Na današnji dan

Prvi brod iz flote britanskih doseljenika - kažnjenika, koji su trebali osnovati prvu europsku koloniju u Australiji pristao je na njene obale 18. siječnja 1788.
Bila je to tzv. Prva flota (First fleet) koja je prevozila uglavnom kažnjenike, ali i neke svojevoljno doseljene Britance. Put od Engleske, iz Porthsmoutha, do Australije trajao je 250 dana, a pristali su u Botany Bayu, zaljevu kojeg je 18 godina prije otkrio James Cook.
Ukupno je pristiglo 11 brodova s 1.487 ljudi, od čega 778 kažnjenika. Kapetan Arthur Phillip, vođa ekspedicije, kao lokaciju za kažnjeničke kolonije odabrao je jedno mjesto sjeverno od zaljeva i nazvao ga Sydney, po lordu Sydneyu (Thomas Townshend, 1. vikont Sydney), tadašnjem britanskom ministru unutarnjih poslova. Inače, Botany Bay, zaljev južno od Sydneya, dobio je ime po obilju botaničkih vrsta koje se u njemu nalaze. Tako ga je nazvao sam James Cook kad je vidio da je njegov brodski znanstvenik Sir Joseph Banks oduševljen raznolikošću tamošnje flore.

BENTLEY MOTORS

Na današnji dan leta 1919 je Walter Owen Bentley v Angliji ustanovil podjetje Bentley Motors.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Walter Owen Bentley

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                        Bentley Blue Train

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                         Bentley 3 Litre

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                           Bentley Blower

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                      Bentley 8 Litres

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                  Bentley Mark V

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                Bentley R type Continental

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                Bentley S1 Continental Flying Spur

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                    Bentley Continental GT

Američki pisac, pjesnik, urednik i književni kritičar iz doba američkog romantizma Edgar Allan Poe rodio se 19. siječnja 1809. u Bostonu, pod imenom Edgar Poe (bez srednjeg imena Allan).
Rano je ostao bez roditelja pa se o njemu brinula obitelj Allan. Kako nikada nije legalno usvojen, prezime Allan uzeo je kao svoje srednje ime. S 18 godina mladi Poe priključio se američkoj vojsci, a tri godine kasnije upisao je vojnu akademiju West Point, gdje se nije dugo zadržao jer je izbačen zbog lošeg ponašanja.
Zatim je otišao u Baltimore gdje je započeo književno-publicistički rad. Prvu zbirku pjesama 'Tamerlane i druge pjesme' objavio je o vlastitom trošku. Nakon što je s kratkom pričom 'Poruka u boci' osvojio 50 dolara započeo je karijeru spisatelja. Pisao je recenzije, kritike, eseje, pjesme i pripovijetke, uređivao i izdavao časopise te držao predavanja. Njegova prva zbirka, 'Priče iz Groteske i Arabeske', pojavila se 1840., a sadrži jedno od njegovih najpoznatijih djela, 'Pad kuće Usherovih'. Uskoro je izašla i 'Školjkareva prva knjiga', njegovo najprodavanije djelo. Svjetsku slavu donijela mu je mračna poema o izgubljenoj ljubavi 'Gavran', a romani 'Umorstva u Rue Morgue' i 'Ukradeno pismo' smatraju se začecima moderne detektivske priče. Ostala značajna djela su mu: 'Heleni', 'Grad u moru', 'Annabel Lee', 'Priča Arthura Gordona Pyma', 'Crni mačak' i druge.
Živio je na rubu siromaštva, povremeno zapadao u teška depresivna stanja te tražio spas u alkoholu i narkoticima. Tajanstveni elementi njegovog privatnog života i mračno pjesništvo stvorili su od Poea mit o ukletom pjesniku.
Kad mu je bilo 26 godina, potajno se oženio svojom bliskom rođakinjom, sestričnom Virginijom Clemm, kojoj je bilo samo 13 godina, a do danas nije potpuno razjašnjeno zašto je došlo do tog braka. Ona je umrla mlada od tuberkuloze s 24 godine, i njoj je posvetio pjesme 'Gavran' i 'Annabel Lee'.
Depresivan i očajan Poe je pokušao samoubojstvo 1848. Nakon toga je poslije zabave na putu novoj zaručnici nestao na tri dana. Pojavio se u izbezumljenom i rastresenom stanju u Baltimoreu, gdje je na kraju i preminuo 7. listopada 1849. Oko njegovog misterioznog nestanka i smrti nastale su mnoge legende i teorije zavjere, od toga da je otet, ubijen ili da je pobjegao živjeti pod drugim identitetom.

LAURA DEKKER

Na današnji dan leta 2012 je Nizozemka Laura Dekker postala najmlajša solojadralka, ki je z jadrnico "Guppy" obplula svet. Stara je bila 16 let.

GUPPY

Dolžina: 11,40 m
Širina: 3,76 m
Površina jader: 82m2
Ugrez: 1,90 m
Leto izdelave: 1978
Teža: 11 ton

[You must be registered and logged in to see this link.]

BLOG

[You must be registered and logged in to see this link.]



[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                    Laura Dekker pred svojo jadrnico

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                      Laura Dekker in prikaz njene poti

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                      MiniCat 420 Laura Dekker Ltd. Edition

[You must be registered and logged in to see this image.]
     Laura & Daniel z jadrnico Anna Rose na potovanju na Salomonovih otokih 18.01.2017

KRALJICA VIKTORIJA

Na današnji dan leta 1901 je umrla britanska kraljica Viktorija, ki je bila okronana za kraljico Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske 20. junija 1837, 1. januarja 1877 pa je postala še cesarica Indije. Njena vladavina je trajala več kot 63 let, kar je dlje, kot je vladal kateri koli angleški monarh, vse do leta 2015, ko jo je po dolžini staža presegla njena pravnukinja Elizabeta II. Viktorija je bila zadnja vladarka iz hiše Hanoverancev, njen naslednik Edvard VII, je pripadal hiši Saxe-Coburg-Gotha.
Obdobje Viktorijine vladavine je bilo zaznamovano z veliko širitvijo britanskega imperija. Njeno obdobje, imenovano tudi viktorijanska doba, je predstavljalo vrh industrijske revolucije, čas velikih socialnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb.
Po njej so imenovali Viktorijine slapove na reki Zambezi in Viktorijino jezero v vzhodnoafriškem Jezerskem višavju.



[You must be registered and logged in to see this image.]
                                V mladih letih

[You must be registered and logged in to see this image.]     [You must be registered and logged in to see this image.]
                        Kraljica Viktorija                                          Nepozabna poroka v beli obleki leta 1840

[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Značilna bela poročna obleka kraljice Viktorije                                                                         Kraljica Viktorija in princ Albert

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                  Kraljica Viktorija in princ Albert z otroki

[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
                    Kraljica Viktorija

[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                         Queen Victoria                                                                                                      Queen Victoria v Boki Kotorski

U Voloskom kod Opatije 23. siječnja 1857. rodio se geofizičar, profesor i znanstvenik Andrija Mohorovičić.
Za doktora znanosti promoviran je na zagrebačkom Sveučilištu 1893. na osnovi disertacije 'O opažanju oblaka, te o dnevnom i godišnjem periodu oblaka u Bakru'. 1910. postao je izvanredni sveučilišni profesor, te je od 1893. do 1917/18. god. na Mudroslovnom fakultetu u Zagrebu predavao kolegije s područja geofizike i astronomije. Od 1893. je dopisni član, a 1898. redovni član tadašnje akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu.
Njegovo otkriće da Zemljina utroba nije homogena, nego da postoje barem dva različita sloja (kora i plašt) smatra se velikm znanstvenim otkrićem i po njemu je ta granica kore i plašta dobila naziv Mohorovičićev diskontinuitet (ili skraćeno Moho).
Najprije se bavio meteorologijom, a 1892. postao je upravitelj meteorološkog opservatorija na zagrebačkom Griču. S vremenom se počeo zanimati za seizmologiju i uspio je nabaviti prve seizmografe u Zagrebu. Do svog je najvećeg otkrića došao kad je proučavao seizmografske zapise nastale za vrijeme potresa u Pokupskom 1909. O tom je potresu skupio zapise iz više europskih seizmoloških postaja, a diskontinuitet je otkrio u Zemljinoj unutrašnjosti na osnovu različitog širenja potresnih valova.
Danas se slični slojevi na Mjesecu i Marsu također zovu po njemu. Jedan krater na Mjesecu i jedan asteroid su nazvani po Mohorovičiću. Hidrografski brod JRM PH-33, izgrađen u Poljskoj 1971., dobio je ime 'Andrija Mohorovičić', a brod je još uvijek u aktivnoj službi HRM pod istim imenom (i oznakom BŠ-72).
Mohorovičić je umro 1936. u Zagrebu, a pokopan je na groblju Mirogoju.

BATISKAF USS TRIESTE

Leta 1960 je batiskaf USS Trieste postavil nov svetovni rekord, ko se je spustil do najnižje točke v Tihem oceanu. Sprva so izmerili, da so se spustili 10.916 metrov globoko, kasnejše raziskave pa so pokazale, da so se spustili v globino 10.911 metrov.

Dno Marijanskega karka sta leta 1960 pod ameriško zastavo dosegla švicarski znanstvenik Jacques Piccard (sin še bolj znanega Augusta Piccarda) in ameriški mornariški poročnik Donald Walsh v batiskafu Trieste, ki so ga (ob sodelovanju drugih podjetij) zgradili v nam bližnjem Tržiču (Monfalconu), v ladjedelnici Cantieri Riuniti dell Adriatico, kjer je od nekdaj zaposlenih tudi precej primorskih Slovencev.

Oceanografa in inženirja Jacques Piccard in Donald Walsh sta se dna največje globine morja dotaknila več kot pol stoletja pred režiserjem in raziskovalcem Jamesom Cameronom, ki je njun podvig brez napake ponovil.

Preden je batiskaf Trieste, ki se prav tako kot balon spušča in dviguje po načelu vzgona (balon v zraku, batiskaf v vodi), končal pri Američanih oziroma pri njihovem uradu za pomorske raziskave, sta se oče in sin Piccard z njim v Sredozemlju potopila večdesetkrat, v Neapeljskem zalivu na globino 3135 metrov. Američani so s svojo skupino inženirjev in znanstvenikov ter denarjem, brez katerega ne gre, raziskave pospešili, v Tihem oceanu so kmalu dosegli sedem tisoč metrov, bil je čas za dno vseh dnov.

Jeklena krogla pušča vodo

Devet let po odkritju oziroma izmeri raziskovalne ladje Challenger II, kako daleč, kako globoko je do prizemlja sveta, je bil batiskaf Trieste 23. januarja 1960 na Tihem oceanu, na območju globine več kot 11.000 metrov, nad Marijanskim jarkom. Tja ga je privlekla ladja ameriške mornarice, ki jo je spremljal rušilec. Morje je bilo nevarno razburkano, valovi visoki osem metrov, Jacques in Donald sta se vkrcala na krov batiskafa in razpravljala, ali naj se potopita ali ne. Piccard je odločil, da gresta. Ob 8 uri in 23 minut se je Trieste začel spuščati v globino, ob devetih je bil šele 240 metrov globoko.

Jacques je ocenil, da je treba hitrost potapljanja povečati, izpustil je nekaj bencina, ki je bil v komorah za vzgon, plovnost. V globini 305 metrov sta prižgala zunanji žaromet. Videti je bilo, kot da osvetljeni plankton sneži z dna, kot obrnjeni snežni metež. Ko sta ugasnila luči v kabini in reflektor, je bilo morje skozi line videti sivo-črne barve, v globini okoli 700 metrov je batiskaf zajela popolna, črna tema. Mrzla voda je ohladila notranjost, moža sta se dodatno oblekla in použila nekaj rebrc čokolade. V globini 1280 metrov je debelostenska jeklena krogla, v katero sta bila zaprta raziskovalca, začela rahlo puščati vodo, a nevšečnost ni trajalo dolgo.

Globlje, kot je visok Mount Everest

Pronicanje vode se je ponovilo in samo od sebe ustavilo še pri 6024 metrih. Batiskaf je bil kmalu nižje od sedem tisoč metrov, rekorda potopa številka 64. Živ človek ni bil še nikoli globlje! Nekaj čez enajsto je globinomer pokazal 8226 metrov. Začela ste se spraševati, kje je dno. Jacques je z izpuščanjem železnih kroglic obtežbe zmanjšal hitrost vožnje, če lahko tako rečemo, kmalu sta bila na globini v višini Mount Everesta, strehe sveta na 8843 metrih. Na poti v klet sveta sta prižgala žaromete, hitrost spuščanja še upočasnila na 30 centimetrov v sekundi. Reflektorji niso otipali nobenega življenja, ne majhnega ne velikega. Opoldne je Trieste prilebdel na 9450 metrov, Piccard je vključil sonarni instrument, ki je bil naravnan tako, da bi otipal dno, ko bi se mu približali na 180 metrov. Odboja ni bilo, napetost je naraščala, Trieste je tonil, kmalu je bil 10.668 metrov globoko. Oči članov posadke se niso odlepile od zaslona naprave. In res, končno je instrument zaznal odboj, do dna naj bi bilo samo še 77 metrov.

Nekaj minut pozneje se je batiskaf Trieste dotaknil tal. Uradna globina, ki sta jo tistega januarskega dne 1960 dosegla Jacques Piccard in Donald Walsh, je bila 10.919 metrov, kar je 21 metrov več kot v naslednjem stoletju in tisočletju Cameron, a v tem primeru nobena slava ni večja ali manjša. Ve pa se, kdo je bil prvi. Na teh globinah je pritisk več kot tisoč atmosfer.

Življenje je bila bolščeča riba

Trieste je ob dotiku s tlemi skalil vodo, kar je raziskovalca oviralo pri opazovanju. Kljub nevšečnosti je Piccard opazil ploščato ribo, ki je počivala na rjavo rumenem blatu. Bila je približno 30 centimetrov dolga in 15 centimetrov široka. Z vrha glave sta ji štrleli okrogli očesi, na dnu sveta je bilo kljub neznanskemu pritisku življenje. Da so tam globoko spodaj ribe, raki, črvi, morske zvezde in še kaj, so potrdila tudi poznejša fotografiranja iz robotskih plovil.

