Na današnji dan

THEODORE ROOSVELT - TEDDY

Na današnji dan leta 1912 je med predsedniško kampanjo v Milwaukeeju, Wisconsin, predsednika Theodora Roosevelta ustrelil lastnik točilnice William Schrank. Kljub sveži rani in krogli v telesu je Roosevelt dokončal svoj govor. Kot je pozneje povedal, je kot izkušen lovec vedel, da krogla ni prebila pljuč, saj bi drugače izkašljeval kri. 

Od 1. januarja 1899 do 31. decembra 1900 je bil 36. guverner New Yorka, od 4. marca 1901 do 14. septembra 1901 je bil 25. podpredsednik ZDA in od 14. septembra 1901 do 4. marca 1909 pa 26. predsednik ZDA.

Roosevelt je bil v času nastopa svojega mandata najmlajši ameriški predsednik do zdaj – imel je 42 let in 322 dni. Čeprav je bil rojen v New Yorku, je dolgo časa živel na Divjem zahodu, zato so mu tudi nadeli vzdevek Prvi kavboj v Beli hiši. Po njem so poimenovani tudi plišasti medvedki, ki se jim v angleščini reče teddy bear.

Leta 1906 je kot prvi Američan prejel Nobelovo nagrado, za svoja prizadevanja pri pogajanjih v rusko-japonski vojni.

MEDALJA ČASTI

Zaradi očitne galantnosti in neustrašnosti, ki mu ogrozi življenje med dolžnostjo, se je podpolkovnik Theodore Roosevelt 1. julija 1898 v bližini Santiaga de Cube v Republiki Kubi odlikoval s pogumom in drzno držal do San Juan Hill. Podpolkovnik Roosevelt, ki je popolnoma zanemaril svojo osebno varnost in ga je spremljalo le štiri ali pet mož, je povedel obupan in odmeven napad na hrib San Juan in spodbudil svoje čete, naj nadaljujejo napad z uničenjem sovražnikovega ognja na odprtem podeželju. Ko se je soočil s hudim sovražnikovim ognjem, je pokazal izjemen pogum v napada in prvi prišel do sovražnikovih jarkov, kjer je s pištolo hitro ubil enega od sovražnikov, s čimer so njegovi možje lahko nadaljevali napad. Njegovo vodstvo in hrabrost sta spremenili tok v bitki za hrib San Juan. Izjemno junaštvo in predanost podpolkovnika Roosevelta sta v skladu z najvišjimi tradicijami vojaške službe in odražata veliko zaslugo njega samega, njegove enote in vojske ZDA.

[You must be registered and logged in to see this image.]
        Za izjemen pogum 1. julija 1898 je Theodor Roosvelt dobil medaljo časti
[You must be registered and logged in to see this image.]
          Theodor Roosvelt je bil tudi velik naravovarstvenik
[You must be registered and logged in to see this image.]
              Theodore Roosvelt kot 26. predsednik ZDA
[You must be registered and logged in to see this image.]
Theodore Roosvelt Teddy je bil prvi predsednik ZDA, ki je bil leta 1906 na uradnem
diplomatskem obisku v tujini v Panami, kjer je opazoval gradnjo Panamskega prekopa
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  Letalonosilka USS Theodore Roosvelt

18.10. - Svjetski dan kravate - simbol Hrvata koji nosi čitav svijet

Naime, kao izvorni hrvatski proizvod kravata se raširila Evropom u 17. stoljeću posredstvom hrvatskih vojnika, na kojima je postala prepoznatljiv modni detalj, a prije se nosila kao rubac oko vrata vojnika koji su se borili na strani Francuza u Tridesetogodišnjem ratu od 1618-1648.
Francuzi su već samo i po sebi narod koji voli modne detalje, te je mladi franc. kralj Luj IV počeo nositi kravatu sa samo sedam godina, i na taj način odredio modni standard svih franc.plemića.
Ovaj odjevni predmet se tada nosio A la Croate ( na hrvatski način), a što je postao korijen franc. riječi cravate.
Nakon toga, cijeli svijet usvaja nošenje kravate...

TEST INTELIGENTNOSTI

Na današnji dan leta 1911 je umrl francoski psiholog in izumitelj prvega uporabnega testa inteligentnosti Alfred Binet. Njegov prvotni načrt pri sestavi lestvice je bilo ugotavljanje, kateri učenci in študentje potrebujejo pomoč pri učenju. Skupaj s sodelavcem Theodorjem de Simonom je objavil popravke testa v letih 1908 in 1911. Po njegovi smrti je testa popravil še Lewis M. Terman z univerze Stanford leta 1916. Ta popravek testa, ki ga imenujemo Stanford-Binetov inteligenčni test, bolj znan kot IQ-test, še vedno uporabljamo pri ugotavljanju IQ-ja.

Rezultati - klasifikacija I-Q:

* 130 in več - Zelo visok rezultat
* 115 - 130 - Visok rezultat
* 85 - 115 - Povprečno
* 70 - 85 - Pod povprečjem
* manj kot 70 - Nizek rezultat

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                        I-Q test
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Eden izmed I-Q testov

Što bi plavuša rekla kad su je pitali koliki joj je IQ:
IQ? Nemam ja to...

PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

Na današnji dan leta 1851 je umrl največji črnogorski pesnik Petar Petrovič Njegoš. Kot vladika je opeval stoletne boje svojega ljudstva za svobodo. Njegovo najpomembnejše delo je Gorski venec, v katerem je opeval svojo domovino. Petar Petrovič Njegoš se je izobraževal v Cetinjskem samostanu, kjer si je pridobil vsestransko izobrazbo, ki mu je koristila tudi pozneje, ko je prevzel položaj vladike. Vladika, cerkveni in posvetni poglavar, je Petrovič postal že pri 17 letih. Kljub mladosti je veljal za dobrega vladarja, ki mu je uspelo pomiriti prepire med posameznimi plemeni.

Njegova dela veljajo za ena najpomembnejših v črnogorski književnosti. Njegoš je bil poleg rimskega papeža, ki je bil tudi poglavar cerkvene države, zadnji evropski vladar, ki je združeval posvetno in cerkveno oblast. V obdobju južnoslovanske nacionalne romantike je v treh letih (1845–1847) zasnoval in spisal črnogorsko trilogijo: najprej filozofsko-religiozni spev Luč mikrokozmosa, nato zgodovinski dramski poskus Lažni car Šćepan Mali ter zgodovinsko panliterarno poemo Gorski venec.

