Na današnji dan

Na današnji dan, 24.02.1985. na otoku Sv. Katarina. 
I odjeljenje voda veze VP9030/23.
[You must be registered and logged in to see this image.]
Stoje s lijeva na desno: des. Marko Logar(Maribor), Milan Andrić (Pančevo), Andrej Ahčan (Ljubljana), moja malenkost, Miran (??? - na žalost zaboravio sam mu ime i prezime - nije se dugo zadržao kod nas - iz Slovenije), Darko Čabraja (Travnik), Miroslav Liptak (B. Palanka).
Čuče s lijeva na desno: Ivica Smrček (D. Stubica - R.I.P), Ivan Fuchs (Maribor), Esmir Džafić (Zagreb), Alojz Pal (M. Sobota) i Toni Stevanovski (Skopje). 
U vrijeme dok ovo objavljujem već smo bili u gradu, to je bio naš prvi uniformirani izlazak u Pulu.

ZLATKO KRANJČAR

Hrvaška žaluje, odšla je velika nogometna leganda

Na današnji dan je v 65. letu v Zagrebu po kratki in zahrbtni bolezni umrl legendarni nogometaš Zlatko Kranjčar. Priljubljeni Cico je bil eden najboljših hrvaških napadalcev vseh časov. Največjo slavo je dosegel v dresih zagrebškega Dinama in dunajskega Rapida, bil je tudi selektor Hrvaške, leta 2000 pa je za kratek čas deloval tudi v Sloveniji in vodil Muro.

Hrvaški šport je v kratkem času izgubil še enega legendarnega športnika, ki je bil v času največje slave ljubljenec navijačev in vzornik številnim mladim nogometašem. Prejšnji teden je umrl nekdanji rokometni junak Zlatko Saračević, danes pa je prenehalo biti srce Zlatku Kranjčarju, velikanu hrvaškega nogometa. Pred desetimi dnevi so ga zaradi nenadnih zdravstvenih težav sprejeli v zadarski bolnišnici, nato so ga prepeljali v Zagreb, tam pa mu zdravniki niso mogli rešiti življenja. Izgubil je boj z boleznijo, za seboj pa pustil bogato nogometno zapuščino. Uspehe je nizal kot igralec in trener, nazadnje pa je deloval v Iranu. 

Ikona Dinama in Rapida

V dresu zagrebškega Dinama je kot nogometaš blestel v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Predstavljal je gonilno moč napada znamenite generacije Miroslava Blaževića, ki je leta 1982 postala jugoslovanski prvak in si zgradila mitski status. Bil je prototip modernega napadalca, v dresu Dinama je dosegel 98 zadetkov in osvojil še dva pokalna naslova, nato pa se je leta 1983 odpravil v tujino.
Izbral je ponudbo dunajskega Rapida in postal eden najboljših igralcev avstrijskega prvenstva. Z zeleno-belimi je osvojil osem lovorik, v Evropi pa pustil ogromen pečat leta 1985, ko se je z Rapidom uvrstil v finale pokala pokalnih zmagovalcev, tam pa v Rotterdamu ostal praznih rok proti Evertonu (1:3). Za Rapid je v karieri dosegel 106 zadetkov.

Kariero je končal leta 1991 pri St. Pöltnu, pred tem pa sodeloval tudi pri zgodovinski tekmi hrvaške nogometne reprezentance, ki je 17. oktobra 1990, ko je Hrvaška še spadala pod skupno domovino Jugoslavijo, na stadionu Maksimir v prijateljski tekmi premagala ZDA z 2:1. Takrat si je delil slačilnico tudi s poznejšim slovenskim reprezentantom Gregorjem Židanom, dočakala pa ga je velika čast, saj je nosil kapetanski trak. V dresu jugoslovanske reprezentance je nastopil 11-krat in se trikrat vpisal med strelce, po letu 1983, ko je začel svojo pot na Dunaju, pa presenetljivo ni več dočakal priložnosti.

Na SP vodil Hrvaško in ... sina Nika!

Kot trener je začel svojo pot v Celovcu, se vrnil v Zagreb, kjer je vodil Dinamo (sredi devetdesetih let se je imenoval Croatia) in že v krstni sezoni kot strateg osvojil dvojno hrvaško krono, leta 2000 pa je kratek čas deloval tudi v slovenski prvi ligi in vodil Muro. Na pestri trenerski poti je zamenjal številne klube, največ je bilo hrvaških, pot pa ga je vodila tudi v Egipt, na Slovaško in Bližnji vzhod. Leta 2002 mu je uspel neverjetni podvig, saj je NK Zagreb popeljal do naslova hrvaškega prvaka. S tem je prekinil dolgoletni niz osvajanj prvega mesta zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka. Do danes se lahko z naslovom hrvaškega prvaka poleg omenjenih treh klubov pohvali le še Rijeka, ki je pod vodstvom Matjaža Keka pred štirimi leti osvojila dvojno hrvaško krono.

Leta 2004 je sprejel ponudbo hrvaške nogometne zveze in postal selektor izbrane vrste, s katero se je uvrstil na svetovno prvenstvo v Nemčiji. V skupini z Brazilijo, Japonsko in Avstralijo je osvojil le dve točki in izpadel, na SP 2006 pa vodil tudi svojega sina Nika Kranjčarja, ki je nadaljeval družinsko nogometno poslanstvo in v karieri dosegal največje uspehe kot zvezni igralec Dinama, Hajduka, Portsmoutha in Tottenhama.

Leta 2010 je postal selektor Črne gore, bil zelo priljubljen pri navijačih, a je zapustil Podgorico po poldrugem letu in nadaljeval trenersko pot v Iranu. Tam je deloval vrsto let, vmes za kratek čas prevzel Dinamo (2016), nazadnje pa opravljal vlogo selektorja iranske reprezentance do 23 let.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
V dresu Dunajskega Rapida pred Finalno tekmo z Evertonom (na sredini v zgornji
                                  vrsti) leta 1985 v Rotterdamu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Zlatko Kranjčar je med drugim vodil Hrvaško reprezentanco na SP 2006 v Nemčiji
[You must be registered and logged in to see this image.]
Pred SP v Nemčiji se je družil s selektorji Avstralije (Guus Hiddink), Brazilije (Carlos
                                   Alberto Perreira) in Japonske (Zico)
[You must be registered and logged in to see this image.]
Pri Zagrebškem Dinamu je vodil tudi Slovenskega reprezentanta Petra Stojanovića

JOŽE ŠLIBAR

Na današnji dan leta 1934 se je rodil Jože Šlibar slovenski smučarski skakalec v Kovorju pri Tržiču.

Šlibar je med letoma 1959 in 1962 nastopal na tekmah turneje štirih skakalnic. 24. februarja 1961 je postavil svetovni rekord v smučarskih skokih z daljavo 141 metrov na  nemški skakalnici v Oberstdorfu. S tem je za dva metra izboljšal deset let star rekord finskega skakalca Tauna Luira doseženega na isti skakalnici, Šlibarjev rekord je premagal češki skakalec Dalibor Moteljek  tri leta kasneje, že pred tem pa je bil dvakrat izenačen. Najboljšo uvrstitev je dosegel 1. januarja 1960, ko je osvojil tretje mesto na tekmi v Garmich-Partenkirchnu, med deseterico se je uvrstil še pet dni kasneje, ko je bil deveti v Bischofshofnu. Skupno je turnejo 1959/60 končal na štirinajstem mestu.
Leta 1966 je diplomiral na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete, od 1968 je delal pri Slovenijalesu, med 1978-82 v gozdovih Centralnoafriške republike.
Sodeloval je pri organizaciji skakalnih tekem v Planici.
Leta 1979 je bil razglašen za zaslužnega športnika Jugoslavije.
Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.


»Prijel sem se za ograjo in močno odrinil, ne tako kot danes, ko se samo spustijo navzdol. Takoj na mizi sem vedel, da sem ujel odriv. Med letom sem bil tudi nad črto, ki je označevala 140 metrov. Zdrži, sem si rekel, in pristal v telemark. Snel sem smuči in čakal na objavo daljave, kar je trajalo pol ure.


[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
   Jože Šlibar je 24.februarja 1961 s skokom 141 metrov postal svetovni rekorder
[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Jože Šlibar leta 1962
[You must be registered and logged in to see this image.]
               Jože Šlibar danes praznuje častljivih 87 let
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Jože Šlibar je bil leta 2012 sprejet v Hram slovenskih športnih junakov
[You must be registered and logged in to see this image.]
Petra Prevca in Jožeta Šlibarja, nekdanja svetovna rekorderja v smučarskih skokih, loči 58 let

AYRTON SENNA DA SILVA

Na današnji dan leta 1960 se je rodil brazilski dirkač formule ena Ayrton Senna. Senna je bil trikrat svetovni prvak, njegovih rekordnih 65 najboljših štartnih mest pa je leta 2006 v Bahrajnu izenačil šele Michael Schumacher. 1. maja 1994 se je v Imoli v najbolj krvavem koncu tedna v zgodovini formule ena (umrl je tudi Avstrijec Roland Ratzenbereger) brazilski šampion kot prvi svetovni prvak ubil med dirko.

Priljubljeni Brazilec je v 7. krogu v zelo hitrem zavoju Tamburello zletel s proge in s hitrostjo 307 km/h trčil v betonski zid. Njegov dirkalnik je povsem zmečkalo, iz njega so ga rešili dobri dve minuti po trku.
Že takoj po nesreči so mu nudili prvo pomoč, vodja dežurne zdravniške službe, profesor Sid Watkins, je nemudoma izvedel traheotomijo in zahteval, da se ga čim prej s helikopterjem prepelje v bolnišnico Maggiore v Bologno. Senni na veliko žalost ljubiteljev kraljice motošporta ni bilo več pomoči, umrl je nekaj ur pozneje.
Nad dirkaškim koncem tedna ob koncu aprila in na začetku maja 1994 je lebdel hudič. Že na sobotnih kvalifikacijah se je smrtno ponesrečil avstrijski dirkač Roland Ratzenberger, dan pozneje pa je proga življenje vzela še Senni, v dirkalniku katerega so po tragični nesreči našli zvito avstrijsko zastavo, ki jo je želel trikratni svetovni prvak razviti ob častnem krogu po koncu nedeljske preizkušnje.

Senna je v formuli ena pustil neizbrisen pečat. V desetih letih je na 162 dirkah zmagal 41-krat, 80-krat se je uvrstil na zmagovalni oder, 65-krat je dirke začel z najboljšega štartnega položaja, 19-krat je na nedeljskih preizkušnjah odpeljal najhitrejši krog. Naslove svetovnega prvaka je osvojil v letih 1988, 1990 in 1991.
Številni Brazilci so tedaj njegovo smrt dojeli kot nacionalno tragedijo, brazilska vlada pa je razglasila tridnevno žalovanje. Kmalu po novici o njegovi smrti se je na ulicah Sao Paula, Sennovega domačega kraja, zbralo okrog tri milijone ljudi, kar še danes velja za največji zbor žalujočih v sodobnem času. Njegova sestra Viviane je pozneje razkrila, da je na dan tragične dirke odprl Biblijo in prebral, da bo tisti dan prejel največje darilo od vseh - Boga.

EAU ROUGE & SPA Francorchamps

Legendarno voznik Ayrton Senna je dobil bronasti kip v naravni velikosti, ki ga prikatuje v kotu Eau Rouge, eni najekstremnejših ovinkov na stezah Formule 1. Umetnik Paul Oz je izbral pozicijo Senne potem ko je prečital njegov izrek, ki ga je izgovoril leta 1993:
"Če odvzamete Eau Rouge, odvzemate razlog zaradi katerega se bavim s tem poslom". Po 12 mesecih natančnega dela s fotografijami in 3D modeliranjem, da bi se povečala točnost, so bile narejene tri identične skulpture.
Ena bo nameščena v dobrodelni fundaciji Instituta Ayrton Senna, druga pa bo živela v McLarnovem tehnološkem institutu, skupaj z avtomobili, ki jih je vozil Ayrton Senna s katerimi je postal trikratni svetovni prvak v Formuli 1.

Zadnja skulptura pa bo na prodaj z izhodiščno ceno 199,000 funtov, pri čemer pa bo 10% prodajne cene donirano Institutu Ayrtona Senna.
Paul Oz je spregovoril o legi ki jo je ovekovečil:
"To je mesto, ki je večini čudno, tako, da celo nekateri njegovi občudovalci ne cenijo njegove ekstremnosti, ki je obstajala celo v devetdesetih, čeravno sedaj še mnogo več. Če me navdušuje ena stvar, ki me osrečuje, je to dinamika in ravnotežje položaja".

"Če odvzamete Eau Rouge, odvzemate razlog zaradi katerega se bavim s tem poslom".
Ayrton Senna, Spa Francorchamps, 1993

[You must be registered and logged in to see this link.]

USPEHI

Svetovni prvak: 1988, 1990, 1991
Dirk: 162
Zmag: 41
Drugo mesto: 23
Tretje mesto: 16
Stopničke: 80
Točke: 610
Pole position: 65
Najhitrejši krogi: 19
Vozil za moštva: Toleman-Hart, Lotus, McLaren-Honda, Williams,

[You must be registered and logged in to see this link.]

SREBRNIK AYRTON SENNA DA SILVA

Ob 20. letnici smrti trikratnega svetovnega prvaka v Formuli 1 Ayrtona Senne z 41 zmagami, 65 pole position, so v San Marinu izdali srebrnik z nominalno vrednostjo 5€ v 8.000 primerkih. Teža je 18 g, premer kovanca je 32 mm, čistina AG 925.
Cena: 49,90 €

[You must be registered and logged in to see this link.]

10 $
[You must be registered and logged in to see this link.]

20$
[You must be registered and logged in to see this link.]

20 REALOV
[You must be registered and logged in to see this link.]

SREBRNIK AYRTON SENNA DA SILVA - II.del:

Počasi se zaključuje leto obeleževanja ob dvajsetletnici smrti Ayrtona Senne, še vedno pa je veliko aktivnosti, v čast brazilskega trikratnega prvaka v Formuli 1, ki je še vedno v srcih mnogih njegovih navijačev in ljubiteljev Formule 1.

V spomin Ayrtona Senne so izdelali to najnovejši 1 unčni srebrnik, ki je izdelana v francoski firmi Art Mint in ima premer 38,6 milimetrov. Izdelana je bila v omejeni izdaji samo 520 srebrnikov, pod brazilskim oblikovalca Renato Saes in ga sestavlja obris Ayrtona Senne in letnice (1960 - 1994).
Lahko ga kupite na mnogih internetnih straneh, ki se ukvarjajo z numizmatiko ob osnovni ceni srebrnika 119 €.
[You must be registered and logged in to see this link.] (klikniti morate 7.kvadratek pod sliko)
[You must be registered and logged in to see this link.]


SENNA FOUNDATION

[You must be registered and logged in to see this link.]


