Spomenici NOB-a

Sloba1 (citat):

U zgradi Ujedinjenih nacija u Njujorku nalazi se fotografija koja u prirodnoj veličini predstavlja Stjepana Stevu Filipovića, jugoslovenskog partizana i narodnog heroja, nekoliko trenutaka pred smrt.
Sa uzdignutim rukama i omčom oko vrata on kliče slobodi. Oko njega je okupljena grupa fašista, Nemaca i verovatno ljotićevaca, koji ga gledaju nekako zbunjeno, reklo bi se poraženo.

[You must be registered and logged in to see this image.]

 i dan danas stoji netaknut u Valjevu na zalost u njegovom rodnom mestu je srusen

Verovatno je revolt komsija zato sto nije dizao ustanak u svom rodnom mestu nego otisao 400 km od kuce....

Nema to veze sa revoltom ni sa "komšijama". 
A moj komentar sa objašnjenjem te sramote bi bio takav da bih trebao samog sebe poslati u Banovce.

HRVOJI & KUĆIBREG

Na delu med Gradinom in Hrvoji na hrvaški strani so se v jesenskem času 1944 zbrale vse partizanske enote v slovenski Istri (Komanda mesta Koper, Mornariški odred Koper, italijanski Bataljon Alma Vivoda), na hrvaški strani pa 2. istrska brigada in Komanda mesta Buje. V novembru 1944 je prišlo do nemškega napada in v bojih je padlo 120 ljudi, od tega 85 partizanov pretežno italijanske brigade Alma Vivoda iz Milj in okolice ter 35 ljudi iz teh vasi.

[You must be registered and logged in to see this image.]
                     Spomenik v Kučibregu
[You must be registered and logged in to see this image.]
»V slovo in trajen spomin hrabrim borcem slovenske,
   hrvaške in italijanske narodnosti, zvestim sinovom
   Istre, neločljivim tovarišem v boju in v smrti, ki so
    kot bratje z ramo ob rami dali življenje za skupne
            cilje, da živimo lepše dni v prostosti.«

[You must be registered and logged in to see this image.]
Spomenik padlim na Javorniku nad Črnim vrhom.

[You must be registered and logged in to see this image.]
Idrijske Krnice. Morilci so bili čez veliko let prepoznani.

[You must be registered and logged in to see this image.]





Na današnji dan 1942. godine, pod Đinovim brdom strijeljan je Vojo Ražnatović, član Okružnog komiteta KPJ Cetinje. Dva mjeseca ranije na prevaru su ga zarobili nacionalisti iz jedinica Krsta Popovića. Od strane italijanskog vojnog suda, osuđen je na smrt i strijeljan. Iz zatvora je uputio dva pisma, porodici i Partiji, koja su najbolje svjedočanstvo o liku ovog izvanrednog komuniste i borca za dostojanstvo i slobodu svog naroda.

Nakon što se glavnina Lovćenskog partizanskog odreda, pred ofanzivom Italijana i domaćih saradnika okupatora, u aprilu 1942, povukla prema Hercegovini, grupa boraca Grbljanske čete, sa kojima je bio i Ražnatović, probijala se prema Trešnjevu. U Cucama je došla u sukob sa pripadnicima jedinica Krsta Popovića. U borbi sa nacionalistima grupa je razbijena, a nakon što su ostali bez municije, zarobljeni su Vojo Ražnatović i Boško Strugar (politički komesar Grbljanske čete) i predati Italijanima.

Pismo Voja Ražnatovića porodici uoči strijeljanja:

Dragi roditelji, braćo i sestre,

Sigurno vam je poznato da sam sa još 12 drugova prevaren od braće – bolje reći nebraće Cuca: Boška Z. Popovića, Petra Simova Popovića, Petra Markovića i dr. dopao u ruke neprijatelja našeg naroda i njegove slobode, za koje sam se čitavog svog života borio časno i nepoštedno i evo danas najzad dajem svoj život. (Osuđen sam od strane fašističkog okupatora i njihovih slugu – domaćih izroda – na smrt).

