Na današnji dan

Na današnji dan 1908. osnovana američka savezna istražna agencija  - FBI

OLIMPIJSKE IGRE V ATLANTI

Na današnji dan leta 1996 je bomba med olimpijskimi igrami 1996 v Atlanti ubila enega in ranila 111 ljudi. Napad v Atlanti je bil le eden izmed bombnih napadov terorista Erica Roberta Rudolpha. Ob 1.20 zjutraj, ko je bil olimpijski park še vedno poln ljudi, je odjeknila eksplozija bombe. Šrapnel je naravnost v glavo zadel edino smrtno žrtev, Alice Hawthorne. Erica Roberta Rudolpha so ujeli šele 7 let po napadu in je brez sodišča obsojen na dosmrtni zapor.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Olimpijske igre v Atlanti leta 1996
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Razdejanje po bombnem napadu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                         Območje bombnega napada
[You must be registered and logged in to see this image.]
   Erica Roberta Rudolpha, ki se je ognil smrtni kazni,
                so po naključju ujeli leta 2003


                                   Eksplozija bombe na OI v Atlanti leta 1996

           Film " Richard Jewell" Clinta Eastwooda o bombnem napadu na OI v Atlanti

ANDREAS NIKOLAUS NIKI LAUDA

Na današnji dan 1.avgusta 1976 je imel Niki Lauda veliko nesrečo, ko je na dirki v Nurburgringu že v drugem ovinku ob 14 uri 31 minut izgubil nadzor nad Ferrarijem, ki je v nesreči zagorel. Na dirkalni stezi Nordschleife, ki je bila dolga 22,835 km, je na rahlo mokrem asfaltu v ovinku Bergwerk izgubil oblast nad vozilom in udaril v zaščitno ograjo. V njegov Ferrari je potem udaril še dirkač Brett Lunger. Iz vozila so mu pomagali dirkači Harald Ertl z gasilnim aparatom, Guy Edvards in Arturo Merzario, ki so ga brez čelade, komaj izvlekli iz gorečega Ferrarija. Trikratnega svetovnega prvaka (1975, 1977, 1984) so s hudimi opeklinami ob 15 uri in 10 minut prepeljali s helikopterjem v bolnišnico v Adenau po eni uri v Ludwigshafen ter zaradi resnosti poškodb še v Mannheim. Takrat je imel počeno ličnico, opekline 1 in 3 stopnje po rokah in obrazu ter poškodbe desne veke ter uhlja. Vse njegovo življenje bodo vidne posledice nesreče, toda ostal je živ.
Po samo 42 dnevih od nesreče in rehabilitacije je že nastopil na veliki nagradi v Monzi in osvojil fantastično 4 mesto.
V Formuli 1 je tekmoval za moštva March-Ford, BRM, Ferrari, Brabham-Alfa, McLaren Ford in McLaren TAG Porsche.
Leta 1979 je ustanovil svojo letalsko družbo LaudaAir, za katero je kot kapitan in pilot, pilotiral svoja letala. Pozneje se preimenuje v LaudaMotion in napoveduje prenehanje NIKI Air Berlin ter nato v lanskem letu s pomočjo solastnika Rynairja spet odkupi LaudaMotion, ki bi naj v treh letih imeli že 30 letal.
V nadaljevanju svoje kariere je bil tudi svetovalec ekipe Scuderia Ferrari v letih 1993 do 1995 in je pripomogel k uspehu Michaela Schumacherja, v letih 2001 in 2002 pa je bil športni direktor in šef ekipe Formule 1 British Jaguar Racing ter od leta 2012 pa je glavni neizvršni športni direktor pri ekipi Formule 1 Mercedes AMG Petronas z velikimi uspehi. Od uvedbe hibridnih motorjev leta 2014 je ekipa Mercedes AMG Petronas postala 5 kratni svetovni prvak med moštvi v Formuli 1.

MOJI  SPOMINI

Kot velik ljubitelj avtomobilističnih dirk imel sem priložnost srečati Niki Laudo kot enega najboljših dirkačev v Formuli 1 in sicer leta 1974 v Monzi na GP Italije, leta 1975 v Zagrebu, kjer je otvoril avtomobilski sejem, na GP Avstrije leta 1977 in leta 1983 na Osterreichringu.
Ob tem ne znam opisati sreče, navdušenja, vznesenosti, razburjenja, ko sem med dirkači zagledal ravno takratnega novega dirkača Ferrarija, še posebej, ker je Niki Lauda startal iz prvega mesta na domači dirki v Monzi. Ob velikem navdušenju vseh gledalcev je Niki Lauda vodil dirko do 32. kroga, ko mu je odpovedal motor njegovega Ferrarija. Takrat je prvo mesto prevzel njegov moštveni tovariš Clay Regazzoni ob ovacijah desettisočev gledalcev, ki smo bili ob progi, ko smo v trenutku obnemeli, ko je v 39.krogu zaradi motorja odstopil tudi Clay.
Na dirki je bilo takrat okoli 120.000 ljudi in neponovljivo vzdušje, navdušenje in hvaležnost, da smo do Milana in kasneje v Kraljevi park v Monzo.
Leta 1975, ko je Niki Lauda postal prvič Svetovni prvak v Formuli 1 s Ferrarijem 312 T, so ga organizatorji avtomobilskega velesejma v Zagrebu povabili, da bo tam častni gost. Na sejmu je bil tudi njegov Ferrari 312T, ki smo si ga temeljito ogledali, imeli pa smo tudi možnost, da smo se slikali ob njem. Takratne slike hranim še dandanes in so mi dragocen spomin, pa tudi poseben obesek, ki je bil narejen ob obisku, še hranim, kot dragoceno darilo.
Leta 1977 sem šel na GP Avstrije v Zeltweg in ponovno srečal mojega ljubljenca Niki Laudo na Ferrariju, kjer je bila dirka v velikem nalivu in mokroti, tako, da je končal na 2.mestu.
Leta 1983 sem šel na GP Avstrije v Zeltweg in spet srečal dvakratnega svetovnega prvaka Niki Laudo, ki je že drugo leto nastopal za moštvo Mclaren z dirkalnikom McLaren Ford in na tej dirki končal na 6.mestu.
Ko je leta 1984 osvojil z moštvom McLaren že svoj tretji naslov Svetovnega prvaka v Formuli 1, sem iz PTT poslal več telegramov, na sedež moštva McLaren v Woking v Veliko Britanijo s čestitkami mojemu ljubljencu Nikiju Laudi in moštvu McLaren. Prvega sem poslal 23.julija 1984 ob njegovi 22.zmagi na GP Velike Britanije v Silverstonu, drugega sem poslal 21.avgusta1984, tretjega sem poslal 10.09.1984 in posebnega celostranskega ob osvojitvi III. naslova Svetovnega prvaka Formula 1 1984. Za ta telegram sem plačal znesek, ki je takrat pomenil 1/3 moje plače. Vse to gradivo hranim kot neprecenljive spomine še danes