GORSKI VENEC

Ena najbolj branih južnoslovanskih pesnitev vseh časov je nastala leta 1846 na Cetinju in je po štiridesetih letih prevedena v sodoben slovenski jezik. Travmatično jedro tega »zgodovinskega dogajanja s konca 17. stoletja« je simbolizirano s fiktivnim dogodkom. Nič ne kaže na to, da bi se grozljiv osrednji dogodek pesnitve – »iztrebljenje poturčencev«, pokol, v katerem naj bi pravoslavni Črnogorci pobili svoje sonarodnjake, ki so sprejeli islam, in porušili njihove svete stavbe – resnično zgodil. Kot zgodovinska fikcija se je pojavil v 19. stoletju, malo preden je Njegoš napisal to pesnitev, o njem pa govori tudi črnogorska ljudska pesem.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Vladika Petar II.Petrovič Njegoš
[You must be registered and logged in to see this image.]
 Edina znaša Njegoševa fotografija, ki jo je Anastas Jovanović
                     poleti 1851 posnel malo pred smrtjo


                                    Petar Petrović Njegoš, Gorski Vijenac - I.deo

                                    Petar Petrović Njegoš, Gorski Vijenac - II.deo

LOU REED

Na današnji dan je v 72. letu umrl Lou Reed, ustanovitelj skupine Velvet Underground, vpliven tekstopisec in kitarist, ki je imel ključno vlogo pri sooblikovanju zadnjega pol stoletja rocka. Danes velja za očeta indierocka, predhodnika panka in new wava ter večine alternativnih rockovskih glasbenih gibanj sedemdesetih in osemdesetih.

Za glasbeno legendo je bila usodna odpoved jeter, je za New York Times potrdil njegov zdravnik Charles Miller, ki ga je iz bolnišnice v Clevelandu odpustil, ko je bilo jasno, da mu medicina ne more več pomagati. "Storili smo vse, kar je bilo mogoče. Boril se je vse do zadnjega trenutka. Še v zadnji uri pred smrtjo je delal vaje iz taj čija, poskušal ostati močen in se boriti." Pevec je umrl doma, v New Yorku, obdan z najbližjimi.

Vitalizem ni zmagal

Znano je, da je Reed še maja letos prestal presaditev jeter - a kljub temu je še junija pomirjujoče zagotavljal, da se po posegu počuti "krepkejšega kot kdaj koli" in se veseli vrnitve na oder. "Poosebljam zmagoslavje sodobne medicine, fizike in kemije," je takrat zapisal v izjavi za javnost. (Že mesec dni pozneje je za spletno publikacijo The Talkhouse recenziral novi album Kanyeja Westa, Yeezus - in ga, mimogrede, zelo pohvalil.)

"Konec šestdesetih je z Velvet Undergroundom neposrednost življenja na ulici zlil z elementi evropske glasbene avantgarde, združil lepoto in hrušč, obenem pa v rokenrol poezijo vnesel novo lirično iskrenost," je v svoji osmrtnici Reedu zapisal Rolling Stone. "Kot samostojni umetnik je bil v zadnjih 40 letih nemirna, inventivna osebnost, kameleonski in nepredvidljiv glasbenik, ki je svoje oboževalce izzival na vsakem koraku. Glama, panka in alternativnega rocka si brez njegovega vpliva ne moremo niti predstavljati." "En akord je v redu," je nekoč izjavil in pri tem namigoval na svoj asketski pristop k igranju kitare. "Dva akorda sta izzivanje, pri treh imaš pa že opravka z džezom."

Skupina, ki je spustila avantgardo v rokenrol

Lou Reed je zaslovel v 60. v vlogi pevca kultne zasedbe The Velvet Underground, katere menedžer je bil sloviti umetnik Andy Warhol. Po razpadu skupine je Reed zgradil uspešno solokariero, v kateri je izdal 20 studijskih albumov in sodeloval s številnimi drugimi uglednimi izvajalci. Njegova žena je bila umetnica performansa in eksperimentalna umetnica Laurie Anderson (2012 je v okviru EPK-ja nastopila v Mariboru).

30 tisoč iztočnic za nove skupine

Britanski glasbeni kritik Lester Bangs je nekoč kategorično zapisal, da se "moderna glasba začne z Velveti", Brian Eno pa je leta 1984 v nekem intervjuju na glas razmišljal takole: "Zadnjič sem se pogovarjal z Loujem Reedom in povedal mi je, da so Velvet Underground v prvih petih letih prodali 30 tisoč izvodov svojega prvenca. Mislim, da je vsakdo, ki je kupil katerega od tistih 30 tisoč primerkov, začel svoj lasten bend."
Kot se pionirskim izdelkom rado primeri, se tudi album The Velvet Underground and Nico ob izidu leta 1967 ni kaj prida prodajal, a 45 let pozneje ima kot verjetno prvi art-rock album nesporno mesto v zgodovini glasbe; brez njega morda nikoli ne bi - vsaj v današnji obliki - dobili Davida Bowieja, Roxy Music, Siouxsie and the Banshees, Jesus and Mary Chain in drugih zasedb, za katere so bili Velvet Underground ključen, celo formativen vpliv. Lou Reed je s svojimi sugestivnimi besedili vodil v boemski svet warholovskega New Yorka, kjer so vladale trde droge in spolna svoboda. 45 let pozneje to morda ni več tako šokantno, je pa še vedno hipnotično privlačno.
Pri tehtanju zgodovinskega pomena albuma bi se bilo treba vrniti v leto 1965, čas, ko so v Veliki Britaniji Beatli dekleta spravljali v ekstazo s poppopevčicami tipa Yesterday in Ticket to Ride. Takrat enkrat je v New Yorku Lou Reed, študent književnosti, ki se je posvetil pisanju besedil, spoznal avantgardnega glasbenika Johna Cala in začel z njim pisati pesmi. Ustanovila sta zasedbo The Primitives in jo pozneje preimenovala v The Warlocks.

Zares proti toku pa je vse skupaj začelo pluti šele, ko sta spoznala še Andyja Warhola. Popartist je leta 1966 skupino, ki sta se ji do takrat priključila še kitarist Sterling Morrison in bobnarka Moe Tucker - zdaj so že bili The Velvet Underground -, najel za svojo "hišno skupino", ki naj bi spremljala njegov "multimedijski projekt" Exploding Plastic Inevitable.
Velvet Underground, ki so v Warholu med drugim našli tudi finančnega sponzorja za svoje eksperimentiranje, so tako dobili tudi primerno avantgardno vizualno podlago za svoj zvok. "Andy je na nas predvajal svoje filme," se je pozneje spominjal Reed. "Oblečeni smo bili v črno, da se je film dalo videti na nas. Ampak saj smo tako ali tako nosili črnino."

Popolni mecen

"S tem, da je bil Andy Warhol, nam je omogočil, da smo lahko ostali zvesti sami sebi," je pozneje o producentski vlogi umetnika, ki o ustvarjanju glasbe ni vedel ničesar, razmišljal Reed. "Nekako je v resnici bil producent, saj je služil kot dežnik, ki je odbijal vse napade v obdobju, ko še nismo bili dovolj veliki, da bi napade prenesli ... Ker je bil naveden kot producent, smo lahko preprosto vkorakali v studio in počeli, kar smo hoteli, pa nam ni nihče ugovarjal. Seveda Andy ni vedel ničesar o produkciji, ampak saj mu ni bilo treba. Samo sedel je tam in včasih rekel: "Ooooh, to je fantastično." In tehnik se je seveda strinjal: Da, pa je res fantastično, ali ne?"."
Iz sodelovanja je leta 1967 zrasel danes antologijski "Banana album", za katerega je tri pesmi odpela nemška Warholova muza in pozneje tudi pevka Nico. Warholovo naslovnico z nalepko banane je spremljalo navodilo "Počasi olupi in poglej" (ne pa tudi recimo ime benda ali naslov albuma).