Što ću da umrem za svoj narod čini mi čast i s pjesmom na usnama poći ću u zemlju, uvjeren da će me narod osvetiti kao svog časnog i poštenog sina koji nije žalio od sebe dati sve, svoju mladost, svoju krv, svoj život za nihovo dobro i bolju i srećniju budućnost.

Danas se o nama čuju najpogrdnije riječi, koje sipaju smišljeno izdajnici i špijuni, u namjeri da nas diskvalifikuju pred narodom i da obezbijede sebe pljakašku vladavinu na račun naroda.

Ali, grdno se varaju, jer nije daleko dan kada će istina morati izaći na vidjelo dana. I tada će nitkovi dobiti pravo mjesto koje im pripada i biti suđeni od naroda zasluženom kaznom za svoj zločinački rad.

Ja sam ubijeđen u to da će dobro pobijediti zlo i zato idem u smrt pjesmom, svjestan činjenice da sam se časno borio za pobjedu dobroga.

Vi dragi roditelji, braćo i sestre, gubite pored Nikole i Dušana još i mene. To je za vas težak gubitak koji vam nanosi i nanosiće težak bol, no ja vas molim ne očajavajte nego naprotiv budite ponosni što ste imali sinove i braću koji su časno pali u borbi za slobodu i bolju budućnost svoga naroda za koji su se rodili, živjeli i umrli.

Ponosite se time što ste i vi dali svoj udio u narodnoj borbi, žrtvujući ono što vam je najmilije , živote vaših sinova i vaše braće. Tješite se time što su do danas, a i nadalje će, mnoge majke dale svoje jedince za slobodu svoga naroda i dijelite sa narodom sva ova zla koja su mu počinili okupator i njegove sluge – domaći izrodi – paćete uskoro dijeliti i dobro.

Vi dobro znate da se ja nijesam borio da bih vladao i gospodovao i očuvao se po svaku cijenu, nego časno i nesebično, dajući svoj život za dobro naroda u prvom redu. Zato sam miran, jer sam svjestan da i moj udio u borbi nije uzaludan, jer će plodove te svete narodne borbe uživati naši mlađi. ”Na groblu će iznići cvijeće za daleka neka pokoljenja.”

Vi me dobro poznajete, a takođe i svaki častan i pošten čovjek i pravilno ćete cijeniti moju žrtvu. Sjutra će se od mene mtvog stidjeti i sve poštene Cuce, koji nesvjesno dopriniješe mojoj smrti. No ja takvima praštam, jer znam da o nikada ne bi učinili da su bili svjesni toga da uništavaju svoje prave i istinske sinove i borce, a nitkove, koje narod iz tog kraja natjeraše taj narod će umjeti da kazni. I ponovo vam kažem da budete mirni, jer će nas narod osvetiti.

Na koncu apelujem na vas zadnji put da budete hrabri i ponosni i da se muški držite i izdržite sva zla, te da zajedno sa crongorskim narodom doživite bolje i srećnije dane. Neka to tako bude, dragi moji – oče, majko, braćo i sestre. Sad primite zadnji pozdrav i zadnje zbogom od vašeg sina i brata Vojina.

Koliko je bilo takvih,izdanih i prevarenih od braće..svog naroda...

Doktor Živago (citat):

Koliko je bilo takvih,izdanih i prevarenih od braće..svog naroda...

Najgori su sad revidirci istorije, najprije tražili "pomirenje", pa izjednačavaanje, pa su sad oni bili antifašisti i jedini borci protiv okupatora... I sve su glasniji. I ne propuštaju priliku da pokažu svoje podlo lice...

Da kojim slucajem nismo imali antifasisticki pokret davno bismo bili u evropskoj uniji..

Brkakougar (citat):

Da kojim slucajem nismo imali antifasisticki pokret davno bismo bili u evropskoj uniji..

E, kao Francuska, Grčka, Italija...

[You must be registered and logged in to see this image.]

Ova je ploča začudo preživjela politička previranja sa početka 90-tih godina, kada su na meti nove vlasti bile i ovakve spomen ploče.
Da podsjetim, cijenjene kolege sa Foruma o ovoj heroini Narodnooslobodilačke borbe već sam ranije pisao na jednog drugoj temi koja 
se tiče NOR-a, o znamenitim osobama koje su obilježile moj kraj u borbi za slobodu.