Raziskovalca sta na dnu ostala okoli 20 minut. Trieste se je vrnil na morsko gladino malo pred peto uro popoldne. Z njim tudi člana posadke. Jacques Piccard in Donald Walsh. Živa in zdrava. Oceanografa in inženirja sta pozneje sodelovala tudi pri drugih pomembnih oceanskih in podvodnih raziskovanjih ter doživela številne časti. Piccard je leta 2008 umrl, star 86 let, precej mlajši Walsh, rojen leta 1931, pa se kot svetovalec še ukvarja z morji in njihovimi skrivnostmi.

Osebna izkaznica zmagovalca

Batiskaf Trieste je bil dolg 15 metrov, v trupu pa je bilo prostora za 83 m³ bencina, ki je služil za vzgon, podobno kot pri balonih vodik ali topli zrak, in primerne zaloge zraka. Železna krogla za posadko, instrumente in upravljanje je imela premer 2,16 metra, izdelali so jo v Kruppovih železarnah. Prenesla je pritisk 1,25 tone na kvadratni centimeter, njene stene so bile debele 12,7 centimetra. Skupna masa krogle je bila 13 ton. Posadka je dihala zrak, ki je krožil in se filtriral, odvečni ogljikov dioksid pa se je izločal. Zrak je v prostor prihajal iz ločenih jeklenk pod pritiskom. Podoben sistem reciklaže zraka je še danes v uporabi v raketoplanih in skafandrih. Plovilo se je z električno energijo napajalo iz akumulatorjev.
[You must be registered and logged in to see this link.]



[You must be registered and logged in to see this image.]
                                             Batiskaf Trieste dvigujejo nazaj na matično ladjo

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                             Načrt batiskafa Trieste leta 1959

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                         Jeklena Sfera za posadko na batiskafu Trieste

[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Batiskaf Trieste v vojaškem muzeju ZDA                                                              Švicarska znamka

27. siječnja 1888. u SAD je osnovan National Geographic Society, jedna od najvećih neprofitnih znanstveno-obrazovnih organizacija na svijetu. Uz geografiju, bavi se poviješću, prirodnim znanostima, te očuvanjem povijesnih spomenika i zaštitom okoliša.
U početku je National Geographic Society bio elitni klub koji je okupljao znanstvenike i njihove bogate pokrovitelje koji su se zanimali za ekspedicije. 13. siječnja 1888. u klubu Cosmos u Washingtonu sastala se skupina od 33 istraživača i znanstvenika (geografi, geolozi, izumitelji, učitelji, pravnici, meteorolozi, kartografi, biolozi...), s ciljem osnivanja društva koje bi se bavilo širenjem i produbljivanjem znanja o geografiji. Sastavljen je statut društva i plan rada, te je društvo službeno počelo s radom na današnji dan.
Prvi predsjednik bio je pravnik Gardiner Greene Hubbard, a na tom ga je položaju 1897. naslijedio Alexander Graham Bell, izumitelj telefona. Sa svojim zetom Gilbertom Hoveyem Grosvenorom, prvim stalnim urednikom časopisa National Geographic, Bell je zaslužan za ideju masovnog korištenja fotografija za dočaravanje zanimljivih priča, te je časopis danas poznat upravo po svojim iznimno kvalitetnim fotografijama. Dostupan je na više od 40 jezika i mjesečno ima oko 60 milijuna čitatelja. Društvo pokriva druge medije, emitira na National Geographic Channelu, ima muzej u svom sjedištu u Washingtonu, a organizira i mnoge putujuće izložbe, npr. o kralju Tutankamonu, kulturnom blagu Afganistana, ili kineskim terakota vojnicima. Društvo je do sada dodijelilo više od 11.000 stipendija za znanstvena istraživanja i ekspedicije.

Pisac i matematičar, autor pustolovina male Alise, Lewis Caroll rodio se 27. siječnja 1832. u Daresburyju u sjeverozapadnoj Engleskoj. Pravim imenom Charles Lutwidge Dodgson, izabrao je pseudonim prevođenjem svojih dvaju osobnih imena Charles Lutwidge na latinski kao Carolus Ludovicus, a zatim njihovom ponovnom anglizacijom. Obrazovao se na Oxfordskom sveučilištu gdje je kasnije predavao matematiku i logiku punih 26 godina. 1861. je postao i anglikanski svećenik.
Roman dječje fantastike 'Alisa u zemlji čudesa' ('Alice's Adventures in Wonderland') napisao je u prvoj polovini 1860-ih godina, na temelju priča koje je pripovijedao djevojčici Alice Liddell, kćeri prijatelja s Oxforda. Roman je postigao golem uspjeh što ga je potaklo pisanju i popularnog nastavka 'Alisa s one strane ogledala' ('Through the Looking-Glass, and What Alice Found There'). Knjiga sadrži i čuvenu besmislenu pjesmu 'Jabberwocky', odnosno 'Hudodrakija' u prijevodu Antuna Šoljana. Premda su knjige pisane za djecu, nesentimentalni humor, paradoksalna logika i duhovite igre riječima kojim obiluju postale su dijelom engleske kulturne baštine.
Napisao je i niz humorističnih pjesama, od kojih se ističe poema 'Lov na Snarka', i nekoliko matematičkih djela. Uz to bio je entuzijastičan i nadaren amaterski fotograf. Preminuo je 1898. u Guildfordu blizu Londona.
Zanimljivo - postoji medicinski sindrom 'Alisa u zemlji čudesa', a može se javiti kod 20% osoba koje boluju od jakih migrena. Sindrom se manifestira tako da osoba percipira predmete i ljude kao da su preveliki ili premaleni, kao da su dalje ili bliže nego što zapravo jesu. Mozak postaje preosjetljiv i stvara iluzije. U dnevnicima Lewisa Carolla zabilježeno je da je patio od jakih migrena, pa se smatra da su možda njegove migrene i iluzije inspirirale roman 'Alisa u zemlji čudesa' jer nema povijesnih zapisa koji bi pokazivali da je pisac ikad konzumirao psihodelične droge.

CIRIL KOSMAČ

Na današnji dan leta 1980 je umrl scenarist, pisatelj in prevajalec Ciril Kosmač, ki se je rodil 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Njegovo življenje so usodno zaznamovale izkušnje z italijansko fašistično ječo in prva ter druga svetovna vojna.

Zaradi sodelovanja v organizaciji TIGR je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1930 na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti.
Nato je prebegnil v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih.
Zatem je odšel v Pariz (1938) in se pozneje preselil v London (1942), kjer je delal na radiu BBC. Leta 1944 se je vrnil v domovino in se pridružil partizanom.
Po vojni je bil urednik Slovenskega poročevalca, Tovariša in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 je bil član SAZU-ja. Štiri leta pozneje pa je prejel Župančičevo nagrado. Leta 1968 je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1949 je dobil Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji, za novelo Tantadruj je 1967. leta prejel nagrado Prix Italia, leta 1974 je dobil nagrado AVNOJ za pisateljsko delo, leta 1979 mu prisodijo Prešernovo nagrado, ki pa je naslednjega leta ni mogel prevzeti, ker je prej umrl v Ljubljani. Pokopan je na pokopališču v Ročah nad Slapom ob Idrijci.
Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. Pisal je v glavnem kratko prozo in je s svojimi zgodbami arhaičnemu tolminskemu svetu postavil svojevrsten spomenik, predvsem z liki svojih del, kot so Tantadruj, očka Orel ali Črnilogar. Knjiga Balada o trobenti in oblaku je bila prevedena v kar petnajst jezikov, romanu Pomladni dan pa pripisujejo velik vpliv na razvoj slovenske pripovedne proze.
Po njegovem scenariju je nastal tudi prvi slovenski zvočni in igrani celovečerni film Na svoji zemlji.

* Tantadruj, 1959
* Iz moje doline: novele, 1958
* Balada o trobenti in oblaku, 1956/57
* Pot v Tolmin, 1953
* Pomladni dan, 1950 (Novi svet) in 1953 (v knjigi)
* Na svoji zemlji: scenarij, 1948
* Ocka Orel, 1946
* Sreca in kruh: novele, 1946
* Tistega lepega dne, 1938
* Življenje in delo Venca Poviškaja, 1937
* Gosenica, 1936
* Clovek na zemlji, 1935
* Hiša št. 14, 1934

»Zaprl sem oči, srce in vse telo pa mi je prepojilo tako močno čustvo mirne in čiste sreče, da sem si moral kar glasno povedati: "Doma sem vendar!..."« 
(Ciril Kosmač, Pomladni dan)

»Potok, ki je bil tudi mejnik med našim in sosedovim svetom, je tekel prav po sredini dolinice. Glasno je žuborel pod srebrnozelenim obokom košatih vrb, ki so rasle na obeh straneh ter nad njim prepletale svoje dolge, tanke veje. Čista voda se je živo prelivala med okroglimi, obrušenimi kamni, poraščenimi s temnozelenim mahom, ki je bil mehak in prijetno hladen.« 
(Ciril Kosmač, V gaju)

»In tako se je Martin Jakončič v mislih povrnil k svojemu mlinu. Ko je pred štiridesetimi leti odhajal z doma, je bil to majhen mlin na en kamen za krušno moko. Čepel je ob bregu, jez je bil lesen, segal je v reko skromen bran in skoraj po vsaki veliki povodnji so ga morali popravljati.« 
(Ciril Kosmač, Prazna ptičnica)

»Tako je minila pomlad. Prišel je čas košnje, najlepši čas. Najprej so kosili na travniku, kjer je bila najlepša trava.« 
(Ciril Kosmač, Pomladni dan)

»Življenje neizprosno teče svojo pot. Kakor Idrijca, je rekel in pokazal v reko. Tekla je po dolini, teče in bo tekla ... tudi, ko naše mame ne bo več. O, nikar ne misli, da se bo obrnila in začela teči nazaj proti Idriji!« 
(Ciril Kosmač, Pomladni dan)

»Ustavila sta se pred veliko košato dvonadstropnico z balkonom in kamnito ploščadjo.« 
(Ciril Kosmač, Prazna ptičnica)

»Železnica je bila stekla po dolini, ob cesti so nastale nove hiše, polja so bila očiščena vseh grmov in gozdovi niso več segali v temnozelenih klinih do reke.« 
(Ciril Kosmač, Prazna ptičnica)

»Na soškem bojišču je rohnela sedma ofenziva. S Krna so vso noč sikali ostri žarometi in pošteno rezali pobočja hribov. Pod bleščečimi ostrinami te luči, v temnih, razmočenih grapah in globelih, v samem črnem peklu pa je hrumela in se premetavala razburkana reka tisočev in tisočev oboroženih ljudi. In valovi te reke so pljuskali tudi k nam.« 
(Ciril Kosmač, Pomladni dan)

»Oče se je ustavil pri kapelici, ki je stala sredi starih kostanjev, in se ozrl po nebu. Začelo se je komaj zoriti.« 
(Ciril Kosmač, Pot v Tolmin


[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                                     Ciril Kosmač

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Film Na svoji zemlji

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                   Ciril Kosmač s svojim psom

MATEJA SVET

Na današnji dan leta 1988 je po veleslalomski zmagi v Kranjski Gori Mateja Svet ugnala vse tekmice še v slalomu. Drugo mesto sta zasedli Švicarka Vreni Schneider in Avstrijka Roswitha Steiner. Obe sta zaostali za 60 stotink sekunde. To je bila edina zmaga Svetove v slalomih za svetovni pokal.

Še deset vratic do cilja. Dajmo, Mateja! Odlično ji gre. Kot naoljeno. Držimo pesti. Še malo. Gremo, gremo! In - uspelo ji je! Mateja je zlata. Mateja je svetovna prvakinja. Besede na poti do slalomske zmage v Vailu leta 1989. V letu nepremagljivosti. Zmagoslavja in blišča. Dokler se ni zatreslo. In že naslednje leto počilo. Zavoljo sporov. Nesoglasij. Nepremostljivih. Zato je prišlo slovo. Od belih aren. S povsem zabrisanimi sledmi.
[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Mateja Svet je pri komaj 22 letih končala svojo kariero

[You must be registered and logged in to see this image.]
  Mateja Svet ob veleslalomski zmagi leta 1990 v Mariboru, druga Anita Wachter in tretja Maria Walliser

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                           Mateja Svet je na svetovnih prvenstvih osvojila 6 medalj

[You must be registered and logged in to see this image.]        [You must be registered and logged in to see this image.]
               Mateja Svet in Boris Strel leta 2006                                               Znamka Mateja Svet leta 1987

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                               Urška Hrovat in Mateja Svet v Mariboru leta 2007

Zaslugom svećenika i profesora Ivana Paštrića Split je 30. siječnja 1706. dobio prvu javnu knjižnicu.
Osnovana je u sklopu katoličkog sjemeništa te je imala oko 568 knjiga koje je darovao sam Paštrić rekavši da je "zbirka namijenjena sjemeništu i gradu Splitu".
Paštrićeva knjižnica je vremenom popunjavana knjigama drugih donatora, a danas splitska knjižnica posjeduje preko 50.000 knjiga. Od izvornih Paštrićevih knjiga sačuvala se četvrtina, odnosno oko 150-200 svezaka. Ova iznimno vrijedna zbirka, od početka nazvana Bibliotheca Pastritia, proglašena je pokretnim spomenikom kulture. U Riznici splitske katedrale čuva se i najstarija rukopisna knjiga-kodeks u RH, Splitski evanđelistar, procjenjuje se nastao u razdoblju od 7. do 9. stoljeća.
Ivan Paštrić rođen je u Splitu 1636. Bio je vrstan poznavatelj latinskog, grčkog, hebrejskog i sirijskog jezika. U Rimu i Veneciji bavio se pisanjem i izdavačkom djelatnošću, kao i lektoriranjem biblijskih jezika. Držao je katedru dogmatske teologije na Sveučilištu u Rimu, a priredio je i glagoljaško izdanje Brevijara (tiskan 1688.) i Misala. Nakon povratka u Split otvorio je sjemenište, a zatim i prvu javnu srednju školu s gimnazijom i teološkom i filozofskom naobrazbom.

