na čelu.

Na prelomu tisočletja so kraljico začele pestiti druge skrbi: njena mati je bila vse bolj bolehna. Januarja 1998, pri 97 letih, si je zlomila kolk, a je uspešno okrevala in še naprej opravljala kraljevske dolžnosti. Sočasno je pešalo tudi zdravje kraljičine sestre Margaret, ki so bile predvsem posledica nezdravega življenjskega sloga. Februarja 1998 je doživela blažjo kap, že predtem so ji morali odstraniti del pljuč. Leta 2001 je prestala še več kapi, bila je skoraj negibna in slepa. Tudi kraljici materi je zdravje vse bolj šepalo, v zimi 2001/2002 je zbolela za vnetjem dihal. 71-letni Margaret se je zdravje hudo poslabšalo že januarja, umrla je 9. februarja. Le slaba dva meseca pozneje ji je sledila še 101 leto stara kraljica mati, kar je bil za Elizabeto, ki je malo predtem izgubila tudi svojega dolgoletnega tajnika Martina Charterisa, velik udarec. Obe so pokopali v kapeli svetega Jurija, ob možu oz. očetu Juriju VI.

Ob odraščanju mlajše generacije članov kraljeve družine se je pozornost javnosti na začetku novega tisočletja usmerila nanje, predvsem na Dianina fanta, Williama in Harryja. Charles se je medtem vendarle lahko poročil s svojo dolgoletno ljubeznijo Camillo, ki je dobila naziv vojvodinje Cornwallske.

William se je že med študijem zaljubil v Kate Middleton, ki je izhajala iz premožne, a neplemiške družine. Čeprav tudi njuna zveza ni bila brez vzponov in padcev – tudi njima je medijska pozornost povzročala nemalo preglavic –, sta se načrtovanja prihodnosti lotila skrbno in premišljeno. William je poskrbel, da je Kate že pred uradno razglasitvijo zaroke imela vso mogočo oporo znotraj kraljeve družine, poučevali so jo o vsem, od najmanjših protokolarnih nians do zakonskih aktov, Kate sama pa je kaj hitro našla tudi svojo nišo: t. i. modno diplomacijo. Ko je par novembra 2010 oznanil zaroko in za pomlad 2011 napovedal poroko, sta že živela skupaj, Kate pa je prestala zahtevno večletno "urjenje" za bodočo kraljico.

Sledilo je novo zlato obdobje monarhije, ki je trajalo kakšno desetletje in v katerem je bilo vse v znamenju mlajše generacije: ob vsesplošni britanski evforiji sta se bodoča kralj in kraljica William in Catherine poročila, leto in pol pozneje oznanila nosečnost, dobri dve leti po poroki dobila prvorojenca Georgea, pozneje pa še Charlotte in Louisa. Zdelo se je, da je britanska monarhija neuničljiva institucija, Elizabeta, ki je vajeti vse bolj predajala potomcem, pa njen večni simbol.

A v zadnjem obdobju so se znova pojavile težave. Ko se je leta 2016 Harry zaljubil v Američanko (ločeno, temnopolto, za povrh pa še igralko) Meghan Markle, tabloidi do nje niso bili prizanesljivi. Stvar je šla tako daleč, da je bil urad princa Charlesa – še preden sta Harry in Meghan sploh uradno potrdila zvezo – prisiljen izdati sporočilo za javnost, v katerem je medije opozoril pred pretiranimi posegi v zasebnost njegovega sina in izbranke ter jih pozval, naj nehajo napadati Meghan.

Še vedno pod vtisom dogodkov izpred dveh desetletij se je sedma sila malo potegnila nazaj, a Meghan in Harry vseeno nista imela ravno veliko miru. Novembra 2017, po dobrem letu zveze, sta zaljubljenca oznanila zaroko, poroka vojvode in vojvodinje Susseških je bila maja 2018 v Windsorju. Del javnosti je bil navdušen nad mlado generacijo kraljevih članov, William, Kate, Harry in Meghan so poimenovali "Čudoviti štirje", a v ozadju je ves čas tlelo nezaupanje, pomešano z rasizmom, ki britanski (visoki) družbi gotovo ni bil neznan.