»Da je Mclarnu uspelo zbrati tako veliko vsoto denarja za pomoč Inštitutu Ayrtona Senne je sijajen rezultat za naš odnos z McLarnom. Družina Senna ima z Mclarnom namreč že dolgoletno povezanost in ko se je podjetje odločilo avtomobil iz serije svojih najbolj zmogljivih avtomobilov (Ultimate Series) poimenovati po Ayrtonu, smo takoj pristopili k njim in začeli preučevati možnosti. Sedaj, ko je bil avtomobil tudi uradno razkrit pa lahko javno izrazimo svoje navdušenje nad tem, da smo bili del tega projekta,« pa je ob zaključku dejala Viviane Senna, Ayrtonova sestra in mati Mclarnovega dirkača ter ambasadorja, Bruna Senne.

Izkupiček od prodaje avtomobila bo šel torej za pomoč otrokom in mladostnikom iz revnih družin pri šolanju. Inštitut Ayrtona Senne namreč že več kot dvajset let skrbi za pomoč pri šolanju otrok, na letni ravni pa pomagajo pri šolanju več kot 1,5 milijona otrok.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Ayrton Senna da Silva
[You must be registered and logged in to see this image.]
         Ayrton Senna je bil svetovni podprvak v gokartu leta 1978 in 1979
[You must be registered and logged in to see this image.]
             Ayrton Senna v Montecarlu leta 1984 na Toleman Hart 184
[You must be registered and logged in to see this image.]
                             Ayrton Senna na Lotus 98T-Renault
[You must be registered and logged in to see this image.]
            Za Autosprint je svojčas pisal članke
[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Ayrton Senna na Lotus 99T-Honda leta 1987
[You must be registered and logged in to see this image.]
Štirje svetovni prvaki in šampijoni skupaj Ayrton Senna, Alain Prost, Nigel Mansell
                        in Nelson Piquet imajo skupno 11 naslovov
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna je na polovici osemdesetih let uporabljal
      tudi takšen motorin za vožnjo po Montecarlu
[You must be registered and logged in to see this image.]
  Ayrton Senna z McLaren Mp4/4-Honda postane leta 1988 svetovni prvak
[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Niki Lauda in Ayrton Senna ob podelitvi nagrad FIA
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Ayrton Senna je leta 1988 testiral tudi Hondo NSX
[You must be registered and logged in to see this image.]
Trčenje med Ayrtonom Senno in Alainom Prostom v Suzuki leta 1989, ki je za
                        vedno zaznamovalo njiju in Formulo 1
[You must be registered and logged in to see this image.]
V prvem ovinku v Suzuki leta 1990 je prišlo do trčenja med Alainom Prostom
                 in Ayrtonom Senno, ki postane svetovni prvak
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna na McLaren MP4/5B-Honda, ki postane svetovni prvak leta 1990
[You must be registered and logged in to see this image.]
      Nigel Mansell Ayrton Senna in Gerhard Berger na zmagovalnem odru
[You must be registered and logged in to see this image.]
 Na GP v Silverstonu leta 1991 je veliki tekmec Nigel Mansel tako odpeljal
                               Ayrtona Senno do boksov
[You must be registered and logged in to see this image.]
3. novembra 1991 je Ayrton Senna v Adelaide zmagal najkrajšo dirko Formule 1 v močnem nalivu
[You must be registered and logged in to see this image.]
Na dirki SPA 1992 je Arton Senna ustavil svoj McLaren
in prvi pomagal ob hudi nesreči dirkača Erica Comas na Ligierju
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna je 22.decembra 1992 v Firebirdu ZDA testiral Indy Car Penske
                                 Pc92in postavil čas 49.09
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna je z McLaren MP4/8 Ford leta 1993 dosegel rekordno šesto
                                    zmago v Montecarlu
[You must be registered and logged in to see this image.]
               Ayrton Senna na GP Brazilije leta 1994 z Williams FW16
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Damon Hill in Ayrton Senna z moštvom Williams
[You must be registered and logged in to see this image.]
Doktor Sid Watkins in ostali reševalci so naredili vse mogoče,
                da bi rešili življenje Ayrtonu Senni
[You must be registered and logged in to see this image.]
Redko objavljena telemetrija poteka nesreče Ayrtona Senne z Williamsom FW16
Z modro barvo je označena hitrost Williamsa v KM/h
S črno barvo prikazan hidravlični pritisk volana v psi in označuje anomalijo
Z rdečo barvo je prikazan kot odpiranja lopute in pedala za plin v stopinjah
Z modro barvo je prikazana uporabljena moč na volanu v Nm in označuje velik problem
Na premici je s črno barvo označen čas od prehoda ciljne črte v Imoli pa do trenutka nesreče v 11" pa do mirovanja v 13"
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ducati je že leta 1996 izdelal omejene jubilejne serije 916 Senna I, II in III
                              ter kasneje 1199 Panigale Senna
[You must be registered and logged in to see this image.]
         McLaren je leta 2015 predstavil P1 GTR v barvah Ayrton Senna
[You must be registered and logged in to see this image.]
McLaren Senna bo narejen v 500 primerkih po ceni 750.000 £, ki bodo namenjeni
                                           Fundaciji Senna
[You must be registered and logged in to see this image.]
Viviane Senna da Silva Lalli in Bruno Senna pred McLaren Senna št.500, ki
                                sta ga prodala za 2 milijona £
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna je posebej v dežju pokazal vse svoje sposobnosti in deklasiral tekmece
[You must be registered and logged in to see this image.]
Ayrton Senna je tudi po 26 letih od svoje smrti še vedno
     ostal zapisan med legendami in v srcih ljubiteljev
[You must be registered and logged in to see this image.]
Spomenik Ayrton Senna v parku pri dirkališču "Enzo&Dino Ferrari" v Imoli obišče
                               vsako leto vse več ljudi
[You must be registered and logged in to see this image.]
160 kg spomenik iz brona prikazuje točen položaj Ayrtona Senne v ovinku
                  Eau-Rouge na dirkališču v SPA-Francorchampsu
[You must be registered and logged in to see this image.] 
                Novozelandski jubilejni srebrnik ob 20. obletnici smrti


[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Zlatnik Ayrton Senna 20 reais                          Srebrnik Ayrton Senna 5 €
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Ayrton Senna - San Paulo
[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Ayrton Senna - Bank of England 10 funtov
[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Ayrton Senna - Britanski deviški otoki 1 $

Iako ne spada u svjetski najpoznatije osobe, o ovom gospodinu smo na Forumu do sada posvetili 3-4 objave i spominjanja. Ne vidim razloga, zašto ne bismo opet njemu. Datum rođenja je dovoljan razlog;


Ludwig von Trapp – osnivač znamenite obitelji glazbenika – 1880.

[You must be registered and logged in to see this image.]

[You must be registered and logged in to see this image.]




Nakon bijega iz Austrije pod nacističkom okupacijom preselili su se u SAD, gdje je obitelj von Trapp ostvarila uspješnu glazbenu karijeru. Georg Ludwig von Trapp preminuo je u gradiću Stowe u američkoj saveznoj državi Vermont 1947. godine. U trenutku smrti bio je u 68. godini.

Možda nije uspio ponijeti baš sve, ali ono što se uspjelo ukrcati u avione sigurno nije ostavio niti zakopao na nekom tajnom mjestu.

[You must be registered and logged in to see this link.] to je prava istina ,sve ostalo je laz.druga bitna stvar je i odluka  vlade velike britanije da se se sve kraljevske vlade i porodice iz evrope evakuisu u englesku kao i sva novcana sredstva ,vojno osoblje kako ne bi nacistima pali u ruke i da se iz engleske rukovodi pokretima otpora.na taj nacin  nacistiti su onemoguceni da dodju do znacajnih finansiskih sredstava potrebnih za vodjenje rata sto nije bio slucaj sa AUSTRIJOM I Ceskoslovackom gde su nacisti opljackali skoro 200tona zlata.Poljskoj je tek posle 80godina vracen jedan deo ali ne sve monetarnog zlata deponovan u Engleskoj. iz deviznih rezervi kraljevine Yugoslavije naplacena je sva vojna pomoc upucena TITU,obesteceni su svi strani drzavljani i strane firme  kojima je konfiskovana ili nacionalizovana imovina u posleratnoj YU. TA JE JEDINA I PRAVA ISTINA

Nisam siguran šta je prava istina, i sigurno je da se dio zlata u bježaniji zagubio. Možda i danas po nekim kućama, na tavanima ili podrumima postoji neka od poluga. 
Ali je i činjenica da je čitava svita koja je zbrisala u Veliku Britaniju živjela od nečega. Evo, bio bih zahvalan za neki članak u kojem se može vidjeti da se netko od njih zaposlio u kakvom skladištu kao radnik, u nekoj luci kao nosač ili barem kao batler kako bi preživio i prehranio obitelj. 
Iako, što bi u Vojvodini rekli - ta nije to tako zdravo ni važno. Bilo pa prošlo, a samo se ponekad toga sjetimo...

citava ta svita za vreme rata je potrosila 20miliona usd drzavnog novca a najmanji deo je otisao na finansiranje JVUO. 1941  U trezorima narodne banke  bilo je svega 2 tone zlatnih poluga, vecinu su ukrali italijani , xxx 200kg  iz depoa u Sarajevu , jedan manji deo je ostao na aerodromu u Niksicu.posle rata zlato koje su ukrali Italijani je nadjeno od strane amera i vraceno Yugoslaviji.radi se o kolicini ,,vise od 1 tone. 2 sanduka zlata su xxx sakrili u Manastiru Ostrog,okupatori su to nasli i sudbina tog zlata je nepoznata. svaliti svu odgovornost za ono sto je bilo lose na momka od 18godina pa bio to i kralj je neodgovorno ,on se tu nista nije ni pitao.

Mislim da niko ne zna sta je prava istina, pritom ne zelim nikoga da krivim za bilo sta, medjutim sve se do sada svodi na neki novinski clanak nekoga ko je to istrazivao, ja sam cuo i citao nekoliko istina a ni jedna nije dokumentovana, evo da ne duzim, nije svo zlato odneto iz Beograda ali nije veliki deo u Beogradu jos uvek ni nadjen, jedan deo je prenet i kod Zvornika i od te kolicine par sanduka je zavrsio negde kod Pala i nikada do sada nije nadjen...vrlo lako je to utvrditi ako se osnuje komisija i krene istraga, medjutim to se jos uvek nece desiti jer drzava se i dan danas krade....recept isti, samo drugi akteri....

CLINT EASTWOOD

Na današnji dan leta 1986 je bil Clint Eastwood izvoljen za župana mesta Carmel v Kaliforniji. Dobil je kar 72 % vseh glasov.

igralec, filmski producent, filmski igralec, filmski režiser, restavrater, skladatelj, pilot, pilot helikopterja, jazz glasbenik, karakterni igralec, scenarist, televizijski igralec, pisec pesmi, skladatelj filmske glasbe, mirovni aktivist, vojak, pevec,

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
           Priljubljeni igralec, režiser Clint Eastwood bo imel drugi mesec 91 let

GIUSEPPE TARTINI

Na današnji dan leta 1692 se je v Piranu rodil italijanski skladatelj, violinist, pedagog in glasbeni teoretik Giuseppe Tartini.

Tartini je znan po tem, da je utrdil osnove današnje violinske tehnike. Med njegovimi deli je kar 125 koncertov in 20 sonat, najbolj znana je Vragov trilček.

Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino.

Bil je mojster v sabljanju, študiral je pravo, za nekaj časa se je posvetil duhovniškemu poklicu, predvsem pa je študiral violino in glasbeno teorijo.

O njegovem življenju krožijo vsemogoče zgodbe: da se je tajno poročil in da je v dvoboju ubil svojega nasprotnika in potem bežal iz samostana v samostan. Vsekakor pa je bil G. Tartini v tedanjem glasbenem svetu ena vodilnih osebnosti evropskega slovesa.

Nekaj let je svoje umetniško delovanje opravljal na dvoru v Pragi, potem pa se je spet vrnil v Padovo, kjer je leta 1728 ustanovil glasbeno šolo, ki jo je vodil do svoje smrti leta 1770.
Po njem je poimenovan tudi osrednji trg v Piranu.

VIOLINA

Je ena od treh znanih violin beneškega skladatelja in violinista Giuseppeja Tartinija, ki je bil rojen v Piranu leta 1692, umrl pa leta 1770 v Padovi.

Violina je zelo kakovosten historični inštrument in najdragocenejši predmet muzejske zbirke – Spominske sobe Giuseppeja Tartinija. Zbirka je v njegovi rojstni hiši v Piranu, kjer so razstavljeni tudi rokopisi svetovno znanega skladatelja, violinista in pedagoga. Tartinijevo violino v Piranu je izdelal pater Nicolò Amati (Nicolò Marchioni) iz Bologne med leti 1715 in 1725 in je ena od treh, ki jih je z oporoko po smrti v Padovi zapustil ­Giuseppe Tartini.

Violina je bila sprva družinska dediščina, nato jo je hranila stara piranska knjižnica (Biblioteca Civica di Pirano). Od leta 1954 jo hrani Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Čeprav je bila, odkar je v muzejski hrambi, že v rokah štirih restavratorjev (Maksimilijan Skalar, Blaž in Vilim Demšar ter László Lakatos), je odličen in dobro uigran inštrument, ki so ga preizkusili ali na njem koncertirali številni virtuozi, kot so: Uto Ughi, Tomaž Lorenz, Anja Bukovec, Mojca Luin, Sonig Tchakerian, Roberto González-Monjas, Zdravko Pleše, Žiga Faganel, Stefan Plewniak, Črtomir Šiškovič in Miodrag Bogić, so nam povedali v muzeju.

V regionalnih medijih beremo, da ima violina certifikat, ki so ga Pirančani pridobili leta 1937 v Cremoni in potrjuje, da je dejansko ena od Tartinijevih violin. Nejasno pa je njeno poreklo. Duška Žitko, muzejska svetovalka in skrbnica Tartinijeve spominske sobe v Piranu, je zato predlagala, da bi jo poslali v Cremono, kjer bi jo najboljši strokovnjaki ponovno pregledali, preučili signaturo in avtorstvo ter natančneje datirali, pa tudi ocenili dosedanje posege restavratorjev. Skrbnica pravi, da ta inštrument ni pomemben le zato, ker ga je morda izdelal kak slavni italijanski mojster, ampak zato, ker je bila ta violina zvesta spremljevalka enega najpomembnejših violinistov. Je več kot le glasbilo, je kulturnozgodovinska dediščina.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Giuseppe Tartini
[You must be registered and logged in to see this image.]
                              Giuseppe Tartini sonata Vragov trilček
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Njegovo violino hranijo v Muzeju Sergeja Mašere v Piranu

[You must be registered and logged in to see this image.]
             Spomenik Giuseppe Tartini v Piranu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                             Tartinijev trg v Piranu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Tartinijev Trg v Piranu ponoči
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Tartinijevo gledališče v Piranu



                                         Giuseppe Tartini sonata Vragov trilček

Dobro je da ga inkvizicija nije spalila zbog "muze" koja mu se pojavila u snu.

VOJVODA EDINBURŠKI PRINC FILIP

9.aprila 2021 je v 100. letu starosti je umrl princ Filip, mož britanske kraljice Elizabete II, so sporočili z britanskega Dvora. Filip se je z Elizabeto poročil leta 1947, pet let preden je postala britanska kraljica. Bil je kraljevi zakonec z najdaljšim stažem v zgodovini britanske monarhije. S kraljico sta imela štiri otroke, osem vnukov in deset pravnukov.