CLARK GABLE

Na današnji dan leta 1901 se je rodil ameriški filmski igralec Clark Gable. Uspeh v gledališču mu je leta 1931 prinesel prvo manjšo filmsko vlogo. Po številnih statiranjih in epizodnih vlogah je kot očarljivi gangster zablestel v filmu Svobodna duša. Sledila je vrsta vlog, v katerih se je z odločno domišljavo moškostjo, združeno z odkritosrčnostjo in brezbrižnostjo, priljubil tako ženskemu kot moškemu občinstvu. Za film Zgodilo se je neke noči je dobil oskarja, vrhunec kariere pa je dosegel z vojno epopejo V vrtincu.

V VRTINCU

"Odkrito povedano, draga moja, mi je prekleto vseeno," je leta 1939 v filmski klasiki V vrtincu Rhett Butler zabrusil Scarlett O'Hara. Scarlett v podobi Vivien Leigh je Rhetta (Clark Gable) na koncu maratonsko dolgega filma vprašala: "Kam naj grem? Kaj naj storim?" (če jo zapusti) in dobila navedeni odgovor. Citat (v izvirniku "Frankly, my dear, I don't give a damn"), ki ga je Ameriški filmski inštitut leta (AFI) leta 2005 razglasil za filmski izrek, ki je najbolj zaznamoval filmsko zgodovino, je ne le vseboval za tiste čase nezaslišano vulgaren izraz ("prekleto"), ampak je znamenit tudi zato, ker je Rhett z njim pokazal, da je dokončno obupal nad Scarlett.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                               Clark Gable in Jeanette MacDonald leta 1936 v filmu San Francisco

[You must be registered and logged in to see this image.]
                            Clark Gable in Jean Harlow ter Myrna Loy v filmu Žena proti tajnici leta 1936

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Clark Gable in Vivien Leigh leta 1939

[You must be registered and logged in to see this image.]
                          Clark Gable in Lana Turner v filmu Honky Tonk leta 1941

[You must be registered and logged in to see this image.]      [You must be registered and logged in to see this image.]
Clark Gable in Grace Kelly v filmu Mogambo leta 1953            Clark Gable in Doris Day na podelitvi oskarjev leta 1958

[You must be registered and logged in to see this image.]
                       Clark Gable in Marilyn Monroe v filmu The MIsfits leta 1961

Tradicija duga gotovo devet i pol stoljeća ukinuta je u Mađarskoj 1. veljače 1946. godine ukidanjem Monarhije.
Ugarska je postala kraljevinom u ranom srednjem vijeku, krunidbom Stjepana I. Svetog (mađ. I. Szent István) za prvog ugarskog kralja na Božić 1000. godine, krunom koju mu je, prema predaji, poslao papa Silvestar II. (999.-1003.). Kroz povijest je značajna bila i tradicija Krune svetog Stjepana, zvane i Sveta kruna (mađ. Szent Korona), kojom su krunjeni gotovo svi ugarski kraljevi.
Nakon Prvog svjetskog rata i raspada Austro-Ugarske 1918. dinastija Habsburg-Lothringen bila je svrgnuta s vlasti, no u Mađarskoj je već 1920. obnovljena ustavna monarhija. Ipak, pobjedničke sile iz Prvog svjetskog rata, kao i neki čimbenici u Mađarskoj nisu dopuštali povratak cara Karla I. Habsburškog (u Mađarskoj se nazivao kralj Karlo IV. Ugarski, mađ. IV. Károly) u zemlju. Tako je Mađarska postala svojevrsnom kraljevinom bez kralja. Država je nosila naziv Kraljevina Mađarska (mađ. Magyar Királyság), no u njoj nije bilo kralja, nego je vršenje funkcije šefa države povjereno admiralu Miklósu Horthyju koji je imao titulu regenta tj. namjesnika. Dakle, četvrt stoljeća Mađarska je bila monarhija bez kralja kojom je upravljao admiral bez mornarice.
Horthy je izgubio vlast tijekom Drugog svjetskog rata pod pritiskom Adolfa Hitlera, a na vlast je došla pronacistička stranka Strelastog križa. Nakon završetka Drugog svjetskog rata nastalo je turbulentno razdoblje i tek je navedenog datuma službeno ukinuta Kraljevina Mađarska. Država je pretvorena u republiku, a komunisti su u njoj sve više preuzimali vlast. 1949. republika je pretvorena u Narodnu republiku kao komunističku tvorevinu unutar sovjetskog istočnog bloka.

Još od 972. godine Dubrovčani 3. veljače slave sv. Vlaha kao svojeg zaštitnika.
Toga dan pada blagdan sv. Vlaha, koji je poznat i kao sv. Blaž (od latinskog Sanctus Blasius). Dubrovački naziv Vlaho je nastao od grčke varijante Vlasios. Sveti Blaž ili sveti Vlaho (? - oko 316.) je bio liječnik, biskup i svetac, a rodio se u današnjem gradu Sivas u središnjoj Turskoj.
Štovanje sv. Vlaha u Dubrovniku povezuje se s njegovom pomoći gradu tijekom mletačkog napada. Prema legendi iz 15. stoljeća nakon što su pokorili Neretljane 971. godine Mlečani su naumili osvojiti i Dubrovnik. Pobožnom svećeniku Stojku, župniku crkve sv. Stjepana, ukazao se sv. Vlaho i upozorio ga na namjere Mlečana. Zahvaljujući upozorenju branitelji su spremni dočekali neprijatelja te ih odbili oštetivši im brodove. Uvidjevši da im zasjeda nije uspjela, Mlečanii su se otisnuli na pučinu i pobjegli. Dubrovčani su prepoznali svoje oslobođenje kao osobitu milost sv. Vlaha i odredili ga za svoga zaštitnika.
Otada je proslava sv. Vlaha blagdan svih stanovnika Grada i kasnije Dubrovčke Republike. Da bi svi mogli sudjelovati, uvedena je Sloboština Sv. Vlaha, dan kada je svaki prekršitelj, kažnjenik i prognanik mogao 2 dana prije i 2 dana poslije blagdana slobodno doći u Grad, a da ga nitko nije smio pozvati na odgovornost (ta se sloboština kasnije proširila na 7 dana prije i 7 dana poslije blagdana). Od 2009. godine dubrovačko je slavljenje sv. Vlaha (Festa Svetog Vlaha) upisano na listu UNESCO-ve nematerijalne kulturne baštine.
Inače, sv. Vlaho (Blaž) je poznat i kao pomoćnik i zaštitnik, tako da je svrstan u posebnu skupinu nazvanu Četrnaest svetih pomoćnika. Na njegov blagdan se obavlja blagoslov grla. Svećenik s dvjema svijećama pristupi vjerniku i moli: "Po zagovoru sv. Blaža, biskupa i mučenika, oslobodio te Bog od bolesti grla i svakog drugog zla!" Blagoslov se temelji na predaji po kojoj je sv. Blaž svojim blagoslovom spasio dječaka kome je u grlu zapela riblja kost

POLDE BIBIČ

Na današnji dan leta 1933 v Mariboru se je rodil Polde Bibič, legendarni slovenski filmski in gledališki igralec, dobitnik Prešernove nagrade in Borštnikovega prstana, je v svoji dolgoletni karieri ustvaril več kot 30 filmskih in 150 gledaliških vlog, sodeloval pa je tudi pri več kot 400 radijskih igrah.
Kljub mogočni pojavi - kdo se ga le ne bi spominjal kot Bedanca iz Kekčevih ukan - se je Polde Bibič vsem, ki so ga poznali, v spomin zapisal, z besedami Franceta Vurnika, "kot igralec širokega karakternega obsega in za možatost nenavadno tople človečnosti".
Poznejši igralec, pedagog in publicist se je 3. februarja 1933 rodil v Mariboru. Leta 1961 je diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, svojo igralsko pot pa je začel že prej, leta 1957, na odru osrednjega slovenskega gledališča. Ljubljanski Drami je ostal zvest tudi po uradni upokojitvi leta 1995, čeprav je redno gostoval tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, hkrati pa nastopal v tržaškem in v eksperimentalnih gledališčih.

Na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil profesor za dramsko igro, vrsto let pa je bil tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Zadnja leta je preživel v Centru starejših Medvode, umrl pa je 13. julija 2012.
Bibičev igralski opus obsega več kot 145 naslovov gledališkega repertoarja, več kot 200 radijskih iger, nastopil je v 36 filmih, 43 TV-dramah, 23 TV-serijah in treh kratkih študentskih filmih. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan (1985), Župančičevo nagrado (1974), srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996) in Sterijevo nagrado v Novem Sadu (1984).

Od doline šentflorjanske do mesta Goga
Čeprav mu niso bila tuja dela iz svetovne dramske zakladnice, je rad nastopal predvsem v odrskih postavitvah domačih dramskih del; med drugim je igral v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Za narodov blagor in Hlapec Jernej, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu in Jančarjevem Velikem briljantnem valčku.
Širša slovenska javnost si ga bo seveda zapomnila po filmskih vlogah. Bibič je debitiral leta 1955 v vojni drami Trenutki odločitve Františka Čapa. Najpomembnejše vloge je odigral v filmih Matjaža Klopčiča - Na papirnatih avionih (1967), Cvetje v jeseni (1973), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987) - ter v filmih Jožeta Babiča Poslednja postaja (1971) in Let mrtve ptice (1973) Živojina Pavlovića.
Umrl je 13. julija 2012 v Ljubljani.

FILMI

* Trenutki odločitve - 1955
* Dobro morje - 1958
* Dobri stari pianino - 1959
* Balada o trobenti in oblaku - 1961
* Samorastniki - 1963
* Zarota - 1964
* Ne joči, Peter - 1964
* Zgodba, ki je ni - 1967
* Grajski biki - 1967
* Na papirnatih avionih - 1967
* Kekčeve ukane - 1968
* Poslednja postaja - 1971
* Mrtva ladja - 1971
* Cvetje v jeseni - 1973
* Begunec - 1973
* Let mrtve ptice - 1973
* Pomladni veter - 1974
* Strah - 1974
* Bele trave - 1976
* Vdovstvo Karoline Zašler - 1976
* Iskanja - 1979
* Boj na požiralniku - 1982
* Razseljena oseba - 1982
* Dih - 1983
* Trije prispevki k slovenski blaznosti - 1983
* Veselo gostivanje - 1984
* Dediščina - 1984
* Heretik - 1986
* Moj ata, socialistični kulak - 1986
* Reminghton - 1988
* Ječarji - 1990
* Ruševine - 2005
* Srečen za umret - 2013


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                Polde Bibič kot Bedanec v Kekčevih ukanah leta 1968

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                 Poslednja postaja - 1971

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                              Cvetje v jeseni - 1973

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Let mrtve ptice - 1973

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                    Moj ata, socialistični kulak 1987

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                         Gledališki in filmski igralec Polde Bibič

[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Polde Bibič na protestnem shodu leta 2009 - "Nočemo gensko spremenjene prehrane"

[You must be registered and logged in to see this image.]
     Pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani

NA DANAŠNJI DAN

Simbol kapitalizma sredi svetovne prestolnice komunizma

Na današnji dan leta 1990 so v Moskvi, takrat še prestolnici komunistične Sovjetske zveze, odprli prvo restavracijo verige hitre prehrane McDonald's.

V komunističnih Vzhodni Evropi je McDonald's poleg kokakole, kavbojk in rock glasbe veljal za enega od najbolj značilnih simbolov oziroma ikon kapitalističnega Zahoda.

Kokakola kot simbol ameriškega imperializma

Kokakolo so sovjetski komunisti razglasili za "simbol ameriškega imperializma" (uradno so kokakolo v Sovjetski zvezi lahko pili od leta 1985, prej so Američani posebej za Sovjete ustekleničevali tako imenovano White Coke).

S sladko osvežilno pijačo pa so tesno povezani tudi McDonald'sovi hamburgerji. Zato ne preseneča, da se je nekaj let po tem, ko so Sovjeti lahko začeli piti uradno kokakolo, v komunistično državo, kjer se je propadla komunistična ideologija začela počasi poslavljati, uspelo prebiti tudi
najbolj znani verigi s hitro prehrano.

[You must be registered and logged in to see this link.]

BERT SOTLAR

Na današnji dan leta 1921 se je v Kočevju rodil gledališki in filmski igralec Bert Sotlar. V gledališču je odigral več kot 60 vlog; te so bile zaradi njegovega zvočnega glasu in možate postave realistično oblikovane in značajsko izrazito profilirane, zlasti junaški in komični liki. 
Njegova prva filmska vloga je bila interpretacija Izidorja, v danes fragmentarno ohranjenem filmu Visoška kronika (1950), nato pa igral glavno vlogo v srbskem celovečernem filmu Jezero.
Poleg številnih priznanj je igralec Bert Sotlar prejel Zlato areno 1957, za vlogo Ne okreči se sine,
leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan, leta 1984 še priznanje Metoda Badjura, Celje, za vlogo Primaša Tompe v Veselem gostovanju.
Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jugoslovanskih filmih, med drugim v filmih Svet na Kajžarju, Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Lucija, Tri četrtine sonca in Deseti brat.

FILMI

* Svet na Kajžarju - 1952
* Tri zgodbe - 1955
* Trenutki odločitve - 1955
* Ne okreči se sine - 1955
* La strada lunga un Anno - 1958
* Rafal u nebo - 1958
* Dobri stari pianino - 1959
* Tri četrtine sonca - 1959
* Square of Violence - 1961
* Tistega lepega dne - 1962 (Štefuc)
* Kozara - 1963
* Srečno, Kekec - 1963 (Kekčev oče)
* Ne joči, Peter - 1964 (Lovro)
* Double Circle - 1965
* Lucija - 1965
* Cvetje v Jeseni - 1973 (kmet Presečnik)
* Sutjeska - 1973
* Idealist - 1976
* Četiri dana do smrti - 1976
* To so gadi - 1977 (stari Štebe)
* Sudbine - 1978
* Draga moja Iza - 1979
* Deseti brat - 1982
* Kiklop - 1982
* Boj na požiralniku - 1982 (Dihur)
* Veselo gostivanje - 1984
* P.S.(Post scriptum) - 1988

SERIJE

* Bratovščina Sinjega galeba - 1969 (Ante)
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                         Svet na Kajžarju - 1952

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                     Bert Sotlar - 1958

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  Tistega lepega dne - 1962

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Kozara - 1963

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Ne joči, Peter - 1964

[You must be registered and logged in to see this image.]     [You must be registered and logged in to see this image.]     [You must be registered and logged in to see this image.]     [You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
              1955                                 1963                                    1973                                 1977                                      Znamka 2014

BOB MARLEY

Na današnji dan leta 1945 se je rodil Bob Marley, jamajški pevec, kitarist ter frontman zasedbe Bob Marley & The Wailers.