Radi se o Lauri Klein Lei ( a ne Klajn kako piše na ploči), jevrejskog/židovskog podrijetla, koja je živjela sa sestrom u ovoj kući i koja je
 još zarana  osjetila revolucionarni zanos i buđenje otpora, te se pridružila partizanima.

Laura je imala dvostruki krimen: Bila je Židovka/Jevrejka i bila je komunist, skojevac.
Ni jedno ni drugo joj nisu mogli oprostiti NDH zločinci koji su se priključili nacistima i zdušno provodili njihove zapovijedi.

Laura Lea se školovala u Vinkovcima, gdje je završila osnovnu školu i gimnaziju, iako je rođena u Slavonskom Brodu.

Sa još 40 drugova uhvaćena je izdajom, pokušala je bijeg iz zatvora, ponovno je uhićena i strijeljana odlukom Pokretnog Prijekog suda.

NARODNI PARK KOZARA

SPOMINI

"Daljnjega julija 1974 smo bili na Kozari in si ogledali naravni park in znamenitosti, spomenik in mesto taborišč ter trpljenja mnogih nedolžnih žrtev, tako moških kot žensk ter otrok.
Z nami je bila tudi Stojanka, ki me je vedno čuvala, ko so bili starši na delu. Prav ona je bila ena preživelih iz tistega časa ter priča in žrtev nečloveškega mučenja okupatorjev. Žal, zaradi posledic, nikoli ni mogla imeti otrok, tako, da so ji vzeli tudi to radost, postati mama. Zato pa je imela nas toliko rajši. Zato naj bo to opomin in spomin na njo, da se nikoli več ne bi ponovilo zlo človeštva".

[You must be registered and logged in to see this link.]
=68.ARBX8YJUiko4vFM4bS2TRJuW-VJzXrEElYyYAWuww__U9vZTs9B9B3RiShXw9-sj0anasrslNPUQOhWNrOjXoERhSiqGj_OnofucuPbuholrAPBgFJjid6aSiAGsrV4uSNYBsWfZwT3YA7DoD4OlpmiiJt0sbuoKO64a95-Utdko6Ttu4VPayNNJ6lbPODCk3jUzgdK24M&__tn__=K-R]Memorijalni muzej na Mrakovici
=68.ARBX8YJUiko4vFM4bS2TRJuW-VJzXrEElYyYAWuww__U9vZTs9B9B3RiShXw9-sj0anasrslNPUQOhWNrOjXoERhSiqGj_OnofucuPbuholrAPBgFJjid6aSiAGsrV4uSNYBsWfZwT3YA7DoD4salK4jzQAuoKO64a95-Utdko6Ttu4VPayNNJ6lbPODCk3jUzgdK24M&__tn__=K-R]Nacionalni park Kozara / Kozara National Park
=68.ARBX8YJUiko4vw__U9vZTs9B9B3RiShXw9-sj0anasrslNPUQOhWNrOjXoERhSiqGj_OnofucuPbuholrAPBgFJjid6aSiAGsrV4uSNYBsWfZwT3YA7DoDskDDfsalK4jzQAuoKO64a95-Utdko6Ttu4VPayNNJ6lbPODCk3jUzgdK24M&__tn__=K-R]Udruženje za digitalizaciju i informatizaciju kulturne baštine "Digi.ba"

[You must be registered and logged in to see this image.]
                                              Razglednica iz Kozare
[You must be registered and logged in to see this image.]
10.septembra 1972 je naš predsednik Josip Broz Tito otvoril spomenik na Mrakovici
na Kozari. Prejšnji dan je prišel z Modrim vlakom v Prijedor, kjer je imel govor pred
                                                  100.000 ljudmi
[You must be registered and logged in to see this image.]
Na izletu na Kozaro julija 1974 je bila z nami tudi Stojanska iz Novega Sada, na sliki
                             druga z leve, ki je preživela grozote Kozare

Ne znam da li je spomenik još u životu

[You must be registered and logged in to see this image.]