Kot član rodbine Schleswig-Holste-Sonderburg-Glucksburg se je rodil v grško in dansko kraljevo družino. Rodil se je v Grčiji, vendar je bila njegova družina izgnana iz države, ko je bil še otrok. Izobraževal se je v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu, kjer se je 18-leten pridružil kraljevi mornarici leta 1939. Julija 1939 si je začel dopisovati s 13-letno britansko princeso Elizabeto, ki je bila njegova daljna sorodnica po kraljici Viktoriji in po danskem kralju Kristjanu IX. in ki jo je spoznal že leta 1934. Med drugo svetovno vojno je služil v sredozemski in pacifiški floti.

VOJAŠKA SLUŽBA

Leta 1939 je zapustil Gordonstoun in se pridružil kraljevi mornarici. Naslednje leto je diplomiral na Royal Naval College v Dartmouthu kot najboljši kadet v svojem razredu. Med drugo svetovno vojno je služil v britanskih silah, medtem ko sta se dva njegova svaka, Christopher in Berhold, borila na nasprotni nemški strani. Filip je štiri mesece preživel na bojni ladji HMS Ramillies v Indijskem oceanu, kjer je ščitil avstralske ekspedicijske sile. Kratek čas je preživel tudi na bojnih ladjah HMS Kent in HMS Shropshire ter tudi na otoku Ceylon, današnji Šrilanki. Po napadu Italije na Grčijo oktobra 1940 so ga poslali na bojno ladjo HMS Valiant v Sredozemlje.

Med drugim je bil Filip udeležen tudi v bitki za Kreto in v bitki za Cape Matapan, kjer je nadzoroval reflektorske svetlobne vire na bojni ladji. Nagrajen je bil z grškim vojnim križcem Valorja. Nekaj časa je na ladji RMS Empress iz Rusije skrbel za kotle. V Portsmouthu je opravil nekaj tečajev, kjer je dobil najvišjo oceno v štirih od petih delov kvalifikacijskega izpita, s čimer je postal podpolkovnik. Julija 1942 je bil imenovan za vodjo razstreljevalcev razredov V in W, obenem pa tudi za vodjo flotilje HMS Wallace, ki je delovala na vzhodni obali Velike Britanije, prisotna pa je bila tudi v zavezniškem napadu na Sicilijo^.

16. julija 1942 je postal poročnik, oktobra istega leta pa prvi poročnik na ladji HMS Wallace. Pri 21-ih letih je postal eden najmlajših prvih poročnikov v kraljevi mornarici. Med invazijo na Sicilijo julija 1943 je rešil svojo ladjo pred nočnim napadom bobnikov. Zasnoval je načrt, kjer so uporabili splave z dimom, ki je uspešno zamotil napadalce, njim pa omogočil neopažen prehod. Leta 1944 je bil premeščen na ladjo HMS Whelp. V času podpisa japonske predaje je bil prisoten v Tokijskem zalivu. Januarja 1946 se je vrnil v Združeno kraljestvo in postal inštruktor na ladji HMS Royal Arthur.
[You must be registered and logged in to see this link.]

Po vojni je Filip dobil dovoljenje kralja Jurija VI., da se poroči z Elizabeto. Pred uradno napovedjo zaroke se je odpovedal svojim grškim in danskim kraljevskim naslovom in postal naturaliziran Britanec. Po materinih starih starših je prevzel priimek Mountbatten. Pet mesecev po zaroki sta se 20. novembra 1947 poročila. Tik pred poroko je kot prvi dobil naziv vojvoda Edinburški. Ko je Elizabeta leta 1952 postala britanska kraljica, je zapustil aktivno vojaško službo. Formalno je postal britanski princ leta 1957.

Princ Filip se je pred štirimi leti upokojil in se umaknil v ozadje. A v 65 letih javnega delovanja se je javnosti vtisnil v spomin predvsem kot hudomušni član kraljeve družine. S svojim humorjem je prebijal led in po navadi razelektril vzdušje. Zbrali smo nekaj njegovih odmevnih izjav, s katerimi je pogosto izzval smeh, nemalokrat pa tudi zgražanje in kritike.

Vojvoda Edinburški, princ Filip, je bil znan po tem, da je brez dlake na jeziku povedal, kaj si misli. To je seveda počel z veliko mero humorja. S svojimi hudomušnimi pripombami je skušal in po navadi tudi uspel sprostiti ozračje. Vendar pa je ta njegova lastnost velikokrat izzvala številne kritike, saj so bili nekateri njegovi komentarji in izjave na robu žaljivega. Tukaj je nekaj njegovih najbolj znanih duhovitih pripomb:

1966: "Britanske ženske ne znajo kuhati."
1967: Ko so ga vprašali, ali bi kdaj obiskal Sovjetsko zvezo, je odkrito dejal: "Zelo rad bi obiskal Rusijo, čeprav so ti p****i pobili pol moje družine."
1969: Pri komentiranju estradnikov je bil brez zadržkov. Po nastopu Toma Jonesa na Royal Variety Performance je pevca, za katerega je menil, da poje grozne pesmi, vprašal: "S čim grgrate? S kamenčki?"
1970: Princesa Ana je velika ljubiteljica konjev. Princ Filip se je nekoč obregnil ob to ljubezen svoje hčerke in dejal: "Če ne prdi in je sena, je ne zanima."
1981: Med recesijo v začetku 80. let se je obregnil ob nezadovoljstvo ljudi: "Vsi so govorili, da potrebujejo več prostega časa. Zdaj se vsi pritožujejo, da so nezaposleni."
1984: "Vi ste ženska, kajne," je vprašal lokalno žensko, ki mu je podarila majhno darilce med obiskom v Keniji. 
1986: Skupini britanskih študentov je med kraljevim obiskom na Kitajskem v šali dejal: "Če boste predolgo ostali tukaj, boste vsi imeli poševne oči."
Na srečanju Svetovnega sklada za naravo (WWF) je izjavil: "Vse, kar ima štiri noge in ni stol, kar ima dve krili in leti, vendar ni letalo, in kar plava, pa ni podmornica, bodo Kantončani pojedli."
1992: Ko so mu med obiskom v Avstraliji ponudili, da poboža koalo, je odklonil: "Oh, ne! Lahko se nalezem kakšne grozne bolezni."
1993: "Ne morete biti tako dolgo tukaj, nimate še velikega trebuha," je dejal Britancu med svojim obiskom na Madžarskem.
1994: Med obiskom Kajmanskih otokov je bogatega otočana vprašal: "Ali ni večina od vas potomcev piratov?" 
1995: "Kako domačine obdržite stran od pijače dovolj dolgo, da naredijo izpit," pa je vprašal škotskega inštruktorja vožnje.
1997: Ko ga zaposleni na parkirišču Univerze v Cambridgeu ni prepoznal, ga je princ Filip ozmerjal: "Prekleti neumni bedak!"
1999: Skupini mladih gluhih ljudi v Cardiffu, ki so stali poleg orkestra s tolkali, je v šali dejal: "Gluhi? Če stojite tam, ni nič čudnega, da ste gluhi." 
Ko je istega leta med obiskom tovarne v bližini Edinburga videl starinsko škatlo z varovalkami, je komentiral: "Videti je, kot da bi ga sestavil Indijec."
2001: 13-letnemu Andrewu Adamsu, ki je princu Filipu zaupal, da bi rad raziskoval vesolje, je ta odvrnil: "Najprej moraš malo shujšati."
Na sprejemu v Buckinghamski palači je ob pogledu na skupino poslank laburistične stranke komentiral: "Ah, to je torej feministični kotiček."
Med nastopom Sir Eltona Johna na prireditvi Royal Variey Performance je zamomljal: "Želim si, da bi izključil mikrofon."
2002: "Še vedno mečete kopja," je vprašal avstralskega domorodca med obiskom Avstralije, ki mu je odgovoril, da tega ne počnejo več.
Ko je istega leta s kraljico Elizabeto II. obiskal Italijo, je po sestanku z italijanskim premierjem postal žejen. "Vseeno mi je, kakšno, samo prinesite mi pivo," je dejal. 
"Videti ste kot samomorilski ubijalec," pa je med obiskom škotskega otoka Isle of Lewis dejal mladi policistki, ki je imela na sebi neprebojni jopič.
2009: Med kraljevim sprejemom za Britance indijskega rodu je nekaj besed izmenjal s povabljenci. Ko je prebral ime na kartici poslovneža Atula Patela, pa je komentiral: "Nocoj je tukaj veliko vaših sorodnikov." Priimek Patel je namreč zelo pogost med Indijci. 
Ne nekem dogodku se je obregnil ob kozjo bradico oblikovalca Stephena Judgea. "No, niste najbolje oblikovali te brade, kajne," ga je spodbodel.
2010: "Ali imate morda spodnjice, narejene iz tega," je med obiskom Edinburga vprašal škotsko konservativno vodjo Annabel Goldie Pointing in pokazal na kos tartana.
Ko mu je 24-letna kadetka Elizabeth Rendle med pogovorom zaupala, da je delala tudi v nočnem klubu, jo je princ Filip vprašal: "Ali delate v striptiz klubu?" 
2011: Ko je dopolnil 90 let, je veselo pripomnil, da so se "njegovi deli začeli povešati". 
2012: "Če bi odprl zadrgo na obleki, bi me aretirali." To pa je bil njegov komentar na obleko 25-letne zaposlene v mestnem svetu Bromleyja, ki je nosila obleko z zadrgo po celotni dolžini obleke.
2013: Filipinski medicinski sestri je med obiskom bolnišnice Luton in Dunstable pripomnil: "Filipini morajo biti napol prazni, saj ste vsi tukaj in delate v NHS (britanski zdravstveni sistem)."
Z aktivistko Malalo Jusufzai, ki je preživela napad talibanov in se zavzema za pravico deklet, da se šolajo brez strahu pred nasiljem, se je v svojem slogu pošalil in dejal: "(Otroci) hodijo v šolo, ker jih njihovi starši nočejo imeti doma."
2017: "Videti ste izstradani," pa je dejal upokojencu med obiskom doma za starejše moške.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Vojvoda Edinburški Princ Filip je med vojno služboval na HMS Vaillant
[You must be registered and logged in to see this image.]
S kraljico Elizabeto II sta se poročila leta 1947
[You must be registered and logged in to see this image.]
Kraljica Elizabeta II. in princ Filip kot mlada starša
[You must be registered and logged in to see this image.]
Vovoda Edinburški Princ Filip je bil večkrat odlikovan
[You must be registered and logged in to see this image.]
Kraljeva družina leta 1965
[You must be registered and logged in to see this image.]
Vojvoda Edinburški Princ Filip je bil zelo hudomušen
[You must be registered and logged in to see this image.]
Zakon kraljevega para velja za najdaljšega v zgodovini britanske monarhije
[You must be registered and logged in to see this image.]
Kraljica Elizabeta II. in princ Filip sta lani proslavila 73. obletnico poroke
[You must be registered and logged in to see this image.]
Kraljica Elizabeta II in princ Filip sta skupaj sodelovala na veliko slavjih

[You must be registered and logged in to see this image.]
Vojvoda Edinburški Princ Filip bi imel 100 let v mesecu maju


Kraljica Elizabeta II in Vojvoda Edinburški Princ Filip sta bila poročena 74 let

Po običaju dobar i obiman tekst. Možda nedostaje ponešto iz djetinjstva. Mislim da je rođen na Krfu i navodno (ako se dobro sjećam) morao je odande pobjeći kao mali jer mu je prijetila opasnost od nekoga iz rodbine. To ću morati malo proguglati. 
Ali ono što me je zbunilo u tekstu, u julu/srpnju 1942 je postao potpukovnik, a onda malo dalje u tekstu piše da je 16.07.42. postao poručnik. 
Ili ja nisam nešto razumio ili je kronologija malo pobrkana. 
Zorane, može li pojašnjenje?

IVO LOLA RIBAR

Na današnji dan leta 1916 se je rodil hrvaški politik in publicist Ivo Lola Ribar.

Ivo Lola Ribar se je rodil očetu Ivanu Ribarju. Osnovno in srednje šolanje je dokončal v Beogradu, nato pa se vpisal na študij politične ekonomije v Ženevi ter študij prava v Beogradu.

Leta 1936 se je včlanil v prepovedano Komunistično partijo Jugoslavije ter postal mladinski voditelj in se kot tak udeleževal mnogih mednarodnih mladinskih kongresov (Bruselj 1935, Ženeva 1936, Pariz 1937). Leta 1937 je zavzel položaj sekretarja centralnega komiteja SKOJ in na njem ostal do svoje smrti leta 1943. Leta 1940 je bil zaprt v koncentracijsko taborišče v bosanski Bileći zaradi revolucionarnega delovanja. Istega leta je bil izvoljen tudi za člana centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije.

Leta 1941 se je aktivno vključil v narodnoosvobodilni boj kot član vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Jugoslavije (NOV in POJ). Leta 1942 je skupaj z Edvardom Kardeljem sodeloval pri razvoju protifašističnega gibanja v Srbiji, Makedoniji, na Hrvaškem in v Sloveniji, isto leto pa organiziral tudi ustanovni kongres Antifašistične mladine Jugoslavije.

Umrl je leta 1943 med letalskim napadom na Glamočkem Polju, ko je v vlogi prvega vodje vojaške misije NOVJ (Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije) pri zavezniškem poveljstvu za Bližnji vzhod odhajal v Kairo. 18. novembra 1944 je bil razglašen za narodnega heroja. Pokopan je v Beogradu.

[You must be registered and logged in to see this link.]

KVIZ  TITO - REVOLUCIJA - MIR & IVO LOLA RIBAR

Takšni tradicionalni kvizi so bili organiziran s strani organizacij ZSMJ in republiških ZSMS ter občinskih ZSMS povsod po Jugoslaviji, drugih republikah in pokrajinah ter tudi v Sloveniji, v počastitev 60 let od ustanovitve KPJ in ZKMJ. Tekmovalo se je v vseh sredinah življenja in dela, v osnovnih in srednjih šolah, na fakultetah ter tudi v vojašnicah o čemer sem na tem forumu že pisal. Zmagovalci so se pomerili na občinskem, rerubliškem in zveznem nivoju, vključeni so bili tudi vojaki, ki smo imeli tudi svoja tekmovanja po vojašnicah in kasneje še z drugimi ekipami.
[You must be registered and logged in to see this link.]

Najboljši v tekmovanju so dobili občinska, republiška in zvezna priznanja o sodelovanju na kvizu Tito - Revolucija - Mir. Za osnovo učnega gradiva pa je bila s strani Kekca in Madosti natisnjena posebna knjižica, SKOJ - ZSMJ (1919 - 1979), ki smo jo uporabljali kot učno gradivo, prav tako, so bila tudi napisana vsa vprašanja, samo pravilne odgovore smo morali poiskati.