Beatniki, preliti v glasbo

Album je v oči bodel tudi zaradi svojega eksplicitnega tematiziranja "tabutem", kot so mamila, prostitucija, sadomazohizem in spolna odklonskost. Pesem I'm Waiting for the Man opisuje protagonistovo čakanje na "šus", Venus in Furs je skoraj dobeseden povzetek romana iz 19. stoletja, ki se ukvarja s sadomazohizmom, Heroin pa najbrž podrobnejše tematske razlage niti ne potrebuje. Reed, ki je napisal večino besedil, se teh tem ni loteval zato, da bi pritegoval pozornost. Sam je bil silen oboževalec avtorjev, kakršni so bili Raymond Chandler, William S. Burroughs in Allen Ginsberg, in ni mogel razumeti, zakaj se podobnih tematik ne bi dalo prenesti v rokenrol: "To so stvari, o katerih beremo. Zakaj jih torej ne bi poslušali? Za nameček pride še v spremstvu rocka."
Tudi naslednji trije albumi skupine - od predhodnika še bolj grobi White Light/White Heat (1968), folkovsko obarvani, nežni The Velvet Underground (1969) in Loaded (1970) - so bili v svojem času prav tako spregledani. Čeprav je zadnji nastal v obdobju, ko je Reed skupino že zapuščal, sta na njem vseeno klasiki Rock & Roll in Sweet Jane, ki sta le še zacementirali status Velvet Undergrounda kot morda najvplivnejše ameriške skupine vseh časov.

Svet končno opazi Transformer

Po razhodu z "Velveti" je Reed leta 1970 odpotoval v Veliko Britanijo in - v skladu s svojo nepredvidljivo ustvarjalno muzo - posnel soloprvenec, na katerem so ga spremljali člani progresivnega benda Yes. A resnični preboj med zvezde je pomenil šele njegov naslednji album, Transformer iz leta 1972, pod katerega se je kot producent podpisal David Bowie. Singel Walk On the Wild Side, obujanje spominov na Warholovo Tovarno, je kljub aluzijam na oralni seks postal radijska uspešnica, skladbo Satellite of Love pa so pozneje prirejali številni, med drugim tudi U2.

"Moje sranje je vredno več kot tuji diamanti"

V naslednjih letih je presenetil z vsako novo izdajo: Berlin (1973) je bil konceptualna rockovska opera o nesrečnem paru, Sally Can’t Dance (1974) je njegov najbolje prodajani soloalbum, Metal Machine Music (1975) pa je bil eksperimentalni projekt, ki ga je založba RCA promovirala kot "avantgardno klasično glasbo". Za svojo "shizofreno" karierno pot se ni nikoli opravičeval: "Moje sranje je vredno več kot tuji diamanti," je pripomnil v nekem intervjuju. "Če kaj, pa Lou zna najti nove načine, da se poserje na ljudi," je takrat zapisal eden izmed njegovih kritikov, Robert Christgau.

Po ekscesih sedemdesetih

Reedova dvoumna, seksualno obarvana celostna podoba in groteskna zloraba drog sta bila v sedemdesetih legendarni. Ekscesom, ki ga kljub vsemu niso spravili pod rušo, se je v osemdesetih deloma odpovedal. Album The Blue Mask (1982), ki ga ima stroka za najboljšega po Transformerju, je navdihnil njegov zakon s Sylvio Morales; dve leti pozneje je s ploščkom New Sensations zavil v bolj komercialne vode, leta 1989 pa desetletje sklenil z New Yorkom, šopkom politično kritičnih pesmi. Leta 1991 je v sodelovanju s Calom ustvaril glasbeni poklon Warholu, Songs For Drella, še tri leta pozneje pa so se The Velvet Underground znova zbrali in uspešno odigrali niz koncertov po Evropi.

21. stoletje: od newagea do Metallice

Nekdaj hedonistični rocker je v prvem desetletju novega tisočletja postal goreč privrženec taj čija - a če se je umiril njegov življenjski slog, pa zato glasbeno ni zaspal na lovorikah. Leta 2005 je izdal dvojni album The Raven, ki ga je navdihnila poezija Edgarja Allana Poeja, dve leti pozneje pa plošček ambientalne glasbe Hudson River Wind Meditations. Nazadnje se je o njem veliko pisalo leta 2011, ko so kritiki neusmiljeno raztrgali Lulu, eksperimentalni album, ki je nastal v sodelovanju z Metallico.

"Vedno sem bil prepričan, da v mediju rokenrola lahko narediš neverjetno veliko stvari, in da lahko v rockovsko pesem spraviš tudi resno pisanje, če znaš to nekako narediti tako, da ob tem ne izgubiš ritma. Okrog stvari, o katerih sem pisal, ne bi bilo takega cirkusa, če bi se pojavile v knjigi ali filmu."
Lou Reed

"Niti najmanj me ne zanima, kaj imajo kritiki povedati o čemer koli. Zanima me, ali je všeč meni. Pišem zase."
Lou Reed je bil znan po svoji nastrojenosti proti novinarjem in kritikom

"Urejenemu umu smrt ne pomeni drugega kot naslednjo veliko dogodivščino."
Lou Reed iz knjižice albuma Metal Machine Music

[You must be registered and logged in to see this image.]
Lou Reed in John Cale sta vložila tožbo proti Fundaciji Andyja
Warhola, češ da nezgrešljivo naslovnico njihovega albuma z
banano uporabljajo brez njihovega dovoljenja. Fundacija se
brani, da skupina ne obstaja že štirideset let in da je podoba
                           zdaj že javna last
[You must be registered and logged in to see this image.]
Za hitro seznanjanje z Reedovo glasbo v roke vzemite album NYC Man - The
       Collection, na katerem je zbranih njegovih 31 največjih uspešnic,
ki jih je sam ali s skupino Velvet Underground ustvaril med letoma 1967 in 2003
[You must be registered and logged in to see this image.]
V obdobju Velvet Undergrounda so Reedovi brez
kompromisni opisi newyorške boemske scene,
prepleteni z jasnimi aluzijami na mamila in sadomazohizem,
šli lirično veliko dlje kot denimo Rolling Stonesi in druge
                    skupine tistega časa
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Še junija je Reed izjavil, da se po presaditvi jeter, ki mu je rešila življenje,
            počuti "krepkejšega kot kdaj koli" in se veseli vrnitve na oder
[You must be registered and logged in to see this image.]
      Pesem Perfect Day je mlajša generacija spoznala tudi po zaslugi priredbe,
      ki jo je za BBC v dobrodelne namene posnel "Band Aid" večine leta 1997
                              najbolj znanih britanskih izvajalcev.