zanimljivo da su se pojedine bivse republike preko noci odrekle antifasisticke borbe i masovno porusile spomenike NOB. TO se u Srbiji nije dogodilo vec su podignuti i novi spomenici u znak secanja na antifasisticku borbu  kraljevskog otadzbinskog pokreta. daleko od toga da su monumentalni kao spomenici NOB ALI SU TU

vladimir (citat):

zanimljivo da su se pojedine bivse republike preko noci odrekle antifasisticke borbe i masovno porusile spomenike NOB. TO se u Srbiji nije dogodilo vec su podignuti i novi spomenici u znak secanja na antifasisticku borbu  kraljevskog otadzbinskog pokreta. daleko od toga da su monumentalni kao spomenici NOB ALI SU TU

To znamo.Malo vas se u prošlom ratu borilo na strani antifašista,a u drugom kod vas je bio naj slabiji antifašistički pokret sve do 1945 g a od onda da,vrlo ste aktivni što je i javno  priznao drug Simo Dubjić.

gerard ford (citat):

vladimir (citat):

zanimljivo da su se pojedine bivse republike preko noci odrekle antifasisticke borbe i masovno porusile spomenike NOB. TO se u Srbiji nije dogodilo vec su podignuti i novi spomenici u znak secanja na antifasisticku borbu  kraljevskog otadzbinskog pokreta. daleko od toga da su monumentalni kao spomenici NOB ALI SU TU

To znamo.Malo vas se u prošlom ratu borilo na strani antifašista,a u drugom kod vas je bio naj slabiji antifašistički pokret sve do 1945 g a od onda da,vrlo ste aktivni što je i javno  priznao drug Simo Dubjić.

 to uopste nije tacno. kad je formirana prva proleterska brigada u Rudom bila je sastavljena iskljucivo od srba i crnogoraca.sam TITO je u govoru odrzanom u Rudom to izjavio od najboljih sinova Srbije i Crne Gore da ga citiram. druga proleterska brigada  nacionalni sastav 80% muslimana koji su do juce ratovali i protiv partizana i JVUO.

vladimir (citat):

gerard ford (citat):

vladimir (citat):

zanimljivo da su se pojedine bivse republike preko noci odrekle antifasisticke borbe i masovno porusile spomenike NOB. TO se u Srbiji nije dogodilo vec su podignuti i novi spomenici u znak secanja na antifasisticku borbu  kraljevskog otadzbinskog pokreta. daleko od toga da su monumentalni kao spomenici NOB ALI SU TU

To znamo.Malo vas se u prošlom ratu borilo na strani antifašista,a u drugom kod vas je bio naj slabiji antifašistički pokret sve do 1945 g a od onda da,vrlo ste aktivni što je i javno  priznao drug Simo Dubjić.

 to uopste nije tacno. kad je formirana prva proleterska brigada u Rudom bila je sastavljena iskljucivo od srba i crnogoraca.sam TITO je u govoru odrzanom u Rudom to izjavio od najboljih sinova Srbije i Crne Gore da ga citiram. druga proleterska brigada  nacionalni sastav 80% muslimana koji su do juce ratovali i protiv partizana i JVUO.

Samo pitam sory,i onda kada ste uspjeli srušiti Nedića i spriječiti zločine tamo u njegovoj tvorevini?

Zlocine u njegovoj tvorevini? svim logorima u Srbiji su upravljali nemci. samo na starom sajmistu logor za jevreje i cigane upravljala je NDH. NE postoji ni jedan logor u Srbiji kojim je upravljala kvislinska vlast.sva streljanja i egzekucije vrsili su okupatori najvise nemci i bugari

IZOLA - 27.04.1990

V Izoli so 27.04.1990 na pročelju Srednje Gostinske šole postavili Spominsko ploščo vsem žrtvam v N.O.V. v Makedoniji, Grčiji in Albaniji ter drugih krajih Jugoslavije, ki so dali svoje življenje za svobodo. To ploščo je postavila Skupnost slovenskih borcev v N.O.V. Makedonije, Grčije in Albanije s sedežem v Izoli. Preživeli borec Elio Sfiligoj je bil med najzaslužnejšimi za postavitev spominske plošče. Velikokrat se spomnem na njegova propovedovanja o dogodkih v Kefaloniji v Grčiji in vsemu trpljenju, ki ga je doživel v času vojne. Spomnim pa se, da je bil med vodilnimi tudi v nekdanji Mehanotehniki in je v službo sprejel prve delavce, med katerimi je bila tudi moja mama.