DOSEŽKI

Število dirk F.1. - 171
Število točk - 420,5
Število zmag - 25
Število drugih mest - 20
Število tretjih mest - 9
Število pole position - 24
Najhitrejši krog - 24
Število stopničk - 54
Število startov iz 1.vrste - 31
Število kilometrov v vodstvu - 7.188
Svetovni prvak F.1. - 1975, 1977 in 1984

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
Autosprint je posebno majsko številko 22 posvetil spominu na Niki Laudo
[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Niki Lauda v Ferrariju 312T2 na Nurburgringu 1976
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Niki Lauda v gorečem Ferrari 312T2
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Niki Lauda v gorečem Ferrari 312T2
[You must be registered and logged in to see this image.]
Njegovi sotekmovalci so mu prvi ponudili pomoč in ga rešili iz gorečega avtomobila
[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Nikija Laudo so že položili na travo in mu nudili prvo pomoč
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Na mestu nesreče nudijo pomoč dirkači Arturo Merzario, Brett Lunger,
                                        Guy Edwards in Harald Ertl
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Tako je izgledala njegova čelada po požaru
[You must be registered and logged in to see this image.]
Niki Lauda je že 42 dni po nesreči dirkal na GP Monza in dosegel izjemno 4.mesto
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Niki Lauda se je ob posebno priložnosti zahvalil svojemu rešitelju
                        Arturu Merzario in mu podaril zlato uro
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Tudi po toliko letih so spomini še vedno živi
[You must be registered and logged in to see this image.]
                Niki Lauda v svojem Ferrariju v Spielbergu 22.junija 2014
[You must be registered and logged in to see this image.]
Parada Legend Christian Danner, Riccardo Patrese, Gerhard Berger, Niki Lauda,
                   Jean Alesi, Nelson Piquet, Pierluigi Martini, Alain Prost
                 
[You must be registered and logged in to see this image.]
Niki Lauda je 13.maja 2015 ob GP Avstrije v Spielbergu vozil svojega Ferrari 312T2
[You must be registered and logged in to see this image.]
     V trajen spomin na Niki Laudo ob GP Avstrije na Spielbergu 27.junija 2019
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Niki Lauda v njegovem Ferrari 312 T2 ostaja za vedno v naših srcih



                                                 Posnetek nesreče Niki Lauda

                                          Vzpenjajoča kariera Niki Lauda

                                           Začetek Niki Lauda na Ferrariju

     Niki Lauda s Ferrari 312T v Monzi 1975, ko postane prvič Svetovni prvak v Formuli 1

      Na GP Japonske v Fuji je James Hunt postal prvak in premagal Nili Laudo za 1 točko

        Niki Lauda je na Ferrari T2 v letu 1977 že drugič postal Svetovni prvak v Formuli 1

             Niki Lauda je leta 1984 z McLaren zmagal na domači driki na Ostereichringu

SONČNI ŽAREK & USS NAUTILUS SSN 571

Na današnji dan leta 1958 je ameriška jedrska podmornica Nautilus s plovbo pod ledom dosegla Severni tečaj.

Sanje pisatelja in vizionarja Julesa Verna o Nautilusu, podvodnem plovilu z izjemnimi lastnostmi, so se uresničile z ameriško jedrsko podmornico, ki so jo porinili v morje 21. januarja 1954. Seveda so jo imenovali Nautilus, bila je druga ameriška podmornica s tem imenom, na oplati je kot botra steklenico šampanjca razbila Mamie Eisenhower, prva dama ZDA. Splovitev je eno, dejanska plovba drugo, a bil je čas hladne vojne. Američanom se je mudilo, že januarja 1955 je Eugene P. Wilkinson, prvi poveljnik USS Nautilus (SSN 571), po radiu sporočil zgodovinske besede: »Plovemo na jedrski pogon.«

Jedrska podmornica Nautilus je bila osnova za poznejše, dosegala je rekord za rekordom, globina, hitrost, čas bivanja in prepeljana pot pod morjem itd., sodelovala je na manevrih, vendar nikoli ni opravila nobene prave bojne naloge. Bila je poskusno in propagandno plovilo, tudi v okviru ameriške sredozemske flote. Njene naslednice so najmočnejše orožje, kar ga premorejo armade, na njih je vkrcanega polovica vsega jedrskega orožja, ki ga, nevidne in neslišne, od daleč, z neznanih lokacij lansirajo z balističnimi ali vodenimi izstrelki.