* Ker ste nekateri zgoraj že nekaj zapisali o našemu legendarnemu sekretarju Ivo Lola Ribar, je bilo v knjižici o njem posvečeno celotno IX.poglavje, zato se mi je zdelo prav, da ga tukaj ponovno preberete tudi vi in sicer:

Na 3. strani piše:
Z veliko ljubeznijo, z besedami izgovorjenimi od srca na prvem kongresu mladine Srbije je Tito dejal o udeležbi mladih v revoluciji:

"...Ko gredo v boj ljudje, vojska, ki jo je država formirala, odrasli ljudje, tedaj je to njihova dolžnost do domovine. tedaj je to dolg vsakega državljana in rodoljuba. Toda, ko gredo brez mobilizacije, prostovoljno otroci, stari dvanajst, štirinajst, petnajst in šestnajst let, vedoč, da bodo v boju padli, tedaj je to več kot dolg do domovine, tedaj je to nadčloveško junaštvo mladih ljudi, ki se žrtvujejo, čeprav niso še niti začeli živeti - da bi bila prihodnja pokolenja srečna."
Vir: SKOJ-ZSMJ (1919-1979) - Knjižica iz mojega osebnega arhiva


[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
          Sekretar CK SKOJ in narodni heroj Ivo lola Ribar

[You must be registered and logged in to see this image.]
             Knjižica ZSMJ - SKOJ (1919-1979)

[You must be registered and logged in to see this image.]
Po osvoboditvi Jajca, 25.septembra 1952, so prišli v mesto na Plivi
najvišji in vojni in partijski voditelji. Na sliki z desne proti levi: Josip
      Broz Tito, dr.Ivan Ribar, Kosta nadj in Ivo Lola Ribar

[You must be registered and logged in to see this image.]

04.05.1980. godine u ljubljanskoj bolnici umro je jedan čovjek.

Zastave na Buchingamskoj palači, Capitol Hillu, Kremlju,
Elizejskim poljanama, Hofburgu i širom svijeta spuštene su
na pola koplja.

Održana ke, prvi i posljednji put u povijesti, sjednica 
Ujedinjenih naroda sa samo jednom točkom.
Proglašeni su višednevni nacionalni dani žalosti u više od 80
zemalja svijeta.
Na sahrani je bilo 209 delegacija iz 128 zemalja, 31 predsjednik
republike, 4 kralja, 6 prinčeva, 22 predsjednika vlada, 11 predsjednika
nacionalnih parlamenata.

U Vatikanu su jedan i jedini put u povijesti zvonila zvona,
u katedralnim crkvama su služene mise zadušnice.

Ovo su činjenice, šta god Vi mislili o njemu.

PRED 41 LETI JE UMRL JOSIP BROZ - TITO

Na današnji dan leta 1980 ob 15.05 je v Kliničnem centru v Ljubljani umrl jugoslovanski predsednik od konca druge svetovne vojne do smrti, Josip Broz - Tito. Rodil se je 7. maja 1892 v Kumrovcu. Bil je sedmi otrok v družini.

Njegov oče Franjo je bil Hrvat, mati Marija pa Slovenka. Zgodnja otroška leta je preživel pri materinem očetu v Podsredi, nato pa je začel obiskovati osnovno šolo v Kumrovcu, kjer prvega razreda ni izdelal. Šolanje je končal leta 1905, dve leti pozneje se je preselil v Sisak, kjer je delal kot vajenec.

Leta 1910 se je pridružil sindikatu metalurških delavcev in hkrati tudi Socialnodemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal nekaj časa v Kamniku, Cenkovem v Bohemiji in Münchnu ter Mannheimu v Nemčiji. Leta 1915 so ga poslali na vzhodno fronto v boj proti Rusom. V Bukovini je bil huje ranjen, aprila pa ga je skupaj s celotnim bataljonom zajela ruska vojska. Po večmesečnem zdravljenju so ga jeseni 1916 poslali v delovno taborišče. Aprila 1917 so ga znova aretirali zaradi organiziranja demonstracij vojnih ujetnikov. Pozneje je pobegnil in se udeležil demonstracij v Sankt Peterburgu. Pozneje so ga še dvakrat aretirali, novembra 1917 je vstopil v rusko vojsko, spomladi pa je zaprosil tudi za članstvo v ruski komunistični partiji. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita nazaj v Jugoslavijo, da bi tam ustanovil komunistično partijo, katere glavni sekretar je postal leta 1937.

Aprila 1941 so jugoslovanski komunisti organizirali odporniško gibanje proti nacistom. Tito se je med vojno udeležil Avnoja v Bihaću in Jajcu. 4. decembra 1943 je bil razglašen za vodjo začasne demokratične jugoslovanske vlade. Nemci so ga med vojno večkrat poskušali ubiti. 5. aprila 1945 je Tito podpisal sporazum, s katerim je začasno dovolil, da ruska vojska vstopi na jugoslovansko ozemlje. Po volitvah novembra 1945 je postal premier in minister za zunanje zadeve. 14. januarja 1953 je Tito nasledil Ivana Ribarja na mestu predsednika države in spremenil ime države v Socialistična federativna republika Jugoslavija.

Tito se je prvič poročil v Rusiji s Pelagijo Belousovo, s katero je imel enega sina, Žarka. Pozneje je imel razmerje s Hertho Haas, Nemko slovenskega rodu, ki jo je srečal v Parizu leta 1937. Leta 1941 se jima je rodil sin Mišo. Tito je imel več razmerij, nato pa se je poročil z Jovanko Budisavljević, s katero ni imel otrok.

Pod njegovim vodstvom je država postala članica neuvrščenih. 16. maja 1974 so sprejeli novo ustavo, s katero je Josip Broz - Tito postal dosmrtni predsednik države. Januarja 1980 so ga sprejeli v klinični center v Ljubljani. Imel je težave s cirkulacijo krvi v nogah. Kmalu so mu odrezali levo nogo. Maja je umrl, pogreba pa se je udeležilo veliko vidnih političnih predstavnikov z vsega sveta.

Titov pogreb velja za drugi največji v zgodovini glede na število politikov, ki se je dogodka udeležilo.  Pogreba, ki so ga 8. maja pripravili med sedemdnevnim državnim žalovanjem, se je glede na uradne podatke udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov. 
Pokopali so ga v beograjskem mavzoleju Kuća cveća (Hiša cvetja). Njegov poslednji dom je od njegove smrti obiskalo že več kot 20 milijonov ljudi.

MITJA RIBIČIČ

"Vsa ta sila ostaja z njim, Titov duh bo živel naprej," je v posebni izdaji časnika Večer, ki je izšla v nedeljo, 4. maja 1980, zapisal Mitja Ribičič, slovenski partizan, komunist in politik. "Kadar nam je težko, se zatečemo k Prešernu. Človeka smrt ponižanje, človeštvo ne, naprej z njim, kar je storil zanje, živelo bo vselej. Te pesnikove besede so nam tolažba in spodbuda ob kruti novici, da je prenehalo biti srce Tita, srce človeka in voditelja, po katerem je ljudstvo imenovalo svojo domovino Titova Jugoslavijo. Prenehalo je biti srce človeka, ki je na čelu vseljudskega gibanja iz stare temnice narodov, dežele narodnostnih, verskih in socialnih zapletov, siromaštva in brezpravnosti, materialne in duhovne zaostalosti in životarjenja ustvaril in zgradil današnjo novo Jugoslavijo, gospodarsko in kulturno razvito deželo, z najbolj naprednim političnim sistemom in visokim ugledom med narodi sveta. Smrt nam je vzela človeka, ki so ga vsi kontinenti naše zemlje priznavali za največjo osebnost našega časa. Bil je legendarni junak, ki se je že pred vojno v najtežjih razmerah bojeval za srečo ponižanih in zatiranih in nato kot partizan organiziral narodnoosvobodilni boj narodov in narodnosti Jugoslavije. Bil je legendarni poveljnik, ki ni tako kot drugi vojskovodje osvajal, ampak osvobajal, malim in zatiranim narodom sveta pa dokazal, kako je mogoče premagati najmočnejšega sovražnika. Bil je državnik, ki je svojo državniško modrost črpal iz najbolj vročega hrepenenja po dostojnem življenju doslej zatiranega sveta na zemeljski obli. Zato je bil ustvarjalec svetovnega gibanja neuvrščenih, ki je kot objekt miru najsvetlejši politični pojav sedanjosti. Bil je izjemna osebnost, ki ni odločilno vplivala samo na zgodovino naših narodov in naših narodnosti, ampak na zgodovino vsega človeštva. Njegove zasluge za srečo našega delovnega človeka, za socializem in mir na svetu so neizmerne," je še zapisal Ribičič ob smrti predsednika Tita. "Umrl je človek, ki smo ga vsi imeli najrajši in ki so ga zaradi njegove človeške veličine morali spoštovati celo sovražniki."

MOŠA PIJADE

Tudi za besede Moša Pijade, jugoslovanskega komunista, funkcionarja KPJ, novinarja in slikarja, se je v posebni izdaji Večera Titu našel prostor. "Z zanesljivim korakom smo prehodili meje preteklosti in ovire sodobnosti, postali smo gospodarji svoje lastne usode. Tvoja neizčrpna energija nam je vlivala moč, da se spoprimemo z vsemi težavami, ki so pretile, da nam preprečijo trdno in zanesljivo pot v socialistično prihodnost človeške družbe. V žilah nam teče ista kri - kri heroja narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje samoupravljanja. Poznamo vrednosti svojih opredelitev. Zato bomo svoje ljubezni branili prav tako srčno, kot so jih branile generacije pred nami," je zapisal Pijade. "Ljudstvo in Tito sta na veke zrasla v veličastno ustvarjalno enotnost, ki je z ničemer ni mogoče razbiti. V tej enotnosti je osnovno poroštvo naše velike bodočnosti," je zaključil.

MIROSLAV KRLEŽA

Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža, po ocenah mnogih največji hrvaški književnik 20. stoletja, je zapisal: "Logično in razumljivo je, kadar govorijo, da delajo zgodovino okoliščine in odnosi socialnih in ekonomskih sil, res pa je tudi, da v zgodovini nikoli ni bilo kakega večjega pomembnega dogodka, ki bi ne bil povezan z bivanjem in vlogo kake znamenite, izjemne osebnosti, a zgodovinsko vlogo znamenite in izjemne osebnosti se plačuje s krvjo in s samoodpovedjo. V življenju vsakega človeka so slovesni dnevi, ko je prav, da priznamo njegove vrline, pa čeprav so čisto neznatne in vsakdanje, in če taka priznanja po pravilu izrečemo vsem, ki opravijo svojo dolžnost, bi ne bilo pravično, če bi se pri človeku, ki vodi našo deželo, objektivnega priznanja izognili samo zategadelj, ker je izpostavljena in ugledna osebnost. Bodimo pravični! Biti leta tisoč devetsto oseminštirideset izpostavljen orkanu, ki se je zgrnil na Tita in na ves CK KPJ, pa dostojanstveno, ponosno in pogumno prestati ta vihar, ni bila majhna stvar. Morda je pretirano reči, da bi se vsa zadeva razvila v čisto drugo smer, če bi ne bilo Tita, zakaj v tem dramatičnem in usodnem trenutku ga je obkrožala strnjena vrsta privrženih in predanih sodelavcev, spodbujala ga je enodušna naklonjenost vse partije in vseh naših narodov, vendar ni dvoma, da so destalinizacija, sožitje narodov, mednarodni človekoljubni boj in svetovni mir, politika izvenblokovskih dežel in tako dalje povezani."

CK ZKJ in PREDSEDSTVO SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE

[i]"Četrtega maja leta 1980 ob 15.05 je v Ljubljani prenehalo biti veliko srce predsednika naše Socialistične federativne republike Jugoaslavije in predsednika predsedstva SFRJ, predsednika zveze komunistov Jugoslavije maršala Jugoslavije in vrhovnega poveljnika oboroženih sil socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita.[/i]

[i]Huda bolečina in globoka žalost sta pretresli delavski razred, narode in narodnosti naše države, slehernega našega človeka, delavca, vojaka in vojnega tovaršia, kmeta, intelektualca, vsakega ustvarjalca, pionirja in mladinca, dekle in mater. 
Tito je ves človeški vek borec za interese in zgodovinske cilje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi za najplemenitejše ideale in hotenja naših narodov in narodnosti. Tito je naš najdražji tovariš. Sedem desetletij je gorel v revolucionarnem delavskem gibanju. Šest desetletij je krepil vrste jugoslovanskih komunistov. Več kot štiri desetletja je na najdostojnejših način opravljal najodgovornejše dolžnosti v naši partiji. Bil je junaški voditelj v veliki narodnoosvobodilni borbi in socialistični revoluciji. Tri in pol desetletja je bil na čelu naše socialistične države. Našo domovino ter našo borbo za novo človeško družbo je uvedel v svetovno zgodovino ter se tudi sam potrudil in izkazal kot naša največja zgodovinska osebnost." Tako se je začel razglas Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je ob 18. uri 4. maja 1980 sprejel novico o smrti Josipa Broza Tita.[/i]

SOŽALJE TITOVI DRUŽINI

Centralni komite zveze komunistov Jugoslavije je poslal družini predsednika Tita naslednje sožalje: "Centralni komite, vsi člani zveze komunistov Jugoslavije, delavski razred, delovni ljudje in občani naše socialistične države so z vami v najgloblji bolečini za našim dragim tovarišem Titom. V druđini Broz je zrasel največji sin te države. Naj vam bosta v uteho njegovo neminljivo delo in njegova človeška veličina.

Ponosni smo, da je našo revolucijo in našo drđavo vodila Titova zgodovinska osebnost. S Titom smo zmagali v borbah za srečnejše življenje in svobodo ljudi, za neodvisnost in enotnost države, za mir in sodelovanje med narodi. S Titom so narodi in narodnosti Jugoslavije vzeli svojo usodo v svoje roke. Sedanja in bodoča pokolenja bodo vzravnano hodila po Titovi poti. Tovariš Tito bo še dalje živel v srcih vseh ljudi naše države, v vseh celicah naše samouprave socialistčine družbe, v trajnem spominu borcev za svobodo in družbeni napredek na svetu."

SPOROČILO ZDRAVNIŠKEGA KONZILIJA

"Danes, 4. maja 1980, se je v zgodnjih popoldanskih urah še bolj poslabšalo težko splošno zdravstveno stanje predsednika republike Josipa Broza Tita. Kljub temu, da so storili vse nujne medicinske ukrepe, so počasi ugašale vse življenjske funkcije ter je predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije Josip Broz Tito umrl ob 15.05. Tovariš Tito je bolehal vrsto let za sladkorno boleznijo. Kot posledica tega obolenja so se pojavile težje arteriosklerotične spremembe na ožilju nog, živčno-mišične okvare nog z motnjami pri hoji ter okvara ledvic. Prvi znaki motenj v pretoku krvi na ožilju leve noge so se pojavili konec decembra 1979.

Ker se je kljub intenzivnemu konservativnemu zdravljenju stanje poslabševalo, so opravili arteriografijo leve noge, ki je pokazala, da je zamašena stegnenična arterija in končni del podkolenske arterije. Zaradi neugodnih možnosti za uspeh rekonstruktivnega operacijskega posega so se odločili, da bodo nadaljevali intenzivno konservativno terapijo. O tem so se posvetovali tudi z uglednim strokovnjakom iz tujine.

Kljub intenzivnemu zdravljenju pa so se pojavili znaki preteče gangrene. V tem položaju, ko je postala amputacija noge neizbežna, je bilo odločeno v popolnem soglasju s predsednikom Titom, da bodo poskusili rešiti ogroženo nogo z operacijo.