[You must be registered and logged in to see this image.]

ELIO SFILIGOJ - (roj. 1919, Krmin)

Italijanski vojak pod fašizmom, pripadnik Grške narodnoosvobodilne fronte EAM, vojni ujetnik v Grčiji.
Napisal je tudi knjigo z naslovom: Boj pod Olimpom, boj slovenskih protifašističnih borcev v Grčiji, 1941-1945:

Elio Sfiligoj se je leta 1919 v Krminu v Furlaniji rodil mami Furlanki, tkalki, in očetu Slovencu, kovaču in županu. Po prihodu fašistov na oblast leta 1922 se je moral oče odreči županstvu in se z družino izseliti. Nov dom si je družina uredila najprej v Ločniku pri Gorici, zaradi nadaljnjega fašističnega preganjanja pa se je izselila v Batuje v Vipavski dolini, kjer je Elio leta 1926 začel obiskovati italijansko osnovno šolo. “Doma smo govorili furlansko, na ulici slovensko, v šoli italijansko,” se spominja Elio. Šolanje je nadaljeval na tehniški šoli v Gorici, nato pa se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču, v tehničnem oddelku italijanske vojne mornarice. Leta 1937 se je pozivom na obvezno predvojaško vzgojo izogibal in nasprotoval nošenju uniforme fašistične mladine, za kar mu je sodišče v Trstu naložilo denarno kazen.

Avgusta 1939 je bil vpoklican na služenje rednega vojaškega roka v italijanski vojni mornarici. Rekrutiran je bil v Pulju, od tam pa premeščen v Neapelj in vkrcan na križarko Montecuccoli s 750 člani posadke. Tam je kot tajnik komandanta stroja opravljal fizikalne meritve porabe nafte, vode in elektrike. Na križarki je 20.000 milj preplul predvsem po Sredozemskem morju na relaciji Neapelj-Bengazi in Tripoli, pa tudi skozi Gibraltar do Rokavskega preliva.

V “gnezdo” vojne mornarice
S križarke se je izkrcal maja 1940, le mesec dni pred vstopom Italije v vojno. “Po dokumentaciji so videli, da nisem bil vpisan v nobeno režimsko oziroma fašistično organizacijo, toda zaradi meni nerazumljive površnosti so me poslali na vrhovno poveljstvo italijanske mornarice v La Spezio. Tam sem nadaljeval služenje vojaškega roka kot arhivar. Ko so me izkrcali, sem mislil, da bom šel v kakšno kasarno. Ampak ne - pošljejo me v gnezdo! Bil sem zelo priden vojak. Bil sem strokovnjak za podvodno orožje in za podvodna plovila in sem bil v italijanski vojski zelo cenjen na tem področju. Napredovati več kot toliko nisem mogel, ker nisem bil član fašistične stranke, zato sem dobil najnižji čin,” pripoveduje.

Ko se je junija 1941 začel nemški napad na Sovjetsko zvezo, si je Elio dopisoval z očetom, ki mu je odpisal, naj si zapomni, kako je Napoleon končal v Rusiji. Zaradi širjenja ideje o nepremagljivosti Sovjetske zveze in neizogibnem porazu Hitlerja in Mussolinija je bil Elio ovaden nadrejenemu in kazensko izločen iz vrhovnega poveljstva mornarice, premeščen v vojašnico h kriminalcem ter poslan na grški otok Kefalonija.