»Šli bomo tako daleč, da bomo lahko govorili s svetim Miklavžem.«

Za svetovno javnost je bila operacija Sončni žarek, plovba pod ledom skozi točko severnega Zemljinega tečaja, največji podvig podmornice Nautilus. Sovjetom in Moskvi pa je dala misliti. Nautilusu je uspelo v tretje, vsem odpravam je poveljeval kapitan fregate William R. Anderson, izvrsten podmorničar in veteran druge svetovne vojne. Ko ga je med prvim poskusom kapitan Less Kely, poveljnik spremljajoče podmornice Trigger, vprašal, kako daleč na sever se odpravlja, je Anderson odgovoril: »Šli bomo tako daleč, da bomo lahko govorili s svetim Miklavžem.«

Vendar ni bilo nič, ko so prečkali Beringov preliv, so v Čukotskem morju zašli v ledeno past, morali so se vrniti. Podmornico so opremili z dodatnimi navigacijskimi in drugimi instrumenti ter se vrnili na morje. Šestindvajsetega julija 1958 so se pri Aleutih dvignili na periskopsko globino, da bi preverili, ali so na poziciji, ki jo kažejo naprave, nato pa so se znova potopili in zapluli v Beringovo in nato v Čukotsko morje. V šestih dneh so prepluli 4640 kilometrov s povprečno hitrostjo 36,3 kilometra na uro, to je bila res rekordna podmorniška vožnja. Prispeli so do roba večnega ledu, pri rtu Franklin zaobrnili okoli njegovega roba in zapeljali v globoke vode Barrowe morske doline. Preden so spet izginili pod ledeno ploskvijo, je poveljnik Anderson skozi periskop uzrl za nekaj časa zadnji košček neba in zapisal: »Bilo je prijetno, jasno jutro s polno luno. Sonce je vzhajalo. Pihal je lahen južni vetrič.«

Hitrost so povečali na 33 kilometrov na uro in bili kmalu globoko pod pravim polarnim ledom. Manj kot 1800 kilometrov je pred njimi ležal severni tečaj, še 1300 kilometrov onkraj njega pa nasprotni rob plošče večnega polarnega ledu. Nautilus se potopil še globlje in pospešil na 35 kilometrov na uro. Instrumenti so kazali, da grebeni ledu segajo tudi več kot 30 metrov globoko, podmornica se jim je v polni vožnji pogosto približala na samo 40 metrov, z globokega morskega dna pa so se za ladijskim trupom stegovali tudi do 3000 metrov visoki podvodni vrhovi. Na nekem mestu so zavozili na plitvino, globina se je s 3800 metrov tako rekoč v trenutku zmanjšala na 900 metrov.

»Oblika teh podvodnih gora se je zdela neverjetno neravna in tako nenavadna kot kraterji na luni,« je zapisal kapitan Anderson. Na geografski širini 83 stopinj in 20 minut so prešli tako imenovani tečaj nedostopnosti, matematično središče plošče večnega ledu in zato tudi najbolj nedostopno točko na Arktiki. Skoraj nihče ni spal, veliko jih je molilo. Kljub napetosti je vladala obešenjaška vedrost, eden od članov posadke je predlagal, naj Nautilus na tečaju petindvajsetkrat obrne v krogu. Tako bi bil prva ladja, ki bi obkrožila Zemljo nepretrgoma petindvajsetkrat. Podmornica je delovala brezhibno.

Napočil je dan 3. avgusta, ob desetih so prešli 87. vzporednik, nad njimi je bila ledena pustinja, ki so jo neusmiljeno bičali polarni vetrovi.

Po še nekaj urah vožnje so se povsem primaknili najbolj severni točki planeta. Posadka se je zbrala v jedilnici. Po zvočnikih se je oglasil poveljnik: »Moštvu. Govori kapitan. Do tečaja imamo še natanko 630 metrov. Ko se mu približujemo, se v tišini zahvalimo za srečo, ki smo jo imeli med tem pomembnim potovanjem. Naše molitve naj bodo posvečene trajnemu miru na svetu in svečana zahvala tistim, ki so bili pred nami, pa naj so zmagali ali bili poraženi.« Tišina.

Nato spet poveljnik: »Mirno! Deset... osem... šest... štiri, tri, dva, ena. Cilj! Tretjega avgusta 1958. Čas 23.15. Za Združene države in vojno mornarico Združenih držav, severni tečaj.«

Na vrhu gore je šele polovica poti

Moštvo je navdušeno vzklikalo, krmar Tom Curtis, ki je nepremično stal ob krmilu, je Andersonu povedal, »da so prišli tako blizu, da so se ga dotaknili«. V jedilnici so pripravili in pojedli severnotečajni kolač Panopo, kar je pomenilo od Pacifika do Atlantika preko severnega tečaja, nekdo se je oblekel v svetega Miklavža in bentil, zakaj mornarica zunaj sezone vdira v njegovo kraljestvo.

Vse je bilo čudovito, a treba se je bilo še vrniti. Ko prideš na vrh gore, je to šele polovica poti. Prva naloga je bila sporočiti poveljstvu in Beli hiši, da jim je uspelo. Dogovorjeno je bilo tudi sporočilo: Nautilus 90 severno. Vendar ga niso mogli oddati, led nad njimi je bil predebel. Čez čas so se znašli pod odprtim morjem, vodo brez ledu. Nautilus se je dvignil na površje, navigatorji so s sekstanti potrdili, da so tam, kjer so mislili, da bodo po podatkih ladijskega žiroskopa. Potem ko so prevozili 2928 kilometrov in bili 96 ur pod ledom, so se samo za dva kilometra oddaljili od načrtovane smeri.

Nautilus je poskušal navezati stik z Washingtonom. Ni bilo odziva. Nato so oddali tako imenovani cirkularni klic: »Katerikoli radijski postaji vojne mornarice Združenih držav. Smo na neugotovljenem položaju z dvema pomembnima nujnima sporočiloma.« Spet nobenega odgovora. Po tišini, ki je bolela, je odziv priletel z Japonskega in nato še od drugod. In šifrirani stavek »Nautilus 90 severno« je v delčku sekunde opasal svet. Poslanstvo je bilo izvršeno, Nautilus je zaplul v domači mu Atlantski ocean, najprej je pristal v angleškem Portlandu. Za njimi je bilo 21 dni neprestane plovbe, prevozili so 15.000 kilometrov (8146 navtičnih milj), veliko večino pod ledom.