                                                    Lou Reed - Perfect Day



                                                    Lou Reed - Sweet Jane



                                           The Killers - Tranquilize ft.Lou Reed

GRAHAM HILL

Ko se omenja družina Hill, je potrebno povedati, de se je na današnji dan leta 1975 letalo Piper Aztek, ki ga je pilotiral Graham Hill, zaradi razmer slabe vidljivosti in megle zaletelo pri letališču Elstree v Herthfordshireu.

Z dvakratnim svetovnim prvakom Formule 1 (1962, 1968) , zmagovalcem 24 ur LeMansa (1972) , 5 kratnim zmagovalcem (1963, 1964, 1965, 1968, 1969)  na GP MonteCarlo in leta (1966) 500 milj Indianapolisa, edinim nosilcem Triple Crown. Z nim so potovali team manager Ray Brimble, mehanika Tony Alcock in Terra Richards, eden najbilj nadarjenih dirkačev Tony Brise (Embassy Racing With Graham Hill) in konstruktor Andy Smallman. Preživela sta samo dva mehanika, ki sta ostala na tleh. Za moštvo Embassy Racing With Graham Hill je bil to konec.
 
Ves material je kupil Walter Wolf, ki je ustanovil moštvo iz treh strani Williams, Hesketh in Hill. Celotna družina Hill je šla v stečaj zaradi izplačanih odškodnin, ker samo letalo ni bilo niti registrano in niti zavarovano.
Sin Damon Hill je potreboval kar dvajset let da je uspel rehabilitirati družinsko ime in z malo sreče je uspel kot dober dirkač, dokler leta 1996 ni postal Svetovni prvak z Williams-Renault  v Formuli 1.
Ko je končno v Goodwoodu leta 2005 vozil dirkalnik Hill Gh2, ki ni uspel nikoli dirkati v Formuli 1, v spomin na očeta Grahama, dirkača Tony Brise in tragično usodo moštva Formule 2, ki je imelo pogoje za velike uspehe, ki so se žal zaključili s tragično letalsko nesrečo.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                Graham Hill na Embassy Lola T370 na dirki Velike Britanije 1974
[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Graham Hill na zadnji dirki v Montecarlu leta 1975 s Hill Gh1
[You must be registered and logged in to see this image.]
    Strahovita nesreča letala Piper Aztec, ki ga je v gosti megli pilotiral Graham Hill
[You must be registered and logged in to see this image.]
       V tragični usodi se je končala pot moštva Embassy Racing With Graham Hill
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Damon Hill premierno v Goodwoodu z Hill Gh2 leta 2005

Ni jedan?  Zaboravili?

[You must be registered and logged in to see this image.]

Bolje da ostane u zaboravu!

Pitam se, pitam se... koliko su američki Indijanci (kao pravi vlasnici zemlje) dobili u ovom "poslu"???

Kako je Napoleon dobio 200.000.000 hektara u Americi? (1803.)

[You must be registered and logged in to see this image.]

EKSPLOZIJA V HALIFAXU

Eksplozija v Halifaxu (angleško The Halifax Explosion) je bila katastrofalna pomorska nesreča, ki se je zgodila 6. decembra 1917 zjutraj v pristanišču kanadskega mesta Halifax. V ožini Narrows, ki povezuje zgornje pristanišče z zalivom Bedford Basin, sta se zaletela norveški parnik SS Imo in francoska tovorna ladja SS Mont-Blanc, ki je prevažala visokoeksploziven material.

Ob tem je na Mont-Blancu izbruhnil požar, ki je vžgal tovor, to pa je povzročilo orjaško eksplozijo, ki je opustošila celoten mestni predel Richmond. Vse do iznajdbe jedrskega orožja je bila to najmočnejša umetna eksplozija v zgodovini,^[1] v kateri se je sprostilo za približno 2,9 kilotone TNT (12.000 GJ) energije.^[2]

Zaradi neposrednega udara in padajočih razbitin ter posredno požarov in rušenja stavb je umrlo približno 2.000 ljudi, še 9.000 naj bi bilo ranjenih.^[3] Eksplozija je zbrisala skoraj vse zgradbe v krogu 800 metrov, vključno s celotno sosesko Richmond v neposredni bližini.^[4] Udarni val je lomil drevesa, krivil železne tračnice, rušil zgradbe, nasedal ladje in razmetal ostanke SS Mont-Blanc več kilometrov daleč. V celotnem Halifaxu ni ostalo célo skoraj nobeno okno, veliko škode pa je bilo tudi v mestu Dartmouth na drugi strani pristanišča. Cunami, ki je nastal zaradi premika ogromne količine vode, je poleg tega uničil tradicionalno naselje staroselcev ljudstva Mi'kmaq, ki so živeli na bližnjem območju Tufts Cove.

Akcijo pomoči prizadetim so zagnali praktično takoj in kmalu so bile napolnjene vse bolnišnice v bližnji okolici. Še isti dan so pričeli prihajati reševalni vlaki iz ostalih delov Nove Škotske ter Novega Brunswicka, vlake iz bolj oddaljenih delov države in severovzhoda Združenih držav Amerike pa je ustavil snežni vihar. Kmalu po katastrofi so začeli graditi začasna prebivališča za številne, ki so v njej ostali brez domov. Sodna preiskava je pokazala na krivdo posadke Mont-Blanca, kasneje pa so, po pritožbi, ugotovili tudi odgovornost posadke druge ladje, vendar za nesrečo na koncu ni bil kaznovan nihče. Na eksplozijo zdaj spominja več spomenikov v tem delu pristanišča in drugod po mestu.
[You must be registered and logged in to see this link.]

VINCE COLEMAN

Eden od junakov tragedije v Halifaxu je 6. decembra 1917 postal železniški dispečer Vince Coleman, ki je delal na železniški postaji v neposredni bližini lokacije, kjer je eksplodiralo.

Coleman je bil eden redkih prebivalcev Halifaxa, ki so vedeli, kakšen tovor prevaža SS Mont-Blanc. Po tem, ko je goreča francoska ladja nasedla ob pomolu št. šest, je začel vlakom, ki so prihajali v Halifax, po telegrafu pošiljati sporočila, naj se ustavijo. Najverjetneje je rešil nekaj sto življenj, saj bi moral ob 8.55, torej devet minut pred eksplozijo, na železniško postajo prispeti hitri vlak s 300 potniki. 