Razprtije med Susseškima, mediji, kraljevo palačo in Cambriškima so se v času Meghanine prve nosečnosti in rojstva sina Archieja (pozneje je rodila še Lilibeth) stopnjevali do te mere, da sta si Meghan in Harry vzela "dopust" in prvi božič s sinom preživela v Severni Ameriki namesto pri kraljici na gradu Balmoral, kot je bila večdesetletna tradicija. Po vrnitvi sta kraljico in z njo celotno družino postavila pred dejstvo: kraljevih dolžnosti ne želita več opravljati, saj ju vse omejitve, ki se jih morata pri tem držati, preveč utesnjujejo. Poleg tega pa sta imela več pomislekov tudi o dolžnostih, predvsem tistih, povezanih s sedmo silo, s katero sta si bila neprestano v laseh že od prvih dni zveze.

Januarja 2019 sta nato – ne da bi o tem prej obvestila kraljico, Charlesa ali katerega drugega člana družine – svojo odločitev predstavila tudi javnosti. V njej je završalo. Škandalozno je bilo namreč že to, da zakonca nista upoštevala kraljice, da sta opustila svoje dolžnosti, še bolj besni pa so bili Britanci zato, ker si je Američanka (krivdo so seveda pripisovali Meghan, na Harryjevo vlogo pa priročno pozabili) drznila vtihotapiti v kraljevo družino – in ji nato obrniti hrbet.

Po prvem šoku in izdelani časovnici odhoda (Meghan in Harry sta iz "službe" uradno izstopila s 1. marcem 2020) bi se prah okoli njunega umika verjetno kmalu polegel, če ne bi Susseška sočasno napovedala še vojne medijem in s tem neposredno kljubovala motu, ki se ga je kraljica držala praktično celo življenje: Ne glede na to, kaj pišejo, molči. Razen, če je res nujno očitke, zapise, poročanja zanikati, ne komentiraj in tako ne prilivaj olja na ogenj. V ozadju je bila verjetno tudi želja po dodatnem zaslužku (Harry je z izstopom sicer ostal brez svoje apenaže, nima pa ravno praznih žepov), ki je gotovo večji, če obstaja zanimanje javnosti zanju.

Ker je sočasno udarila pandemija novega koronavirusa, se kraljica dogajanju okoli svojih vnukov ni mogla toliko posvečati, skrbeti je morala tako za svoje kot za moževo zdravje, saj sta oba že krepko zakorakala v 10. desetletje življenja in bila tako še bolj izpostavljena tveganju za covid-19. Poleg tega pa jo je v času, ko je vladal strah pred neznanim virusom, ko so se zapirali meje in javno življenje, ko so starejši umirali, mlajši pa se skrivali za zidovi, njeno ljudstvo še bolj potrebovalo kot sicer. V tem času je Britancem namenila enega svojih redkih priložnostnih govorov – v bistvu je bil šele njen drugi tak, ki ni spremljal bodisi božiča bodisi katere izmed častitljivih obletnic, ki jih je bilo v njenem življenju nešteto – in jih v njem v slogu moralne avtoritete, za kakršno jo Britanci imajo, opomnila na prioritete, jih pomirila in pozvala k enotnosti.

Zadnja leta so ji je prinesla nemalo življenjskih preizkušenj, ki so, kot je dejala nemalokrat v preteklosti, prekletstvo dolgega življenja – drug za drugim so jo zapuščali najbližji, pešalo ji je zdravje, v življenju je lahko počela vse manj stvari, ki so ji prej prinašale radosti: od jezdenja do vožnje avtomobila, od dolgih sprehodov do lova s svojimi psi. A najhujši udarec je bila bolezen in na koncu smrt njenega Filipa, moža, ki jih je stal ob stran kar 73 let in s katerim sta premagala nešteto vzponov in padcev, tako osebnih kot družbenih.