Poveljnika prvega plovila, ki je presekalo sicer v bistvu nepomembno in skoraj nedosegljivo točko Zemlje, je sprejel predsednik Dwight Eisenhower in ga odlikoval z redom legije časti, odlikovana je bila tudi podmornica. Morda najlepše in najbolj simbolično pa je darilo, ki ga je kapitan Anderson izročil admiralu Hymanu G. Rickoverju, ki je odredil odpravo na severni tečaj. Tudi in predvsem v dokaz, kaj zmorejo jedrske podmornice. Za darilo je Anderson potreboval prevozni in prenosni hladilnik, svojemu šefu je namreč prinesel velik kos polarnega ledu.

Poveljnik William R. Anderson


Plovba podmornice Nautilus pod severnim tečajem je bila mimogrede tudi odgovor na sovjetski dosežek, Moskva je leta 1957, leto poprej, porinila v morje jedrsko podmornico Lenjinski komsomol. Jedrske, nekateri pravijo tudi atomske podmornice gradijo v samo šestih državah, v Indiji, na Kitajskem, v Veliki Britaniji, Franciji, Rusiji in ZDA. Zanesljivo bi jih znali narediti tudi v Nemčiji, Braziliji, na Japonskem in še kje, vendar teh držav ne zanima upravljati nekaj, kar lahko skrito deluje z dveh tretjin Zemljine površine, toliko našega planeta namreč pokrivajo oceani in morja.

NAUTILUS

Podmornico Nautilus so razpremili leta 1980, zdaj je v podmorniškem muzeju v Grotonu, država Connecticut. Dolga je 98 metrov, izpodriv pod vodo 4092 ton, jedrski reaktor je dajal pogonu 13.400 konjev, največja hitrost je bila 23 vozlov, 43 kilometrov na uro, posadka je štela 13 častnikov in 92 mornarjev. Poveljnik William R. Anderson je po uspešni vojaški in politični karieri, trikrat je bil kot demokrat izvoljen v kongres, umrl leta 2007, star 85 let. Časnik New York Times je takrat o mornariškem junaku objavil nekrolog.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                Ameriška jedrska podmornica USS Nautilus
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  USS Nautilus nekje v polarnem ledu
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Prvotno poročilo o položaju ladje, ki ga je z modrim
  črnilom izpolnil navigator Nautilusa, poročnik Shep
   Jenks, je bilo kasneje prepisano z uradnim črnim
  črnilom. Jenks je to kopijo hranil do svoje smrti leta
  2014, nato pa jo je sin podaril Muzeju podmorniških
          sil ameriške mornarice v Grotonu, Conn.
[You must be registered and logged in to see this image.]
           Hyman Rickover, oče programa jedrskih podmornic.
               S severnega tečaja so mu prinesli kos ledu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Poveljnika Kapetana fregate Williama R.Andersona je predsednik ZDA Dwight
                              Eisenhower odlikoval z legijo časti
[You must be registered and logged in to see this image.]
         USS Nautilus SSN 571 se 8. maja 2002 odpravi domov, ko ga prevzame
                                             Eletric Boat Division
[You must be registered and logged in to see this image.]
       USS Nautilus SSN 571 je stalno zasidran v muzeju in knjižnici ameriških
                               podmorniških sil, Groton, Connecticut
[You must be registered and logged in to see this image.]
     V počastitev 50. obletnice prvega prečkanja severnega pola s podmornico,
  3. avgusta 1958 USS Nautilus (SSN-571) je na severni tečaj prišla podmornica
                                    USS Providence (SSN-719)

Danas je u 71. godini preminuo srpski ambasador u Moskvi, Lazanski, od posledica srčanog udara.

AKCIJA VRTNICA

Berlinčani so se na današnji dan leta 1961 zbudili v spremenjeno mesto. Zahodni del je bil obdan z žičnato ograjo, čez nekaj dni pa so ob meji postavili zid Berliner Maurer - Antifaschistischer Schutzwall, ki je 28 let fizično delil mesto in prebivalce na dva dela. Ob obletnici začetka gradnje bo v Berlinu potekala slovesnost ob spominskem centru na Bernauer Strasse, ki je simbol nemške delitve.

Uro po polnoči 13. avgusta 1961 se je začela tajna akcija Vrtnica. Vzhodna, komunistična Nemčija (NDR), ki je bila pod nadzorom Sovjetske zveze, se je odločila za osamitev zahodnega dela Berlina, ki je bil pod nadzorom zahodnih zaveznikov, ZDA, Velike Britanije in Francije. Predvsem je želela prekiniti vse večje prehajanje in bežanje prebivalcev vzhodnega dela Berlina na Zahod, v demokratični in kapitalistični svet.

Z akcijo so praktično čez noč prekinili železniške povezave med vzhodnim in zahodnim delom mesta, ceste so razrili in postavili na kilometre bodeče žice. Začela se je gradnja Berlinskega zidu okoli zahodnega dela mesta.

Vseskozi so zid posodabljali in povečevali. Na koncu je bil dolg okoli 155 kilometrov, od tega je čez mesto potekalo okoli 45 kilometrov. Znamenita Brandenburška vrata pa so bila praktično na nikogaršnji zemlji. Okoli 1400 kilometrov dolga mejna ograja je zrasla tudi na meji med obema Nemčijama.

Še nekaj tednov pred nočno akcijo je vodja vzhodnonemške komunistične partije Walter Ulbricht pred mednarodnimi mediji zagotavljal, da nihče ne namerava zgraditi zidu. Namesto tega je politični funkcionar govoril o združevanju in mirovni pogodbi. Takrat še nihče ni vedel, da je ukaz za gradnjo zidu dal ravno Ulbricht.

Za številne spomin na zid do danes ni izginil. Gradnja zidu je pomenila neštete ločene družine in prijatelje. Številni po 13. avgustu 1961 niso več mogli v službo ali šolo v drugem delu mesta, ker je bil prehod zagrajen.

Država je želela s tem ukrepom končati eksodus svojih, predvsem mladih prebivalcev na Zahod, v nadaljnjih letih pa je varovanje meje in zid nenehno razvijala in izpolnjevala, tako da je postal beg na Zahod praktično nemogoč.