Na Kefaloniji - Elio in “Spirta”
Na Kefalonijo je prišel prek Patrasa. “Zbudili so me in me peljali do ladje, ki se je imenovala Sesia. Ladja je bila zgrajena v tržiški ladjedelnici in jaz sem sodeloval pri njeni konstrukciji!” se spominja Elio in zaradi osupljivega presenečenja odkimava z glavo. Na ladjo se je vkrcal še z dvema mornarjema, enim iz Torina, drugim iz Milana. “V mornarici sem imel srečo, ker tam ni bilo fašistov. Bili so monarhisti, držali so za kralja, a ne za Mussolinija. Na Kefaloniji sem pričakoval, da bom imel težave z njimi, a jih nisem imel in sem celo postal sekretar namestnika komandanta baze. Tam sem bil skoraj kot na dopustu.”

Ob padcu fašizma julija 1943 je bil Elio aktivno povezan z grškim osvobodilnim gibanjem, že leto prej pa je zanj opravljal obveščevalno dejavnost. “Najprej sem vzpostavil stik z otroki, ker otroci ne premorejo žlehtnobe. Od njih sem se naučil govoriti grško. Aprila 1942 sem postal ilegalni član grškega odporniškega gibanja. Nisem bil več Elio, bil sem 'Spirta'. Spirta po grško pomeni vžigalica. Ko smo bili v partizanih, nismo imeli vžigalic za palit cigarete, ampak smo imeli kremenčkov kamen za prižiganje, kar mi ni šlo od rok. Vprašal sem: 'Imate vžigalice?' 'Ehete spirta?' In tako so mi dali ime 'Spirta'.”

Preživel množični pokol
Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je Elio zavzeto širil propagando proti predaji orožja Nemcem in v boju proti nacizmu povezal tudi druge Slovence, ki so bili na Kefalonijo odvedeni v okviru posebnih bataljonov. Nemcem, dotedanjim vojaškim zaveznikom, se je zoperstavila italijanska divizija Acqui. Tedaj je nemška divizija Edelweiss zagrešila enega največjih zločinov nad vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno. Ubitih v boju in ustreljenih po predaji je bilo okoli 9400 italijanskih vojakov. Elio se dobro spominja spopadov, ki so se sprevrgli v množični pokol. “15. septembra 1943 ob dveh popoldne sem se šel z italijansko čelado na glavi in s puškomitraljezom borit proti Nemcem. Ko smo bili na pol poti, smo Nemce napadli, toda ob bombardiranju smo se skrili. Ko se je bombardiranje končalo, smo spet napredovali. Nemci so bili za skalami in so začeli metati ročne bombe. Vrgel sem se po tleh, ročna bomba pa me je ranila v roko in v hrbet. Tistega, ki je bil zraven mene, pa je ubila. Ko nisem mogel več iti v boj, sem bil na vrhu baterije, ki je dirigirala topovstvo proti Nemcem, proti avionom in proti ladjam. Jaz nisem bil poklicni topničar, ampak ko sem bil vpoklican na Montecuccoli, sem se ukvarjal s telemetrom. Telemeter je aparat, ki meri dolžino in višino objekta za ga obstrelit. Prišla je pomoč s fotoelektrično baterijo, ki je razsvetlila morje. Nemci so nas napadali z morja, mi pa smo ladje potopili. Tako sem sodeloval v boju za osvoboditev dela otoka.”

Zaradi silovitega protinapada Nemcev je Elio 22. septembra 1943 na povelje komandanta, naj se reši, kdor se more, zbežal do morja. Naslednji dan je izvedel, da se je italijanska divizija Acqui predala. “Orožje sem zakopal v pesek na obali. Oblečen sem bil v kratke hlače in v majico. Srečal sem žensko, ki je imela zvezano rjuho in otroka v roki. Po tleh sem videl mrtve ljudi, ampak sem mislil, da so umrli od bombardiranja. Tista ženska pa mi je rekla: 'Nemci streljajo vse - Grke in Italijane.' Rekel sem ji: 'Daj mi tvojega otroka, da ga nesem, toliko da skrijem ranjeno roko.' Najprej mi ga ni hotela dati, potem si je premislila. Ko smo prišli na sredino ceste, sta bila tam dva Nemca, pa še deset Nemcev spredaj in zadaj, z uperjeno puško. Tisti trenutek, ko je ženska videla, da so mi vzeli uro in da so nekateri ljudje že ob zidu, mi je vzela otroka, Nemec pa me je prijel in me postavil ob zid. Težko je povedati, kako od strahu dobiš pogum! Ko sem videl, da me Nemci ne porivajo proti skali, temveč da se ukvarjajo s krajo ur, verižic in uhanov grških civilistov, sem naredil nekaj korakov nazaj, skočil v jarek pod cesto in se skril v grmovje.”