Čeprav se je po Filipovem pogrebu aprila lani na videz pobrala, so bile posledice velikega čustvenega udarca opazne na njenem vse bolj krhkem telesu, na vse redkejših pojavljanjih v javnosti, začela je uporabljati palico, s čimer je tudi javno pokazala svojo šibkost, zaradi bolezni je bila primorana izpustiti vse več javnih dogodkov, tudi številne dogodke, ki se jih je redno udeleževala skorajda od rojstva.

Junija, med petdnevnim praznovanjem 70 let na prestolu oz. t. i. platinastega jubileja, je bila primorana udeležbo na dogodkih odpovedati oz. skrajšati čas udeležbe. Večino časa je preživela na gradu Windsor, kar ji je omogočalo zasebnost, ki ji je Buckinghamska palača gotovo ne bi mogla nuditi. Od julija je "poletni oddih" preživljala na gradu Balmoral na Škotskem, kar je bilo sicer običajno, a navadno se je ob večjih političnih dogodkih - kot je nedavna menjava na položaju ministrskega predsednika gotovo bila - vrnila v London. Tokrat pa je že dejstvo, da sta morala tako Boris Johnson, ki se je s položaja poslovil, kot Liz Truss, ki ga je nasledila, pripotovati k njej, na Škotsko, pomemben znak, da se njeno življenje izteka.

REKORDI KRALJICE ELIZABETE II.

* absolutna rekorderka po času na britanskem prestolu: nanj je namreč sedla 6. februarja 1952
* najdlje vladajoča kraljica v zgodovini
* najdlje vladajoči še živeči monarh na svetu,
* drugi najdlje vladajoči monarh v zgodovini (pred njo je le francoski kralj Ludvik XVI., ki je vladal 72 let in 110 dni),
* najstarejša britanska kraljica (tega je postavila že pri 81, ko je "premagala" svojo praprababico, kraljico Viktorijo).
* upodobljena je bila na 35 različnih denarnih valutah.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
               Kraljica Elizabeta II. v torek, ko je sprejela novo premierko Liz Truss
[You must be registered and logged in to see this image.]
          Kraljica Elizabeta II. je bila na čelu združenega kraljestva 70 let in 214 dni
[You must be registered and logged in to see this image.]
6. februarja 1952 je med obiskom Elizabete in Filipa v Keniji umrl njen
oče, kralj. Še isti dan je prisegla kot kraljica. Čeprav je kraljica s polnimi
    pooblastili (in dolžnostmi) postala že na dan očetove smrti, so jo
   uradno kronali šele dobro leto pozneje, junija 1953 na veličastnem
obredu v Westminstrski opatiji, ki so ga prvič v zgodovini prenašali prek
televizijskih zaslonov in ki se ga je udeležilo več kot 8000 pomembnežev
– od svetovniin verskih voditeljev do pripadnikov aristokracije in številnih
                                       znanih obrazov
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Kraljica Elizabeta II je z možem Filipom leta 1972 obiskala Josipa Broza Tita
[You must be registered and logged in to see this image.]
Angleška centralna banka je sporočila, da bankovci s podobo kraljice Elizabete II.
ostajajo zakonito plačilno sredstvo tudi po kraljičini smrti. "Trenutni bankovci s
podobo njenega veličanstva kraljice bodo še naprej zakonito plačilno sredstvo.
     Nadaljnje sporočilo v povezavi z obstoječimi bankovci Bank of England bo
     objavljeno po koncu obdobja žalovanja," je še sporočila centralna banka.
     Kraljica Elizabeta II. je bila sicer prva monarhinja na funtovskih bankovcih.
[You must be registered and logged in to see this image.]
   Zakon Diane in Charlesa se je začel s pravljično poroko leta 1981, končal pa z
                                            ločitvijo leta 1996
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Kraljica med branjem letnega nagovora v parlamentu – leta 1966 in leta 2006
[You must be registered and logged in to see this image.]
                   Kraljica Elizabeta II. in mož Filip sta bila poročena 73 let
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Kraljica z ožjo družino ob praznovanju svojega platinastega jubileja junija letos

Sjajan tekst Zorane.