Sredi januarja 1980. leta je bila opravljena načrtovana operacija, ki je dala zelo dober neposredni rezultat; vendar so se kmalu pojavile splošne komplikacije pri cirkulaciji, ki so v tolikšni meri ovirale učinek operacije, da so morali po sedmih dneh ob privolitvi tovariša Tita opraviti amputacijo leve noge.

Tovariš predsednik je operaciji prenesel zelo dobro. Takoj po drugi operaciji so začeli rehabilitacijo in tovariš predsednik je začel delno opravljati svoje predsedniške funkcije. Pozneje so popolnoma prenehale delovati ledvice, kar je bila posledica že prej omenjene okvare ledvic in infekcije. Ker ledvice kljub storjenim ukrepom niso pričele delovati, so uporabili umetno ledvico (hemodializo), ki jo je bilo treba uporabljati vsak dan.

V nadaljnjem poteku bolezni so se pojavile številne komplikacije, ki so čedalje bolj slabšale zdravstveno stanje tovariša Tita: sepsa, večkrat ponovljena pljučnica, motnje v krvnem obtoku, strjevanje krvi, občasne hude krvavitve, predvsem v želodcu, črevesju in pljučih, nazadnje pa težka okvara jeter, ki jo je spremljala huda zlatenica in stanje kome.

Večkrat se ponavljajoče težke infekcije ter dolgotrajna visoka temperatura ob insuficienci ledvic, okvare jeter, slabosti srca in krvnega obtoka - vse to je kljub vsem terapevtskim ukrepom privedlo do napredujoče izčrpanosti predsednika, do postopnega ugašanja življenjskih funkcij in do usodnega konca."

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
             Maršal Josip Broz Tito in General Koča Popović v Drvarju leta 1943
[You must be registered and logged in to see this image.]
                           Maršal Josip Broz Tito v reviji TIME
[You must be registered and logged in to see this image.]
              Vrhovni komandant Josip Broz Tito
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Vrhovni komandant Josip Broz Tito
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Tito je bil najbolj srečen med pionirji
[You must be registered and logged in to see this image.]
        Josip Broz Tito med sprehodom in razmišljanjem
[You must be registered and logged in to see this image.]
Odšel je največji sin naših narodov in narodnosti SFR Jugoslavije



                                   Umrl je tovariš Tito (sporočilo Tomaža Terčka)



                                                    Umro je drug Tito


                            Tekma Hajduk Zvezda - Druže Tito mi ti se kunemo

45 LET OD POTRESA V POSOČJU

Na današnji dan leta 1976 ob 20.59 je severovzhod Italije prizadel potres, ki je terjal 987 žrtev, v slovenskem Posočju pa poškodoval 12.000 hiš.

Potresi, ki so v maju in septembru leta 1976 prizadeli severovzhodno Italijo, predvsem Furlanijo, so imeli grozljive posledice tudi v severozahodni Sloveniji. Na srečo pri nas smrtnih žrtev ni bilo (v Italiji 987), nastala pa je ogromna gmotna škoda tako v Posočju kot tudi drugod v severozahodni Sloveniji.
Glavna potresna sunka sta nastala v maju in septembru, prvi 6. maja ob 20. uri 0 minut po svetovnem času z magnitudo 6,5 in drugi 15. septembra ob 9. uri in 21 minut z magnitudo 6,1.

Prvi je dosegel največje učinke med IX. in X. stopnjo (ponekod z dodatnimi lokalnimi učinki celo X. stopnjo po EMS), drugi pa IX. stopnjo po EMS (skupni učinki so dosegli X. stopnjo). Globina žarišč je bila med 10 in 15 km.

Potres je povzročil večjo gmotno škodo na približno 600 km2, vključno z našimi kraji, čutili pa so ga prebivalci več držav s skupno površino približno 1 milijon km2 (polmer občutljivosti potresa je bil okoli 570 km). Potres so čutili tudi v Švici, Avstriji, južni Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, južni Poljski, jugozahodni Madžarski in severozahodni Hrvaški.

Potres so čutili prebivalci celotne Slovenije. Na srečo pri nas ni bilo tako hudo. Ob nastali veliki gmotni škodi na srečo ni bilo smrtnih žrtev. Največje učinke, VIII. stopnje po EMS, je potres dosegel v Breginjskem kotu, v Kobaridu med VII. in VIII. stopnjo, v Tolminu VII. stopnjo, v Bohinjskem kotu med VI. in VII. stopnjo, v Ljubljani, na Goriškem, Idrijskem in Postojnskem VI. stopnjo, v osrednji in južni Sloveniji ter na vzhodu do Maribora V. stopnjo, v severovzhodni Sloveniji pa IV. stopnjo po EMS. Septembrski potres je imel nekoliko nižjo intenziteto.

Največjo škodo so potresni sunki povzročili v vaseh Breginj, Ladra, Smast, Trnovo in Srpenica. V teh naseljih je že po majskem potresu ostalo brez strehe nad glavo več kot 80 % prebivalcev.
Skupno število zelo poškodovanih objektov ob majskih in septembrskih potresih je bilo okoli 4000 (objekti, ki jih je bilo treba podreti ali so bili porušeni že med potresi), vsega skupaj pa je bilo poškodovanih okoli 12 000 zgradb.

Številne objekte, ki jih niso utegnili sanirati po majskih potresih, so septembrski dokončno porušili, še večja bojazen pa je bila bližajoča se zima. Do konca junija je bilo okoli 400 potresnih sunkov, od katerih so jih prebivalci skoraj 200 čutili. Do konca oktobra so se tla zatresla še približno 300-krat. Žarišča septembrskih potresov so bila nekoliko severneje in bližje našim krajem. Če seštejemo učinke obeh serij potresov, lahko ugotovimo, da so skupni učinki v Breginjskem kotu dosegli IX. stopnjo, v drugih delih Posočja in v delih Bohinjskega kota pa VIII. stopnjo po EMS lestvici.


[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                          Poškodovan objekt v Breginju
[You must be registered and logged in to see this image.]
Tipične poškodbe pri VIII. stopnji EMS lestvice. Delne porušitve zgradb
(zelo težke poškodbe na nekonstrukcijskih elementih) v Breginju
[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Porušeni objekti v Breginju
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Cerkev v Podbeli pred potresom
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Cerkev v Podbeli po potresu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Potres na tolminskem 1976
[You must be registered and logged in to see this image.]  
                                        Potres na tolminskem 1976
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Potres na tolminskem 1976
[You must be registered and logged in to see this image.] 
                                                 Breginj 1976
[You must be registered and logged in to see this image.] 
                                   Posledice potresa 1976 na hrošču

JOSIP BROZ TITO

Na današnji dan leta 1980 je bil pogreb Josipa Broza Tita, predsednika SFRJ, in sicer štiri dni po njegovi smrti 4. maja. Njegov pogreb je pritegnil številne svetovne politike. Glede na število prisotnih politikov in državljanov velja njegov pogreb za enega največjih pogrebov v zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov.

[You must be registered and logged in to see this link.]

FITZROY MACLEAN

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962:
»Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega.«
Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi »podaniki«, smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.

JOHN LENNON & YOKO ONO

Josip Broz - Tito sicer ni bil ljubitelj Beatlesov, a konec novembra 2016 je Titova vnukinja Saša Broz objavila pismo, ki sta ga njenemu dedu poslala John Lennon in Yoko Ono davnega leta 1969. Glasbenika sta tedaj 50 svetovnim voditeljem poslala pismo, v katerem sta jih pozivala k prizadevanju za svetovni mir. Tistega leta je namreč Lennon objavil pesem Give Peace a Chance in začel svetovni miroljubni projekt.

»Dragi gospod. Pošiljava vam dva hrastova želoda z upanjem, da ju boste posadili v vašem vrtu in da boste vzgojili dva hrasta za svetovni mir. Z ljubeznijo, vaša John in Yoko Ono Lennon,« je bilo zapisano v pismu, ki sta ga glasbenika lastnoročno podpisala. Titu se je ideja zdela zanimiva in v parku njegove rezidence je res zrasel hrast, ki stoji še dandanes. O hrastu in pismu so leta 2012 v Beogradu pripravili posebno razstavo, ki je gostovala tudi v Portorožu, Titovi vnukinji pa se je zazdelo, da je treba ponovno obuditi spomin na mirovniški hrast.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
Sedanji predsednik ZDA Joseph Biden je 1.marca 1979 poslal pismo
predsedniku Josipu Brozu Titu, ko je bil na pogrebu Edvarda Kardelja
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 Slovo pred parlamentom v Ljubljani
[You must be registered and logged in to see this image.]
      Množica pri želežniški postaji v Ljubljani od koder so odpeljali Josipa Broza Tita
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                       Množični sprevod v Zagrebu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Častna straža Josipu Brozu Titu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Josip Broz Tito je imel enega največjih pogrebov v zgodovini
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     V letu 2020 so obnovili napis Tito nad Dekani pri Kopru
[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Vsako leto zagori napis Tito na Sabodinu nad Novo Gorico


                                     Titov govor v Zagrebu 21.maja 1945


                                         Titov govor v Ljubljani 26.maja 1945


                                      Titov govor ob obisku Anglije leta 1953


                                                  Pogreb Josipa Broza Tita

9. maja praznujemo »Dan zmage nad fašizmom in nacizmom«. Sprva so Nemci kapitulacijo podpisali že 7. maja v Reimsu. Ob podpisu so bili prisotni le zavezniški poveljniki. To je razjezilo sovjetskega voditelja Josifa Stalina, ki je zahteval, da so pri podpisu kapitulacije prisotne vse velike članice »protihitlerjevske koalicije« in da se kapitulacija podpiše v Berlinu.

Sovjetska Zveza je v drugi svetovni vojni izgubila preko 26 milijonov ljudi. Na vsakega ameriškega vojaka je bilo ubitih kar 80 sovjetskih vojakov. Kar 95 odstotkov vseh žrtev treh največjih zaveznic je bilo sovjetskih, tako da je nestrinjanje Sovjetov bilo razumljivo. Podpis v Reimsu so označili le za predhodnega, dan kasneje, 8. maja 1945 pa je v Berlinu ob prisotnosti sovjetskih, ameriških, britanskih in francoskih poveljnikov, Wilhelm Keitel podpisal akt brezpogojne kapitulacije. V Moskvi je bil tedaj že 9. maj tako, da se je v Sovjetski zvezi in ostalih državah, ki so po vojni imele socialistično državno ureditev »Dan zmage nad fašizmom« praznoval 9. maja, v državah Zahodne Evrope in ZDA pa dan prej.

9.maja leta 1945 je namreč nemški general Aleksander Loehr v Topolšici podpisal brezpogojno kapitulacijo nemške armadne skupine za Jugovzhodno Evropo.

IVAN CANKAR

Na današnji dan leta 1876 se je na klancu siromakov na Vrhniki rodil velikan slovenske književnosti, pesnik, pisatelj in dramatik Ivan Cankar.

Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). Pisati je začel že v dijaških letih, pesmi pa je objavljal v Vrtcu in Ljubljanskem zvonu. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugim tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller. Cankar je najprej pisal realistično, pozneje pa se je preusmeril k novoromantičnim tokovom, zlasti k simbolizmu in (v začetku) dekadenci.

Ivana Cankarja je pisana beseda spremljala celo življenje. V otroštvu so ga navduševale bajke in pravljice, že kot mladenič pa se je tudi sam lotil pisanja. Sprva je pisal pesmi, se vključil v pesniški krožek in leta 1899 izdal tudi svojo prvo pesniško zbirko Erotika, ki skupaj z Župančičevo Čašo opojnosti zaznamuje začetek slovenske moderne. Že v svojem dunajskem obdobju pa je misel na pesništvo opustil in se raje posvetil prozi. Njegova prva izbira so bile črtice. Izdal je kar 9 zbirk črtic, med katerimi je ena najbolj znanih zbirka Moje življenje, v kateri je preprosto in iskreno opisal svoja otroška leta ter se z veliko ljubeznijo posvetil opisu svoje matere. Znana je tudi zbirka Podobe iz sanj, njegovo zadnje delo, ki ga je pisal kar tri leta. V ter črticah je Cankar poskušal bralcem podati svoja življenjska spoznanja preko pripovedovanja o prvi svetovni vojni in kruti usodi, ki jo je ta naložila ljudem.


Poleg črtic je Cankar pisal povesti, novele, romane in dramska dela. Med obsežnejšimi deli so najbolj znani roman Martin Kačur, povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter simbolistični roman Na Klancu. Le-ta črpa motiviko iz življenja Cankarjeve matere, njegovega očeta, družine in celo iz njegovega lastnega življenja vse od odhoda v Ljubljano pa do materine smrti. Kot je sam zapisal, je z njim postavil neminljiv spomenik svoji materi.


V svojih dramskih delih je Cankar pogosto opozarjal na politične razmere, ki so v tistem času vladale v državi. Znani sta satirični komediji Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Za narodov blagor, še kako aktualna in v šolskih klopeh brana pa je tudi njegova politična satira Hlapci. Cankar je Hlapce napisal že leta 1910, vendar pa je bilo delo cenzurirano na kar 62-ih mestih in zato ni bilo uprizorjeno vse do konca prve svetovne vojne.


Povsem svojo omembo si zasluži vsem poznana Cankarjeva črtica Skodelica kave. Črtica je izšla v že omenjeni zbirki Moje življenje leta 1920 in v njej pisatelj piše o svojem krivičnem postopanju do drugih. Še posebej se spominja priložnosti, ko je svojo mater prosil za skodelico črne kave, kljub temu, da se je zavedal, kako težko bi si jo privoščila. Ko mu jo je mati vseeno uspela prinesti, jo je grobo zavrnil in s tem močno prizadel.


Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«

V svojih številnih spisih je pokazal izjemno jezikovno in oblikovno mojstrstvo. Njegove drame Hlapci, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski sodijo v vrh slovenske dramatike. Umrl je leta 11. decembra leta 1918.

"Daleč sega senca bolečine in ugleda jo človek, ko še komaj sluti bolečino samo."
(Ivan Cankar)

"Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod."
(Ivan Cankar, Na klancu)

"Devica ti ponuja studenčnico, ženska strup, kako boš volil? Volil boš strup." 
(Ivan Cankar, Mona Lisa)

"Poznam ljudi, ki so bili ljubosumni celo na take reči ... kakor, recimo, na nov slamnik, na koketne šolne, ali celo na pahljačo ."
(Ivan Cankar, Mona Lisa)

"Zares ... čemu bi bilo prepovedano prisluškavati mislim, ki gledajo iz oči tako nedolžno kakor izza grma otrok, ki je bil sadje klatil? Če drugega nič — zabavno je! Na primer: tam je človek, ki ga spoštuješ iz globočine srca; misliš, da je njegova duša bela in visoka, vsa alojzijska; ugleden je, pokonci hodi, proti nebu gleda, ves narod se mu tako rekoč odkriva; pa ti pomežikne ponevedoma, poškili za hip na to ali na ono stran, kamor bi ne bil smel poškiliti — in glej, golota nagnusna sedi pred teboj in smrdi! Zabavno je, človek se veliko nauči, pogleda tako rekoč v življenje ... v tisto, ki je pod odejo ...“ 
(Ivan Cankar, Mona Lisa)

"Kakšna nedolžnost ... kakšno čarobno hinavstvo! Vi ste ustvarjen minister!" 
(Ivan Cankar, O človeku, ki je izgubil prepričanje)

O prepričanju

"Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine ..." 
(Ivan Cankar, O človeku, ki je izgubil prepričanje)

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                      Ivan Cankar - Bela krizantema
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Pesnik, pisatelj in dramatik Ivan Cankar
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Ivan Cankar - risba Hinko Smrekar
[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Književnik Ivan Cankar - risba Hinko Smrekar
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Ivan Cankar

BOB DYLAN

Na današnji dan leta 1941 se je rodil eden največjih glasbenikov moderne dobe - Robert Zimmerman oziroma Bob Dylan.