Coleman je sporočila pošiljal vse do eksplozije, v kateri je izgubil življenje. Danes se po njem imenuje eden od trajektov, ki plujejo iz Halifaxa.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  Halifax okoli leta 1900 pogled iz zvonika
[You must be registered and logged in to see this image.]
To je domnevno ena najpozneje odkritih fotografij dogajanja v Halifaxu usodnega
6.decembra 1917. Nastala naj bi le 30 sekund po kolosalni eksploziji, posneli so
                             jo iz raziskovalne ladje CSS Acadia
[You must be registered and logged in to see this image.]
   Fotografija je bila posneta takoj po eksploziji iz razdalje približno 4500 metrov
[You must be registered and logged in to see this image.]
Opustošenje v Halifaxu dva dni po eksploziji, pogled proti Dartmouthu, ob
                      sosednji obali je vidna nasedla ladja Imo
[You must be registered and logged in to see this image.]
          Ladja Mont Blanc krivec za kolosalno eksplozijo pluje proti Halifaxu
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Nasedla ladja SS Imo ob obali Dartmoutha po eksploziji
[You must be registered and logged in to see this image.]
Mestna razstaviščna zgradba. Zadnje truplo umrlega v eksploziji so našli tu leta 1919
[You must be registered and logged in to see this image.]
       Posledice eksplozije: samostan sv. Jožefa na križišču ulic Göttingen in Kaye
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Delavci čistijo ruševine na postaji North Street

Sloba1 (citat):

1932. – U Beogradu je otvoren Kolarčev narodni univerzitet, zadužbina Ilije Milosavljevića Kolarca, koji je u tu svrhu testamentom zaveštao ogromnu svotu od oko 50.000 dukata. Zdanje Kolarčevog univerziteta projektovao je srpski arhitekta Petar Bajalović.


[You must be registered and logged in to see this image.]

Sta se desilo sa dukatima....gde su????

Ma daj Brko... pa nećemo valjda o sitnicama

DAVORKA RUČEVIĆ - KASANDRA

V hrvaških medijih je odjeknila vest, da je v 55. letu umrla Davorka Ručević, bolj znana pod umetniškim imenom Kasandra, ki je bila v 90. letih ena glavnih in najuspešnejših predstavnic hrvaške dance scene. Veljala je za odlično pevko, razpon njenega glasu je obsegal kar štiri oktave.

Umrla je že v začetku decembra, informacija o tem pa je v javnost prišla šele zdaj. Vzrok njene smrti za zdaj ni znan, sicer pa je glasbenica v zadnjih desetletjih živela od javnosti in odrov odmaknjeno življenje.

Pevka, katere hiti so se v 90. letih razlegali tudi po plesiščih slovenskih diskotek, se v javnosti ni pojavila skoraj 15 let.

Kasandro je na prizorišče plesnega popa, priljubljene glasbene zvrsti 90. let, izstrelila uspešnica Nisi ti jedini na svijetu, ki jo je izdala leta 1993.

Leto pozneje je med drugim izdala pesem I've Got A Feeling, za katero je posnela videospot, ki je veljal za dotlej najdražjega v hrvaški produkciji.

Le štiri leta po začetku glasbene kariere pa se je Kasandra nehala ukvarjati z glasbo in se umaknila iz javnega življenja. Nazadnje so jo v javnosti videli leta 2007, krožile so govorice, da je hudo bolna, v težkem finančnem položaju in da živi v na pol porušeni zgradbi nekje na območju Zagreba.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Davorka Ručević - Kasandra
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Ivana Banfić, Davorka Ručević - Kasandra, Senna M, Danijela Trbović




                                                      Nisi Ti Jedini Na Svetu



                                                               Kazna



                                                      Kasandra - Sladoled


                                     Davorka Ručević - Kasandra - In Memoriam

Brkakougar (citat):

Sta se desilo sa dukatima....gde su????

Dukati se potrošili...

Zoran I (citat):

DAVORKA RUČEVIĆ - KASANDRA

V hrvaških medijih je odjeknila vest, da je v 55. letu umrla Davorka Ručević, bolj znana pod umetniškim imenom Kasandra, ki je bila v 90. letih ena glavnih in najuspešnejših predstavnic hrvaške dance scene. Veljala je za odlično pevko, razpon njenega glasu je obsegal kar štiri oktave.

Življenje na sceni naredi svoje. Škoda da ni napisala spomine. Bilo bi zanimivo brati, še bolj zanimivo pa kdo vse bi se v knjigi pojavil. Od politikov, športnikov in drugih naprej. Sicer pa je pred leti hrvaška manekenka ne napisala svoje spomine. Osebe ni imenovala s pravim imenom, dalo pa se je hitro ugotoviti za koga gre. Sem prebral prvo knjigo, drugo pa še ne.

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

Bolje bi za sve bilo da se nije rodio,ali tako je kako je. To se vise ne da popraviti.

Neko je obozavao druga Staljina, neko Gospodina Hitlela,  itd.....

Kako se kaze: Svako vreme nosi svoje breme, ili?

VBČ (citat):

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

I zato se Dan JNA slavi 22.12.

PORUCNIK (citat):

VBČ (citat):

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

I zato se Dan JNA slavi 22.12.

Sve je tako, evo i ovu Ruskinju stavise na naslovnicu foruma....ciljano nema sta...

goran9030 (citat):

Ma daj Brko... pa nećemo valjda o sitnicama

Mislim da si u pravu, da su kojim slucajem sacuvani i deponovani u danasnje vreme bez kamate  vredeli bi oko 20.000.000,ooE...a kada se malo bolje razmisli pa to i nisu neke pare....

Doktor Živago (citat):

Bolje bi za sve bilo da se nije rodio,ali tako je kako je. To se vise ne da popraviti.

Nikad se ne zna. Možda bi bilo još gore. Npr. da je umjesto Staljina (nepostojećeg) na njegovo mjesto došao Berija. 
Ili da je isplivao neki sasvim treći i još veći negativac...

Brkakougar (citat):

goran9030 (citat):

Ma daj Brko... pa nećemo valjda o sitnicama

Mislim da si u pravu, da su kojim slucajem sacuvani i deponovani u danasnje vreme bez kamate  vredeli bi oko 20.000.000,ooE...a kada se malo bolje razmisli pa to i nisu neke pare....

I tada je nastala ova pjesma...

Uvijek sam volio Jovu i sedmoricu mladih!

PRVA PROLETERSKA BRIGADA

Na podlagi odloka Politbiroja KPJ je Vrhovni štab NOPOJ 21. decembra 1941 ustanovil 1. proletarsko narodnoosvobodilno udarno brigado. Brigado je sprva (poleg štaba in prištabnih enot) sestavljalo pet bataljonov: 1. črnogorski, 2. črnogorski, 3. kragujevški, 4. kraljeviški in 5. šumadijski bataljon; pozneje so brigadi dodali še 6. beograjski bataljon.

Prvotno je Politbiro nameraval ustanoviti brigado, katero bi sestavljali izbrani najboljši partizani iz vseh narodnosti Jugoslavije, a to nikoli ni bilo realizirano^[1]. Tako je Tito še v začetku januarja 1942 zahteval, da se v brigado pošlje 300 najboljših borcev iz Hrvaške, a to se ni nikoli zgodilo^[2]. Brigada je tako predstavljala močno mobilno rezervno enoto Vrhovnega štaba NOPOJ^[3].