Kraljica Elizabeta II je nadživjela i 12 američkih predsjednika od Trumana pa do Trumpa.

Nevjerojatna žena i nevjerojatna vladavina.

-

ZDA SO SE IZOGNILE JEDRSKI KATASTROFI

Na današnji dan so bile ZDA so bile leta 1961 blizu jedrske katastrofe, saj naj bi nad Severno Karolino skoraj razneslo jedrsko bombo in eksplozija bi bila 260-krat močnejša od tiste v Hirošimi, razkriva tajni dokument.

Dokument, ki ga je odkril ameriški raziskovalni novinar Eric Schlosser in objavil britanski časopis Guardian, razkriva, da se je incident zgodil, ko je bombnik B-52 razpadel v zraku in sta vodikovi bombi mark 39 po nesreči padli na Goldsboro v Severni Karolini.

Po pisanju britanskega časopisa naj bi se ena izmed dveh bomb vedla točno tako, kot se jedrsko orožje odziva v času vojne, saj naj bi bil detonacijski mehanizem sprožen, eksplozijo pa je preprečilo le nizkovoltno stikalo.

Če bi bomba eksplodirala, bi se vsebina bombe razširila nad Washingtonom, Baltimorom, Philadelphio in New Yorkom, ogrozila pa naj bi življenja milijonov Američanov.
O razsežnostih tega incidenta, ki se je zgodil na vrhuncu hladne vojne, se je do zdaj pogosto ugibalo, vendar je ameriška vlada vseskozi zavračala vse obtožbe o tem, da bi lahko lastni arzenal jedrskega orožja ogrozil življenja ameriških državljanov.

Po besedah Schlosserja bi eksplozija "dobesedno spremenila potek zgodovine". Bomba je bila namreč kar 260-krat močnejša od tistih, ki so ju Američani odvrgli nad Hirošimo in Nagasakijem.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Na današnji dan bi skoraj prišlo do jedrske katastrofe, ki bi nedvomno spremenila
                                                  potek zgodovine

ANTON TRSTENJAK

Na današnji dan leta 1996 je umrl duhovnik, teolog, filozof in psiholog Anton Trstenjak.

Rodil se je 8. januarja 1906 v Radmošcih pri Gornji Radgoni. Objavil je več kot 50 knjig, med njimi tudi Psihologijo dela, Psihologijo umetniškega ustvarjanja, Oris sodobne psihologije in mnogo poljudnih del s psihološko tematiko.
Anton Trstenjak, eden od ustanoviteljev Inštituta, ki se danes imenuje po njem, spada med najbolj znane Slovence 20. stoletja.

Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994).

Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih (s prevodi in ponatisi blizu 100) ter čez 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Njegove knjige in članke razvrstimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela.
[You must be registered and logged in to see this link.]