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                           Bob Marley

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                    Bob Marley

Američki predsjednik, konzervativac Ronald Reagan, rodio se 6. veljače 1911. na američkom Srednjem Zapadu, u gradu Tampicu, savezna država Illinois.
Po ocu je bio irskog podrijetla, a prezime Reagan nastalo je od irskog prezimena O’Regan. Ronaldov pradjed Michael pripadao je prvoj generaciji obitelji koja se doselila u Ameriku polovinom 19. stoljeća. Majka mu je bila škotskog porijekla i prezbiterijanka po vjeri, pa je iako kršten kao katolik, pod utjecajem majke prihvatio prezbiterijanstvo. U mladosti je otišao u Kaliforniju i ondje započeo filmsku karijeru. Prvu pravu ulogu imao je 1937. u filmu 'Love Is on the Air'. Pokazao se prilično dobrim pa je do kraja 1939. nastupio u 19 filmova, te je glumio primjerice s Humphreyjem Bogartom, Errolom Flynnom i Bette Davis.
Reaganova uspješna filmska karijera prekinuta je na određeno vrijeme nakon što su SAD ušle u Drugi svjetski rat. Mobiliziran je, a 1942. stavljen je u posebnu vojnu jedinicu koja se bavila snimanjem propagandnih filmova (tzv. First Motion Picture Unit). U istoj je jedinici bio i Clark Gable, a zapovjednik je bio Jack Warner (jedan od braće Warner iz kompanije Warner Bros.). Tijekom rata Reagan je napredovao do čina satnika. Nakon rata nastavio je civilnu filmsku karijeru, a postao je i predsjednik Američkog udruženja glumaca (Screen Actors Guild). I njegova supruga Nancy Reagan bila je filmska glumica, a u nekim su filmovima i zajedno nastupali.
Nakon filmske karijere ušao je u aktivnu politiku. Početkom 60-tih prešao je iz Demokratske u Republikansku stranku te 1966. pobijedio na izborima za guvernera Kalifornije. Na predsjedničkim izborima godine 1980. uvjerljivo je pobijedio demokratskog predsjednika Jimmyja Cartera, koji se borio za svoj drugi mandat, postavši time najstarijim izabranim američkim predsjednikom. Godine 1984. uvjerljivo je osvojio i drugi predsjednički mandat.
Njegovu vladavinu obilježilo je smanjenje poreza i izdataka savezne vlade, povećanje vojne potrošnje i iniciranje uspostave tzv. proturaketnoga obrambenog štita, vojna intervencija na Grenadu 1983. i pokušaj rušenja protuameričkoga režima u Nikaragvi. U vrijeme prvog mandata zaoštrio je politiku prema SSSR-u i pojačao utrku u naoružanju čime je sovjetska država dovedena na rub bankrota. Poznata je njegova rečenica u kojoj je SSSR nazvao 'Carstvom zla'. U drugom mandatu našao je zajednički jezik sa sovjetskim reformatorom Mihaelom Gorbačovom, što je dovelo do potpisivanja nekoliko sporazuma o smanjenju naoružanja te postupnom kraju Hladnog rata.
Iako je njegovih osam godina na čelu SAD-a bilo puno kontroverzi, Reagan je u očima Amerikanaca jedan od najpopularnijih predsjednika u povijesti. Svojim je stilom vladanja pridonio reafirmaciji predsjedničke funkcije nakon duljega kriznog razdoblja.
Umro je 2004. u Kaliforniji, u dobi od 93. godine, nakon što je godinama bolovao od Alzerheimove bolesti.

7. veljače 1688. rođena je Marie Luise von Hessen-Kassel (Marija Lujza od Hessen-Kassela), žena od koje potječu svi današnji europski monarsi.
Rodila se u Kasselu, glavnom gradu landgrofovije Hessen-Kassel, koja je u to doba bila faktički nezavisna država unutar Svetog Rimskog Carstva. Njen otac Karlo Hessen-Kassel bio je vladar te države, a po majci je Marija Lujza dijelom potjecala i od Barbare Celjske (1392-1451, kćeri hrvatskog bana Hermana II. Celjskog i grofice Ane von Schaunberg), hrvatsko-ugarske kraljice i carice Svetog Rimskog Carstva, žene rimsko-njemačkog cara, hrvatsko-ugarskog i češkog kralja Žigmunda Luksemburškog (1368-1437).
Marija Lujza udala se za princa Ivana Vilima Frisa (Johan Willem Friso) iz dinastije Oranje-Nassau, koji je bio vladar Nizozemske. Ivan Vilim Friso i Marija Lujza danas su najbliži zajednički preci svih vladajućih europskih monarha, a i mnogih pretendenata na prijestolja ukinutih monarhija (poput Austro-Ugarske Monarhije, Njemačkog Carstva, Ruskog Carstva, Kraljevine Grčke, Kraljevine Bavarske, Kraljevine Jugoslavije itd.). Primjerice, britanska kraljica Elizabeta II. potječe od Marije Lujze od Hessen-Kassela po svojoj baki Mariji od Tecka (Queen Mary, 1867-1953), s tim da ih dijeli čak osam naraštaja.

FRANCE PREŠEREN

Na današnji dan leta 1849 je umrl največji slovenski pesnik France Prešeren, znan po mojstrskih pesnitvah, kot je Sonetni venec, in avtor slovenske himne.

Šolal se je v Ribnici in Ljubljani, pravo pa je študiral na Dunaju. Odvetnik v Kranju je postal šele dve leti pred smrtjo. Prvo pesem Dekletam je objavil v časopisu Illyrisches Blat leta 1827. Rokopise, ki jih je dal v oceno Kopitarju, je razen štirih izjem zažgal.
Poglavitni gibali njegove lirike sta bili nesrečna ljubezen do dekleta in prav tako ne preveč srečna, čeprav zelo trdna ljubezen do prebujajočega se slovenskega naroda. Sonetni venec, Sonetje nesreče, Krst pri Savici in druge njegove posamične pesmi so ostale do današnjih dni najlepši in največji dosežki slovenske poezije.

8. februar je slovenski kulturni praznik - v spomin na leta 1849 umrlega pesnika, doktorja Franceta Prešerna, ga imenujemo tudi Prešernov dan. Ta dan je za praznik leta 1945 razglasilo predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država ga je ohranila in ga leta 1991 razglasila za dela prost dan.
Na osrednji proslavi Prešernovega dne podelijo tudi najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja - Prešernove nagrade. Sklep o podeljevanju je ljubljanski mestni svet sprejel leta 1938, prve pa so bile podeljene že naslednje leto. Dobili so jih: Miško Kranjec za roman Kapitanovi, Alojz Gradnik za pesniško zbirko Večni studenci in Stanko Cajnkar za dramo Potopljeni svet.

France Prešeren se je 3. decembra 1800 rodil v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Bil je tretji otrok in prvi sin Mine ter Šimna. Kmetija Prešernovih je bila ugledna, zato so Franceta lahko šolali. Mati si je želela, da bi postal duhovnik. Šolati se je začel leta 1808 pri stricu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem, od leta 1810 pa je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo.
Izobraževanje je od leta 1812 nadaljeval v Ljubljani, kjer je naslednje leto začel obiskovati gimnazijo. Po njej je končal še dva letnika tedanje "filozofije", priprave na univerzitetno šolanje. Leta 1822 se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju, kar je v družini povzročilo hud spor. A vseeno je šest let pozneje študij dokončal, potem pa se je zaposlil pri ljubljanskem odvetniku Leopoldu Baumgartnerju kot odvetniški pripravnik.
V Ljubljani se je navezal na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa, ki je bil zelo izobražen, saj je govoril 19 jezikov. Leta 1832 je Prešeren v Celovcu komaj opravil sodno-odvetniški izpit. Začel je pisati za zbornik Kranjska čbelica, ki je izšel petkrat, in sicer 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. 6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, hčerko iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta neuslišana ljubezen je močno vplivala na pesnikovo nadaljnje življenje in ustvarjanje.
Leto pozneje je postal odvetniški pripravnik pri starem prijatelju Blažu Crobathu. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu avstrijske oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv.
Okoli leta 1837 se je zapletel z Ano Jelovšek, revno služkinjo pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Rodila mu je tri otroke - Terezijo (15. oktober 1839-14. maj 1840), Ernestino (18. december 1842-3. december 1917) in Franca (18. september 1845-17. avgust 1855). Zaradi številnih izgub - smrti Andreja Smoleta in Čopa ter poroke Primičeve - je zapadel v krizo in se vdal alkoholu. Leta 1846 so mu končno odobrili prošnjo za samostojno odvetniško pisarno v Kranju. Leta 1848 je zbolel za cirozo jeter. Prešeren je umrl v četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga 10. februarja v Kranju.
Pesnikov opus delimo na tri časovna obdobja: mladostno obdobje (1824-1828), zrelo obdobje (1828-1840) in pozno obdobje (po letu 1840). Svoje najboljše pesmi je izdal v Poezijah, ki so izšle leta 1847. Znane so njegove pesmi Povodni mož, Lenora, Ljubezenski soneti, Zabavljivi soneti, Gazele, Sonetni venec, Turjaška Rozamunda, Slovo od mladosti, Krst pri Savici, K slovesu, Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce in slovenska himna Zdravljica, ki jo je napisal leta 1844.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]    [You must be registered and logged in to see this image.]
                                                France Prešeren                                                                                        Rokopis Zdravljica št.4 leta 1844

[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                           Sonetni venec leta 1834                                                                       Krst pri Savici leta 1836

[You must be registered and logged in to see this image.]        [You must be registered and logged in to see this image.]
                               Poezije Dr.Franceta Prešerna iz leta 1947                                                     1 Lipa - 29.11.1989

[You must be registered and logged in to see this image.]  [You must be registered and logged in to see this image.]
     Naslovnica šestega zvezka Slovenske Gerlice, ki vsebuje še preostalih osem Maškovih uglasbitev               1.naložbeni srebrnik Dr.France Prešeren 999/1000

Francuski pisac Jules Verne, slavan po svojim djelima 'Put oko svijeta u 80 dana', '20.000 milja pod morem', 'Put u središte Zemlje' i 'Put na Mjesec', rođen je u Nantesu 8. veljače 1828.
Danas je najprevođeniji autor na svijetu nakon Agathe Christie. Neke njegove ideje, primjerice svemirska putovanje i podmornice, uvelike su prethodile svojem vremenu pa ga zovu i ocem znanstvene fantastike.
Verne je diplomirao pravo u Parizu, a u početku se bavio kazalištem napisavši niz operetnih libreta. Zatim su njegovu maštu zaokupila znanstvena otkrića, daleke zemlje, smione plovidbe, istraživački podvizi. Prvi veliki uspjeh postigao je pustolovnim romanom 'Pet tjedana u balonu', kojim je započeo niz od ukupno 62 romana pod zajedničkim naslovom 'Neobična putovanja'. Osim nabrojanih u ovaj niz pripadaju i 'Djeca kapetana Granta', 'Plutajući grad', 'Tajanstveni otok', 'Carev glasnik', 'Petnaestogodišnji kapetan', 'Matijaš Sandorf' (s radnjom u Istri), 'Dvorac u Karpatima', 'Ledena sfinga' i drugi.
Jedan Verneov roman ostao je preko 100 godina skriven od očiju publike. Još 1863. napisao je roman 'Pariz u 20. stoljeću', u kojem je predočio moderne ideje poput kompjutora, kalkulatora, nebodera i svjetske komunikacijske mreže (slične internetu), no nakladnik ga nije htio objaviti jer je mislio da je roman previše pesimističan. Verne je spremio rukopis romana u sef, gdje ga je otkrio njegov praunuk 1989. Tako je taj roman objavljen prvi put tek 1994., 89 godina nakon smrti autora, a umro je 24. ožujka 1905. u Amiensu.

XIV.ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE V SARAJEVU

Na današnji dan leta 1984 je bila v Sarajevu otvoritev XIV zimskih olimpijskih iger.

Radio Sarajevo se na svoji spletni strani spominja otvoritve zimskih olimpijskih iger, na katerih so nastali številni takratni rekordi. V šestih športih in desetih disciplinah se je med 8. in 19. februarjem 1984, torej pred natanko 33. leti, pomerilo 1272 športnikov iz 49 držav, skupno pa je bilo izvedenih 39 tekmovanj. Mednarodni olimpijski komite je Sarajevo za prizorišče XIV olimpijskih iger izbral že leta 1978, ko so se za izvedbo potegovali še japonski Sapporo ter švedski mesti Falun in Göteborg.
V priprave in organizacijo je bilo vloženih veliko finančnih sredstev, gradile so se ceste, hotelski kompleksi, športni centri, žičnice, našteva Radio Sarajevo in še, da je dva dni pred prižigom olimpijskega ognja padel sneg, ki je na noge dvignil delavce in vojsko, športnike in prebivalce. Vsi so v roke vzeli lopate in počistili mesto.

Sarajevske olimpijske igre pa smo si zapomnili tudi po temu, da je naš slovenski alpski smučar Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu. To je bila tudi prva medalja, ki jo je Jugoslavija osvojila na zimskih olimpijskih igrah. Franka so na smučišču navijači bodrili s transparenti, na katerih je pisalo: "Više volimo našeg Jureka nego domaćeg bureka" (Raje imamo Jureta, kakor domači burek).