Brigadni ognjeni krst je potekal med 22. in 23. decembrom istega leta, ko se je brigada na področju Gaočića in Mioča spopadla s sovražnikom; partizanom je uspelo zajeti 124 italijanskih vojakov. V
spomin na bitko je bil po vojni uveden spominski dan^[4].

Poveljnik: Koča Popović
Politični komisar: Filip Kljajić - Fića

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Vrhovni poveljnik Tito pri pregledu 1. proletarske udarne brigade v Bosanskem
                                           Petrovcu aprila 1942

[You must be registered and logged in to see this image.]
         Borci tretjega bataljona Prve proletarske brigade v Foči 5.marca 1942
[You must be registered and logged in to see this image.]
           Koča Popović i Danilo Lekić Španac, prvi i drugi komandant brigade
[You must be registered and logged in to see this image.]
Zastava in odlikovanja Prve proletarske brigade v Vojnem muzeju v Beogradu
[You must be registered and logged in to see this image.]
     Odlikovanja Prve proletarske brigade v Vojnem muzeju v Beogradu - red
      narodnega heroja, red narodne osvoboditve, red partizanske zvezde in
                                    red bratstva in enotnosti

[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Seznam 10.148 imen borcev Prve proletarske brigade
[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Seznam 10.148 imen borcev Prve proleterske brigade

PORUCNIK (citat):

VBČ (citat):

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

I zato se Dan JNA slavi 22.12.

Da, datum osnutka je izabran zbog voljenog druga Staljina, pa onda potom pomaknut na dan kasnije, zbog mrskog druga Staljina 

Eh šta ti je život!

Brkakougar (citat):

PORUCNIK (citat):

VBČ (citat):

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

I zato se Dan JNA slavi 22.12.

Sve je tako, evo i ovu Ruskinju stavise na naslovnicu foruma....ciljano nema sta...

Ja mislim ( ne mogu stopostotno tvrditi da je tako) da je to bilo u ingerenciji našeg Načelnika Pere...i ako jest...svaka čast!

VBČ (citat):

PORUCNIK (citat):

VBČ (citat):

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

I zato se Dan JNA slavi 22.12.

Da, datum osnutka je izabran zbog voljenog druga Staljina, pa onda potom pomaknut na dan kasnije, zbog mrskog druga Staljina 

Eh šta ti je život!

Ko se voli taj se svađa

Na danasnji dan sam dobio samo 7 dana umesto znacke a nije to bio jedini pec po nosu, ali to cu opisati drugi put. 

[You must be registered and logged in to see this image.]

22.DECEMBER - DAN JLA

Praznik dan JLA je bil uveden 20. oktobra 1947 na ukaz Vrhovnega poveljnika oboroženih sil in ministra narodne obrambe Josipa Broza - Tita.

BIVŠI VOJNICI JNA SE SRELI POSLE 35 GODINA!

Srbi, Makedonci, Slovenci zapevali: Mi smo artiljerci, armija nas zvala, da čuvamo granice i Tita maršala!

A ONDA IZNENAĐENJE PREKO SKAJPA...

VOJNA pošta 5266/4. Skoplje. Kasarna "Maršal Tito", jedna od najvećih u SFRJ. Tog avgusta 1984. stiglo je dvadesetak "guštera", budućih protivavionaca iz svih krajeva bivše Jugoslavije.
Uz prethodnu januarsku klasu, ukupno 50 vojnika u bateriji zajedno je odbrojavala 457 dana, koliko je tada trajao vojni rok, pišu Večernje novosti.
A onda, kada se sretnu dva druga iz vojske, lako se pokrene lavina sećanja na dane provedene u maslinastoj uniformi. Ali kad se okupi gotovo cela klasa, posle više od tri decenije, potpuno je nesvakidašnji događaj.
Tako je nedavno bilo u Ravnom Gaju kod Kragujevca. Isti vojnici, samo 35 godina kasnije!
Dragan Ćulafić, klasa avgust 1984, pomislio je da bi to bila sjajna ideja, pa je posle višemesečnog istraživanja, "kopanja" po imenicima i obilaženja gradova širom stare Jugoslavije, pronašao četrdesetak adresa i kontakt-telefona drugova sa kojima je služio vojsku u Skoplju! Uspeo je da ih okupi na druženju u šumadijskom restoranu. Uz priču i pesmu proveli su nezaboravno veče i čvrsto obećali jedni drugima da će se druženje nastaviti.
- Sa nekoliko prijatelja iz vojske nisam ni gubio kontakt. Povremeno bismo se čuli, pa i viđali. Pomislio sam kako bih voleo da saznam šta je sa ostalima, kako im sada ide u životu, kakvi su ljudi postali - priča Ćulafić.
- I prošlog marta počeo sam da prikuljpam kontakte i redom da zovem. Napravio sam spisak od 65 ljudi, sa 40 sam kontaktirao, četvorica su umrla, a neki nisu mogli da dođu, ili nisu hteli, smatrajući pojedine granice nepremostivim.
Kako je pronalazio jednog po jednog drugara, slikao bi se sa njim, a fotografije slao svima u grupu koju je napravio. Polako je odziv bivao sve veći i konačno je dogovoren susret. Kako Dragan kaže, bio je to uzbudljiv i emotivan susret.
Neki od bivših vojnika postali su dede, neki se tek oženili, neki su postali profesori, neki direktori. Ali, svima je bilo lako da se vrate i vojničke dane, i nastave kao da se to prijateljstvo nikada nije prekidalo. A stigli su i Ljuben Uparčeski iz Velestova kod Ohrida, Vlado Stoilov iz Gornjeg Podloga kod Kočana, Đura iz Sevojna, iz Slovenije Šuen Franc...
- Tražio sam ih i kada sam zbog posla bio u prilici, putovao kroz Negotin, Ub, Kragujevac... Kad bih polaѕio na letovanje svraćao sam u Skoplje da vidim Krsta Najdenkoskog, a u povratku sa mora, i na Ohrid da pronađem Ljubena Uparčeskog...
Pričali su o svemu, smejali se, a sve se orilo od "Mi smo artiljerci, armija nas zvala, da čuvamo granice i Tita maršala".
- Bilo je prelepo, obećali smo čvrsto da ćemo ovo ponoviti, samo na drugom mestu - priča naš sagovornik.
- Veliki aplauz dobio je naš prijatelj Albanac sa Kosova, kada se javio iz Kanade preko skajpa. Dokazao je da je veliki šmeker i ponosan sam na na tu našu klasu i na drugarstvo koje smo sačuvali. Takva vojska se više ne služi, a ni takvi odnosi, nažalost, više ne postoje.
Franc iz Slovenije je presrećan što je došao, a njegova poruka to najbolje potvrđuje:
- Divno je bilo, hvala na ovome, vraćam se i dok putujem ponovo preživljavam sve što sam doživeo. I oči mi rose. Ne smemo stati ovde.
22.10.2019
Kurir.rs/Novosti/B. Caranović
[You must be registered and logged in to see this link.]