MISLI ANTONA TRSTENJAKA

- Če manjka notranja resničnost, manjka tudi ljubezen; kjer ni notranje resničnosti, je ljubezen le navidezna, trenutna, varljiva.
- Šele s preskušeno vajo življenja pridemo do tišine, ki diha prizanesljivost v besedi in pozornost v poslušanju.
- Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru (zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.
- Ljubezen je svetilka, ki sveti tudi naši veri; ljubezen je tolmač skrivnostnih besed, v katerih naj prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira naše srce za navdihe božje besede; ljubezen je tista, ki nadomešča videnje obličja in se zadovolji s poslušanjem Besede.
- Trpljenje in razočaranje je sestavni del vsakega življenja. Kdor ne odpira mladini smisla za trpljenje, kdor ji že zgodaj izkustveno ne približa ene temeljnih resnic, da je tudi trpljenje pozitivna vrednota, ta je ni prav pripravil za življenje.
- S svojo podobo, kakršno oblikujejo in predstavljajo pred lastnim otrokom, so starši obenem soodgovorni, ali bo njihov otrok sprejemal ali odklanjal tudi božjo podobo.
- Izredna božja milost je: milost, biti drugim milost ... Ljudje potrebujejo Boga, neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.
- Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore.
- Najprej morajo starši otrokom izkazovati ljubezen, da jo otrok čuti in doživlja kot neposredno bivanjsko danost ter blaginjo, ki izhaja iz njih, šele potem je otrok tudi sam prav zmožen staršem odgovarjati s – pokorščino. Tako postane pokorščina samohoten odgovor, odziv na ljubezen staršev.
- Kjer ni vere v evharistijo, kjer Jezusovo navzočnost razblinijo v golo simboliko ljubezni do bližnjega, tam je kmalu konec vsega, kar imenujemo božje češčenje in pobožnost, tam ostane kvečjemu še pobožnost do človeka, ki pa ji, žal, prav zato vidno zmanjkuje pravega ognja vedno žive pobude
- Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega.
- Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja.
- Zmeraj bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je, to ljubezen, se pravi dobroto sproščati in jo podeljevati ljudem.
- Če pravimo o otrocih, da 'njih je nebeško kraljestvo', velja to nedvomno ravno glede strahu: otroci nas učijo premagovati strah. Premagujemo ga pa, kolikor ne mislimo nase, marveč skrbimo za druge.
- Dokler je naše telo pri življenju, je naša dolžnost, da ga uporabljamo kot orodje za dobra dela; le tako lahko doživimo resničnost: dobro je biti človek.
- Biti v veselje drugemu, v tem je prvo poslanstvo vsakega človeka na svetu. Kolikor sem v veselje drugim, že izpolnjujem smisel svojega življenja.
- Čim bolj peša v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo.
- Kjer usiha upanje, tam umira tudi volja do življenja in moč za dejavno poseganje v dogajanje v svetu. Kogar pa nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami.
- Ljubezen je nesebičnost. Ljubezen ne pozna strahu. Strah ima svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.
- Pravilno bi bilo, da bi vsak kristjan umiral s Kristusovimi besedami na Golgoti: "Dopolnjeno je." Smrt ni konec, ampak dopolnilo življenja.
- Kdor ima dobroto v sebi, nosi božjo dobroto v svojem srcu. Njemu je Bog blizu s svojo bistveno lastnostjo; tak ne more reči, da mu je Bog daleč, njemu je Bog zmeraj navzoč.
- Zakonski ljubezni, ki "vse premore", moramo vedno na novo prilivati olja, če nočemo, da se njen ogenj v vsakdanjih stiskah življenja zaduši in ugasne.
- Čim manj človek je, kar naj bi bil, tem več hoče imeti, da bi si ohranjal svoj obstoj.
- Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.
- Vzrok bivanjske tesnobe je v pomanjkanju dobrote. Čim manj dobrote je v človeku in njegovi družbi, tem več je v njej bivanjske negotovosti in grozavosti.
- Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.
- Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res "oseben". Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.
- Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, "če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine"
- Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: "Dobro je biti človek!" samo tedaj, če živi iz vrednot, ki "teko v večno življenje".
- Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.
- Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.
- Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.
- Noben dan ne sme biti tako dolgočasen, da se ne bi v njem in v nas dogajalo nekaj čudovitega, recimo kar čudežnega.
- Pravimo, da je človek nihajoče bitje. Vedno znova niha med tem, kar bi moral biti, in tem, kar bi ne smel biti.
- Moramo živeti tako, da nas ne bodo morali preštevati... Majhen narod lahko preživi samo kot elita, ne pa kot masa.
- Z živo besedo je človek mejno bitje v svetu tudi zato, ker je zmožen z njo uveljavljati obenem svojo voljo in njeno svobodnost: z besedo lahko človek Stvarnika priznava ali zanika, more stvari blagoslavljati in preklinjati, more slediti glasu "od zgoraj" ali se mu upirati.
- Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?
- Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.
- Živeti docela dobrohotno, živeti v čistih mislih, ne da bi koga obsojali, tako da je vselej vse opravičeno, to se pravi res živeti v čudežih, ki se godijo v nas samih.
- Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.
- Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.
- Človek je edino bitje, ki razen "obodnega" doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.
- Tišina ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini.
- Ljudje iščejo sebe, zato iščejo tebe. Tebe potrebujejo. Ti moraš biti tak, da te bodo res iskali, da bodo imeli potrebo po tebi.
- Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!
- Kristus se nam pri zadnji večerji kot veliki duhovnik nove in večne zaveze predstavlja obenem kot strežnik vsem, in to naj bil tudi vsak njegov duhovnik v vseh časih.
- Vsakdo mora imeti svojega notranjega zdravnika: to je glas dobrote.
- Zakon je trajna in osrečujoča zveza le, če je za zakonca proces, ki mora napredovati iz leta v leto in dokazati vedno večjo popolnost.
- Slovenci smo bili do nedavnega pošteni. Poštenost je bilo kot geslo "poštenega Slovenca". Kdor ni bil pošten, so kazali nanj s prstom.
- Kolikor skuša človek drugim pomagati, ne doživlja nobenega strahu. Torej ima strah svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.
- Pot do Boga vodi preko poti do človeka, Če je popačena človeška podoba, se zamegli tudi božja podoba.
- Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca.
- Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi. Dobra beseda ga spremlja še na poti domov. Morda celo več dni ali tednov od nje živi.
- Govoriti, da potrebujemo dobre stvari in dobre ljudi, a ne Dobrote, se pravi, potrebovati sončne žarke brez sonca.
- Naš oltar, na katerem opravljamo najsvetejšo daritev, moramo raztegniti na vse svoje življenje. Jezus je daroval življenje za vse ljudi.
- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.
- Ne glejte v nebo, obrnite se na zemljo in skušajte v luči Jezusovega vstajenja oblikovati obličje zemlje in človeške družbe v njej.
- Moč in sijaj krščanstva, njegove etike in askeze je ravno v visoko postavljenih idealih.
- Najvišja pohvala, ki jo v stari zavezi najdemo o možu, je ta, da ga imenuje 'pravičnega', medtem ko ženo na več pomenljivih mestih opisuje kot junaško in vidi v tem njeno odliko.
- Jezus je za ljudi vseh časov še vedno živ; kajti le ob živem človeku se ljudje zganejo in vznemirijo, odločajo se za ali proti; ob mrtvecu ostajajo hladni.
- Sreča je v človeku samem ali pa je ni. Od zunaj jo v človekovo srce ne pričara nobena stvar.
- Vse stvari so gluhe in neme za srečo, če je človek ne začuti, ne doživi v svoji notranjosti, če srce ni srečno.
- Dober duhovnik raste iz dobrega človeka po dobrem kristjanu.
- Vse človeško življenje, kolikor se v vidni telesnosti javlja nevidni duh s svojo močjo, je nekak zakrament v najširšem pomenu besede.
- Človekova sreča je tako visoko nad ravnijo naših užitkov, da jo lahko dosežemo tudi v trpljenju. Če hoče človek doseči srečo, mora vanjo vračunati tudi trpljenje.
- Kdor bi hotel biti popolnoma srečen, bi moral imeti nekaj božjega v sebi: božji mir, božjo neodvisnost,samozadostnost, božjo uteho vsega, kar je in kar si sploh želeti moremo.
- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