Bob Dylan, popovska ikona nekaj generacij odraščajoče mladine, je odmeven avtor, čigar delo se še vedno sliši v delih drugih umetnikov.

Pred kratkim so na trg prišli dokumentarec režiserja Martina Scorseseja Bob Dylan - No Direction Home, album z glasbo iz tega filma The Soundtrack - The Bootleg Series 7, spominska knjiga The Bob Dylan Scrapbook 1956-1966, pri nas pa je pri založbi Didakta v prevodu Mateja Krajnca izšla Dylanova avtobiografska knjiga Zapiski (Chronicles), avtobiografsko romaneskno pisanje z začetka Dylanove kariere. To naj bi bil zgolj prvi del, saj je Dylan obljubil še dva.

V pristaniškem Duluthu v zvezni državi Minnesota se je v judovski družini rodil kot Robert Allen Zimmerman; stari starši po očetovi strani so v ZDA pripotovali iz Odese v današnji Ukrajini, po materini strani pa iz Litve. Kmalu po selitvi v Minneapolis je šolo obesil na klin, odštopal v New York, nastopal po klubih in kmalu zablestel v folku.

Protestni mladini je genialni vrstnik dal prodorne pesmi za pravice temnopoltih in zoper vojne, zlasti Blowin' in the Wind in The Times They Are A-Changin'. Ko se je zazrl vase, je nizal intimnejše izpovedi, nakar je odložil akustično kitaro, pograbil električno in z bendom nažigal v rokenrol odete dolge, zapletene, z modernistično metaforiko nabite pesmi, kakšni sta mojstrovini Desolation Row in Visions of Johanna.

Sledila je prekinitev divjega, z amfetamini pospešenega ritma, umik pred javnostjo, vrnitev z idiličnimi pesmicami, pa upesnjevanje bolečine ob ločitvi, pa vzhičeno krščansko obdobje z odrskimi pridigami, pa spogledovanje s popom osemdesetih, pa velika vrnitev z izjemnim starostnim albumom Time Out of Mind (1997), pa niz novih krepkih v tretjem tisočletju, lani vzpon z 39. studijsko ploščo Rough and Rowdy Ways, še prej Nobelova nagrada za literaturo ...

O najmogočnejši gori in največjem križišču popularne kulture poglobljene študije pišejo univerzitetni profesorji. Kantavtorjevi zvesti sledilci se vse od leta 1988 srečujejo na koncertih Neskončne turneje - ki je seveda že debelo leto zamrznjena. V slabo tolažbo so številne splete strani, izstopajo tiste, ki jih urejajo zanesenjaki. Tam je moč dobiti marsikaj, tudi piratske posnetke čisto vseh Dylanovih nastopov. Med njimi so štirje ljubljanski.

[You must be registered and logged in to see this link.]




















  

DAN MLADOSTI

Slovesnost v Kumrovcu minila brez Slovencev

Istrijani imajo radi Tita in ga spoštujejo, ker je naredil konec italijanskemu fašističnemu nasilju.

Pred rojstno hišo nekdanjega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita v Kumrovcu se je danes zbralo več sto njegovih privržencev, ki so slovesno obeležili 25. maj, ko je mladina v nekdanji Jugoslaviji praznovala Titov rojstni dan in ta dan je bil razglašen tudi za dan mladosti. Pred Titov spomenik v središču te najbolj znane vasi na svetu so ljudje polagali rože in prižigali svečke.

Na sicer maloštevilnih stojnicah je bilo s Titovim likom mogoče kupiti vse; od majic in vžigalnikov do obeskov, fotografij, zvezd in zastav s peterokrako zvezdo. Po prepričanju naših sogovornikov Tito vse bolj pridobiva na veljavi tudi zato, ker je v njegovem času vladala socialna pravičnost. Ljudje pa imajo dovolj pravljic politikov o lepem kapitalizmu in grdem socializmu. Tem pravljicam nihče več ne verjame, se je pridušala Milica iz Zagreba.

Spontana proslava pri spomeniku

Čeprav so bili pred izbruhom epidemije najštevilčnejši gostje v tem delu hrvaškega Zagorja prav Slovenci, jih danes ni bilo na spregled. Verjetno tudi zato, ker je prečkanje meje precej oteženo. Goran Milić iz Poreča že vrsto let obiskuje Kumrovec prav na dan mladosti in v tej zagorski vasici je stkal vrsto prijateljstev, med drugim tudi z Ivanom Mikšo, ki prideluje bele in rdeče vino z napisom Tito. Milić, ki je rojen leta 1980, torej tistega leta, ko je Tito umrl, je povedal, da tako vsako leto izkaže spoštovanje do tega velikega človeka, ki ga je spoštoval ves svet. »Všeč mi je bila njegova politika miroljubne koeksistence, njegovo vodenje države in socialna pravičnost,« je povedal Milić in dodal, da imajo Istrijani radi Tita in ga spoštujejo, ker je naredil konec italijanskemu fašističnemu nasilju, Istro je osvobodil suženjstva, Hrvatom pa je dal svojo državo.

Današnje praznovanje dneva mladosti v Kumrovcu ni bilo organizirano, ampak spontano. In prav po naključju so se zbrali nekateri govorniki pod bronastim Titovim kipom in z izbranimi besedami spoštljivo spregovorili množici navzočih. Jovan Vejnović, nekdanji diplomat ranjke Jugoslavije, bližnji sodelavec nekdanjega predsednika jugoslovanske vlade Anteja Markovića in aktualni predsednik hrvaških društev Josip Broz Tito je spregovoril o življenju in delu Josipa Broza Tita. Predsednik hrvaške borčevske organizacije Franjo Habulin je izrazil ogorčenje, ker se čedalje več mladih ljudi izseljuje v druge evropske države in dokler bo tako, je opozoril, bo hrvaška država v razvoju nazadovala. Kumrovški župan Robert Šplajt pa je dejal, da povsem razume nekatere na Hrvaškem, ki Tita ne marajo. »Morajo pa spoštovati njegov lik in delo,« je v središču najbolj znane in najpomembnejše vasi na svetu dejal Šplajt.
[You must be registered and logged in to see this link.]

DAN MLADOSTI IN 22.000 ŠTAFET

Leta 1940 so iz Celja, Maribora, Splita in Skopja proti Beobradu potovale štafete z dobrimi željami prestolonasledniku Petru ob rojstnem dnevu. Nosilo jih je 7000 članoc društva Sokol.

Dan mladosti je na nenavaden način postal mit, vsaj v Sloveniji je zaradi nasprotovanja štafeti, alternativnim koncertom in kritičnim razpravam ostal neomadeževan. Maj mesec mladosti, se je od začetnega ideološkega, politično aktivističnega starega vladarja in mladosti z leti spreminjal, najbolj arhaično je bilo nošenje štafete, ki jo oblast anhroizmu navkljub ni hotela ukiniti, čeprav že začetek ni bil komunističen. Štafeto so namreč začeli nositi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so tako častili mladino, mladež in mladega prstolonaslednika Petra. Organizacijsko so to izvajali Sokoli Jugoslavije, ustanovljeni 5.decembra 1929 za dvigovanje telesnega zdravja odraslih, moralno primernih, nacionalno zavednih ljudi.
[You must be registered and logged in to see this link.]

" Spomnim se, da je bil leta 1974 kot zadnji nosilec štafete orodjar iz Sečovelj Vojko Mahnič, ki je delal v Mehanotehniki."

VSI SLOVENSKI NOSILCI TITOVIH ŠTAFET

objavljamo seznam vseh slovenskih nosilcev Titove štafete, ki se je kasneje preimenovala v znamenit Dan mladosti, povorke, ki je od leta 1945, ko je krenila na pot pa do njene zadnje parade leta 1987, zaznamovala mnoge generacije Slovencev, v eri življenja ljubega predsednika Josipa Broza pa tudi po njegovi smrti. 25. maj je bil tudi dan velike iniciacije celotne generacije starih pionirjev, saj so na ta dan lahko odvrgli modre pionirske kapice in rdeče rutke ter postali mladinci.
Vse skupaj se je začelo poleti 1945. V Kragujevcu, v osrčju Šumadije. Mladi domoljubi so izvedeli, da ima na ta dan rojstni dan Tovariš Tito, zato so mu hoteli čestitati na zanimiv način. V tovarni orožja Crvena Zastava so delavci izdelali prvo štafetno palico, ki so jo mladinci “trčačim korakom” ponesli iz Kragujevca v Beograd. Notri je bila čestitka ljubljenemu predsedniku. Istočasno so štafeto po nalogu centralnega komiteja organizirali po vseh republikah in pokrajinah. V Sloveniji in na Hrvaškem, kjer so takrat še potekali boji, so štafeto nosili le do okrajnih poveljstev. In kdo so bili slovenske gore listi, ki so ljubljenemu predsedniku kot zadnji nosilci držali palico pod nos.
Našteli bomo imena in priimke. Oseb nismo preverjali, mnogih od njih danes ni več na svetu.
1945
V prvi štafeti je sodelovalo 12.500 mladink in mladincev. Tekli so bosi. Nosili so šest republiških štafet, štafeto JLA, štafeto Trsta in Julijske krajine in štafeto Šumadije. Zadnji nosilec iz Slovenije ni bil imenovan
1946
V čestitki je bila tudi obljuba, da bo proga Brčko - Banoviči končana v predvidenem roku. Poleg 6 republiških štafet je Tito prejel še štafete Trsta, JLA, graditeljev proge Brčko Banoviči in Beograda. 49.187 nosilcev je preteklo 12.600 kilometrov. Zadnji slovenski nosilec je bil Rudi Finžgar, iz Trsta Dakuel Oreste.
1947
Devet štafet. JLA je imela tri. (vojno letalstvo, mornarica in kopenske sile) Sto tisoč nosilcev je preteklo 29.000 kilometrov. Zadnji slovenski nosilec je bil Tone Cerer.
1948
To leto je zaznamoval Titov ne Stalinu in gradnja tovarne Litostroj. Vse to je tudi omenjeno v čestitki. Število glavnih štafet 14. Med drugimi tudi štafeta bolgarske mladine iz Sofije. 43.011 kilometrov je preteklo 150.000 nosilcev Zadnji Slovenec štafete, ki je krenila z vrha Triglava je bil Ivo Krevs, iz Trsta Karlo Piron.
1949
Leto se je v anale zapisalo po rekordnem številu štafet. 15 so jih našteli. Posebno štafeto, ki je imela najdaljšo pot so nosili graničarji, ki so prehodili celo državno mejo in na simboličen način potrdili, da bodo svojo neodvisnost in svobodo branili pred vsakomur. 605.546 mladink, mladincev in pripadnikov JLA je preteklo več kot 68.000 kilometrov. Zadnja nosilka je bila Zdravka Močnik, iz Koroške Pavle Kumer, iz Trsta Sabina Hrovatin., v imenu JLA pa je imel ljubljenemu vodji čast čestitati Alojz Erbežnik.
1950
Tega leta so kronisti zapisali, da se je začela izpolnjevati velika Marxova parola "Tovarne delavcem". Bilo je skupno 14 velikih in še mnogo malih štafet. Titovo štafeto je nosilo milijon posameznikov, pretekli so 93.077 kilometrov. Zadnji slovenski nosilec je bil Janez Polda, iz Trsta Aldo Pretrorio in iz Koroške Pepca Švarc.
1951
Več kot milijon nosilcev preteče rekordnih 128.000 kilometrov. Moto čestitke: realizacija petletke. Zadnji slovenski nosilci so bili Sonja Rozman, Jurček Krasnik (Koroška), Liljana Miskolin (Trst) in Jože Čop (Planinska zveza Slovenije)
1952
23 štafet preteče 130.000 kilometrov. Število nosilcev je bilo 1,5000.000. Moto čestitke: "Tuje nočemo svoje ne damo". Tega leta je čast doletela Janka Ogriza iz Koroške in Alojza Frančekija iz Trsta.
1953
Čast doleti Maria Vrbanca.
1954
11 štafetnih palic nosi 1,310.000 tekačev. Zadnja Slovenca sta Marija Škarabot in major Janez Kocijančič.
1955
Slovenska štafeta štarta v Kopru in potuje čez Triglav k Titu. Zadnji nosilec je bil Milan Smerdu.
1956
Zadnja nosilka Saša Bužal.
1957
Titova štafeta se preimenuje v Dan Mladosti. Od tistih dni dalje prejme Tito le eno palico. Štarta iz Kumrovca, njen prvi nosilec je 24 letni poljedelec, Hrvat Vilim Broz.
1959
Štafeta krene iz Zagreba, zadnja nosilka je bila mlada delavka Cinkarne iz Celja Stanka Gorišek.
1965
Štafeta odkoraka iz Črne Gore, zadnji nosilec ljubilejne 20. štefete pa je Miro Cerar. Tito se mu zahvali z besedami: “Želio bi ovde da zahvalim na upornom zalaganju i pravom sportisti naše zemlje, drugu Ceraru, jer je dostojno predstavljao naš sport na olimpijadama. Hvala ti, druže Cerar.”
1966
To leto doleti čast, da ob koncu mesec dolge poti in pretečenih 8,5 tisoč kilometrov štafetno palico v roke Titu preda mladi pilot Mirko Anžel.
1974
Je bilo v znamenju nove ustave in 10 kongresa ZKJ. Nepozabno leto je bilo tudi za orodjarja iz Sečovelj Vojka Mahniča, ki je štafeto predal kot zadnji.
1982
38 leto štafetne predaje Tovarišu Tita je bil končni nosilec štafete Ciril Zaplotnik, kmet iz Letenic pri Kranju, štafeto pa je po Titovi smrti (1980) sprejel Bogić Bogićević predsednik konference zveze socilaistične mladine Jugoslavije
1987
To leto je zaznamoval izbruh afere Agrokomerc in po tem, da je z vrha Triglava alpinistka Marija Štremfel ponesla zadnjo Štafeto mladosti v Beograd.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
   Ob spomeniku Josipu Brozu Titu v Kumrovcu se vsako leto zbira mnogo ljudi
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                          Prestolonaslednik Petar
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Vaje na športnem stadionu
[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Josip Broz Tito z Jovanko in nosilcem štafete

ZDRAVKO ČOLIĆ

Na današnji dan leta 1951, se je v Sarajevu, SR BIH, Jugoslavija rodil Zdravko Čolić. Čolić je od sedemdesetih let dalje prepoznan po celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije.