Zid je presekal 193 ulic ter 12 prog podzemne železnice oz. avtobusnih linij. Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov ter šest prehodov med NDR in Zahodnim Berlinom. Zid je varovalo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov, vsakogar, ki je nezakonito prečkal mejo, pa so morali ustaviti, četudi z ustrelitvijo.

Pobeg na drugo stran je vseeno uspel okoli 5000 ljudem, večinoma skozi predore. Pri poskusu bega jih je življenje izgubilo najmanj 140. Večino so padli pod streli stražarjev, nekateri pa so se tudi sami smrtno ponesrečili. Na meji med obema Nemčijama pa naj bi po različnih podatkih umrlo najmanj 260 ljudi.

Berlinski zid je v skoraj treh desetletjih obstoja postal simbol hladne vojne in delitve med komunizmom in demokracijo. Po demokratičnem vrenju pa je tudi zanj prišel čas konca - 9. novembra 1989 je padel, Berlin je znova postal enoten. Prebivalci pa so osovraženi zid začeli razbijati kar z macolami.

Proti koncu leta so zid začeli rušiti tudi načrtno. Vodstvo NDR se je odločilo, da je treba zid porušiti oz. njegove dele uporabiti v gradbeništvu. Uradno so začeli zid sistematično rušiti junija 1990. Združitev Nemčij pa je sledila 3. oktobra 1990.

V Berlinu originalnega zidu skoraj ni več. Najbolj obiskana je galerija na prostem East Side Gallery v četrti Friedrichshain, kjer je z 1,3 kilometra najdaljši del ohranjenega originala. Svoje ime je galerija dobila po tem, da je vzhodno stran zidu poslikalo 118 umetnikov iz 21 držav. Svoje umetnine so ustvarili praktično takoj po padcu zidu med februarjem in septembrom 1990, tik pred ponovno združitvijo Nemčije.

Kje je potekal zid, pa lahko dandanes obiskovalci Berlina vidijo po kockah v tleh, ki zaznamujejo nekdanjo mejo.

V nemški prestolnici se bodo tragičnega dneva spomnili z obsežnim programom. V petek bo potekala osrednja slovesnost ob spominskem centru na Bernauer Strasse, ki se jo bo udeležil tudi predsednik države Frank-Walter Steinmeier. V okviru programa bodo položili tudi vence v spomin na žrtve.

Ulica je simbol nemške delitve, saj so bile tu posledice gradnje zidu še najbolj vidne. Zid je namreč čez noč ločil sosede in družine, ki so živele v sosednjih blokih. Na začetku so tu številni vzhodni Berlinčani pobegnili na Zahod, saj so kar skozi okna hiš skočili na drugo stran Berlina. Oblast je to nato preprečila najprej s tem, da so okna kar zazidali, kasneje pa so porušili kar celo stavbo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
        Vzhodnonemški delavci pri gradnji Berlinskega zidu 20.novembra 1961

[You must be registered and logged in to see this image.]
    Berlinski zid in njegove žrtve nas očitno niso nič naučilel, da sedaj kljub temu
            nekatere demokratične države v EU gradijo nove moderne zidove
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Zaradi poskusa bega so v Vzhodni Nemčiji sodili okoli 70.000 ljudem
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Berliner Maurer pri Bethanienu leta 1986
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                         Checkpoint Charlie leta 1989
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Množica pred Brandemburškimi vrati ob padcu zidu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Spomenik žrtvam Berlinskega zidu Berliner Maurer Antifaschistischer Schutzwall
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Satelitski posnetek 155 km dolgega Berlinskga zidu, ki je delil mesto

Priča o jednoj intrigantnoj pjesmi. 
Oko nje je bilo puno proturječnosti.

Na današnji dan, 18.08.1941. je iz okupiranog Beograda emitirana pjesma "Lili Marlen". I tada započinje priča koja je na neki način "ujedinila" savezničke i njemačke trupe. 
 
Lili Marleen (poznata i kao "Lili Marlen", "Lilli Marlene", "Lily Marlene", "Lili Marlène" i sl.) njemačka je ljubavna pjesma koja je postala popularna tijekom drugog svjetskog rata. Stihove je 1915. napisao Hans Leip (kombinirajući dva ženska imena Lili i Marlene),  a Norbert Schultze je uglazbio 1938. godine. Pjesmu su preveli i Amerikanci, Britanci, Rusi i Francuzi. 
Izvorni naslov pjesme bio "Das Mädchen unter der Laterne" (djevojka pod uličnom svjetiljkom), ali je postala popularna kao Lili Marleen.
Njemačka varijanta snimljena je 1939. godine u izvedbi Lale Andersen a najpoznatiju verziju na engleskom jeziku pjevala je Marlene Dietrich
Nakon njemačkog zauzeća Beograda, 18. travnja 1941. pjesma Lili Marleen u izvedbi Lale Andersen emitirana svake noći u 21:55 na radio stanici Radio Beograd (tada radijska postaja njemačkih okupacijskih postrojbi pod nazivom „Soldatensender Belgrad“ („Vojnički radio Beograd“), čiji se signal mogao dobiti diljem Europe i sjeverne Afrike. Tada je pjesma postala vrlo popularna.

Zanimljivo je da je prvu snimljenu pjesmu otpjevala Lale Andersen koja je tada bila zaljubljena u Židova (u Njemačkoj tih godina to nije baš bilo u modi).
Možda je i to navelo tadašnjeg ministra propagande Göbelsa da je zabrani, jer "nije bila dovoljno vojnička", ali na intervenciju generala Erwina Rommela, čiji su je vojnici odmah prihvatili, pjesma je "preživjela". 