Eliu je uspelo pobegniti. Nemci so ga zajeli, a šele po ukazu o prekinitvi streljanja. Vse zajete preživele so odvedli v vojašnico, kjer so jih štiri dni pustili brez hrane in vode. Nato so jih poslali čistit močvirje, pozneje pa na delo v pristanišče. Elio je takrat obudil stare zveze z grškimi partizani in ob zavezniškem bombardiranju mu je uspelo pobegniti v notranjost otoka.

Slovenci za osvoboditev
Odšel je na grško celino, septembra 1944 pa se je, ko je bila na Kefaloniji v okviru Grške narodnoosvobodilne armade ELAS ustanovljena samostojna partizanska četa Primorje, ki so jo sestavljali večinoma Slovenci, vrnil na otok. Kot član Grške narodnoosvobodilne fronte EAM se Elio četi Primorje ni pridružil, pač pa se je za osvoboditev boril v okviru EAM. Kako aktiven je bil v grškem osvobodilnem gibanju, še danes zgovorno dokazujejo Grki na Kefaloniji, ki Elia in druge Slovence ohranjajo v spominu. Ker so ga Angleži leta 1945 obravnavali kot italijanskega vojaka, so ga po zajetju odvedli v taborišče za vojne ujetnike Kalamaki južno od Aten. Šele ko so ga spoznali za partizana, so ga izpustili. Po koncu vojne, julija 1945, je Elio prispel v Italijo, od koder se je vrnil domov in bil novembra 1945 demobiliziran.

Elio Sfiligoj, ki je dopolnil 95 let, je ena zadnjih prič pokola, ki ga je nemška divizija Edelweiss po kapitulaciji Italije septembra 1943 na grškem otoku Kefalonija zagrešila nad zajetimi italijanskimi vojaki divizije Acqui. Elio je bil 2013 povabljen na vojaško sodišče v Rim, kamor bi ga celotno pot spremljali karabinjerji in kjer bi pričal na sodnem procesu proti nacistu Alfredu Störku, obtoženemu vojnega zločina. Elio se zaradi slabega zdravja ni odločil za sodelovanje na procesu, obtoženca Störka, starega 90 let, pa so oktobra 2013 obsodili na dosmrtno ječo zaradi pokola najmanj 117 zajetih italijanskih vojakov.
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
 Elio Sfiligoj mi je večkrat pripovedoval o dogodkih v Kefaloniji in bojih v Grčiji

gerard ford (citat):

vladimir (citat):

zanimljivo da su se pojedine bivse republike preko noci odrekle antifasisticke borbe i masovno porusile spomenike NOB. TO se u Srbiji nije dogodilo vec su podignuti i novi spomenici u znak secanja na antifasisticku borbu  kraljevskog otadzbinskog pokreta. daleko od toga da su monumentalni kao spomenici NOB ALI SU TU

To znamo.Malo vas se u prošlom ratu borilo na strani antifašista,a u drugom kod vas je bio naj slabiji antifašistički pokret sve do 1945 g a od onda da,vrlo ste aktivni što je i javno  priznao drug Simo Dubjić.

Simo Dubajic je obicna komunjara. Srbija je imala dva antifasisticka pokreta. i kraljevski i komunisticki. to niko ne moze da ospori

GIMNAZIJA MOSTE POLJE

V Gimnaziji Moste Polje so na pročelje postavili spominsko ploščo narodnemu heroju Miroslavu Percu - Maks, absolvent gradbeništva, član KPJ od 1934, aktivist OF, načelnik VOS za Primorsko in Ozne 9. korpusa, narodni heroj, * 2. februar 1912, Ljubljana, padel v boju z nemci 1. april 1945, Vogalce.