Vrhovni komandant Josip Broz Tito in Komandant I.Proleterske brigade Koča Popović


                       Oborožitev JLA leta 1989 brez upoštevanja orožja v rezervi
[You must be registered and logged in to see this image.]
       Po 35 letih so se ponovno srečali V.P. 5266/4. Skoplje. Kasarna "Maršal Tito"
[You must be registered and logged in to see this image.]
             ZZB Dravograd se še vedno spominja Dan JLA

€URO

Na današnji dan leta 2002 je približno 300 milijonov Evropejcev in Evropejk v rokah prvič držalo povsem novo valuto, evro. Državljani in državljanke od Lizbone do Helsinkov in Aten so lahko na lokalnih bankomatih dvignili evrske bankovce, opravili nakupe z evrskimi kovanci in potovali v tujino brez menjave valute.

Zamenjava 12 nacionalnih valut z evrom je bila edinstven dosežek v zgodovini: Evropska centralna banka je do 1. januarja 2002 natisnila več kot 15 milijard evrskih bankovcev in približno 52 milijard kovancev.

Evro je kot nadaljnji element širitve enotnega trga skupaj s prostim gibanjem oseb, programom študentskih izmenjav Erasmus in odpravo stroškov gostovanja v EU postal eden najbolj oprijemljivih dosežkov evropskega povezovanja.

Toda na globlji ravni je evro tudi zrcalo evropske identitete, simbol povezovanja ter porok za stabilnost in blaginjo v Evropi.

Kot finančni ministri in ministrice ter člani in članice evropske komisije, ki usmerjamo gospodarsko politiko evrskega območja, se skupaj oziramo na zadnjih 20 let in razmišljamo o prednostnih nalogah, ki bodo zaznamovale prihodnost naše skupne valute.

Evro je v svojih prvih dveh desetletjih nedvomno veliko prestal.
Njegove začetke je spremljalo veliko navdušenje, evro pa je postal druga najbolj razširjena valuta na svetu. Naša skupna valuta tudi danes ostaja zelo priljubljena – približno 80 odstotkov državljanov in državljank meni, da je evro dober za EU – evrsko območje po prvotnih 11 članicah zdaj zajema 19 držav, pred vrati vstopa pa so nove države.
Toda na tej poti je bilo treba premagati veliko ovir. Že vse od začetka so projekt spremljali tudi skeptični glasovi.

Po dobrem desetletju obstoja se je med državami članicami in institucijami razširilo spoznanje, da prvotna zasnova evra ne vključuje sredstev za zoperstavljanje pretresom svetovne finančne krize in kasnejše državne dolžniške krize. Temu sta zato sledili reforma okvira upravljanja evrskega območja in vzpostavitev skupnega podpornega mehanizma za države v finančnih težavah in skupnega nadzornega sistema za evropske banke: rešitev je torej treba iskati v boljšem usklajevanju in tesnejšem povezovanju.

S premagovanjem teh prvih kriz je evro končno dozorel in okrepil svojo mednarodno vlogo. Ob sedanji pandemiji se je tudi pokazalo, kako dragocene so bile pridobljene izkušnje: s tem, ko je meje niso zadržale, je postalo tudi bolj očitno, kako globoko seže naša medsebojna odvisnost in kako trdna je naša enotnost.
Ko je postalo jasno, kakšna je razsežnost krize zaradi covida-19, smo se nanjo odzvali z veliko hitrejšimi, odločnejšimi in bolj usklajenimi političnimi ukrepi kot med prejšnjimi pretresi. Z obstoječimi davčnimi in socialnimi sistemi je bilo mogoče ublažiti gospodarske posledice krize, EU pa je kot dopolnilo podporni monetarni politiki Evropske centralne banke sprejemala odločitve za zaščito življenj in možnosti preživljanja, kakršnih pred tem še ni bilo. S tem skupnim odzivom je bila vzpostavljena shema finančne pomoči Sure, ki je pripomogla k zaščiti približno 31 milijonov delovnih mest, še bolj prelomen pa je načrt okrevanja za Evropo – Next Generation EU.

Z usklajenim odzivom in uvajanjem cepiv proti covidu-19 smo pripomogli, da si je evrsko območje hitro opomoglo od gospodarskih posledic pandemije. Poleg tega smo si s finančno in likvidnostno podporo prizadevali omejiti tveganje dolgoročne škode, da bi lahko naša gospodarstva hitro nadomestila zaostanek.

Prihodnjih 20 let

V prvih 20 letih evra smo dosegli veliko, vendar nas čaka še precej dela.
Iti moramo v korak z inovacijami in utrjevati mednarodni pomen evra. Ta mora biti kos izzivom digitalne dobe. Zato podpiramo tekoče delo Evropske centralne banke v zvezi z digitalno obliko naše valute.
Hkrati je treba še okrepiti evrsko območje. Kljub trdnim temeljem našega evropskega bančnega sistema si moramo še naprej prizadevati, da bi okrepili našo bančno unijo ter sprostili nove priložnosti za okrevanje gospodarstva in rast. Enako velja za naše kapitalske trge: sprejeti moramo odločne ukrepe za izboljšanje pretoka zasebnih naložb in prihrankov po enotnem trgu, da bi podjetjem, tudi malim in srednjim, zagotovili nujno potrebno financiranje in ustvarili nove zaposlitvene priložnosti.
Raven naložb je že dolgo prenizka. Potrebujemo obsežne in trajnostne naložbe v naše prebivalstvo, infrastrukturo in institucije. Skupaj z odgovornimi proračunskimi politikami in prispevkom zasebnega sektorja bo imel instrument Next Generation EU ključno vlogo pri številnih potrebnih reformah in naložbah. To je najboljša pot za spodbujanje potenciala rasti, izboljšanje življenjskega standarda in reševanje ključnih izzivov, s katerimi se srečuje človeštvo.

Zagotoviti moramo tudi fiskalno vzdržnost, saj se naše prebivalstvo stara. Ob pregledu skupnih proračunskih pravil moramo fiskalne in gospodarske politike evrskega območja oblikovati tako, da bodo v spremenjenem okolju ustrezale svojemu namenu in bodo kos izzivom prihodnosti.
Naša skupna valuta je edinstven kolektivni dosežek in dokaz enotnosti, na kateri je utemeljena naša Unija.