Mladi Čolić je bil dejaven v jugoslovanskem mladinskem športu, medtem se je učil šlager uspešnic, ki so v šestdesetih letih dominirale na jugoslovanskih in italijanskih glasbenih festivalih. Na organizirani prireditvi je prvič nastopil pri 17 letih na črnogorski obali, zaradi tamkajšnjega uspeha pa se je v domačem Sarajevu začel resneje ukvarjati z glasbo. Svojo prvo skupino Mladi i lijepi je kmalu zamenjal za bolj uveljavljene Ambasadore, leta 1971 pa se je 20-letni Čolić preselil v Beograd, kjer je ravno tako krajši čas sodeloval kot vokal Korni grupe.

Čolićeva solo kariera se je začela neposredno zatem na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone leta 1972. Sledili so nastopi na glasbenih festivalih po Jugoslaviji ter nato turneja po Sovjetski zvezi skupaj s sarajevskimi Indexi in ostalimi jugoslovanskimi izvajalci. Že leta 1973 je Čolić kot predstavnik Jugoslavije nastopil na evrovizijskem tekmovanju s pesmijo Gori vatra.

Njegov prvi album Ti i ja je izšel leta 1975, to je tudi obdobje njegove vzpenjajoče se slave v jugoslovanskem prostoru ter hitov Živiš u oblacima in Druže Tito mi ti se kunemo. V naslednjih letih so sledili veliki koncerti, med njimi Čolićev nastop na beograjskem stadionu Crvene zvezde pred 70 tisoč poslušalci. Tudi zaradi svojih plesnih nastopov na odru je bil Čolić označen za jugoslovanskega Johna Travolto.

V osemdesetih letih se je Čolić iz Sarajeva preselil v Radomlje, kjer je sodeloval z Goranom Bregovićem, in ustanovil založniško hišo Kamarad; kasneje se je preselil v Zagreb, tik pred razpadom Jugoslavije leta 1990 pa v Beograd, kjer biva še danes. Vojne jugoslovanskega nasledstva so tako kot številnim drugim glasbenikom na prostoru Jugoslavije tudi Čoliću prekinile kariero, a jo je uspešno reaktiviral leta 1997 z albumom Kad bi moja bila.

Leta 2010 je Čolić še vedno uspešno nastopal na Koševu v Sarajevu pred 60 tisoč ljudmi, leto kasneje na beograjskem Ušću pred 100 tisoč ljudmi, njegovi veliki koncerti so bili organizirani tudi po ostalih prestolnicah nekdanje Jugoslavije, med drugim v Ljubljani leta 2011.


* Ti i ja (1975)
* Živiš u oblacima (1977)
* Ako priđeš bliže (1977)
* Zbog tebe (1980)
* Malo pojačaj radio (1981)
* Šta mi radiš (1983)
* Ti si mi u krvi (1984)
* Rodi me majko sretnog (1988)
* Da ti kažem šta mi je (1990)
* Kad bi moja bila (1997)
* Okano (2000)
* Čarolija (2003)
* Zavičaj (2006)
* Kad pogledaš me preko ramena (2010)
* Vatra i barut (2013)
* Ono malo sreće (2017)

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Zdravko Čolić danes praznuje 70 let
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Zdravko Čolić na koncertu v Zagrebu



                               Zdravko Čolić - Gori vatra - Eurovizija 1973


                                       Zdravko Čolić - Mi ti se kunemo - 1980


                                         Zdravko Čolić v Sarajevu leta 2010


                                         Zdravko Čolić v Beogradu leta 2011


                                          Zdravko Čolić v Ljubljani 2019



                                          Zdravko Čolić v Kraljevu leta 2020

RADIVOJ KORAĆ - ŽUĆKO

Na današnji dan leta 1969 je v bližini Kamenice v Bosni in Hercegovini ugasnilo življenje Radivoja Koraća, enega največjih jugoslovanskih košarkarjev vseh časov. Star je bil le 30 let.

"Žučko", kot so ga klicali zaradi svetlih las, je jugoslovanski košarki pomagal do uspehov, saj je osvojil dve srebrni in eno bronasto medaljo na evropskih in dve srebrni na svetovnih prvenstvih, enkrat pa je bil tudi drugi na olimpijskih igrah. Štirikrat je osvojil jugoslovansko državno prvenstvo, katerega je sedemkrat končal kot najboljši strelec (povprečno 32,7 točke na tekmo), s tem pa je vpisal rekord, ki drži še danes.

Točka je zmanjkala do rekorda Chamberlaina

S 16 leti je okrepil BSK, zdajšnji OKK Beograd, s katerim je tudi osvojil vse štiri državne lovorike, igral pa je tudi na evropskih tekmovanjih. V Beogradu je proti Alviku iz Stockholma vpisal 99 točk, točko manj od prejšnjega rekorda Wilta Chamberlaina. "Bil je nekaj med starim in novim centrom. Imel je izredno tehniko in ogromno znanja. Žoge ni želel vračati soigralcem, bil je močan in imel je neverjeten občutek, da oceni pravi trenutek za prodor pod koš, kjer je bil nezgrešljiv," je o svojem varovancu dejal nekdanji selektor jugoslovanske reprezentance, profesor Aleksandar "Aca" Nikolić.

Ljubosumni Francozi

Za reprezentanco je 193 centimetrov visoki krilni center prvič zaigral leta 1958, na 157 mednarodnih tekmah pa je vpisal 3.135 točk (20,8 na tekmo). Dobro je izkoriščal svoje telo, nad čimer so se najbolj pritoževali Francozi, ki so večkrat zahtevali osebno napako. Zgodba je šla celo tako daleč, da so o Koraću posneli manjši film, da bi pokazali, da je dober igralec le zaradi osebnih napak. Bili so neuspešni. Kljub nekaj pomanjkljivostim ni imel najboljšega skoka, mnogi mu očitajo slabo igro v obrambi, imel pa je druge odlike. Zaradi hitrosti in sposobnosti preigravanja je večino košev dal iz rakete.

Odličen par z Ivom Daneuom

"Čeprav je bil človek, ki je imel rad družbo, pa si z njim težko vzpostavil pristen stik. Imel je izredne reflekse, občutek za žogo in hitrost. Ni bil raznovrsten igralec, bil pa je stroj za dajanje košev. Na terenu je deloval zelo nezainteresiran, povsem drugače pa je bilo, ko je dobil žogo. Bil je neobičajen igralec, neprimerljiv z drugimi. Z Ivom Daneuom, ki je bil povsem drugačen tip igralca, je deloval izvrstno," je povedal njegov trener pri OKK Beogradu Borislav "Bora" Stanković, dolgoletni košarkar in trener, pozneje pa generalni sekretar Fibe.

Bil je skromen in natančen

Užival je v gledališču, glasbi in branju knjig, bil pa je tudi redni obiskovalec opere. Skromnost je dokazoval na vseh področjih, med drugim je tudi odbil ponudbo Crvene zvezde, ki mu je takrat ponujala dvosobno stanovanje in fiat 1300. Materialne dobrine mu niso pomenile veliko, ljubil je klub, košarko pa je igral iz ljubezni. Po karieri v Srbiji je zaigral tudi pri Standard Liegu in Italiji (Petrarca), v obeh ligah pa je bil najboljši strelec. V Belgiji je sodeloval tudi v eni izmed oddaj, v kateri ga je voditeljica povprašala, koliko prostih metov lahko zadene od stotih poskusov. Skromno je odgovoril 70-80, svojo trditev pa je moral tudi dokazati. Zadel je vseh sto metov.

Korać umrl v prometni nesreči

2. junija 1969 se je njegovo življenje prekmalu končalo. Ko se je vračal s tekme med Jugoslavijo in selekcijo Bosne in Hercegovine, je imel prometno nesrečo. "Nikoli še nisem videl toliko ljudi, da bi se poslovili od enega človeka," je dejal takratni predsednik OKK Beograda Mirko Trgovčević – Šema, ki je skupaj s Koraćevim očetom truplo prepeljal v srbsko prestolnico. Košarkar z dresom pet na hrbtu, ta je bil pozneje v beograjskem klubu upokojen, je postal prvi športnik, ki je bil pokopan na Aleji velikanov, kjer počivajo največja imena Srbije.

Po njem dve tekmovanji

Le dve leti po njegovi smrti je Fiba preimenovala tretje evropsko tekmovanje v Pokal Radivoja Koraća. Lovorika, ki je romala v roke najboljše ekipe, pa se je po imenovala "Žućkova levica". Leta 2002 so tekmovanje preimenovali, Košarkarska zveza Srbije pa je po njem poimenovala državni pokal. Pozneje tudi izdala odločbo, da 2. junija ni košarkarskih tekem.

Slavnostno v Beogradu

Koraća, ki je bil leta 2007 sprejet v novoustanovljeno Fibino Hišo slavnih, obenem pa se ga je kot enega največjih košarkarjev minule polovice 20. stoletja spomnila tudi Evroliga, bodo počastili v Beogradu, kjer so že in še bodo potekale slovesnosti ter sprejemi na različnih lokacijah. Odigrana bo tudi tekma med OKK Beogradom in ekipo Radivoja Koraća, po njej pa bo predstavljen tudi film o njegovi generaciji. V srbsko glavno mesto, kjer se bodo zbrali največji igralci njegove generacije, so odpotovale tudi slovenske legende - Ivo Daneu, Aljoša Žorga in Boris Kristančič.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                             Radivoj Korać - Žućko
[You must be registered and logged in to see this image.]
Na srečanju OKK Beograd z Alvikom je Radivoj Korać dal neverjetnih 99 košev



                                                   Radivoj Korać - Žućko

PRIMOŽ TRUBAR

Na današnji dan leta 1508 se je na Rašici pri Velikih Laščah rodil Primož Trubar in umrl leta 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Velja za vodilno osebnost slovenskega protestantizma v 16. stoletju in eno izmed osrednjih osebnosti slovenske zgodovine na sploh, pa tudi začetnika slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti. K formiranju te je prispevala predvsem protestantska miselnost, da naj cerkveno obredje poteka v ljudskem jeziku, in ne v latinščini.

Prvi slovenski knjigi sta izšli v Nemčiji 

Za izdajo knjig se je Trubar sicer odločil zato, ker je moral leta 1548 zaradi luteranskega prepričanja zbežati iz Slovenije in protestantske miselnosti ni mogel več širiti ustno. Prvi slovenski knjigi Catechismus (Katekizem) in Abecedarium (Abecednik), s katerima je Trubar postavil temelj slovenskega knjižnega jezika in književnosti, sta tako izšli leta 1550 v nemškem mestu Tübingen.
V Katekizmu so zapisane osnove protestantske vere, Abecednik pa je nekakšen učbenik za učenje branja, saj je Trubar veliko pozornost namenjal tudi izobrazbi in razvoju šolstva. Po besedah dr. Igorja Grdine z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU pa je Katekizem pomemben tudi zato, ker gre za prvi slovenski notni tisk.

Poleg omenjenih del je Trubar prevedel tudi celotno Novo zavezo - Ta celi Novi testament (1582), iz Stare zaveze pa je prevedel in izdal psalme v knjigi Ta celi psalter Davidov (1566). Poleg tega je v slovenščini objavil pesmi in molitve ter sestavil pravila protestantske cerkve, tj. Cerkovno ordnungo (1564). Pisal je tudi katehetske in teološke razlage. V celoti je napisal 22 knjig v slovenščini in 2 v nemščini.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Z delovanjem Primoža Trubarja so se Slovenci začeli
zavedati pomembnosti lastnega jezika in kulture. V
slovenskem jeziku so začela izhajati tudi zgodovinopisna
besedila, teološke in filozofske razprave ter pravna besedila.
Z njim se je začela javna raba imena Slovenci ter razglašanje
enovitosti pripadnikov slovenstva ne glede na ločujoče deželne meje
[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Primož Trubar je dobil leta 2013 svoj Google Doodle

ĐORĐE BALAŠEVIĆ II.

Re:Re: Na današnji dan 19.02.21 23:05
V Glasu Istre sem prečital zelo lep tekst, ki je posvečen Đorđe Balaševiču in njegovemu prijatelju Milanu Naperotiću iz Istre, ki sta se spoznala na služenju vojaškega roka JLA v kasarni Maršal Tito v Zagrebu in bi bilo prav, da jo prečita še kdo iz tega foruma: 

POZNATI ISTRSKI PODUZETNIK, BALAŠEVIĆEV "DRUG DO GROBA": Umro mi je moj Đole, a s njim dio moje duše. A želio se preseliti u Istru, govorio je da je ona na pola puta do raja."

Balašević i Milan Naperotić - istarski poduzetnik, graditelj nekretnina i njegov vjenčani kum - sprijateljili su se 1980. u kasarni Maršala Tita u Zagrebu i ostali prijatelji sve do Balaševićeve smrti. Četiri desetljeća dugotrajno prijateljstvo izdržalo je unatoč stotinama kilometara udaljenosti, a trebalo je dobiti i svoj sretni epilog Balaševićevom selidbom u kuću u Brtonigli

"A u vojsci sam stekao druga do groba", pjeva Đorđe Balašević u "Svirajte mi, jesen stiže Dunjo moja", jednoj od najpoznatijih pjesama velikog jugoslavenskog kantautora.

Držao se svojih riječi - Balašević i spomenuti drug Milan Naperotić - istarski poduzetnik, graditelj nekretnina i njegov vjenčani kum - sprijateljili su se 1980. u kasarni Maršala Tita u Zagrebu i ostali prijatelji sve do Balaševićeve smrti. Četiri desetljeća dugotrajno prijateljstvo izdržalo je unatoč stotinama kilometara udaljenosti, a trebalo je dobiti i svoj sretni epilog Balaševićevom selidbom u kuću u Brtonigli.

Ondje je planirao provesti svoje posljednje godine, što i ne čudi s obzirom da je, citira nam Naperotić jedno pismo, Istru smatrao mjestom "na pola puta do raja". Zbog iznenadne smrti se njegov dolazak ipak nije obistinio, a Naperotić se drhtavog glasa prisjetio njihovog dugog prijateljstva. Rana je, kaže, još svježa: "Umro mi je moj Đole, a s njim i dio moje duše", poručuje.

- Đole je često bio u Istri, a uglavnom bi, kad bi došao, boravio kod mene. Ja sam mu i organizirao onaj kultni koncert u Areni 2001. godine. Bilo je tu sabotiranja i ljudi koji nisu htjeli da se koncert održi. Mislio sam da će biti slab odaziv. Zbog toga sam svojim novcem tri dana prije koncerta plaćao oglase u Glasu Istre, bojao sam se da će Arena biti prazna. Na dan koncerta je bio kod mene, htio je da otiđemo do Trsta da mi ispriča sve što mu se događalo tokom rata, budući da se tih nekoliko godina nismo vidjeli. Otišli smo do Piazze Unità u Trstu i sjedili u Caffè degli Specchi od 1 do 7 navečer.

Ispričao mi je sve Golgote koje je prošao u Srbiji zato što nije htio ići u rat protiv Hrvatske. Bilo je to strašno. Od toga da mu mesar nije htio prodavati meso do toga da bi mu ljudi banuli u kuću usred noći. Oko sedam navečer sam mu rekao da moramo nazad, a Đole je rekao "ne brini, neće koncert početi bez mene!" Prije nastupa sam mu rekao da ne bude tužan ako Arena ne bude puna, takvo je vrijeme. Potapšao me po ramenu i rekao: "ne brini, Arena će biti puna". I bome je bila!
Na kultnom je koncertu Balašević spomenuo svog dragog prijatelja, a njegova gesta nakon koncerta puno govori o veličini i prizemnosti velikog kantautora.