Osnovno šolo je dokončal v Ljubljani, prav tam tudi gimnazijo in še pred drugo svetovno vojno diplomiral na Gradbeni fakulteti. Kot dijak je sodeloval v raznih društvih in krožkih, kot študent pa se je vključil v revolucionarno mladinsko gibanje. 1934 je postal član KPJ, od takrat je na svojem domu vodil ilegalno partijijsko ciklostilno tehniko. Pred vojno je bil tudi sodelavec vojne komisije pri CK KPS. V NOB se je vključil 1941. Avgusta je postal komandir partizanske čete v Radohovi vasi, ki se je vključila v II. Štajerski bataljon, ki ga je vodil Franc Rozman Stane. Perc je bil v bataljonu komandantov namestnik. Februarja 1942 so ga na poti na glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet v Ljubljani zajeli in aretirali. Zaprt je bil najprej v Ljubljani, po dveh mesecih pa so ga internirali v Gonars. Od tam je 31. avgusta 1942 s 6 taboriščniki zbežal po skrivnem rovu in prispel v zahodno Primorsko. Postal je namestnik komandanta II. Tolminskega bataljona, decembra 1942 pa komandant IV. bataljona Soškega odreda ali Briškega bataljona. Po pomladanski preureditvi primorske partizanske vojske 1943 se je posvečal organiziranju obveščevalne službe na Primorskem, nato je postal član in za tem načelnik pokrajinske komisije VOS za Slovensko Primorje. Po njeni ukinitvi marca 1943 je bil načelnik izpostave odseka za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS za Slovensko Primorje, ob ustanovitvi OZNE jeseni 1944 pa njen načelnik za Slovensko Primorje. Bil je tudi član oblastnega komiteja KPS za Slovensko. Primorje. Med NOB je dosegel čin podpolkovnika. Padel je med zadnjo sovražno ofenzivo na osvobojeno ozemlje IX. korpusa. Za narodnega heroja je bil proglašen 1951. Njegovo ileg. ime je bilo Maks.

[You must be registered and logged in to see this image.]

ZLOČIN NA ANGELSKI GORI

Zločin se je zgodil v noči med pustnim torkom in pepelnično sredo s 24. na 25. februar 1943 v hiši Dol 139 (potujčeno Via Sanangelo) na Angelski gori pri Otlici. Zaradi nemočne jeze, ker so mladi z Gore na veliko odhajali v partizane, namesto da bi jih odvlekli v »batalione speciale«, so najprej razglasili »coprifuoco«, strogo zatemnitev ponoči, kar so zaradi komaj brleče male petrolejke ob bolnem otroku izrabili italijanski vojaki iz bližnje postojanke in obkolili hišo Bizjakovih, po domače Brgitnih, od koder je šel v partizane sin Slavko. Najprej so vojaki streljali na že omenjenega invalidnega Milana, ki je skušal pobegniti. Ranjen je obvisel na oknu. Med italijanskimi vojaki Angelo Sebardi, ki zgrožen pozneje zločina ni mogel zamolčati, je iz hiše prinesel malega bolnega, še ne dveletnega Branka, ki ga je imel rad, ker je bil star kot njegova hčerkica nekje v Italiji. Poveljnik poročnik (tenente) Ezio Capoccioli ga je ukazal odnesti nazaj v hišo. Ker je otrok jokal, ga je »hrabri« tenente ustrelil. Njegova mama Ivanka, v drugo noseča žena partizana Slavka, je mrtvega otroka stisnila k sebi, vendar jo je spet tenente ustrelil v trebuh, nato so ji ga razparali in iz nje izvlekli nerojenega otroka. Ko je mati Brigita (Brgita) nenadoma planila in tenenteju razpraskala obraz, so ji za kazen odsekali obe roki v zapestju. Gospodarja hiše Štefana Brgitnega, Slavkovega očeta, ki ni priznal, da je šel sin v partizane, so tepli, rezali, mu sekali roke in vanj streljali. Nato so vojaki v hišo nanosili drva, zakurili in v ogenj zmetali ranjene ... Žive!
[You must be registered and logged in to see this link.]

[You must be registered and logged in to see this image.]
                    Spominska plošča – treba je vedeti in nikoli pozabiti!