[You must be registered and logged in to see this image.]
        Anton Trstenjak, duhovnik, teolog, filozof in psiholog

ORIENT EXPRESS

Na današnji dan leta 1883 je šel na prvo vožnjo vlak Orient ekspres. Ime označuje potniški vlak, s katerim potniki potujejo na dolge razdalje.

Prvotno je bil Orient ekspres last podjetja Compagnie Internationale des Wagons-Lits. Vlak je med svojim delovanjem večkrat zamenjal progo poti. Sprva je pojem Orient ekspresa označeval redno mednarodno progo, pozneje pa je postal sinonim za luksuzna potovanja.

Prva proga, ki so jo odprli, je vodila iz Pariza v München in Dunaj, pa vse do romunskega mesta Giurgiu. Od tam so potnike s trajektom prepeljali čez Donavo do mesta Ruse v Bolgariji, kjer so se vkrcali na vlak, ki jih je prepeljal do Varne, tam pa so s trajektom odpluli do Carigrada, kjer se je njihovo potovanje končalo.

Dve leti pozneje se je smer prvič spremenila – potniki so prišli do Carigrada kar z vlakom. Pot je potekala od Pariza prek Dunaja in Beograda do Niša. Od tam so potnike do Plovdiva prepeljale kočije, od Plovdiva naprej pa so spet potovali z vlakom. Leta 1889 je bila zgrajena neposredna povezava do Carigrada. Takrat so potniki lahko vsak dan potovali od Pariza do Budimpešte. Od tam so trikrat na teden lahko potovali do Beograda in naprej v Carigrad, enkrat na teden pa do Bukarešte in Črnega morja.
Tik pred letom 1890 so potniki potovali do Varne, od koder jih je ladja prepeljala v Carigrad. Leta 1889 je vlak vsak dan vozil do Carigrada, ki je do 19. maja 1977 ostal najbolj vzhodna izstopno-vstopna postaja Orient ekspresa.

Med prvo svetovno vojno so Orient ekspres ukinili, znova pa se je na pot odpravil leta 1919, ko so zgradili predor Simplon. Tako je vlak peljal od Pariza do Milana in naprej prek Benetk in Trsta. T. i. Simplon Orient Express je bil dodatna pot, ki so si jo lahko izbrali potniki, še vedno pa so lahko potovali tudi po severni, prvotni, liniji. Simplon Orient Express je kmalu postal najpomembnejša povezava med Parizom in Carigradom.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja so odprli še eno progo Orient ekspresa, t. i. Arlberg Orient Express. Smer tretjega je bila od Pariza prek Züricha in Innsbrucka do Budimpešte, kjer so vlaku priključili spalne vagone, nato pa je vlak nadaljeval proti Bukarešti in Atenam.

Takrat je Orient ekspres slovel kot najudobnejši in najbolj luksuzen vlak, ki je imel priključene tudi spalne vagone. Imel je uslužbence, ki so bili vedno na voljo gostom, restavracija pa je slovela po svoji kuhinji. Vsaka izmed prog se je namesto v Parizu začela v Calaisu in tako zajela vso Evropo – od zahoda do vzhoda.

Od leta 1939 do 1945 so vlaki Orient ekspres počivali. Po koncu vojne so se vlaki in potniki znova lahko podali na pot, a tokrat le do Beograda, ne več do Aten, saj je bila meja med Jugoslavijo in Grčijo zaprta. Potniki so Atene lahko videli leta 1951, ko so mejo znova odprli, a takrat se je zaprla meja med Bolgarijo in Turčijo, tako da vlak ni vozil do Carigrada.

Do leta 1962 so ukinili dve progi izmed treh. Ukinjeni sta bili Orient Express in Arlberg Orient Express, potniki pa so lahko potovali na progi Simplon Orient Express, ki jo je leta 1962 nadomestila nova proga - Direct Orient Express. Ta je potekala od Calaisa do Budimpešte in iz Pariza do Beograda. Dvakrat na teden pa je vlak zapeljal od Pariza do Carigrada in Aten.

Zadnjič se je vlak od Pariza do Carigrada odpravil na pot 19. maja 1977, se pa še vedno lahko peljete z Orient ekspresom. Ta je do leta 2001 vozil od Pariza do Budimpešte in naprej do Bukarešte. Vsak dan je vlak zapustil pariško postajo natanko ob 22.15. Od omenjenega leta naprej vozi vlak vsak dan le še od Pariza do Dunaja. Leta 1982 je bila ustanovljena proga Benetke-Simplon Orient Express. Poteka od Londona prek Pariza do Benetk, vlak pa po njej vozi le enkrat na teden od marca do novembra. Trenutno vozovnica stane 1.200 funtov na osebo.