- Sjećam se da ga je gradonačelnik pozvao na večeru nakon koncerta, a on je poveo i mene sa sobom. Na ulazu u restoran me pitao imam li kakve hrane u frižideru. Rekao sam mu da će se nešto naći. To mu je bilo dovoljno - kratko je pozdravio okupljene političare i zahvalio im se, a onda smo otišli do mene i na mojoj terasi pričali do dugo u noć. Umjesto fine večere jeo je moje špagete sa šalšom!, prisjeća se Naperotić.

Njihovo je prijateljstvo, kako i sam Balašević ističe u poznatoj pjesmi, počelo u vojsci 1980. godine, gdje je Naperotić bio i voditelj glazbenog sastava. Čini se kako se u vojsci potonji ipak bolje snašao od Balaševića, pjesničke i disidentske duše, koji se teško prilagođavao zelenoj uniformi i koji je devedesetih postao glasnik besmisli rata. Naperotić ga je štitio i pomagao mu. Sve je počelo kad je jednog dana skrivečki reketom napucavao tenisku lopticu u zid, netko prišao s leđa i zatražio ga dopuštenje da mu se obrati.

- On je došao u vojsku otprilike tri mjeseca nakon mene. Bilo je to u veljači 1980., sjećam se da je Tito tada bio u bolnici. Svatko tko je htio pristupiti sastavu je morao proći audiciju. Tog mi se dana netko obratio s leđa, okrenuo sam se i ugledao Balaševića u stavu 'mirno'. Pitao me može li doći na audiciju, a ja mu odmah rekao da je primljen i da sljedeće jutro započinjemo s probama.
Tako je, s dopuštenjem za obraćanje, nastalo ovo čvrsto i dugotrajno prijateljstvo. Naperotić ističe da su u vojsci zajedno prošli teške, tužne, ali i nezaboravne dane. Koristili su svaku priliku da se bar nakratko maknu od discipline i stege jugoslavenske vojske i uvijek se držali jedan drugog. Ističe nam nekoliko anegdota iz tog vremena i prisjeća se važne posjete Branka Mamule njihovoj kasarni, tadašnjeg načelnika Generalštaba jugoslavenske narodne armije.

- Trebao je doći tek u podne, a mi smo već od 7 ujutro bili "na mjestu voljno". Stajali smo i čekali ga pet sati ranije, za svaki slučaj! Mi koji smo bili u bendu smo morali svirati, ja sam još najbolje prošao jer sam bio bubnjar, pa sam jedini mogao sjediti. Đole je stajao na bini i oko 11 sati mi rekao: Milane, ja sam gladan, napravi nešto! Kako sam ja bio zadužen za cijeli bend, isključio sam jedan mikrofon i rekao starom vodniku da imamo problem jer mikrofon ne radi. Poludio je. "Molllim te Naperotiću napravi nešto kako znaš i umiješ!", rekao mi je vidno i uzrujan, što i ne čudi - zbog takvog je sitnog propusta mogao dobiti otkaz iste sekunde. Rekao sam mu da se problem može riješiti, ali da mi treba još jedan čovjek, na što mi je on rekao da uzmem koga god želim. Naravno, ja sam uzeo Balaševića i skupa smo pobjegli do trgovine, koja je bila udaljena 600-700 metara. Kupili smo si kruha, mortadele, koka kolu i jednu lubenicu! Tek nakon što smo se najeli odlučili smo krenuti, bilo je već 10 do podne. Vodnik je bio već potpuno blijed kad smo stigli. Opet sam uključio mikrofon i rekao mu da sam uspio riješiti problem!

Prijatelji se nakon rata nisu vidjeli nekoliko godina, premda su i dalje bili u kontaktu. Balašević je počeo održavati koncerte u Sloveniji, kojima je Naperotić redovno prisustvovao. Kako je vrijeme prolazilo, a Balašević sve češće svraćao u Istru, bili su si ponovo sve bliži. Naperotić posebno ističe 2015. godinu, kada je jugoslavenski kantautor održao nekoliko koncerata po Istri, a na jednom od njih je na binu, za pjesmu "Prva ljubav", pozvao i svog prijatelja. Nije dugo prošlo do Balaševićeve ideje da se trajno preseli u Istru.

- Obožavao je Istru i pisao pjesme o njoj, a posebno je isticao ovdašnji mentalitet ljudi. Planirao je živjeti u Istri deset mjeseci godišnje, ovdje skladati i pisati. Jednog mi je dana rekao "Milane, htio bih kupiti kuću u Istri". Rekao sam mu da ćemo nešto naći, i našli smo. Danas ima kuću u Istri, no nažalost nikada neće moći uživati u njoj, tužnog glasa poručuje Naperotić.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                             Đorđe Balašević na koncertu v Puljski Areni

Legendarni Đole i meni jedna od najdražih njegovih pjesama "Lađarska serenata".
Čovjek za sva vremena...i sad pjeva na nebu anđelima...

30 LET SAMOSTOJNOSTI SLOVENIJE

"Koalicija za velike cilje vedno gradi na tistem, kar nam je skupno, ne na tistem, kar nas razdvaja. Drugače ne more biti uspešna. Taka je bila koalicija pred 30 leti," je v govoru na proslavi ob dnevu državnosti poudaril predsednik republike Borut Pahor.

Slovenija praznuje 30 let samostojnosti. Ob dnevu državnosti na Trgu republike v Ljubljani poteka državna proslava, na kateri bodo obeležili tudi prevzem predsedovanja Slovenije Svetu EU. Pred tem sta potekali slavnostni seji državnega zbora in državnega sveta. Petkovi protestniki so medtem na Prešernovem trgu izvedli alternativno proslavo.

Pahor: Enotnost je bila odločilnega pomena

Proslava se je začela z zvonjenjem zvonov ljubljanskih cerkva in streli topovskih salv. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je med drugim dejal: "Vsi smo različni, na nek način vsak svoje barve. Katero barvo smemo izločiti iz mavrice, da naj to še vedno ostane mavrica? Nobene."

"Danes praznujemo 30. rojstni dan naše ljube, samostojne in neodvisne. Srečno je bila rojena v naročju ljudske enotnosti. Bili smo enotni na plebiscitu, na podlagi tega ljudskega mandata smo jo skupaj ustanovili prav na današnji dan, pred 30 leti. Enotnost je bila odločilnega pomena za nastanek in za razvoj naše države. Skupaj smo dosegli velike stvari in vse, kar smo se namenili velikega narediti za prihodnost, bomo dosegli edino skupaj. Zato je danes naš skupni praznik. Ne glede na razlike med nami," je izpostavil v svojem govoru in dodal:
"Koalicija za velike cilje vedno gradi na tistem, kar nam je skupno, ne na tistem, kar nas razdvaja. Drugače ne more biti uspešna. Taka je bila koalicija pred 30 leti." 
Evropski javnosti je še sporočil, da se bomo glede visokih ciljev predsedovanja v Sloveniji potrudili po naših najboljših močeh.
Po njegovem govoru je ljubljanski nadškof Stanislav Zore blagoslovil osamosvojitveno lipo.

Najmočnejša mednarodna udeležba do zdaj

Pozdravne nagovore so imeli tudi predsedniki vlad sosednjih držav, in sicer avstrijski kancler Sebastian Kurz, madžarski premier Viktor Orban in hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković. Proslave se udeležujejo tudi številni drugi tuji gosti.

Kurz: Na Triglavu sem se prepričal, kako čudovita je Slovenija

Kurz je poudaril, da je Slovenija v času od osamosvojitve s trudom in pogumom veliko dosegla. Kot je dejal, je naša država njihova pomembna soseda in partnerica. "Ko me je Janša poleti peljal na Triglav, sem se še enkrat prepričal, kako čudovita država je Slovenija," je dejal in se Janši zahvalil, ker bo med predsedovanjem Svetu EU velik poudarek dal tudi na področje Zahodnega Balkana.

Orban: Madžari na vas gledamo kot na krščanske brate

"Prinašam pozdrave in izraze spoštovanja madžarskega ljudstva. Madžari na vas gledamo kot na svoje prijatelje in krščanske brate. Veseli smo, da smo vaši sosedi. Ko pridemo v slovenijo, vidimo čudovito deželo," je poudaril Orban. "Kolikor je naša soseda bogatejša, močnejša in srečnejša, toliko bolje se godi tudi Madžarski. Takšna država prinaša dodano vrednost tudi naši deželi," je povedal.

Plenković: Čim več prispevajte k prihodnosti Evrope

Plenković pa je izpostavil: "Zanesite se na svoje znanje, svojo ustvarjalnost, svojo domoljubnost, na svoje evropejstvo in čim več prispevajte k prihodnosti Evrope." Hrvaški premier je prepričan, da imata Slovenija in Hrvaška najboljše odnose med vsemi državami nekdanje Jugoslavije.
V drugem delu bosta zbrane v pozdrav slovenskemu prevzemu predsedovanja EU nagovorila predsednik vlade Janez Janša in predsednik Evropskega sveta Charles Michel.
Tako močne mednarodne udeležbe na proslavah ob dnevu državnosti v 30 letih še ni bilo, poroča TV Slovenija.

Fajonova odpovedala udeležbo

Na državni proslavi ni bilo prvakov LMŠ in Levice Marjana Šarca in Luke Mesca. Predsednika SNS Zmago Jelinčič je šel na proslavo v Radencih, novi predsednik DeSUS Ljubo Jasnič pa do srede vabila še ni prejel. Ker na proslavi ne bodo sodelovali praporščaki Zveze borcev za vrednote NOB, je udeležbo odpovedala tudi predsednica stranke SD Tanja Fajon.
Udeležbo je odpovedal tudi nekdanji predsednik republike Danilo Türk, ker, kot je povedal za medije, oblast, ki proslavo organizira, izgublja legitimnost. Prvi predsednik Milan Kučan se je na drugi strani proslave udeležil.
Na proslavi so sodelovali tudi Garda Slovenske vojske, nosilci bojnih zastav in praporščaki Policije ter osamosvojitvenih, veteranskih in domoljubnih organizacij.

Protestniki na Prešernovem trgu

Ob 19. uri je na Prešernovem trgu potekala alternativna proslava petkovih protestnikov.

Dogajanje na Prešernovem trgu je potekalo ob spremljavi številnih policistov. Tik pred začetkom protesta je na Prešernovem spomeniku transparent z napisom "Domoljubju pravite fašizem, da branite svoj komunizem" razvila tudi skupina posameznikov, ki pa jih je policija odstranila. Dogodek je po tem potekal mirno.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                           Danes praznujemo 30 let samostojnosti Slovenije

Od srca čestitam tebi i drugovima Slovencima na Forumu!

Stvarno su se dogodile značajne stvari za čovječanstvo na današnji dan

SREČKO KATANEC

Na današnji dan leta 1998 je Srečko Katanec prvič postal novi selektor slovenske nogometne reprezentance in jo popeljal na evropsko in svetovno prvenstvo.

Katanec je veljal za odličnega igralca reprezentance Jugoslavije. Prvič je za jugoslovansko reprezentanco zaigral že na evropskem prvenstvu leta 1984 v Franciji in ekipa je še istega leta na olimpijskih igrah v Los Angelesu osvojila bronasto kolajno.

Prav tako je uspešno igral za jugoslovansko reprezentanco v kvalifikacijskem ciklu za svetovno prvenstvo 1990 v Italiji in z njo kot tretji Slovenec nastopil na svetovnem prvenstvu. Za Slovenijo je odigral eno samo uradno in tudi svojo zadnjo tekmo.

Trenersko pot je začel leta 1996 in z Dragom Kostajnškom vodil mlado reprezentanco do 21 let. Leta 1998 je za kratek čas sedel na trenersko klop kluba ND Gorica, 1. julija istega leta pa je bil imenovan za selektorja slovenske reprezentance.
Že v svojem prvem kvalifikacijskem ciklu mu je uspelo Slovenijo popeljati na evropsko prvenstvo leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem in s tem je sprožil pravo nogometno evforijo v domovini. Slovenija je pod njegovo taktirko iztržila neodločena izida proti takratni ZR Jugoslaviji in Norveški ter nesrečno izgubila proti Španiji.

V naslednjem kvalifikacijskem ciklu je ponovil podvig in se s slovensko izbrano vrsto uvrstil na svetovno prvenstvo 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, kjer je Slovenija izgubila vse tri tekme - proti Španiji, Južnoafriški republiki in Paragvaju, še večje razočaranje od teh izidov pa je prinesel hud spor med njim in prvim zvezdnikom reprezentance Zlatkom Zahovičem.

Zaradi teh dogodkov je takoj po svetovnem prvenstvu odstopil s selektorskega mesta in 2. novembra sedel na klop pirejskega Olympiakosa. Katanec je v Pireju zdržal le tri mesece, uprava ga je zaradi ne najboljših rezultatov in zaradi hude kritike razmer v klubu odslovila 7. februarja 2003. Februarja 2006 je postal selektor Makedonije. Tudi tam se je sprl z glavnim zvezdnikom moštva Pandevom, nato pa se je zaradi slabih rezultatov moral posloviti. Podobna zgodba se mu je zgodila, ko je bil selektor Združenih arabskih emiratov, saj je reprezentanca doživela velik neuspeh na azijskem prvenstvu.
31. decembra 2012 je drugič prevzel vodenje slovenske nogometne reprezentance.

* 1981 - 1985 - Olimpija - 81 tekem (10 golov)
* 1985 - 1986 - Dinamo Zagreb - 21 tekem (3 goli)
* 1986 - 1988 - Partizan - 56 tekem (10 golov)
* 1988 - 1989 - VfB Stuttgart - 26 tekem (1 gol)
* 1989 - 1994 - Sampdoria - 87 tekem (12 golov)

* 1983 - 1990 - Jugoslovanska reprezentanca  31 tekem (5 golov)
* 1994 - Slovenska reprezentanca - 5 tekem (1 gol)

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
            Srečko Katenec je bil odličen igralec še v Jugoslovanski reprezentanci
[You must be registered and logged in to see this image.]
     Srečko Katanec je kot selektor slovensko reprezentanco popeljal na evropsko
                                              in svetovno prvenstvo

Pamtim ga kao odličnog igrača, ali već dugo ga nema (barem kod nas) u javnosti. 
Gdje se zagubio, što sada radi?

Mislim da je i dalje trener...gdje god da je igrao..igrao je vrhunski..i u Stuttgartu i u Sampdoriji..ranije u Dinamu..mislim i Partizanu.
Mene se dojmio u dresu nase olimpijske reprezentacije na OI u Los Angelesu.
Znam da smo se ustajali u gluho doba noći da bi gledsli prijenose kad nasi igraju.
Tim u sastavu : Ivković, B.Đurovski, Baljić, KATANEC, Elsner, Radanović, B.Cvetković, Stojković, Pančev,Baždarević,M.Đurovski.
Selektor Ivica Osim

Da, igrao je i u Partizanu... a ovaj sastav u to doba pod Osimom bio je veoma jak i rekspetabilan.