To je bilo 14.februarja 1984 je Jure Franko osvojil prvo medaljo za Slovenijo pod jugoslovansko zastavo na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Na veleslalomski tekmi je osvojil srebrno kolajno.


Zmagal je Švicar Max Julen. Franko je zaostal 23 stotink, Andreas Wenzel iz Liechtensteina pa na 3. mestu za 57 stotink. Slovenski uspeh sta dopolnila Boris Strel na 5. in Bojan Križaj na 9. mestu. Na tekmah svetovnega pokala Franko nikoli ni bil tako visoko, ima pa tri tretja mesta iz olimpijske zime 1983/84.

Vihravi Jure je bil po prvi vožnji četrti, v drugo pa je napadel na vso moč. Izšlo se je in s srebrno medaljo se je vpisal med legende jugoslovanskega športa. Nepozabni bodo ostali posnetki slavja in podelitev medalj, kjer je Jure nasmejan do ušes in z malce majavim korakom stopil na drugo stopničko, v ozadju pa je občinstvo vpilo: "Jugoslavija, Jugoslavija, mi smo Titovi, Tito je naš ..."


Devetnajstega februarja je takratni predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaran na zaključni slovesnosti dejal, da je bilo Sarajevo najboljši organizator zimskih olimpijskih iger dotlej. Še danes se mnogi z nostalgijo spominjajo športnih dogodkov.

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                        Otvoritev Olimpijskih iger v Sarajevu                                                                            Zlatnik Josip Broz Tito 5.000 din

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                Odprtje XIV.zimskih Olimpijskih iger v Sarajevu leta pred 33 leti

[You must be registered and logged in to see this image.]   [You must be registered and logged in to see this image.]
                                           Legendarni Vučko                                                                         ZOI Sarajevo 84                        Zbirka srebrnikov za 100, 250, 500 din ZOI Sarajevo 1984



[You must be registered and logged in to see this image.]  
                                                                Olimpijski skakalnici 
                                           
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Jure Franko osvojil prvo srebrno medaljo za Jugoslavijo

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                              Smučarske legende in trenerji spet skupaj

Prvo međunarodno natjecanje u tenisu između muških nacionalnih reprezentacija - Davis Cup održano je 9. veljače 1900.
Dobilo je ime po budućem američkom generalu, ministru obrane i guverneru Filipina Dwightu Filleyu Davisu koji je kao student osmislio pravila turnira i vlastitim novcem kupio trofej izrađen od pravog srebra (platio ga je 1000 dolara).
Davis je s još trojicom studenata s Harvarda 1899. pokrenuo ideju o susretu s britanskim studentima. Susret je održan sljedeće godine u Longwood Cricket Clubu u Bostonu, a Amerikanci su iznenadili goste iz Britanije pobjedivši sa 3-0. Kapetan SAD-a bio je sam Davis. Upravo je taj meč poslužio kao model za buduće natjecanje koje se isprva zvalo International Lawn Tennis Challenge. Od 1904. natjecanju su pristupile teniske reprezentacije drugih zemalja, najprije Francuska i Belgija, od 1905. Austrija i Australoazija (kombinirani sastav Australije i Novog Zelanda), a vremenom i mnoge druge zemlje. 1981. predstavljen je format Davis Cupa koji je i danas važeći: u Svjetskoj grupi svake godine se 16 reprezentacija bori za trofej. Ostale reprezentacije podijeljene su po grupama u regionalne Zone u kojima imaju priliku napredovati ili pak ispasti u niži rang.
Reprezentacije se natječu u kup-sistemu igrajući tijekom četiri vikenda svake godine. Natjecanje između timova se sastoji od 3 - 5 mečeva. Prvi dan (petak) igraju se dva singla, drugi dan meč parova, dok su trećeg dana na programu ponovo 2 pojedinačna meča, s tim da se oni mogu i otkazati ako jedna ekipa već nakon susreta parova dođe do nedostižnih 3-0. Ipak, to se rijetko događa, a izbornici (u ovom slučaju) obično daju priliku mlađim ili slabijim tenisačima kako bi stekli iskustva. Tim koji osvoji tri meča se smatra pobjednikom, a mečevi se igraju na tri dobijena seta osim u slučaju kad je pobjednik već poznat. Tada se preostali meč(evi) igraju na 2 dobijena seta.
Danas se u Davis Cupu natječe više od 130 nacionalnih momčadi.

Pomorski kapetan Ivan (Ivo) Visin isplovio je 11. veljače 1852. jedrenjakom 'Splendido' iz Antwerpena na put oko svijeta, s kojeg se vratio u Trst 30. kolovoza 1859.
Bio je to tek šesti pothvat oplovljavanja svijeta u povijesti (prva ekspedicija je započela 1519. pod zapovjedništvom Ferdinanda Magellana, a ista je dovršena 1522. s kapetanom Juan Sebastián del Canom; Magellan je putem poginuo, nije se vratio). Visin je svijet oplovio na briku (jedrenjak s dva jarbola dug 30 m na palubi, istisnine 311 t, 11 članova posade) koji je u Rijeci 1850. sagradio Andrija Zanon. Prema legendi, ugledavši jedrenjak Visin je uskliknuo 'Splendido!' (odlično) i to ime je dano brodu.
Ivan Visin se rodio 1806. u mjestu Prčanj, Boka kotorska, u katoličkoj obitelji porijeklom iz Istre, u vrijeme francuske uprave u Boki kotorskoj. Pomorsku karijeru započeo je s 12 godina kao 'brodski mali' na jedrenjacima, a kapetanski ispit položio je u Trstu.
Nakon što je 1850.-1852. izveo nekoliko putovanja iz Crnog mora u sjevernu Europu, kapetan Visin isplovio je iz Antwerpena pod habsburškom zastavom s poručnikom Fridrihom Bellavitijem i devet članova posade. Svijet su obišli u smjeru zapada, rutom Antwerpen - Rt Horn - Valparaiso - San Francisco - Honolulu - Singapur - Bangkok - Hongkong - Rt dobre nade - Plymouth - Trst. Tijekom putovanja 'Splendido' je preplovio 101.297 morskih milja.
Za ovaj pothvat car Franjo Josip I. odlikovao je Visina bijelom počasnom zastavom 'Ehrenflagge weiß' ('Merito Navali') za zasluge u trgovačkoj mornarici i viteškim križem reda Franje Josipa. Visinova zastava 'Merito navali' danas se čuva u župnoj crkvi u Prčanju, zajedno sa svečanom poveljom kojom se kapetana poziva na dodjelu priznanja. Prema propisima austrougarske mornarice, svaki brod bi imao obvezu pozdraviti jedrenjak na kojem je izvješena ova zastava. Inače, Austrougarska je izdavala počasne zastave za zasluge u pomorskoj djelatnosti i to crvenu počasnu zastavu ili 'Fortitudini navali', za ratne zasluge i bijelu počasnu zastavu ili 'Merito navali', koja se dodjeljivala u tzv. mirnodopskim uvjetima.

NELSON ROLIHLAHLA MANDELA

Na sanašnji dan leta 1990 so Nelsona Mandelo po 27 letih izpustili iz zapora Victor Verster v bližini Cape Towna.


[You must be registered and logged in to see this image.] 
                                                                Nelson Mandela

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                               Nelson Mandela

[You must be registered and logged in to see this image.]
               Nelson Mandela in Frederik Willem de Klerk prejemata Nobelovo nadrado za mir leta 1993

[You must be registered and logged in to see this image.]
                 Nelson Mandela ob otvoritvi Svetovnega nogometnega prvenstva leta 2010 v Južni Afriki

[You must be registered and logged in to see this image.]           [You must be registered and logged in to see this image.]
    Nelson Rolihlahla Mandela je svoje življenje posvetil  Boju proti Aparthaidu                                    Nelson Mandela 200 Randov

ILKA ŠTUHEC

Na današnji dan leta 2017 smo dobili novo smukaško svetovno prvakinjo, 26.letna Ilka Štuhec je v St. Moritzu upravičila vlogo prve favoritinje za zlato in na tronu nadomestila Tino Maze, ki je bila pred 2 leti najboljša v Vailu.

Vodilna v smukaškem seštevku svetovnega pokala je nastopila s štartno številko sedem in se v cilju veselila zelo dobre vožnje, pripetila se ji je le drobna napaka v srednjem delu proge, zato je na zadnjem vmesnem času zaostajala pet stotink za Avstrijko Stephanie Venier. Predtem je nanizala najhitrejše vmesne čase, tudi v cilju pa je ura pokazala, da je 40 stotink hitrejša od Venierjeve. Bron je pripadel Lindsey Vonn, ki je nabrala 45 stotink zaostanka za Štuhčevo, leta 2008 mladinsko svetovno prvakinjo v smuku.

Italijanka Sofia Goggia, ki je v petek dobila kombinacijski smuk, je s štartno številko 5 naredila dve napaki v spodnjem delu proge, ko je imela na grbinah veliko sreče, da se je rešila. Na zadnjem vmesnem času je bila 14 stotink hitrejša od Štuhčeve, nato pa je v zadnjih 13 sekundah v primerjavi z njo izgubila več kot pol sekunde in končala na četrtem mestu. Švicarka Fabienne Suter, ki je bila na obeh treningih najbližje Slovenki, je šele sedma. Maruša Ferk je zasedla 23. mesto.

"Odpeljala sem, kakor se zagre"
Kot je Ilka povedala v prvi izjavi za TV Slovenija, ji je v cilju po izjemni vožnji odleglo: "Dala sem si duška in zakričala. Neverjetno je, ko prideš in je na semaforju zeleno, prevzameš vodstvo .. Zdaj moram imeti malo živčno vojno, moram počakati."
Novinarko Polono Bertoncelj je nekaj časa pozneje po nastopu vseh smučark zanimalo, ali je Ilka že dojela, kakšen uspeh je dosegla: "Ne še čisto." Kako pa se počuti po zmagi:? "Najboljše, kar se lahko ... in jokasto. Ne vem, ali je padlo breme, ali je padel svet, ali kaj." Priznala je, da je bila nekoliko nervoznejša, a je uspela ostati osredotočena: "Odpeljala sem, kakor se zagre." Tekmice ji niso mogle blizu: "Sem opazila, ja, ampak vseeno, ko si tam, veš, da si naredil svoje, ne veš pa, kaj bo kdo drug pokazal. Ni konec, dokler ni konec, tako kot vedno." Podelitev kolajn bo ob 18.30: "Bom zdržala, mislim, da ne bo težko tega dočakati, tako da res noro."
Z olajšanjem so velik uspeh sprejeli vsi v ekipi Ilke Štuhec. "Težek teden je bil, takšen, kot ga ne pomnim v življenju," je dejala Darja Črnko, mati in trenerka Štuhčeve. Anja Šešum, Ilkina kineziologinja, pa je povedala: "Kapo dol Ilki, kako je to prenesla."

Četrta smukaška zmaga v tej sezoni
Štuhčeva je bila že pred tekmo prva favoritinja za zmago, saj je bila v sredo in četrtek najhitrejša na obeh treningih smuka. Smuk je bil za 26-letno Mariborčanko popravni izpit po 11. mestu na superveleslalomu in odstopu na petkovi kombinaciji, ko je bila po skrajšanem smuku, ki ga ni idealno izpeljala, druga, nato pa je v slalomu odstopila že pri tretjih vratih.
Decembra je zmagala na treh smukih za svetovni pokal - dveh v Lake Louisu in enem v Val d'Iseru. Na zadnjem pred dvema tednoma v Cortini je bila tretja za Laro Gut in Goggio. Gutova se je v petek na slalomskem ogrevanju poškodovala in že končala sezono.

REZULTATI

1. Ilka Štuhec (Slo) 1:32,85
2. Stephanie Venier (Avt) 1:33,25 + 0,40
3. Lindsey Vonn (ZDA) 1:33,30 + 0,45
4. Sofia Goggia (Ita) 1:33,37 + 0,52
5. Laurenne Ross (ZDA) 1:33,57 + 0,72
6. Christine Scheyer (Avt) 1:33,79 + 0,94
7. Fabienne Suter (Švi) 1:33,88 + 1,03
8. Michelle Gisin (Švi) 1:33,89 + 1,04
9. Ramona Siebenhofer (Avt) 1:33,97 + 1,12
10. Tina Weirather (Lie) 1:34,03 + 1,18
...
23. Maruša Ferk (Slo) 1:35,23 + 2,38

[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                 Ilka Štuhec z zmagovalno številko 7

[You must be registered and logged in to see this image.]
                      Srebrna medalja za Stephanie Venier, zlata medalja za Ilko Štuhec ter bronasta medalja za Lindsey Vonn

13. veljače 1787. u Milanu je umro matematičar, astronom, geodet, fizičar i filozof, isusovac Ruđer Bošković.
Rodio se 1711. u Dubrovniku gdje je započeo školovanje u Collegium Ragusinum, a nastavio u isusovačkom zavodu Collegium Romanum u Rimu. Studirao je retoriku (od 1727.–1729.), filozofiju (od 1729.–1732.) i teologiju (od 1738. do 1741.). Kao student teologije 1740. je počeo predavati matematiku u Collegium Romanum. Za svećenika se zaredio 1744. i preuzeo katedru matematike do 1760.
1735. je počeo proučavati Newtonova djela, a već 1736. objavljuje rasprave. Utemeljio je egzaktni znanstveni pristup rješavanju statičkih pitanja u graditeljstvu rješavajući statičke probleme sakralnih i kulturnih objekata (crkava sv. Petra u Rimu i sv. Genoveve u Parizu, katedrale u Milanu i carske knjižnice u Beču). U razdoblju od 1751. do 1782. bavio se i hidrotehničkim poslovima. Prilično se rano počeo baviti problemima oblika i veličine Zemlje...
Bošković je jedan od posljednjih univerzalnih umova europske tradicije, multidisciplinarni znanstvenik, među ostalim i inženjer graditelj, arheolog, diplomat i pjesnik. Kao isusovački svećenik, redovni je profesor matematike i prirodne filozofije u Rimu. Međutim, isusovci nisu blagonaklono primili njegovu Teoriju prirodne filozofije, pa je napustio Rim i otišao u Pariz, a zatim u London, gdje je bio primljen s velikom pozornošću i počastima. Nakon toga putuje u osam država između ostalog po Belgiji, Nizozemskoj, Turskoj, Poljskoj i Austriji, a zatim je ponovo u Italiji, gdje je bio profesor optike i astronomije u Milanu i osnivač zvjezdarnice u Breri, za koju je izradio planove, i koja je bila najmodernija u svoje vrijeme. Poslije toga je otišao u Veneciju i ponovno u Pariz, gdje je bio postavljen za upravitelja Optičkog instituta za pomorstvo i primio francusko državljanstvo. Usprkos tome što je bio svećenik i čovjek Crkve, Bošković je snažno podupirao Kopernikov sustav, ali je isto tako za papu Benedikta XIV napravio planove popravka na kupolama crkve Svetog Petra u Rimu.
U Zagrebu je 1950. godine osnovan Institut za znanstvena istraživanja na području atomske fizike, koji je na prijedlog fizičara Ivana Supeka dobio ime Ruđera Boškovića.