Kako su je u Africi čuli i Britanci, priča se malo zakomplicirala jer su je proglasili za pjesmu svoje Osme armije. Kako britanski vojnici ne bi pjevali pjesmu na njemačkom jeziku, Tommie Connor ubrzo piše verziju (prevodi je) na engleskom jeziku. Prvu izvedbu na engleskom jeziku snima Anne Sheldon. 
Tada se pjesma počinje širiti i diljem Velike Britanije, najviše u tvornicama gdje su žene zamjenile muškarce koji su otišli u rat. 
Marlene Dietrich se sa ovom pjesmom pojavljuje tek 1944. godine u projektu "Musac", koji je pokrenuo odjel za moral Ureda za strateške usluge. Cilj je bio demoralizirati neprijateljske vojnike na fronti. 
Jedina izvođačica je bila Marlene, koja je snimila nekoliko pjesama na njemačkom jeziku (uključujući i "Lili Marlen), a izvodila ih je i uživo pjevajući  američkim i britanskim vojnicima na prvoj liniji. Za tu hrabrost i angažman odlikovana je američkom Predsjedničkom medaljom slobode i francuskom Legijom časti. 

U međuvremenu su saveznički vojnici iskoristili omiljenu melodiju i na nju dodali vlastite riječi, pa je nastala pjesma "The D-day Dodgers" u izvornoj izvedbi pripadnika britanske osme armije, a nakon nje i nešto brža u izvedbi kanadskih vojnika. 


No, da se vratim izvornoj pjesmi, nakon Marlene Dietrich svoju su verziju snimili i mnogi poznati pjevači i glumci. Neki od njih su: 
Bing Crosby, Frank Sinatra, Perry Como, Edith Piaf, Greta Garbo, Connie Francis...

Nakon završetka II svjetskog rata, tada još "samo" general D. Eisenhower izjavio je da je Hans Leip jedini Nijemac, koji je za čitavo vrijeme rata živio u nacističkoj Njemačkoj, svojom pjesmom donio radost i užitak čitavom svijetu. 

Smatra se da je "Lili Marlen" do danas ostala najpopularnija "ratna" pjesma koja je ikad napisana. Pjesma je prevedena na gotovo 50 različitih jezika, uključujući Francuski, Ruski, Talijanski, Japanski, Hebrejski...

I na kraju ovog teksta, Lili Marlen nije pjesma o borbi i pobjedi kao druge vojničke pjesme. Ona je pjesma o ljubavi i smrti. 
Čitavo vrijeme dok sam pisao ovaj tekst, razmišljao sam da li bi bilo dobro "zakačiti" ovdje izvornu verziju pjesme, bez obzira da li je pjeva Marlene, Lalo ili zbor panzer divizije Wermachta... no mislim da bi to moglo izazvati neželjene konotacije i ne bi bilo primjereno ovom forumu. 
Stoga sam "zakačio" samo The D-day Dodgerse, a tko želi slušati originale ili kopije, neka ih potraži na internetu već po svojoj volji...

Bio je sjajan bokser...

Osoba sa slike je odvalila veliku glupost, pomenuti nije bio nacionalista vec okoreli komunista....

Znači ja sam odvalio glupost, pa nigde i ne piše da je bio nacionalista. Čitajte malo pažljivije objave. Buca je je bio istinski komunista a Slobodan Milošević nacionalista sa onim olakim obećanjem na Kosovu Polju u rešavanju situacije na  Kosovu.

NA KONFERENCIJI ZA ŠTAMPU 11.09.1987.GODINE,DRUG DRAGIŠA PAVLOVIĆ JE IZMEĐU OSTALOG REKAO:"SITUACIJA U KOSOVU,KOJA SE NE POBOLJŠAVA ŽELJENOM I OBEĆANOM BRZINOM,STVARA OPASNU ATMOSFERU GDE SVAKA REČ PROTIV SRPSKOG NACIONALIZMA JE SHVAĆENA KAO NACIONALIZAM,STRASTVENE REČI MOGU DONETI SAMO VATRU." MILOŠEVIĆ JE ZBOG TOGA NA 8.SEDNICI CKSKS ODRŽANOJ 23. I 24.SEPTEMBRA 1987.GODINE ORGANIZOVAO SMENU DRUGA DRAGIŠE PAVLOVIĆA.

*** Nadam se da smo se sada razumeli

Ne druze Slobo ti nisi odvalio nikakvu glupost, vec taj lik sa slike optuzivsi Slobodana Milosevica za pogubnu nacionalisticku politiku, e ja opet kazem da Slobodan Milosevic nije bio nacionalista vec okoreli komunista...E sada i ovaj Dragisa Pavlovic je bio komunista, i tu je cisto jasno jedan komunista nije bio po volji drugog komuniste i jedan je morao da ode, jer komunista komunistu kada optuzuje uvek ga napada i optuzuje da je nacionalista, jer to je naj veci greh u komunizmu....i pazljivo citam sta je napisano...veruj mi.

GRACIA PATRICIA KELLY

Na današnji dan leta 1982 je v prometni nesreči umrla Gracia Patricia Kelly, z oskarjem nagrajena igralka in monaška kneginja.

Grace Kelly se je rodila 12. novembra 1929 v Philadelphii Brendanu Kellyju starejšemu in Margaret Majer. Družina je bila zelo spoštovana v philadelphijski družbi. Oče je bil milijonar in olimpijski zmagovalec v veslanju. Njena strica sta bila znana umetnika; Walter Kelly je bil varietejski umetnik, George Kelly pa je bil znan pisec iger.

Kljub nasprotovanju družine je Grace najprej postala fotomodel, nato pa je zaigrala še v filmih. Leta 1951 je nastopila v svojem prvem filmu Fourteen Hours, stara je bila 22 let. Za film Mogambo je bila nominirana za oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo, a ji je nagrado “izmaknila” Donna Reed za vlogo v filmu From Here to Eternity. Leta 1955 je bila za vlogo v filmu The Country Girl nagrajena z oskarjem za najboljšo žensko glavno vlogo.

Igrala je v filmih: Fourteen Hours (1951), High Noon (1952), Mogambo (1953), Dial M for Murder (1954), Green Fire (1954), Rear Window (1954), The Country Girl (1954), The Bridges at Toko-Ri (1954), To Catch a Thief (1955), The Swan (1956) in High Society (1956). Bila je prva igralka, katere obraz se je pojavil na poštni znamki.