Ta slavni vlak se je večkrat pojavil tudi v filmih in knjigah. Med drugim je bil na vlaku posnet film Iz Rusije z ljubeznijo, v katerem agentu 007 Jamesu Bondu uspe drzen pobeg z vlaka. Najbolj znano knjižno delo, v katerem nastopi vlak, pa je Umor na Orient ekspresu britanske pisateljice kriminalk Agathe Christie.

VENEZIA - SIMPLONA ORIENT EXPRESS

* 4 dni od 3.965 £ na osebo Prihranite do 110 £ na osebo – do 31. oktobra
Uživajte v praznični popolnosti na tem predbožičnem potovanju po Evropi in združite bivanje v luksuznih hotelih v Parizu in Benetkah z užitki najbolj znanega vlaka na svetu.

* 15 dni od 10.105 £ na osebo Silver Nova
Prihranite do 1.945 £ na osebo – do 10. oktobra To je edinstvena priložnost, da združite dva velika užitka na potovanju – najslavnejši vlak na svetu in plovbo do nekaterih najbolj ikoničnih pristanišč Sredozemlja na najnovejši ultra-luksuzni ladji Silversea.

* 5 dni luksuzno potovanje z železnico od 5.335 £ na osebo, vključno z leti
Uživajte v delčku visokega življenja, ko združite najbolj ikoničen vlak na svetu z glamurjem francoske riviere – poletno potovanje, ki ga ne smete zamuditi. Vse se začne s hotelom Business Premier Eurostar v Pariz, kjer boste uživali v Le Bristolu, enem najbolj elegantnih luksuznih hotelov v mestu. Nato se boste po dnevu, preživetem v raziskovanju neštetih užitkov francoske prestolnice, vkrcali na te znamenite modro-zlate kočije za nočno potovanje proti jugu Francije. Zaključite svoje potovanje z bivanjem v enem najbolj iskanih hotelov v Cannesu – idealnem izhodišču za raziskovanje veličastne obale Azurne obale.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Orient Expres je odšel na svojo prvo vožnjo pred 139 leti
[You must be registered and logged in to see this image.]
   Orient Express se danes uporablja za luksuzne vožnje družbe Venezia - Simplona
[You must be registered and logged in to see this image.]
                   Orient Express ima ekstravagantno in luksuzno notranjost
[You must be registered and logged in to see this image.]

Izvrszan prilog Zorane. U vrijeme SFRJ taj vlak se zaustavljao u Vinkovcima i tada je izgledao fantastično!

Kamo sreće da opet pokrenu taj vlak. To bi bila atrakcija. 
Kroz HR bi komotno mogli ostaviti da ga vuče parnjača. Siguran sam da bi brže putovao nego da ga vuče neka od standardnih lokomotiva

Na današnji dan rođeni su Pupin i Andrić. Svako u svojoj oblasti dao nemerljiv doprinos nauci i kulturi

[You must be registered and logged in to see this image.]

1854 – Rođen je srpski fizičar i pronalazač Mihailo Pupin, profesor matematike i fizike (1901) na Kolumbija univerzitetu. Njegov najznačajniji pronalazak, samoindukcioni kalemovi (“Pupinovi kalemovi”) (1890), omogućio je telefonski i telegrafski prenos na velike daljine pomoću kabla. Za autobiografsku knjigu “Od iseljenika do pronalazača” dobio je 1924. Pulicerovu nagradu.


[You must be registered and logged in to see this image.]

1892 – Rođen je Ivo Andrić, čije je delo donelo međunarodni ugled i priznanje jugoslovenskoj književnosti. Prvi je i do sada jedini jugoslovenski književnik dobitnik Nobelove nagrade za književnost (1961) (“Ex ponto”, “Znakovi” “Na Drini ćuprija”, “Travnička hronika”, “Gospođica”, “Prokleta avlija”).