MARCO PANTANI  "IL PIRATA"

14.februarja 2004 je 34-letni kolesar Marco Pantani v Riminiju umrl zaradi srčnega zastoja, ki je bil posledica vdora krvi v pljuča in velikega možganskega edema. Italijanski zvezdnik je leta 1998 postal zmagovalec dirke po Italiji in Franciji. Bil je specialist za gorske etape. Dosegel je 36 etapnih zmag. Leta 1997 je vzpon na Alpe de Huez zmogel v 37 minutah in 35 sekundah, kar je še vedno rekord.

Višina: 1,72 m
Teža: 57 kg

[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                              Marco Pantani "Il pirata"

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                       Marco Pantani in Valentino Rossi
                                   
[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                     Marco Pantani in Jan Ullrich

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                   Marco Pantani in Lance Armstrong

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Marco Pantani daleč spredaj

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                     Marco Pantani vedno v ospredju

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                            Marco Pantani ob eni njegovih zaslužnih zmag na Giru

[You must be registered and logged in to see this image.]
                           Marco Pantani z zmagovalnimi rumeno in roza majico

[You must be registered and logged in to see this image.]
                               V spomin Marcu Pantaniju pred centrom Mercatone Uno v Imoli

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                     Marco Pantani - Cesenatico

[You must be registered and logged in to see this image.]
                  Spomenik Marcu Pantaniju v Cesenaticu, Forli-Cesena, Emiglia-Romagna v Italiji

Rano programabilno elektroničko računalo opće namjene ENIAC službeno je pušteno u pogon 15. veljače 1946. u Philadelphiji.
ENIAC je kratica za Electronic Numerical Integrator And Computer (Elektronički numerički integrator i računalo), a sve do danas zadržao je slavu na području povijesti elektroničkih računala, tim više što je dizajnom bio jedinstven (proizveden je samo jedan primjerak). Računalo je razvijeno u Moore School of Electrical Engineering pri University of Pennsylvania između 1943. i 1946. na osnovi projekta kojeg su razradili dr. John Mauchly i John Adam Persper Eckert Jr., inače namještenici u Moore školi inženjerstva.
ENIAC je izvorno razvijan za potrebe izračunavanja balističkih tablica za topničko oružje američke vojske u okviru institucije Ballistic Research Laboratory (BRL), koja je za američku vojsku provodila balistička istraživanja. Ubrzo su u SAD shvatili da je ENIAC moguće iskoristiti za izračune vezane uz razvoj termonuklearne bombe, novog oružja koje je potencijalno bilo višestruko snažnije od nuklearnih bombi bačenih na Hirošimu i Nagasaki. (Ta bombardiranja izvršena su samo pola godine prije puštanja ENIAC-a u puni pogon.)
ENIAC nije bio zasnovan na binarnom kodu kao današnja računala, nego na decimalnom (s bazom 10). Dimenzije su mu bile goleme za današnje pojmove - sadržavao je 17.468 vakuumskih cijevi, a težio je preko 27 tona. Ukupno je zauzimao oko 167 četvornih metara prostora, a snaga mu je bila 150 kW (otprilike 204 konjske snage). U šali se govorilo da su se pri svakom uključivanju ENIAC-a svjetla u Philadelphiji nakratko prigušila.

17. veljače u većem dijelu Europe i svijeta obilježava se Svjetski dan mačaka.
Numerolozi su ustanovili da je 17. idealan dan jer sadrži brojke 1 i 7, što asocira na sedam mačjih života, a veljača je izabrana jer je tradicionalno mačji mjesec ljubavi. Vlasnici i ljubitelji mačaka diljem svijeta proslavljaju ovaj događaj na najčudnijih načine, a udruge za zaštitu životinja organiziraju tematske događaje. Naravno, posla ima i za industriju koja izbacuje sve u obliku mačaka. Dan mačaka počeo se obilježavati 1990. godine kada su organizirani i prvi prosvjedi zbog nebrige o mačkama i zbog njihove eutanazije. Mačka je kroz povijest bila smatrana božanskom životinjom i bila je posebna za mnoge drevne civilizacije, osobito Egipćane. Najstariji dokaz o mački kućnom ljubimcu pronađen je na Cipru, i to u grobu za mačku koji je star 9.500 godina. U srednjem vijeku se vjerovalo da su mačke demoni, te su proganjane. Smatrane su prevrtljivim i podmuklim životinjama, a time i zlima, posebno ako su bile crne. U mnogim se kulturama i do danas vjeruje da crne mačke donose nesreću. Tek u 17. stoljeću mačke su ponovo stekle poštovanje i od tada su sve omiljenije kao ljubimci. Zanimljivo, u Rusiji je Dan mačaka 1. ožujka, dok se u SAD 29. listopada slavi Nacionalni dan mačaka (National Cat Day). Postoji i Međunarodni dan mačaka, koji se od 2002. obilježava 8. kolovoza.

Talijanski fizičar Alessandro Volta rođen je 18. veljače 1745. u gradu Comu. Predavao je fiziku u Comu i Paviji i jedan je od osnivača znanosti o elektricitetu.
Razjasnio je Galvanijev eksperiment sa žabljim kracima koji se trzaju ako su u dodiru s dvjema različitim kovinama, električnim naponom koji nastaje između dvaju metala kada je između njih elektrolit te konstruirao prvi galvanski članak (Voltin članak) koji prethodi modernoj bateriji, a sastoji se od izmjenično poredanih ploča bakra i cinka. Također je izumio i elektrofor, napravu koja proizvodi statični elektricitet, te konstruirao jednu vrstu elektrometra.  Kasnije se posvetio istraživanju kemije plinova i otkrio metan.
Dobio je mnogobrojna međunarodna priznanja, a Napoleon mu je dodijelio grofovsku titulu.
U svjetskim je okvirima Alessandro Volta ostao poznat jer je po njemu nazvana jedinica za mjerenje električnoga napona volt (V)  i instrument za mjerenje električnoga napona voltmetar.
Volta je preminuo 1827. u rodnom Comu. Blizu jezera Como danas se nalazi njegov muzej Templo Voltiano, u kojem se čuvaju njegove bilješke i originalni instrumenti. Do uvođenja eura na talijanskoj novčanici od 10.000 lira nalazio se njegov lik.

PETRA MAJDIČ

17.februarja leta 2010 se dan na olimpijskih igrah v Vancouvru za nekdanjo slovensko smučarsko tekačico Petro Majdič ni začel obetavno. Drama v Whistlerju se je začela na dan tekme v klasičnem šprintu na jutranjem ogrevanju. Majdičeva je na spustu v poledenelem ovinku zapeljala s proge, padla v globoko jamo in se huje poškodovala.

Zdelo se je, da je njenih nastopov na šprintu konec, še preden so se začeli. A imela je drugačne načrte. Kljub hudim bolečinam, ki niso pustile ravnodušnega nikogar, so ji odgovorni v tekmovanju dovolili nastopiti. V kvalifikacijah je nastopila na repu nastopajočih, v nadaljnje boje se je takrat 30-letna tekačica uvrstila z 19. rezultatom.

V četrtfinalu je bila suverena, v polfinalu pa je bila razsežnost njene poškodbe vse bolj vidna. Kot srečna poraženka se je uvrstila v finale, tam pa z železno voljo ciljno črto prečkala kot tretja in se nemočno zgrudila.

"Dosegli smo vse," so bile njene prve besede po osvojenem bronastem olimpijskem odličju, o katerem je dejala: "Ta kolajna je zame kot zlata, posuta z diamanti. Zdržati tri ure tako bolečino in še teči je nekaj neverjetnega. V takih okoliščinah kolajne nisem pričakovala, sem pa si jo močno želela."
Poznejši pregledi so pokazali, da se je na zmagovalni oder olimpijskih iger povzpela s kar štirimi zlomljenimi rebri, eno od zlomljenih reber pa je predrlo popljučnico in zrak je začel iz pljuč uhajati v prsno votlino.

Olimpijska prvakinja je postala Norvežanka Marit Bjoergen, drugo mesto pa je pripadlo Poljakinji Justini Kowalczy. Na podelitev odličij je Majdičeva prišla s cevko, ki so ji jo vstavili v medrebrni prostor, in s pomočjo spremljevalnega osebja, po svečanosti pa so jo s helikopterjem prepeljali na zdravljenje v Vancouver.

Majdičeva si je za hrabrost v Vancouvru priborila prestižno nagrado Terryja Foxa za najbolj pogumno in požrtvovalno športnico.

Višina: 1,77 m
Teža: 66 kg

* Neka nemška fizioterapevtka je izjavila, da bi Petra Majdič tisti trenutek v Vancouvru lahko tekla tudi brez reber. Petra komentira: 'Mi smo tako vrhunsko natrenirani, da lahko zdržiš nenormalno. Smo drugačni. To je zgodba, ki se ni začela včeraj, ampak traja 20 let. Moje telo je glede vzdržljivosti in prenašanja bolečine zaradi vseh treningov popolnoma drugačno kot telo običajnega človeka.

* Ali jo posledice poškodbe ovirajo pri teku: 'Fizično ne, mogoče malo psihično. V svetovnem pokalu greš vedno na maksimum, praktično na limit, skoraj izgubljaš zavest. Takrat začutim, da imam tisto blokado, ko se telo ne prepusti več, da bi šlo čez rob. V svojem naporu grem lahko do maksimuma, prek tega pa že malo težko. To je edina stvar, ki jo opažam, je pa tako, da bo iz tekme v tekmo bolje.'

* Velika večina se v življenju kar nekako preda, kot da bi bili na jadrnici, kjer ne delujejo ne motor ne jadra in jih zanaša po morju. Kamor jih bo zaneslo, tam bodo pristali. Jaz pa imam rada jadra v svojih rokah in krmarim svoje življenje.

* "Če bi se še enkrat ponovila ta situacija, bi vse ponovila, ne bom rekla z lahkoto, a še enkrat bi šla čez vse dogodke. Lahko živiš življenje, a popolnoma brez dodane vrednosti - lahko ga samo preživiš. Lahko pa ga živiš tudi kvalitetno, sama sem bila vedno zagovornik slednjega. To je imelo zame vedno velik pomen, da življenje živim, in dogodki v Vancouvru so bili vredni tudi življenja! Velika večina se v življenju kar nekako preda, kot da bi bili na jadrnici, kjer ne delujejo ne motor ne jadra in jih zanaša po morju. Kamor jih bo zaneslo, tam bodo pristali. Jaz pa imam rada jadra v svojih rokah in krmarim svoje življenje."

ZMAGE

* 9. marec 2006 - Drammen - šprint - klasično
* 25.november 2006 - Kuusamo - šprint - klasično
* 3. januar 2007 - Oberstdorf - 10 km - klasično
* 21. marec 2007 - Stockholm - šprint - klasično
* 1. december 2007 - Kuusamo - šprint - klasično
* 23. januar 2008 - Canmore - šprint - klasično
* 10. februar 2008 - Otepää - šprint - klasično
* 29. november 2008 - Kuusamo - šprint - klasično
* 14.december 2008 - Davos - šprint - prosto
* 20.december 2008 - Duseldorf - šprint - prosto
* 25. januar 2009 - Otepää - šprint - klasično
* 13. februar 2009 - Valdidentro - šprint - prosto
* 7. marec 2009 - Lahti - šprint - prosto
* 12.marec 2009 - Trondheim - šprint - klasično
* 13.marec 2009 - Trondheim - 30km - klasično
* 18.marec 2009 - Stockholm - šprint - klasično
* 13.december 2009 - Davos - šprint - prosto
* 1. januar 2010 - Oberhof - 2,8km - prosto
* 3. januar 2010 - Oberhof - šprint - klasično
* 9.januar 2010 - Val di Fiemme - 10km - klasično
* 2.januar 2011 - Oberstdorf - šprint - klasično
* 5.januar 2011 - Toblach - šprint - prosto
* 111 krat se je uvrstila med najboljših 10
* 47 krat je stala na odru za zmagovalce
* 11.januarja 2011 je bila razglašena za Slovenko leta 2010


[You must be registered and logged in to see this link.]