Njen zadnji film je bila komedija High Society (1956), nato se je zaradi poroke z monaškim knezom Rainierjem III. umaknila s filmskih platen. Pred poroko naj bi Grace Kelly imela več ljubezenskih zvez, med drugim s Clarkom Gablom, Bingom Crosbyjem, Rayom Millandom, Williamom Holdnom, Olegom Cassinijem in Jean-Pierrom Aumontom.

Najpomembnejša razloga za poroko sta bila po Rainierjevem mnenju to, da je katoličanka in da ima lahko otroke. Pred Grace Kelly je bil Rainier v šestletni zvezi s francosko igralko Gisele Pascal, s katero se je razšel zato, ker naj ne bi mogla zanositi. Gisele se je pozneje poročila in imela otroke.
Rainier se je z Grace Kelly poročil 19. aprila 1956 in rodila mu je tri otroke - princeso Caroline Louise Marguerite, ki se je rodila 23. januarja 1957; Alberta II. Monaškega, ki je na svet privekal 14. marca 1958, in princeso Stephanie Marie Elisabeth, rojeno 1. februarja 1965.

Med vožnjo 13. septembra 1982 je doživela srčni napad in dan pozneje v bolnišnici umrla, ne da bi se zavedela. Stara je bila 52 let. Z njo je bila v avtomobilu tudi njena najmlajša hčerka Stephanie, ki je dobila lažje poškodbe. Po nekaterih virih naj bi Stephanie celo vozila in izgubila nadzor nad vozilom, ki naj bi zaradi tega zletelo s ceste. Princesa Grace je pokopana v katedrali svetega Nikolaja v Monte Carlu.

[You must be registered and logged in to see this image.]
30 marca 1955 je Bette Davis predstavila dobitnika Oskarjev Marlon Brando za
     vlogo v filmu Waterfront in Grace Kelly za vlogo v filmu The Country girl

[You must be registered and logged in to see this image.]
Grace Kelly je filmsko kariero prekinila, ker je želel knez Rainier III
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  19 aprila 1956 se je Grace Kelly poročila s Knezom Rainier III
[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Glamurozna poroka Grace Kelly s Knezom Rainier


                                       Grace Kelly Hoolywoodska princesa

                                              Tragična usoda Grace Kelly

Čestitam druže Slobo na činu kapetana...3 zvjezdice su tu...svaka čast..brzo napreduješ od povratka

Doktor Živago (citat):

Čestitam druže Slobo na činu kapetana...3 zvjezdice su tu...svaka čast..brzo napreduješ od povratka

Hvala, trudim se postignuti zaostatak što me nije bilo.

Na današnji dan prije 90 godina pulske novine su izvijestile kako je dan ranije (u petak, 2.10.1931. u 10:45h) u pulsku luku sletio Dornier Do X I "Umberto Maddalena" (u Wikipediji piše: Do X 2 Umberto Maddalena, registracije I-REDI). Riječ je o letećem brodu iz serije tri najveća, najteža i najmoćnija na svijetu, u to vrijeme. Pristao je uz otok Sv. Katarina koji je tada bio u sastavu kasarne "Garassini". U doba SFRJ to je bila kasarna "1. maj", a u doba RH vojarna "Monumenti". Prvog dana (2.10.1931.) letjelicu je posjetilo više od 2.000 Puležana.

tehnički podaci za prvi Dornier Do X (za Do X I "Umberto Maddalena"):
Kapacitet: 100 putnika
Duljina: 40 m
Raspon krila: 47,8 m (48 m)
Visina: 10,25 m
Površina krila: 486,2 m2 (450 m2)
Težina praznog: 28 tona (33,5 tona)

Bruto težina: 49 tona

Kapacitet goriva: 16.000 lit u 8 spremnika u trupu i krilima + opcionalno 8,600 lit
Zapremina ulja: 3.600 lit u 6 rezervoara sa 1.300 lit u spremniku trupa za dopunu tijekom leta
Propeleri: drveni sa 4 lopatice fiksnog nagiba.
Maksimalna brzina: 242 km/h (220 km/h sa 42 tone)
Brzina krstarenja: 170 km/h
Domet: 1.700 km (13 h ili 2.300 km)
Pogonski agregat: 12 × Curtiss Conqueror V-12 vodeno hlađeni, svaki po 640 KS

(12 × Fiat V-12 vodeno hlađeni od 12.700 kubika, svaki po 570 KS pri 1900 o/min, ali sposobni dostići 620 KS pri 2100 o/min)
Zamislite vi prijevozno sredstvo sa 12 komada 12-cilindarskih motora od kojih svaki ima 12.700 kubika!


Prvi model (Do X 1 D-1929) s testnim motorima: 12 x Siemens Jupiter 9-cilindarski, zrakom hlađeni, s radijalno postavljenim cilindrima, 525 KS svaki. Foto:

[You must be registered and logged in to see this image.]
Prvi model (Do X 1 D-1929) s novim motorima: 12 × V-12 vodeno hlađeni. Foto:

[You must be registered and logged in to see this image.]
Treći model jednak je drugom modelu (onome koji je bio u Puli): Do X 3 "Alessandro Guidoni" registracije I-ABBN. Foto:

[You must be registered and logged in to see this image.]

Poznata mi je ova pjesma. Ona se kao dio radnje spominje u filmu "Silom otac". 
Tamo je "pjesnik" bio Žarko Damjanović

60 LET OD PRVE KONFERENCE GIBANJA NEUVRŠČENIH

USTANOVILI SO GA TITO, NEHRU IN NASER

"Velesile so še vedno močne kot pred 60 leti"

V Beogradu zaznamujejo 60. obletnico prvega zasedanja držav gibanja neuvrščenih. Gibanje, nekakšen tretji blok v času, ko je svet na vzhod in zahod delila hladna vojna, je po padcu komunizma izgubil večino svojega vpliva.