Medtem ko svet okreva od pandemije, moramo s skupnimi prizadevanji in viri izkoristiti priložnosti, ki jih prinaša hitra digitalizacija sveta, in obvladati podnebno krizo. Države same ne morejo rešiti nobenega od teh vprašanj. Evro je dokaz, kaj vse je mogoče doseči s sodelovanjem. Naj v prihodnjih 20 letih postane simbol naše zavezanosti bogati, trajnostni in vključujoči prihodnosti za prihodnje generacije.
Mag. Andrej Šircelj, minister za finance, Paschal Donohoe, predsednik Evroskupine, Valdis Dombrovskis, izvršni podpredsednik evropske komisije, Komisarja Paolo Gentiloni in Mairead McGuinness ter vsi finančni ministri in ministrice evrskega območja.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
          Evropska komisija je obliko € predstavila javnosti 12.decembra 1996
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Znak € v različnih oblikah pisav

SIDNEY POITIER

Na današnji dan leta 2022 je v 95. letu starosti umrl Sidney Poitier, prvi temnopolti igralec, ki je v zgodovini podelitve oskarjev prejel zlati kipec za glavno moško vlogo, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Zaigral je v več kot 60 filmih. Vselej se je zavzemal za pravice temnopoltih, pogosto je igral osebnosti, ki so jih zaznamovale medrasne napetosti.

Sidney Poitier je imel državljanstvo ZDA in Bahamov, novico o igralčevi smrti je sporočila vlada Bahamov, piše AFP.
Rodil se je v Miamiju, odraščal pa na Bahamih, pozneje delal v ameriški vojski, od leta 1946 pa je bil član gledališča American Negro Theater. Po debiju na Broadwayu je prvo filmsko vlogo odigral leta 1950 v filmu Josepha L. Mankiewicza No Way Out in kmalu postal prva temnopolta filmska zvezda.

Prvega oskarja je osvojil leta 1964, častnega oskarja pa leta 2002

Prvič je bil za oskarja za glavno vlogo nominiran v filmu Beg v verigah Stanleyja Kramerja iz leta 1958, njegovi vlogi v filmih Ugani, kdo pride na večerjo (1967), ki ga je prav tako režiral Kramer, in To Sir, with Love (1967) režiserja Jamesa Clavella pa sta bili takrat prelomnici pri razbijanju socialnih pregrad med temnopoltim in belim prebivalstvom v ZDA. Prvega oskarja je nato osvojil leta 1964 za film Lilije na polju v režiji Ralpha Nelsona.
Veliko je igral še v 70. letih, manj v 80., v 90. pa se je pojavljal predvsem na televiziji. Preizkusil se je tudi kot režiser, med uspešnejšimi filmi velja omeniti Stir Crazy (1980).

Leta 2002 je prejel častnega oskarja. Akademija je v obrazložitvi nagrade zapisala, da gre za igralca, ki je v svoji karieri nanizal izjemne vloge ter briljiral z unikatno prezenco. Nagrajen je bil za izredno igro in edinstveno pojavnost na filmskih platnih ter za predstavljanje filmske industrije z dostojanstvom, slogom in inteligenco.

V zadnjem obdobju ni bil več tako dejaven v igranju, se je pa velikokrat pojavil kot podeljevalec oskarjev in zlatih globusov.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Sydney Poitier je bil večkrat nominiran za oskarja
[You must be registered and logged in to see this image.]
"Ker je bila pot do sem dolga, sem zahvalo seveda dolžan nešteto
ljudem ...", je začel Sidney Poitier svoj zahvalni govor, ko je leta
1964 postal prvi temnopolti igralec za z oskarjem za glavno vlogo,
in nato poimensko naštel nekaj sodelavcev pri filmu Lilije na polju
[You must be registered and logged in to see this image.]
Leta 2009 je prejel predsedniško medaljo svobode, ki je najvišje civilno odlikovanje ZDA
[You must be registered and logged in to see this image.]
Na družabnih dogodkih ga je pogosto spremljala najmlajša izmed šestih hčera,
                  Sydney Tamila, ki je prav tako zapisana igralstvu

JOSIP BROZ TITO

Na današnji je dan, 14. siječnja/januara 1953. godine Josi Broz Tito postao predsjednik Jugoslavije i to je bio sve do svoje smrti!

Na današnji dan se rodio drug Staljin.

sem nekje prebral ali slišal je rekel tavarišč josip vasirionovć - staljin, jekleni, čelićni: ima čalavjek ima probljem, nema čalavjek, njet prabljem..., res globoka misel..., to je to..., a veste kako je nastalo ime staljin...

Pa nečiji je morao biti, pa mu je tako dopalo da bude staljin

p.s. da dopunim: svojevremeno se pričala anegdota da je u neko vrijeme u rodnom gradu J. Visarionoviča na baušteli radio neki Bosanac koji se prezivao Staljo. I bio jako omiljen i uslužan. 
E sad, ako laže priča, lažem i ja

JOSIP VANDOT

Na današnji dan leta 1884 se je v Kranjski Gori rodil mladinski pisatelj Josip Vandot, oče priljubljenega lika Kekca.

Kot železniški uradnik je služboval v več slovenskih krajih, po upokojitvi pa se je naselil v Mariboru. Od tam so ga Nemci leta 1941 z družino pregnali na Hrvaško, tri leta pozneje pa je bil med bombardiranjem Slavonskega Broda ubit.

Čeprav je kot pesnik sodeloval v osrednjih slovenskih revijah, je veliko bolj znan kot pisec mladinskih povesti na podlagi ljudskega izročila, postavljenih v gorenjski visokogorski svet.

Njegovo najbolj znano literarno delo je trilogija mladinskih planinskih zgodb, v katere kot glavnega junaka postavi desetletnega fantiča z imenom Kekec. Prva od Kekčevih zgodb, Kekec na hudi poti, je izšla leta 1918, druga, Kekec na volčji sledi, leta 1922 in tretja, Kekec nad samotnim breznom, leta 1924.

Napisal je še mnogo drugih krajših povesti, črtic in pesmi. Ves čas pregnanstva je zapisoval tudi vtise o trpljenju, ki ga je prestajal skupaj z družino. Precej rokopisov so mu leta 1941, ko so okupirali mesto Maribor, zasegli Nemci.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Josip Vandot
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Po Vandotovi zgodbi so posneli 3 filme o Kekcu, Kekec leta 1951
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                             Srečno Kekec iz leta 1963
[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Kekčeve ukane iz leta 1969
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Razglednica Kranjske Gore iz leta 1960, kjer so posneli večino filma



                                             Kekec - Dobra volja je najbolja

Sa zadovoljstvom sam pročitao gornji post. Gledao sam sve filmove o Kekecu (moram priznati da mi se uvijek više sviđala Mojca  ), ali nisam niti znao niti razmišljao o tome tko je to napisao. 
Josip Vandot je prilično nepoznat, čak ga niti u školi nismo spominjali kada smo radili slovensku književnost. Neopravdano je zaboravljen. 
Zorane, hvala za informaciju i nešto novo što sam saznao.

Svaka čast Zoranu..nisam znao za ovaj podatak. Ja sam obožavao Kekeca i Mojcu..

A neće da može - ja sam prvi napisao da sam obožavao Mojcu. Eto tebi Kekec