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                       Petra Majdič v Trondheimu

[You must be registered and logged in to see this image.]
Petro Majdič je zdravniško osebje po tretjem mestu takole odneslo iz ciljne arene, v kateri se je zgrudila v bolečinah

[You must be registered and logged in to see this image.]
             Na zmagovalnem odru je bila Petra Majdič pod budnim očesom spremljevalnega osebja

[You must be registered and logged in to see this image.]
Petra Majdič bronasta medalja, Marit Bjoergen zlata medalja in Justyna Kowalczyk srebrna medalja

[You must be registered and logged in to see this image.]
                   Petra Majdič kot vodja Slovenske reprezentance na Olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014

[You must be registered and logged in to see this image.]         [You must be registered and logged in to see this image.]
                           Petra Majdič z mladimi tekači na smučeh                 Petra Majdič je po hčerki Ani je leta 2016 na svoj 37.rojstni dan povila že drugo hčerkico

Jedan od najpoznatijih crnačkih vođa u povijesti SAD, Malcolm X (pravim imenom Malcolm Little), ubijen je 21. veljače 1965.
Rođen je u mjestu Omaha u saveznoj državi Nebraska 1925. Još dok je bio dijete, oca su mu usmrtili bijeli rasisti jer je bio član udruga za poboljšanje života crnaca, a njegova smrt prikazana je kao nesretan slučaj.
U dobi od 12 godina postao je štićenik Doma za nezbrinutu djecu države Michigan, koji je napustio kada je napunio 17 godina. Potom se zaposlio u putničkom vlaku kao perač posuđa na putničkoj liniji iz Michigana ka Washingtonu, D.C. do New Yorka te nazad u Michigan. Kada je stekao dovoljno novca, preselio se u New York kod rođaka. Uskoro je postao nasilnik, svodnik, ovisnik i diler drogom na ulicama harlemskog podzemlja. Godine 1941. uhićen je i osuđen na deset godina zatvora zbog provale. 1952. pušten je iz zatvora, u kojem je pristupio muslimanskoj organizaciji Afroamerikanaca Nacija Islama (Nation of Islam) te je propovijedao crnačku superiornost i segregaciju crnaca i bijelaca. (Nacija Islama, nazivana i Crni muslimani, zagovarala je tezu da su svi crnci koji su dovedeni kao roblje u Ameriku bili muslimani.)
Nedugo nakon što je postao član Nacije Islama promijenio je prezime u X, a učinio je to u znak poštovanja prema svojim neznanim afričkim precima koji su dovedeni u Ameriku kao robovska radna snaga. Putovao je na hadž u muslimanski sveti grad Meku. 1964. je napustio Naciju Islama i obratio se na sunitski islam (kao i boksač Muhammad Ali). U tom je periodu odbacio rasizam i počeo surađivati s borcima za ljudska prava. Odrekao se ideje da su svi bijeli ljudi đavoli, a što je ranije tvrdio, i utemeljio vlastitu organizaciju nazvanu Organizacija Afro-američkog jedinstva. Po utemeljenju ove organizacije Malcolm X promijenio je ime u El-Hajj Malik El-Shabbazz. 1965. je smrtno ranjen dok je držao govor u New Yorku u kojem je kritizirao vođu Nacije Islama i svog bivšeg mentora Elijah Muhammada. Ubila su ga tri muškarca za koje se ispostavilo da su članovi Nacije Islama. Danas tu organizaciju vodi Louis Farrakhan, a procjenjuje da ima između 20.000 i 50.000 članova.

22. veljače 1483. dovršeno je tiskanje knjige na uglatoj glagoljici i crkvenoslavenskom jeziku 'Misal po zakonu rimskoga dvora', nešto više od tri desetljeća nakon Gutenbergovog otkrića tiska. Prvi je Rimski misal u svijetu koji nije tiskan na latiničkom pismu latinskim jezikom, i prva je knjiga uopće tiskana u slavenskom svijetu. Inače, sve knjige tiskane prije 1501. godine smatraju se izuzetno vrijednima i nazivaju se inkunabule (prvotisci).
Ne može se točno utvrditi gdje je 'Misal', odnosno knjiga za slavlje svete mise, tiskan. U početku se smatralo da je tiskan u Veneciji, ali prevladava teza da se to dogodilo u Kosinju u zaleđu Senja, kod Gospića, (danas) u Ličko-senjskoj županiji, RH. Tiskan je dvobojno, odnosno crnom i crvenom bojom, u svečanom folio-formatu u dva stupca, u formatu 27 x 14 cm, na ukupno 220 stranica, uz korištenje većih i manjih slova (s ukupno 201 grafičkim znakom) te uvriježenih kratica i ligatura (tj. slova sastavljenih od dva, a ponekad i više slova). Kao i druge knjige iz tog razdoblja, knjiga je tiskana bez naslovne stranice, odnosno počinje kalendarom, a potom slijedi tekst 'Misala'. Završava kolofonom (bilješkom na zadnjoj stranici koja sadrži podatke o autoru, tiskari, mjestu i godini izdanja…), ali je u njemu naznačen samo datum završetka tiskanja: 22. veljače 1483. godine.
Drugo izdanje 'Misala' tiskao je Blaž Baromić 1494. u Senjskoj tiskari, potom je uslijedilo izdanje fra Pavla Modrušanina 1528. u Veneciji, te izdanje biskupa Šimuna Kožičića u Rijeci 1530. godine.
'Misal' spominje zadarski nadbiskup Matej Karaman u 18. stoljeću, potom slovenski filolog Jernej Kopitar, a 1820. godine i bjeloruski slavist i orijentalist Mihail Bobrowski koji u pismu Kopitaru ističe da je 'Misal' prva knjiga u slavenskome svijetu tiskana pomičnim slovima.
Od tog prvog 'Misala' danas je sačuvano 11 primjeraka i 6 fragmenata. Najviše primjeraka čuva se u Zagrebu, njih 5. Od toga su 2 u Nacionalnoj i sveučilišnoj knjižnici, 2 u Knjižnici HAZU i jedan u Franjevačkom samostanu. U Hrvatskoj postoji još jedan primjerak – u Dominikanskom samostanu na Braču. Ostali su primjerci razasuti po svijetu, od Washingtona i Sankt-Peterburga do Beča i Vatikana.

[You must be registered and logged in to see this image.]
74 letnica smrti narodnega heroja Janka Premrla-Vojka.

ALAIN PROST

Na današnji dan leta 1955 se rodil francoski dirkač Alain Prost. V formuli ena je prvič zmagal leta 1981 na domači dirki v Dijonu, takrat v Renaultovem bolidu. Kasneje je vozil še v McLarnu, Ferrariju in Williamsu. Na dirkah za svetovno prvenstvo je zbral 51 zmag in osvojil štiri naslove svetovnega prvaka (1985, 1986, 1989, 1993)

Dirke: 202
Zmage: 51
Drugo mesto: 35
Tretje mesto: 20
Pole position: 33
Stopničke: 106
Najhitrejši krog: 41
Osvojene točke: 768,5 (vse točke 798,5)



[You must be registered and logged in to see this image.]
                        Alain Prost

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                      Alain Prost na Renaultu RE30

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                         Alain Prost na McLarnu MP4/2B na Veliki nagradi Nemčije leta 1985

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                   Legendarni svetovni prvaki Ayrton Senna, Alain Prost, Nigel Mansel in Nelson Piquet

[You must be registered and logged in to see this image.]
                           Z večnim tekmecem Ayrtonom Senno ob trčenju na Veliki nagradi za Japonsko v Suzuki leta 1989

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                      Alain Prost z Ferrarijem 641 na Veliki nagradi Italije v Monzi leta 1990

[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Alain Prost na Williams-Renault FW15C za Veliko nagrado Nemčije na Hockenheimringu leta 1993

[You must be registered and logged in to see this image.]
                         Alain Prost se je preizkusil tudi kot konstruktor z Prost GP na sliki z Jeanom Alesijem

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                  Alain Prost na Red Bullu zaradi testiranj Renaultovega motorja leta 2012

[You must be registered and logged in to see this image.]
           Alain Prost z Dacio Lodgy Glace MPV je zmagoval na dirkah Andros Trophy na ledu v letu 2012

[You must be registered and logged in to see this image.]
             Alain Prost na predstavitvi Renault-RS-01 tekmovanju WSR v Jerezu leta 2014


[You must be registered and logged in to see this image.]
  Renault ponovno z Alanom Prostom v Formuli E in pilotoma Nicolasom Prostom in Sebastienom Buemijem v sezoni 2017

[You must be registered and logged in to see this image.]
Pustna sobota.Juhuuuu

Autor avanturističkih romana Karl May rodio se 25. veljače 1842. u gradu Ernstthalu u Saskoj, oko 70 kilometara jugozapadno od Dresdena.
Najpoznatiji je po svojim romanima o Divljem zapadu, s likovima Winnetoua i Old Shatterhanda, kao i po romanima s radnjom na Bliskom istoku (Perzija, Arabija itd.), s likom Kara ben Nemsija.
May se školovao za učitelja, a više godina proveo je u zatvoru zbog krađa i prijevara. Surađivao je u nizu časopisa i zarađivao za život pišući romane u nastavcima, a od 1880. radio je isključivo kao književnik. U svojim romanima pisao je u prvom licu o izmišljenim pustolovinama s Balkana, Bliskog istoka i Divljeg zapada, a njegove su priče tipizirane crno-bijele slike svijeta, u kojima je dobro uvijek jače od zla.
Tijekom života nikada nije posjetio zapadni dio Sjedinjenih Američkih Država, o kojem je pisao romane o Divljem zapadu. Doduše, posjetio je SAD sa svojom suprugom, ali samo njegov istočni dio, uključujući Niagarine slapove.
Njegova su djela prevedena na mnoge jezike, a izdana su u 200-tinjak milijuna primjeraka. Mnoge poznate osobe čitale su Karla Maya, osobito u mladim danima.
Najpoznatiji romani su mu: Sin lovca na medvjede, Sablast Llana Estacada, U balkanskim gudurama, Kroz pustinju, Winnetou (1–3), Blago u Srebrnom jezeru, Old Surehand (1–3) i U carstvu srebrnog lava.
Umro je u 71. godini u rodnoj Saskoj, a ondje, u Radebeulu kod Dresdena postoji njemu posvećen muzej.

Američki književnik, nobelovac, analitičar društvenih suprotnosti u tradiciji realističke naracije, John Steinbeck rodio se 27. veljače 1902. u Salinasu, u saveznoj državi Kaliforniji. Studirao je englesku književnost na Stanfordu, radio je kao fizički radnik te reporter, a u vrijeme Drugog svjetskog rata bio je ratni dopisnik.
Prvu popularnost stekao je pričom o seljacima dokoličarima 'Četvrt Tortilla', a prozu slične tematike objavio je u zbirkama 'Nebeski pašnjaci' i 'Duga dolina'. Glavna djela su mu romani o životu skitnica, probisvijeta i seljaka u doba Velike depresije u SAD 1930-ih godina prošlog stoljeća te o odrastanju i propadanju obitelji. O tome je pisao u 'Neizvjesnoj bitci', 'O miševima i ljudima', 'Crvenom poniju', 'Zimi našega nezadovoljstva' itd, ispreplićući naturalizam i humor.
Najpoznatiji su mu romani 'Plodovi gnjeva', o farmerskoj obitelji koja tijekom krize seli iz Oklahome u Kaliforniju te 'Istočno od raja', prerada biblijske priče o Kainu i Abelu, s mnogo autobiografskih elemenata. Roman 'Plodovi gnjeva' nagrađen je Pulitzerovom nagradom za roman 1940., a iste godine je snimljen i istoimeni film u režiji Johna Forda, s Henryem Fondom u jednoj od glavnih uloga. Steinbeck je napisao i antinacistički roman 'Mjesec je zašao' kao i putopise o Rusiji, 'Ruski dnevnik', i SAD-u, 'Putovanja s Charleyem u potrazi za Amerikom'.
1962. godine dobio je Nobelovu nagradu za književnost, 1964. Predsjedničku medalju slobode, a umro je 1968. godine u New Yorku.

1. ožujka se slavi svetac i zaštitnik Walesa Sveti David (cca. 500–589, velški: Dewi Sant), velški biskup iz 6. stoljeća.
Oko 550. David je postavljen za biskupa Menevije (velški Mynyw), kraja u kojem je rođen. Hodočastio je u Jeruzalem i Rim, a potom je zamijenio svetog Dubrica kao nadbiskup Caerleona i kao primas Crkve u Kambriji sjedište nadbiskupije preselio u rodnu Meneviju. Kao misionar obratio je na kršćanstvo mnoge pogane, bio je glasovit po svojoj svetosti i mudrosti, a u njegovo vrijeme procvali su mnogi samostani. Borio se protiv krivovjerja, a pripisuju mu se mnoga čudesa. Umro je u dubokoj starosti, na današnji dan, 1. ožujka, oko 589. (po nekima 601.), u mjestu St David’s (Pembrokeshire), a pokopan je u tamošnjoj katedrali svetog Davida. Svetim ga je 1120. proglasio papa Kalist II.
Zaštitnik je Walesa, a obično ga prikazuju kako stoji na brežuljku s golubicom na ramenu. Na današnji dan njegovi Velšani kite se porilukom u znak sjećanja na bitku protiv Saksonaca, u kojoj su prema Davidovom prijedlogu na svojim kapama nosili poriluk kako bi se razlikovali od neprijatelja. To im je donijelo pobjedu pa je poriluk i danas simbol Walesa.

[You must be registered and logged in to see this link.]

Komunistička internacionala (Kominterna), tzv. Treća internacionala, osnovana je 2. ožujka 1919., na svom Prvom kongresu održanom u prostorijama unutar moskovskog Kremlja od 2. do 6. ožujka 1919. u glavnom gradu nedavno formirane sovjetske Rusije.
Bila je zamišljena kao međunarodno krovno tijelo koje bi udruživalo komunističke partije iz raznih krajeva svijeta.
Na kongresu su sudjelovala 52 delegata iz 34 partije, među kojima je ključnu ulogu imala Ruska komunistička partija (boljševika). Prvim predsjedavajućim Kominterne postao je Grigorij Zinovjev, kasnije jedna od prvih istaknutih žrtava Staljinovih čistki, no ključnu je ulogu u praksi imao Lenjin. Među delegatima bio je i Ilija Milkić, koji je predstavljao jugoslavenske komuniste. Delegata je imala i američka partija zvana Socijalistička radnička partija Amerike (Socialist Labor Party of America) te perzijski komunisti.
Staljin je u vrijeme Drugog svjetskog rata (1943.) raspustio Kominternu, da ne kvari odnose sa Zapadnim saveznicima. Kao neslužbeni nasljednik Kominterne za vrijeme rata, postojala je Internacionalna sekcija centralnog komiteta, pod vodstvom bugarskog komunista Georgija Dimitrova.
Jačanjem hladnog rata, 1947. osnovan je Informbiro (Kominforma) sa sjedištem u Beogradu u koji su ušle komunističke partije svih zemalja Istočnog bloka, KPJ, te Komunistička partija Francuske i Talijanska komunistička partija, a znamo i kako je ta priča završila. Informbiro je, kasnije sa sjedištem u Bukureštu, formalno prestao postojati 1956.