Gibanje – nekakšen tretji blok v času, ko je svet na vzhod in zahod delila hladna vojna, so osnovali takratni predsedniki Jugoslavije, Indije in Egipta – Tito, Nehru in Nasser, v 80. letih, po padcu komunizma, pa je izgubilo večino svojega vpliva.
Srbija, sicer opazovalka, skupaj s predsedujočim Azerbajdžanom, gosti delegacije iz 105 držav in 11 mednarodnih organizacij. Zanimivo – med gosti so tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov in delegacija Turčije, sicer članice Nata, Slovenijo pa zastopa državni sekretar na zunanjem ministrstvu Stanislav Raščan.

Gibanje izgubilo večino vpliva

Okoli 550 udeležencev se je zbralo v močno zastraženem in deževnem Beogradu, gibanje neuvrščenih ima sicer 120 članic in 17 opazovalk, med katerimi so tudi države nekdanje Jugoslavije z izjemo Slovenije, pa tudi Rusija ali Brazilija. Gibanje je izgubilo večino vpliva, čeprav glavna vodila – mir, enakost, sodelovanje, sporočajo iz Beograda, ostajajo enaka. Bipolaren svet se je spremenil v multipolarnega, bistveno bolj zapletenih izzivov je vse več.

"Osnovna zamisel, okoli katere so se zbrali naši predhodniki, ko so oblikovali to gibanje, je mir. Mir je osnova za razvoj sodelovanja, naj bo v politiki, kulturi ali gospodarstvu," je dejal srbski predsednik Aleksandar Vučić.

Prvi dan je minil v znamenju pozivov k odločnejšemu boju proti podnebnim spremembam, k pomoči, pa tudi v znamenju ostrih kritik – predvsem na račun kopičenja cepiv proti koronavirusu v bogatih zahodnih držav.

Neenakost pri dostopu do cepiv

"Velesile so še vedno močne kot pred 60 leti, kar je poudarila pandemija covida-19, in neprimerna politika cepilnega nacionalizma, ki smo ji priča," je poudaril predsednik Gane Nana Akufo-Addo.
Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres pa je dejal, da neenakost pri dostopu do cepiv "omogoča razvoj in divjanje novih različic bolezni, krive so za milijone novih smrti".

Tudi nekdanja Jugoslavija del neuvrščenih

Voditelji držav gibanja neuvrščenih, predvsem azijskih in afriških držav – številne so se pred tem otresle kolonializma –, so se prvič zbrali oktobra 1961 v Beogradu, na vrhuncu je gibanje združevalo dve tretjini članic Združenih narodov, Jugoslavije pa v mednarodnih odnosih ni bilo mogoče zaobiti.
Srbski predsednik Vučić, ki je med drugim govor izkoristil za vprašanje Kosova, je sporočil, da danes ni dovolj nostalgično oziranje v preteklost, ampak je treba gibanje postaviti na nove temelje za prihodnje izzive in sodelovanje.

SEZNAM OPAZOVALK

V gibanje je včlanjeno 120 držav (september 2019). 53 držav prihaja iz Afrike, 40 iz Azije in Oceanije, 26 iz Latinske Amerike in Karibov in ena iz Evrope.
Afriške članice so: Alžirija, Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Čad, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Egipt, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Esvatini, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Južna Afrika, Kamerun, Kenija, Komori, Lesoto, Liberija, Libija, Madagaskar, Malavi, Mali, Maroko, Mavretanija, Mavricij, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Republika Kongo, Ruanda, Sejšeli, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Somalija, Srednjeafriška republika, Sudan, Sveti Tomaž in Princ, Tanzanija, Togo, Tunizija, Uganda, Zambija, Zelenortski otoki, Zimbabve.
Azijske in Oceanske članice so: Afganistan, Azerbajdžan, Bahrain, Bangladeš, Butan, Brunej, Filipini, Fidži, Indija, Indonezija, Irak, Iran, Jemen, Jordanija, Kambodža, Katar, Kuvajt, Laos, Libanon, Malezija, Maldivi, Mongolija, Burma, Nepal, Oman, Pakistan, Palestina, Papua Nova Gvineja, Saudska Arabija, Severna Koreja, Singapur, Sirija, Šrilanka, Tajska, Vzhodni Timor, Turkmenistan, Uzbekistan, Vanuatu, Vietnam, Združeni arabski emirati.
Latinska Amerika in Karibi: Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Bolivija, Čile, Kolumbija, Kuba, Dominika, Ekvador, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras, Jamajka, Nikaragva, Panama, Peru, Dominikanska republika, Sveti Krištof in Nevis, Sveti Vincenc in Grenadini, Sveta Lucija, Surinam, Trinidad in Tobago, Venezuela.
Edina evropska članica je Belorusija (razen Azerbajdžana, ki se v mednarodnem kontekstu tudi formalno šteje kot evropska država),
Nekdanje članice so tri: Jugoslavija (suspendirana ob razpadu leta 1992), Ciper in Malta, ki sta se leta 2004 priključili Evropski uniji; dve članici, Jemen in Južni Jemen pa sta se leta 1990 združili v eno državo.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Tito, Naser (Egipt) in Nehru (Indija) po podpisu Brionske deklaracije (izjave) 1956,
ki namesto vsesplošnega nasprotovanja med velesilami ponuja mir in sporazum.
Začetek sodelovanja neuvrščenih držav vsega sveta, gibanja 'tretjega sveta',
              katerega voditelj je bil Tito vse do konca svojega življenja
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Tvorci gibanja Neuvrščenosti so bili Egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser,
   prvi minister Indije Jawaharlal Nehru in Predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito
[You must be registered and logged in to see this image.]
5. oktobra, leta 1964, se je v Kairu začela druga konferenca gibanja neuvrščenih. Na sliki
Džavaharlal Nehru, Kwame Nkrumah, Gamal Abdel Nasser, Ahmed Sukarno in Josip Broz Tito
[You must be registered and logged in to see this image.]
  31.avgusta 1961 udeleženci Prve konference Gibanja Neuvrščenih v Beogradu
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Srbski predsednik Aleksandar Vučić je v Beogradu gostil delegacije iz 105 držav