JIM CLARK

Dne 5.marca leta 1936 se je v Kilmany rodil škotski avtomobilistični dirkač Formule 1 Jim Clark. Skupno je dirkal na 72 velikih nagradah in bil svetovni prvak Formule 1 v letih 1963 in 1965. Zmagal je na 25 dirkah, med drugim tudi na legendarni dirki 500 milj Indianapolisa leta 1965. Posebej je bil znan po svojih solo zmagah, saj je govoril z dejanji, nikoli z besedami. Colin Chapman genialni konstruktor moštva Lotus, je z njim preizkušal tudi najbolj rizične dirkalnike Lotus. Karakter si je Jim Clark izoblikoval v objemu višin škotskega hribovja, ob enostavnem in zdravem toda težkem življenju. Velikokrat je imel obute gumijaste škornje v katerih je čuval ovce, konstruiral kokošnjake ali kidal gnoj iz štale.
Z dirkalnim DKW je začel dirkati leta 1956 in na letališču Aberdeen v svoji prvi dirki tudi zmagal. Leta 1959 je dirkal na 52 dirkah z Lister-Jaguar in zmagal kar na 23 dirkah. V marcu 1960 je debitiral v Lotusu v Goodwoodu v Formuli Junior. V letu 1961 je Jim Clark v Nurburgringu zaradi tehnične okvare zletel iz dirkališča. V Monzi je imel nesrečo z grofom Von Tripsom, ki je v nesreči tragično preminul. Ob kasnejši rekonstrukciji nesreče so izključili vsakršno odgovornost Jim Clarka. V letu 1962 je na VN Belgije dosegel svojo prvo zmago v Formuli 1. Na dirkališču v Rouen se je zlomil volan, tako, da je Colinu Chapmanu takrat kričal: "Skoraj si me ubil"! V East Londunu se je odvil zamašek rezervoarja za olje na njegovem Lotusu, kar ga je stalo naslov prvaka v letu 1962, ki ga je osvojil Graham Hill. V letu 1963 Jim Clark z Lotusom zmaga sedem od desetih dirk v Formuli 1 in tako osvoji svoj prvi naslov svetovnega prvaka in osvoji drugo mesto na dirki 500 milj Indianapolisa. V letu 1964 Jim Clark izgubi dirko 500 milj Indianapolisa zaradi počene gume. Leto 1965 je za Jim Clarka magično leto, ne samo, da v tretjem poskusu zmaga prestižno dirko 500 milj Indianapolisa z novim rekordom s povprečno hitrostjo 241km/h, ampak tudi VN Južne Afrike, VN Belgije, VN Francije, VN Velike Britanije ter VN Nizozemske.
Ob njegovi zmagi na Nurburgringu 1.avgusta 1965 je premagal tudi svetovnega prvaka Johna Surtees. Njegove zmage so si bile na las podobne, z neverjetnim bliskovitim startom in z odličnimi in hitrimi krogi se je hitro osvobodil vseh zasledovalcev. Imel je pomoč tudi iz boksov, tako je še bolj kontroliral svoje nasprotnike. V njegovi karieri je moral iz sebe iztisniti maksimalne napore na maloštevilnih dirkah, saj je normalno že po desetih ali dvajsetih krogih bil praktično nepremagljiv, zato so se njegovi nasprotniki kar predali. Njegovo privatno življenje je bil tabu. Jackie Stewart, ki je bil eno sezono njegov sostanovalec v Londonu: "V njegovem dirkalniku je bil hladnokrven in pripravljen na vse. V njegovem privatnem življenju, pa je bil kot oseba zelo sramežljiv".
Jim Clark je umrl 7.aprila 1968 na dirkališču v Hockenheimu z Lotusom Formule 2. Problemi z gumami? Težave z amortizerji? Zariban motor? Nikoli ne bomo vedeli.  

Dirke: 72
Zmag: 25
Naslov svetovnega prvaka: 1963 in 1965
Prvenstvene točke: 255 (274)
Pole position: 33
Najhitrejši krogi: 28
Drugo mesto: 1
Tretje mesto: 6
Stopničke: 32

Vir: osebni arhiv iz moje kolekcije Archivio Formula 1 v 7.500 kopijah;

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                   Jim Clark

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                         Jim Clark

[You must be registered and logged in to see this image.]
                       VN Južne Afrike v East Londonu 29.12.1962 na levi Jim Clark, Graham Hill in Innes Ireland na desni

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                           Jim Clark v Lotusu 38 kot zmagovalec 500 milj Indianapolisa leta 1965

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                          Jim Clark na Lotus Ford v Hockenheimu leta 1967

[You must be registered and logged in to see this image.]
      Keith Duckworth za svojim legendarnim motorjem Cosworth V8, šef moštva Lotus Colin Chapman, Jim Clark in Grahan Hill

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                    Jackie Stewart in Jim Clark

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                Jim Clark ob eni svojih 25 zmag v Formuli 1

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                            Jim Clark z Lotusom 49 ob svoji zadnji zmagi

Mato Lovrak, pisac najpoznatiji po romanima za djecu, rodio se 8. ožujka 1899. u Velikim Grđevcima kod Bjelovara.
Završio je učiteljsku školu i kao učitelj radio više od 35 godina po raznim mjestima u sjeverozapadnoj Hrvatskoj i Zagrebu te je i u svojim djelima veliku pozornost posvetio djeci.
Napisao je nekoliko desetaka pripovijetki i romana za djecu te tri romana za odrasle. Lovrak je prvi u hrvatskoj dječjoj književnosti uveo seosku djecu kao glavne protagoniste, a u romanima i pripovijetkama dao prednost akciji. Gradska djeca u njegovim se djelima pojavljuju rijetko i njihovi su portreti beživotni i shematski.
Popularnost je stekao već prvim romanom 'Djeca velikog sela' (1930.), poslije nazvanim 'Vlak u snijegu' i objavljenim u više od trideset izdanja. Njegov drugi najpoznatiji roman 'Družba Pere Kvržice' (objavljen 1933.) pokazuje živo zanimanje za skupine seoske djece i njihove igre u to doba.
Lovrakovi su romani kratki, sažeta izraza, ispripovijedani jednostavno, ali uspješno poniru u psihologiju djetinjstva. Djela su mu prevedena na mnoge jezike, a pisao je i stručne članke u pedagoškim časopisima. Prema romanima 'Vlak u snijegu' i 'Družba Pere Kvržice' snimljeni su uspješni filmovi. Ostala Lovrakova poznata djela su: 'Divlji dječak', 'Neprijatelj broj 1', 'Doka Bedaković ili sto tisuća na cesti', 'Anka Brazilijanka', 'Zeleni otok'…
Njemu u čast u Velikom Grđevcu održavaju se Lovrakovi dani kulture u sklopu kojih se dodjeljuje Nagrada Mato Lovrak. Tamo je izgrađen i Kulturni centar Mato Lovrak, a u zagrebačkom Hrvatskom školskom muzeju čuva se ostavština i radna soba omiljenog dječjeg pisca. Preminuo je u Zagrebu 1974. godine.

Na danasnji dan 1991 godine su bile masovne demonstracije u Beogradu pod vodstvom Vuka Draskovica i SPO-a.

A takodje na danasnji dan ja sam pravio ISPRATNICU U JNA----davno je to bilo...

sasa staza (citat):

Na danasnji dan 1991 godine su bile masovne demonstracije u Beogradu pod vodstvom Vuka Draskovica i SPO-a.

A takodje na danasnji dan ja sam pravio ISPRATNICU U JNA----davno je to bilo...

Sale jesu li u pitanju one demonstracije kada je onaj dosao sa bagerom pred skupstinu ili je to bilo kasnije prilikom pokusaja rusenja rezima Slobodana Milosevica?
Doticni ce uci u istoriju kao prvi koji se odupro globalnom svjetskom poredku. 
Imam osjecaj da ce se za nekih 10 ak godina njegovo ime izgovarati sa postovanjem od" Dojranskog do Bledskog".
Zivi bili pa videli.

To je bilo jos 91 godine kada su u vecernjim satima izasli i tenkovi na ulice a glavni organizator je bio Vuk Draskovic a ledja mu je cuvao cuveni ganster KNELE...to je bilo pre onog prvog rata 91 godine...

Amerigo Vespucci, po kome je kontinent Amerika dobio ime, rodio se 9. ožujka 1454. u Firenci, za vrijeme procvata renesanse.
Zaposlio se kao činovnik i trgovački predstavnik kod obitelji Medici, najjačih svjetskih bankara tog doba. Poslali su ga na posao u Španjolsku upravo u trenutku kad je Kristofor Kolumbo otkrio novi kontinent, za koji je mislio da je Indija. Vespucci se u Španjolskoj bavio trgovinom koja je doživjela uspon nakon Kolumbovih otkrića.
Na poziv portugalskog kralja Manuela, Vespucci je i sam počeo putovati preko oceana kao promatrač, a istraživao je i ušće Amazone. Na prvom putovanju otkrio je da se obala Južne Amerike proteže mnogo dalje na jug nego što bi se moglo očekivati za Indiju, a njegova su pisma s opisima te činjenice postala poznata u Europi. U svojem posljednjem pismu s kartom, pod nazivom 'Novi svijet' (lat. Mundus novus), tvrdio je da je otkriven novi kontinent. Na temelju toga je njemački kartograf Martin Waldseemüler 1507. u djelu 'Uvod u kozmografiju' izradio zemljopisnu kartu na kojoj je novi kontinent nazvao Amerikom po latiniziranom Amerigovom imenu. Bila je to prva karta u povijesti s upisanim nazivom Amerika, a naziv je najprije označavao samo obale Brazila (Južnu Ameriku).
Kristofor Kolumbo je umro samo godinu dana prije tiskanja te prve karte, u uvjerenju da je otkrio zapadni put do Indije. Da je poživio još koju godinu shvatio bi da je riječ o novom kontinentu. Tako je Amerigo djelomično preoteo slavu Kolumbu budući da je po njemu nazvana Amerika. Umro je u Sevilli 22. veljače 1512.

JOHN SURTEES

Na današnji dal leta 2017 je v Londonu preminul 83 letni John Surtees, ki je edini osvojil tako Svetovno prvenstvo v motociklizmu, kot v Formuli 1 leta 1964.
Rojen je bil 1934 leta v South Londonu, kjer je že z 11 leti začel dirkati z motornimi kolesi, pred začetkom profesionalne kariere z Nortonom leta 1955. V letih 1956 do 1960 je dirkal z MV Augusta s katero je zmagal 7 svetovnih prvenstvih v razredu 350 ccm in 500 ccm. V letu 1960 je začel dirkati v Formuli 1 na Lotusu, s katerim je dirkal štiri velike nagrade, potem pa dve leti z moštvom Reginald Parnell s Cooper in Lola. Na na veliko željo Enza Ferrarija so ga hoteli pri Ferrariju, kjer je začel dirkati leta 1963 in sezono končal kot četrti ter njegovo prvo zmago v Nurburgringu v Formuli 1. V letu 1964 je spet ponovil zmago v Nurburgringu ter Monzi s katero se je boril za primat v sezoni. Rekord, ki je bil tesno povezan z njegovim imenom, ko je v Meksiku postal Svetovni prvak v Formuli 1 pred Grahamom Hillom in Jimom Clarkom. Kasneje je odšel k moštvu Cooper, da bi v letu 1966 prešel k Hondi, ki je takrat debitirala v Formuli 1 ter kasneje odšel v moštvo BRM. 
V Formuli 1 je zmagal 6 krat, zadnjo zmago pa je slavil spet v Monzi leta 1967 s Hondo.
Dirkal je v veliko kategorijah avtomobilizma, kot tudi v seriji Can-Am z Lolo, ki jo je sam vzdrževal in s katero je imel hudo nesrečo, v kateri je utrpel več zlomov leta 1965 v Mosportu v Kanadi.
V letu 1970 je John Surtess ustanovil svoje moštvo Team Surtees, za katero je dirkal Mike Hailwood, ki je bil svetovni motociklistični prvak, ki pa teh uspehov ni ponovil tudi v Formuli 1, tako kot John Surtees, ki je leta 1972 končal svojo kariero.
Sodeloval je pri veliko humanitarnih akcijah in drugih oblikah pomoči ter ustanovil Fundacijo Henry Surtees v spomin na tragično preminulega sina Henryja. Ta je imel nesrečo leta 2009, ko ga je pri samo 19 letih v Brands Hatchu, zadelo kolo, ki se je odtrgalo od drugega dirkalnika v dirki Formule 2.

MOTOCIKLIZEM

Dirke: 49
Zmage: 38
Stropničke: 45
Točke: 350
Najhitrejši krog: 34
Svetovni prvak leta 1956 - MV Augusta 500 ccm
Svetovni prvak leta 1958 - MV Augusta 500 ccm in 350 ccm
Svetovni prvak leta 1959 - MV Augusta 500 ccm in 350 ccm
Svetovni prvak leta 1960 - MV Augusta 500 ccm in 350 ccm

FORMULA 1

Dirke: 113
Svetovni prvak: 1 - 1964
Zmage: 6
Drugo mesto: 10
Tretje mesto: 8
Točke: 180
Pole position: 8
Stopničke: 24
Najhitrejši krog: 11
 


[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                           John Surtess

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                 John Surtees je zmagal dirko Isle of Man Junior TT z MV Agusta leta 1959

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                          John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                 John Surtees, Jack Brabham in Jochen Rindt

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                   John Surtees na Ferrariju

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                          John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                      John Surtees na Hondi

[You must be registered and logged in to see this image.]

                                                                    Formula 1 Team Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                             Gerhard Berger in John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                      Veliko je dirkal tudi s prototipi Ferrari 250 GTO

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                     Bernie Ecclestone šef Formule 1 in John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                     "Sin vetra" John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                         Ron Dennis šef McLarna in John Surtees

[You must be registered and logged in to see this image.]
                           Niki Lauda in John Surtees v boksih lansko leto v Monzi, kjer si je ogledal dirko Formule 1

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                                                 Ustanovil je Fundacijo Henry Surtees